Objeta okoli telesa z rokami, je sedela na vrhu stopnic. Pozibavala se je in tiho mrmrala. V obraz je bila spačena. Od časa do časa je odprla na široko usta, pogled usmerila proti stropu. Iz njih ni bilo krika, pa tudi vdihniti ni mogla.
Mrmrala je vedno glasneje. Želela preglasiti odmev v svoji glavi »crkni prasica«. To me bo ubilo, ji je šinilo skozi misli. Moram nekaj storiti zase. Zmešalo se mi bo.
Počasi je vstala in se opotekajoča spustila po stopnicah. V jedilnici je bilo vse razmetano. Na mizi so bili še vedno ostanki hrane prejšnjega dne. Pričela je iskati mobilni telefon. Ko ga je našla, je dolgo časa listala po imeniku. Pričele so se ji tresti roke. Kam sem jo zapisala? Kako se piše? Kaj je z mojim spominom? Vse me zapušča. Še pred nedavnim sem imela družino, kup prijateljev in prijateljic. Danes pa sem popolnoma sama, v brezizhodnem položaju.
Iz torbice je vzela notesnik in pričela s stresočimi rokami iskati telefonsko številko. Pa to ni mogoče, saj sem jo zapisala. Notesnik in torbico je izpustila iz rok. Padla sta na nepospravljeno mizo, na kozarec z ostanki z vodo razredčenega soka in ga prevrnila. Oprijemaje se zidu je odšla v spalnico. Ustavila se je pred plaščem, ki je ležal pri vznožju postelje. Preiskala je vse žepe in našla listek , na njem številko. Listek je stisnila v obe roki in jih pritisnila na prsi, ki so se sunkovito dvigale in spuščale, saj nikakor ni uspela umiriti dihanja.
Pokliči, si je skoraj ukazovalno šepnila. Saj je rekel, naj ga pokličem, če bom v težavah. Srečala ga je namreč ravno tisti dan, ko so ji povedali, da jo čaka delovna knjižica v kadrovski službi. Takrat mu ni niti upala povedati, da ima prav tisti trenutek hud problem, kateremu bodo sledile nerešljive težave.
Usedla se je na posteljo, vnesla številko telefona in poklicala. Dolgo se nihče ni oglasil. V mislih si je ponavljala, kako naj hitro in jasno opiše problem, ki jo potiska na sam rob obupa.
Končno se je oglasil.
»Vranka pri telefonu, rada bi ...«
Prekinil jo je z rahlo nestrpnostjo.
»Zdravo, kako si? Pravkar si me dobila sredi gužve. Me lahko pokličeš čez kakšno uro. Še boljše bi bilo, če bi me jutri. Kaj praviš?« je rekel. Začutila je, da je ne bo sprejel, toda v »kaj praviš«, je začutila, da ima še eno možnost. Malo možnost.
»Popolnoma sem na tleh. Ne vem več, zakaj naj še živim. Življenje mi je popolnoma odveč, samo še breme. Toda preden ... sem pomislila, da te pokličem in te prosim ... sam si rekel, da te lahko, če bom imela probleme,« je rekla s tresočim in že skoraj jokajočim kričečim glasom. Za trenutek je nastala, zdelo se ji je, neskončno dolga tišina. Pretrgal jo je z globokim in mirnim glasom.
»Kdaj bi lahko prišla?«
»Takoj. Čez eno uro, toliko imam vožnje,« je rekla in z drugo roko že iskala torbico, ključe avtomobila in plašč. Zunaj je bil strupen mraz.
Motor je mirno predel in počasi segreval notranjost avtomobila. Misli so ji s svetlobno hitrostjo listale po njenem življenju. Na njenem odru so se ji pred očmi zdaj smeje, zdaj predrzno, pojavljali igralci groze. Prvi se ji je priklonil gospod Strah in ji priredil predstavo, da jo zazeblo do kosti. Kmalu za njim se je v ospredje prerinila gospa Nemoč in njena sorodnica Jeza. S svojimi rezkimi in ostrimi besedami, sta ji rezali po duši in jo prisili do krika. Odprla je le usta, ki so samo nemo zazevala. Na licih je začutila dve vroči sledi. Solze. Končno. Mogoče pa je še upanje.
