KONCEPTUALEN RAZMISLEK: UMETNOST KOT INTERDISCIPLINAREN PROCES
Če se je z razvojem računalnika, na začetku algoritmičnega in procesualnega stroja, intermedijska umetnost vzpostavila enakovreden položaj na področju sodobnih umetnosti, se je z razmahom najrazličnejših uporabniških vmesnikov uveljavila in vzpostavila kot upoštevanja vredna tudi v bolj tradicionalnih umetnostnih institucijah. Danes je intermedijska umetnost na točki, ko se vse bolj pojavlja kot interdisciplinarna izraznost, povezana tudi z drugimi umetnostnimi področji in je vpeta v celotno umetnino kot njen enakopraven in verodostojen del. Tehnologija je postala zgolj sredstvo in ni več cilj, je samo še eno od orodij v postopkih ustvarjanja in se jo prav tako uporablja, kot tudi problematizira in ignorira.
Od nekdanje, dokaj surove in ozke računalniško generirane podobe - je pritegnila že s svojo neobičajno prezentacijo, digitalno estetiko in možnostmi vplivanja nanjo - se na eni strani z razvojem tehnologije in ponudbe vmesnikov ter na drugi z novimi umetniškimi pristopi, dojemanjem in izvedbo umetniškega dela preliva v celovite svetove, ki jih ponazarjajo sintagme, kot sta mešana ali hibridna resničnost. S tem si lahko predstavljamo razširjeno ustvarjalni proces, kjer nimamo okoli sebe zgolj digitalne slike in/ali zvoka - ponavadi poglavitnih faktorjev, na katera lahko povratno vplivamo in v okviru vnaprej določenih atributov spreminjamo stanje v nek dinamični postopek - ampak digitalna umetnina postane del širšega, celovitejšega okolja, ki iz virtualnega prehaja v realno in nazaj.
Zato se pojavljanje novih umetnin vse bolj približuje svojevrstni celostni umetnini, vendar ne v zgodovinskem, Wagnerjevem pomenu označbe, ki je dojemanje umetniškega dela razmejil na odrsko dogajanje kot aktivno, ustvarjalno in na publiko kot pasivnega spremljevalca v neki za-vse-isto gmoti, temveč v sodobnejši definiciji prostora in posameznika, ki opredeljuje vsakega oprazovalca in/ali poslušalca kot aktivnega udeleženca umetniško generirane realnosti in ga tudi glede na njegove akcije in reakcije umešča v okolje. V odnosu do podanih prednosti dela in izhajajoč iz afinitet in izobrazbe posameznika se potem tvori nekakšno informacijsko telo, skupek zunanjih vplivov in dražljajev ter notranjih sprejemanj in procesov; nastaja nov posameznik, živeč del svojega časa v digitaliziranem svetu, drugi del pa v analognem.
Digitalno postaja vse bolj realno in analogno se spreminja v digitalno. Zdi se, da ni umetnika in umetnosti, ki ne bi bila tudi prisotna v kibernetičnem svetu. Signali nas obkrožajo že od nekdaj, a v sodobnem svetu se vse bolj učimo zajemati frekvence in jih uporabljati kot prenosnike informacij in kot sredstvo komunikacije. Nekdanjo prevzetost s tehnološkostjo, ki je bila prisotna v preteklosti, je zamenjala prevzetost z uporabniško vrednostjo, ključen pomen je dobila uporabnost. V taki konstelaciji se umetnost počuti vklenjeno in išče načine, ki bi presegali neposredno namembnost. Zato se povezuje z drugimi panogami, zlasti z znanostjo, nemalokrat se zateče tudi v psevdoznanost in ironizira postopke, spet drugič se odloči za ekstremne pogoje in skozi odmevnost takega pristopa posledično računa na afirmacijo.
