pravkar sem se vrnil s klepeta s starim kolegom.
videla se nisva vse od najinih prvih ur ljubiteljskega učenja glasbene teorije v lokalni glasbeni šoli. v najinih deških letih naju je odlikoval izvrsten melodičen spomin. najina navdušenost nad genialnimi stvarjenji bacha in vpliv baroka na najin okus za moderno glasbo sta naju še dolgo povezovala v nekakšnem kolegialnem razmerju na daljavo. odšel je namreč na študij v tujino. vsa ta leta in še danes je jabolko edinega spora med nama najin različen pogled na umetnost, katero, empirik in ljubiteljski umetnik kakršen sem, pogosto označujem kot institucionalizirano iluzijo.
minila so leta, in medtem, ko sem sam zavozil svoje življenje z alkoholom in ženskami, je kolega postal pravi mojster na orglah in čembalu. z leti je tudi veliko vodil zbore in dirigiral. med tem obdobjem mi je sem ter tja iz samozaložbe poslal kakšno zgoščenko, na kateri je mrgolelo raznih variacij in priredb.
za najino srečanje sem kot nalašč izbral lokal, v katerem imajo pianino. in ker je bil dobre volje, se je s svojimi prsti sprehodil po tipkah.
po dokaj praznih prostorih slovenskega lokala so plastično, kakor pač lahko zvenijo iz kratkih strun pianina, odmevale goldbergove variacije. kljub vsej tej aktualni židovski nadvladi, ki svet počasi premika v tretjo svetovno vojno, na paradni zastavi ankhovega počutja ni plapolalo nič ksenofobičnega. stavek, ki je v meni obudil ljubezen do sočloveka, me je pomiril in vlil upanje v prihodnost brez vojn, brez terorizma.
da pa ne bi ostal zgolj pri variacijah za čembalo, je nadaljeval v b molu z odlomkom iz bachove klavirske knjige dobre volje. skrbno sprehajanje po klaviaturi me je spominjalo na te moje prste, ki se sprehajajo po rekvizitu moje prve umetnosti - lepih ženskah. dvignil sem dlan in jo raztegnjenih prstov pridržal, da je delno zastirala moj pogled na prijateljevo ljubljenje s tipkami, ki so s črno-belimi orgazmi obarvale prijetno večerno razpoloženje. ko bi le ženske, s katerimi sem bil, tako lepo igrale kot ta stari pianino. taval sem z mislimi in tako zaslepljen sem se kmalu spotaknil ob lastne izkušnje in se spomnil svojega starega pravila, da je spolna zadržanost deklet v sorazmerju z njihovo telesno lepoto. spil sem požirek portovca in s prijetnim smehljanjem na minule misli dočakal konec tega ubranega glasbenega zaporedja.
lepa beseda na lepem mestu nikoli ni bila tako slabo cenjena kot danes. za razliko od vse bolj siromašnih piscev so naši kolegi glasbeniki na področju dvorjenja uspešni. kolega te uspešnosti iz neznanih razlogov ni želel spreminjati v namene zadovoljevanja ene od najstarejših potreb človeka. na željo ene izmed dam, ki sta zavzeto okušali opojnost zvokov virtuoza, je vendarle naposled odigral svoje variacije za obe roki na pachelbelov kanon v d duru.
spominjal sem se dogodkov izpred nekaj let. takrat sem spoznal dekle, ki je igrala klavir izjemno natančno, po mali sreči v veliki nesreči pa postala paraplegik. ta je bila njena najljubša skladba. še pred tragičnim dogodkom nisva uspela telesno manifestirati obojestranske privlačnosti. najprej je bila ljubezen; platonična in čista, polna objemov. rodila se je iz prijateljstva in počasi rasla v nekakšno globljo naklonjenost. bila sva keruba, ujeta v svetu spolnega uživaštva. ko sem ji, kljub njenemu novemu fizičnemu stanju, še naprej izkazoval nekakšno vljudnost oziroma pripadnost, morda celo ljubezen, me je nagnala z besedami, naj se grem ljubiti drugam. šopek je padel na tla in žalosten sem odšel. nisem je poskušal niti prepričati in ta očitek me še danes preganja. rad sem imel to drobno žensko zelenih oči in rdečih las, blede, nekoliko pegaste polti ter lepih, simetričnih obraznih potez.
iz ponovne zasanjanosti in pomilovanja preteklih osebnih ljubezenskih situacij me je prebudil lastnik lokala, ki se je približal najini mizi in se nama zahvalil s pretrganim računom.
od prijatelja sem se poslovil in mu zaželel uspešnega nadaljevanja glasbene kariere na dunaju.