Rezek zvok avtomobilske hupe jo je predramil. Pogledala je in komaj prepoznala ulico. Ustavila je na prvem prostem parkirnem prostoru. Tekla je po z ljudmi polnimi ulicah. Ko se je ustavila pred vrati ugledne privatne psihiatrične ambulate, je bila popolnoma zasopla in tresla se je po vsem životu. Vstopila je v predprostor.
»Gospa, ste naročeni?« jo je s hitrim pogledom ošinila sestra in se takoj naprej pogreznila nazaj med papirje.
Vpršanje je preslišala in svoj pogled uprla v vrata ordinacije, kjer naj bi jo čakal in ji odvzel vso breme tega sveta, ki se je zgrnilo na njo.
»Sestra, vzel bom še samo eno, ki naj bi ... Zdravo, si že tukaj. Kar vstopi!« Prijateljsko jo je prijel za ramo in jo skoraj potisnil v ordinacijo. Z močni je bila popolnoma na koncu. Sesedla se je v stol.
»Vranka, kaj se ti je zgodilo? Vranka, me slišiš!« jo je rahlo tresel za ramena. Pogled je dvignila in s težavo pogledala v njegov obraz.
»Ali lahko prosim malo vode?«
Popila je požirek vode. S komaj slišnim glasom je pričela s pripovedjo. Govorila je popolnoma zmededeno, brez povezav, preskakovala je teme po več let in jih ponovno pomešala z zadnjimi dnevi. Prekinil jo je z globokim in mirnim glasom.
»Med tem, ko si mi pripovedovala o težavah, sem si naredil nekaj zapisov. Na vse načine poskušam narediti analizo stanja in priti do nekega logičnega sklepa, zakaj se ti to dogaja.«
Preložil je popisane papirje, jih dvignil z mize ter poravnal in jih ponovno odložil.
»Vzroki, ki naj bi botrovali tvojemu neurejenemu in nekontroliranemu življenju so nekje tukaj in tukaj,« je potrdil s trkanjem svinčnika po mizi, se nagnil nazaj v stol, počasi dvignil pogled pod strop in nadaljeval:
»Kar po alineah sem si nekako zapisal,« in se sunkovito nagnil nazaj nad mizo in papirje. »Neurejeno družinsko razmerje med možem in ženo. Nasilno reševanje problemskih sklopov. Kontrola in nadzor močnejšega. Alkoholizem in njegove posledice ...«
Toplota v ordinaciji, njegov monoton, nizek in miren govor sta jo odpeljala v njeno vedno urejeno pisarno, kjer je sestavljala in risala projekte. Za sabo je začutila, kako jo nekdo opazuje. Obrnila se je in zagledala novega direktorja. Hitro se je poravnala in odstopila prostor, da bi lahko pogledal nastajajoče načrte. Ni stopil proti mizi, stopil je tik do nje. Ko je spregovoril, je začutila neprijeten zadah, ki se je z vsako izgovorjeno besedo povečeval.
»Obe s Karmen sta odlični, saj veš, ostala bo le ena, danes so drugi časi, da ne razlagam, pač tista ... res lepa perspektiva risanja, še posebej tako od zadaj …
»... otroka tako prevzameta vedenjske vzorce močnejšega člana..,« jo je nazaj pripeljal monoton globok glas »... in pričneta razvijati življenjske strategije pretežno na temelju nasilja. Produkte skozi vedenjske vzorce usmerjata drug v drugega in ostale. Dobro,« je zaključil in jo pogledal z očmi, ki niso ne vabile ne odganjale.
»To bo najin načrt obdelave. S sestro se boš dogovorila za termin. Zavarovanje imaš, sicer... no bova že kako,« med tem je že napisal recept.
