Tam nekje daleč se je nebo sklonilo k zemlji
in jo poljubilo.
Dež je namakal njene razpokane ustrnice
in ji tešil žejo.
Sonce je toplimi žarki ogrelo
njene gole grudi.
Veter ji je mršil zelene lase
in jih hladil utrujeno čelo.
Veter, sonce, dež, nebo si
in jaz sem zemlja.
OBRIŠI SOLZE TRAV
Sij, sonce,
in obriši solze trav,
posuši jih na obrazih ljudi, ki žalujejo.
Ogrej zemljo
in hladne dlani
in srca, ki so utonila v temi.
Izbriši sence,
ki so te zagrnile in, prosim,
sij, sij
za ljudi in za trave,
za bolna srca
in mrzle dlani.
NE NOSI V SEBI BOLEČINE
Ne nosi v sebi težkih besed,
ne misli, ki te razjedajo.
Zakriči bol vetru in dimu,
ki ga nosi s seboj,
zašepeči jo cvetu,
ki raste v razpoki asfalta,
izpovej jo ptici,
ki išče nebo med žicami.
Joči, kriči, tuli,
le v sebi ne nosi bolečine.
VESELA BOM
Če spet mi kdaj prekrižaš pot,
vesela bom
in ne nemirna
kot nekoč.
Predolgo sem nosila sama v sebi molk
in dvom
in v upanju nemirna
bdela v noč.
A zdaj minilo je kot dež poletni,
ki zlije se.
Zato vesela bom
in ne nemirna,
če mi še kdaj prekrižaš pot.
