Mrak prihaja v deželo,
tiho in plaho,
vsak dan
v hižo vsako.
Noč mu roko podaja,
tu in tam mu ponagaja,
deželo v sveče obdaja,
otroke počivat nagaja.
Zvezde prikliče,
luni se skrije,
ko ta deželo obsije.
OD HIŽE DO HIŽE
Pohajam od hiže do hiže
in trkam na zaklenjena vrata.
Čakam, da ključ se obrne,
a noč prej na deželo se zgrne.
Tako hodim od zore do mraka,
do belega dne,
v deželi,
kjer so hiže zaklenjene vse.
VETER
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
Nimam meja,
spomladi podiram kupe sena.
Poleti božam gola telesa,
v jeseni tresem bogata drevesa,
pozimi natrosim kupe snega.
Tak sem kot veter,
vedno vihrav,
hladen in oster,
redko šegav.
V ARENI ŽIVLJENJA
Že več kot šestdeset let
trdno stojim v areni življenja,
življenja, ki je kot reka deroča,
polna brzic in vrtincev,
a tudi otočkov sreče.
Pot do njih je mogoča,
tudi če je reka deroča,
pogum, volja in samozavest so vesla sreče.
OD KOD IN KAM
Reke in potoke gledam,
kako hitijo v dolino,
gledam gore in drevesa,
ki se napajajo iz rek in potokov
in rasejo v višino in širino.
Reke in potoke gledam,
kako hitijo in se zgubijo neznano kam.
V SAMOTI DREVES
Med visokimi drevesi na Gori
iščem svoj mir,
iščem navdih za jutrišnji dan,
iščem tebe, ki si se izgubila v gozdu dreves.
Drevesa imajo svojo govorico,
v vetru šumijo, drhtijo,
s košatimi vejami razkazujejo svojo veličino,
v širino in višino.
Med njimi si ti, ki iščeš svojo moč
v njihovih koreninah.
Samota v gozdu dreves mi daje moč in upanje,
da se boš vrnila močnejša, bogatejša,
takšna kot so mogočna drevesa na Gori,
ki ti dajejo zatočišče.
Sedim na skali na Gori pod visokimi drevesi
in poslušam šepetanje gozda,
v katerem iščem svoj mir
in čakam tvojo vrnitev.
NA GORI
Nad Dravo deročo Gora se vzpenja,
korenine dreves so prekratke,
da segle bi v reko široko, globoko.
Voda je hladna in se ne ustavlja,
hiti v neznano,
tja na Hrvaško,
s kom le tekmuje,
nikjer ne domuje.
Nad Dravo deročo skale Goro krasijo,
v nemirni vodi svojo podobo lovijo,
otroci z Vrhovca, Hrastovca, Belskega vrha
tod v šolo hitijo,
večkrat hrastovo listje kadijo.
Nad Dravo deročo otroci stojijo,
s pogledom nemirne valove lovijo,
njihov pogled je Dravsko polje,
za njih še vedno neznano okolje.
Nad Dravo deročo v gozdnem objemu
otroški obrazi molčijo.
Le kaj si želijo?
SPIH
Okoli hiže leče,
nikomur nič ne reče,
čez bregače vleče,
deci hlače sleče,
z nosa šmrklje vleče.
Nihče še ni ga videl,
z njim se le je snidel,
golo kožo boža,
rdeč je kakor roža.
Spih je čudna stvar,
njemu nič ni mar,
to je božji dar.
Piha, piha,
deca kiha,
spih ne neha,
samo, da je cela streha.
Pesmi so iz istoimenske zbirke, ki bo izšla pri Mariborski literarni družbi v decembru