»To vzemi dvakrat na dan, mnogo tekočine je priporočljivo in seveda po kakšno uro na dan sprehoda, zdaj imaš časa na pretek. Se vidiva. Sestra ti bo povedala ... Nasvidenje.«
Ne da bi se zavedala, kako je zapustila ordinacijo in sestro, se je znašla sredi ulice. Predramil jo je oster hlad, pomešan z različnimi vonji ulice. V rokah je držala recept in mali kartonček. V očeh, kjer ji je že zdavnaj ugasnilo sonce, ni bilo več odseva. Pogled je postal prazen in votel. S svojimi dolgimi rokami je objela svoje telo, se rahlo sključila naprej in odšla po ulici. Imela je občutek, da nanjo pretiska neizmerna teža hiš. Pričelo jo je dušiti. V glavi ji je nemirno šumelo in bitje srca je začutila v grlu. Pričeli so ji šklepetati zobje. Opotekla se je do izložbenega okna in naslonila vroče čelo na hladno šipo. Kaj, če bom umrla? Bila je tako nesrečna, omotična in vsa je drgetala. Zakaj je smrt tako boleča, tako strašna, je takšna? Obupno se je oklenila stene in okvirja izložbenega okna. Nog ni mogla premakniti. Dolgo, dolgo je tako stala. Ni opazila, da je v središču mesta, ki je slikovito vrelo od življenja. Vrvenje jo je pričelo prebujati. V izložbeni šipi je zagledala svoj obraz. Zazrla se je v svoje oči in se vprašala.
Kaj sem storila narobe? Komu sem storila kaj hudega? Kaj sem storila, tebi otrok moj, da si me zapustil in se pridružil tistim, ki me danes tako nizkotno zmerjajo in ponižujejo? Veste, gospa, ne potrudite se dovolj, služb je kolikor jih hočete ..., če nočete ... referentka. Iščeš službo, pa hkrati prosiš, da je ne boš našla. Le moji prihranki te zanimajo, crkni ... bivši mož. Lena si, delo ti smrdi, samo na drug račun bi rada živela, pa crkni ... otrok. Vsi so ji v zboru odgovarjali in kričali, kričali in kričali.
»Utihnite!« je zakričala in udarila po šipi, da so vse podobe v trenutku izginile. Ozrla se je po ulici s preplašenimi očmi in pričela je teči. Tekla je vedno hitreje in hitreje, vse dokler se ni znašla sredi mostu, kjer jo je objel leden veter. Ustavila se je, se oprijela ograje in zazrla v reko, ki se je leno premikala.
»Speri z mene vso to težo in jo odnesi daleč tja v neznane kraje,« je zamrmrala.
»Oprostite, gospa,« je rekel neznanec, ki se je zaletel vanjo, ko je skupaj z množico hitel preko mostu.
»Ni kaj,« je odvrnila in rekla za njim:
»Vi ste bili do zdaj še najbolj nežni od vseh.« Na njenem obrazu se je poigraval komaj zaznaven nasmešek. Naslonila se je na ograjo, mimo nje pa je tekla množica, ki je tekla, kot reka pod njo, v neznane kraje. Trdno se je oprijela ograje, dvignila obraz proti zahajajočemu soncu in začela najprej potihoma nato vedno glasneje peti.
»Obljubljal je, da me bo vzel in graditi dom začel...«
Sem in tja se je kdo mimoidočih sklonil in vrgel kovanec na šal, ki je ležal ob njenih nogah.
»Lana, ali ni tam tvoja mama? Poje.« je pokazala Tina proti pojoči ženski.
»Si ti čisto nora ali kaj?« je rekla Lana, prijela Tino pod roko in jo potegnila v tok množice, ki se je stekal proti središču mesta. In dan se je prevesil v večer.
Anno Domini 2011
DENARNICA
Bila je nedelja. Mare je imel občutek, da je mogoče še nekoliko preran, ko je izstopil iz avtomobila. Odprl je zadnja vrata avtomobila in preveril, ali je na zadnejm sedežu vse tako, kakor je pripravil in zložil. Ko je zaloputnil zadnja vrata avtomobila, se je za njim oglasil Andrej:
»Ja, kaj je pa tebe prineslo, kako si pa ti zašel sem gor?« je rekel z gromkim glasom in se ves čas smejal. Zaradi telesne hibe, ki jo je imel že od rojstva, je govoril nekoliko nerazumljivo in skozi nos.
»Ja, zdravo, Andrej, si že vstal? Prepričan sem bil, da si še vedno pod kovtrom in zdraviš novoletnega mačka. Saj ste slavili za novo leto, ne?«
Stopil je proti njemu z razširjenimi rokami. Prisrčno sta se objela in ob tem spuščala najrazličnejše zvoke pomešane z gromkim smehom.