Intermedijska umetnost vključuje tudi klasične vizualne in glasbene postopke, onomatopoejo je nadgradila v lastno estetiko narave, namesto posnemanja se je zgodila realizacija, generiranje svojega bivanjskega prostora, ki nastaja v okviru žic in procesorjev in se razširja s pomočjo frekvenc. Do kod sežejo frekvence, tam je tudi digitalen svet in tam so možne podstati za intermedijsko ustvarjanje. Vendar pa se je treba zavedati, da je digitalno zgolj simulaker simulakra. Digitalno namreč obstaja samo kot skupek analognega, ki ima dve značilnosti, gostoto in hitrost. Digitalno je samo človekova definicija nečesa, česar naš um in čutila ne zmorejo zaznavati zvezno, analogno. Zaradi izjemne gostote določenih elementov na vse manjši površini in zaradi nepredstavljivih hitrosti predelave velikih količin informacij, se nam zdi, da prihaja do skokov stanj, da postopki potekajo paketno.
Toda še bolj kompleksni in hitri procesi se dogajajo v naših možganih - povsem analognem organu z vsemi receptivnimi sposobnostmi in omejitvami. Narava je pač analogna, digitalno je skupen analognih procesov na manjhem prostoru in v bliskovitem času. Človek je v tej ožičeni informacijski oz. digitalni družbi eno od vozlišč mreže, skozi katero se distribuirajo določene informacije, je bitje na razvodju komunikacijskih povezav in tokov, med katerimi je tudi intermedijska umetnost. Vanjo so se vpletle tudi povsem klasične oblike umetnosti – slika, kip, arhitektura – in sodobnejših medijev, iz katerih gradi – fotografija, video, film. Obenem je postala ozaveščena, ekološko angažirana, saj je vse več umetniških del, ki se ne ubadajo z nadgradnjo, ne iščejo naprej, ampak se spogledujejo z zastarelo opremo, z neuporabljanimi programi, se obračajo k dekompoziciji struktur, celo ludistično obračunavajo in razbijajo računalnike, izpostavljajoč njihovo sporno ekološko vlogo.
Vsaka umetnost ustvarja produkte. Torej tudi v dematerializiranem prostoru virtualne realnosti nastajajo umetniška dela. Materialno in nematerialno vzpostavljata sintetiziran svet mešanih oz. hibridnih realnosti, ki z vseobsegajočim nadgrajujejo medijsko realnost. Zanjo je značilen pretok iz enega produkcijskega centra v nešteto distribucijskih kanalov, medtem ko je lastnost medmrežja kot generatorja mešanih realnosti nešteto produkcijskih centrov in distribucijskih kanalov. Pomeni, da se umetnost ustvarja in distribuira na enak način, s čimer nastane izjemno veliko ustvarjalno polje uporabniških vsebin, to je vsebin, ki jih generirajo uporabniki. Na tako širokem področju pa je spet umetnost dobila svojo priložnost, da se od nekdanjih konceptov ‘vsak-je-lahko-umetnik’ in ‘naredi-sam’ principov loči s kakovostjo, umetniškim presežkom in umetniškim kodiranjem.
Intermedijska umetnost je potemtakem poleg lastne emancipacije poskrbela tudi za ponovno oživitev umetniške kreacije, ko jo loči od uporabniške izkušnje. Uporabnik se je skozi intermedijo naučil novega dojemanja realnega in skozi virtualno izkušnjo spremenil svoj odnos do okolja. Analogno se je ponovno potrdilo, nadgrajeno s principi in estetiko digitalnega ter pridobilo nov pomen. Vrnilo se je k svoji izvorni kodi in klasične likovne forme soočilo z ustvarjalnimi principi kibernetike in računalniških postopkov. Umetnost je ponovno strukturirala nov medij in ga definirala kot ustvarjalnega v domenah intermedijske umetnosti. Zato lahko rečemo, da je intermedijska umetnost najbolj avantgardna umetniška sedanjost, saj v spajanju medijev vzpostavlja tako njihov medsebojni dialog, kot narekuje enakovreden odnos posamičnih medijev in njihov samostojni nastop skozi iskanje novih izraznih možnosti v okviru analognega in digitalnega.