»No, se menda ja ne boš zjokal. Se še nisi streznil, da si tako jokav,« je rekel Mare in ga še močneje objel čez ramena, a se mu je Andrej sunkoma izvil. Skoraj divje ga je pogledal in stopil dva koraka vstran.
»Poslušaj, zgodilo se mi je nekaj strašnega, da sem se v trenutku streznil. Čuj, greva v hišo, sem že zakuril. Mrzlo je, pa malo sem še res rahel. Daj, greva, pusti zdaj avto, da ti povem kakšen kriminal’c sem bil,« in že ga je vlekel za rokav. Mare pa se je kljub temu vrnil k avtu, odprl zadjna vrata in vzel dve vrečki z zadnjega sedeža.
»Daj, primi,« mu je rekel in mu ju porinil v roke. Zaprl je vrata, zaklenil avto in obvezno preveril, ali so vrata res zaklenjena.
»Greva, res je mrzlo, ja.« Porinil je Andreja in oba sta se odpravila v hišo.
Ko sta vstopila, ju je objela prijetna toplota in zelo bučna glasba domačih napevov. Okrogla miza je bila pospravljena z miljejem, na sredi njega je stala lesena vaza z umetnimi rožami. Ves prostor je bil urejen, kakor bi ga ravnokar pospravila zelo marljiva gospodinja. Mare je nekoliko postal pri vročem železnem kaminu.
»Daj, sedi, prosim te, to zgodbo moraš slišati, povem ti, bil sem pravi kriminal’c. To je bilo nekaj zgodovinskega,« je rekel. Med tem ko se je Mare udobno nameščal na stol, je Andrej postavil na mizo steklenico vina, plastenko mineralne vode in pladenj raznovrstnih piškotov. Pristavil je stol tudi zase, se udobno usedel, razprl roke ter si popravil lase. In je pričel.
»Poslušaj, to moraš slišati. Zanima me, kaj boš ti rekel, ker mislim, da se spoznaš na te stvari,« je rekel in se prav počasi nagnil nazaj v stol. Napravil je nekoliko premora.
»Dobro, povej že! Kaj se ti je zgodilo?« je Mare pričel drezati vanj, saj je dobil občutek, da prav čaka na spodbudo. In res, Andreju je zažarel obraz.
»Najprej bom povedal, potem pa bom pripravil južino. Vse že imam nared, lahko baraš Vančeka, z njim sem šel že navsezgodaj po kruh. On pride čez kaki dve uri. Vse to je že slišal, zato ti bom zgodbo zdaj povedal, da me ne bo priganjal, naj skrajšam.«
»Dobro,« se je strinjal Mare in se pripravil na poslušanje. Kazalo je, da bo zgodba nekoliko daljša.
»Veš, ukradli so mi denarnico,« je rekel. »Zbrali smo se jaz, Dušan, Mirko s punco in Vinko, ki ga moraš še spoznati. Morda že danes. Saj veš, narezal sem, pijače sem prinesel dvakrat po deset litrov. Tistega boljšega. Sem rekel, fešta mora bit’, saj ne vemo, kdaj gremo tja gor.«
Pogled je usmeril pod strop in Mare mu je samo prikimal.
»No, cel večer smo ga lepo cukali in jedli. Malo pred polnočjo pa me je Dušan pripravil, da sva spila na dušek vsak svojo steklenico vina. Lahko si misliš, kako debelo sva kmalu začela gledati. Vse sem videl, kot bi bil pod vodo. Videl sem jih, slišal pa ne.«
»Proti jutru smo se počasi odpravili vsak na svoj konec. Mirko s punco je šel že prej, zadnja sta odšla Vinko in Dušan. Naslednji dan, sem bil res hudo zmešan. Pomešal sem vse dneve in nenadoma me je prejelo, da moram na pošto plačat čeke. Saj veš, vodo, elektriko, pa – «
Po vratih je nekaj popraskalo. Mare je stopi k vratom in jih odprl. Drug čez drugega sta se v hišo prerinila pes Taras in maček.
»Daj, sedi in poslušaj. Pusti stvári, saj sta siti. Kje sva ostala?« roko je spustil k psu, ki se je usedel tik ob njegovi nogi.
»Kako si hotel naslednji dan na pošti ... « Andrej ga je takoj prekinil in nadaljeval.
»Pripravil sem si čeke in segel v kredenco po denarnico. Saj veš, kje jo imam vedno?« Vstal je in stopil do kredence in položil roko na mesto, kjer je tudi v tistem trenutku ležala denarnica.
»In denarnice nikjer. Dobro, saj sem jo že večkrat odložil kam drugam, sem si rekel in pričel z iskanjem. Premetal sem kuhinjo, nato spalnico in kopalnico, spravil sem se tudi v shrambo. Vedno bolj me je pričelo skrbeti. Ne boš verjel, pričel sem jo klicati. Večkrat sem zaprl oči in jih spet odprl in si mislil, da jo bom kar na lepem zagledal. Pa nič. Usedel sem se za mizo in pričel tuhtati. Spet nič.«
»Odločil sem se, da pokličem Dušana. K sreči je bil doma in je takoj prišel. Vprašal sem ga, če je videl mojo denarnico. Zatrdil mi je, da ne, in me vprašal, če sem preveril v kredenci. Odgovoril se mu, da že nekajkrat. Na njegovo pobudo sva vse še enkrat preiskala. Vse sva premetala in nič. Videl sem, da je tudi Dušana zaskrbelo. Kar stisnilo me je v prsih. Nalila sva si špricer, a ga nisem utegnil spiti, ker mi je po glavi rojila ena sama misel, kje je moja denarnica.«
»Naenkrat je zazvonil telefon. Klical me je gostilničar. Ja, kaj bi pa on rad, sem si rekel in se mu oglasil. On pa kar: ‘Andrej, v svojem poštnem nabiralniku sem našel tvoje dokumente – vozniško, osebno, bančno kartico, pa še neke papirje. Vse sem dal v vrečko. Daj, pridi hitro gor!’ In je odložil.«
Presedel se je na stolu in pogledal Maretu strmo v oči. Pritegnil je njegovo pozornost in preveril, ali ga je dovolj pazljivo poslušal. Mare se je nekoliko nagnil k mizi in ga pričel spodbudno gledati z nastežaj odprtimi očmi. Andreju je ta spodbuda bila popolnoma dovolj, da je nadaljeval:
»Takoj sem se odpravil. Dušan me je spremljal. Do vrha sva si bila že nekako edina, da mi je denarnico z denarjem vzel Vinko. Sklenila sva – nihče drug kot Vinko. V gostilni se nisva zadržala niti deset minut. Vzel sem vrečko z dokumenti in odšla sva nazaj domov. Vso pot sem se bal, da je denarnica z denarjem za vedno izgubljena. V njej je bilo točno 365 evrov in 70 centov. Najmanj 300 evrov bi potreboval za plačilo čekov. Pričel sem preklinjati in se pridušati, da tistemu, ki mi je to naredil, polomim obe roke. Tudi Dušan me je takoj podprl pri tem.«
»Nič, sem si rekel, prej bom še poklical policijo. Kaj, od njih sem dobil zelo kratek odgovor, da ne bodo iskali, ker je na dokumentih preveč različnih sledov. Povem ti, pograbila me je taka jeza, da so se mi kar solze ulile. Poslušaj, od tu naprej pa postanem pravi kriminalec.«
»Misliš reči kriminalist,« mu je Mare hitro skočil v besedo.
»Seveda, to, ja. Povem ti, to je bilo zgodovinsko. Spomnil sem se na enega prijatelja iz Celja, ki je kriminal- no, kako se že reče?«
»Kriminalist« mu je priskočil na pomoč Mare.
»Ja tako. Poklical sem ga in mu povedal vso zgodbo, tako kot zdaj tebi. Svetoval mi je, naj gledam samo na račune. Ko mi je to rekel, sem se znašel v popolni temi. Od hudega sem šel vse še enkrat preiskat. Pa spet nič. Spet sem se usedel za mizo in se začel pogovarjati sam s seboj. Ni trajalo dolgo, ko mi je šinilo v glavo!«
»Takoj sem poklical gostilničarja in ga vprašal, kdo vse je bil danes pri njem. Povedal mi je, da je prišel v gostilno Vinko okrog desete ure, z dvema vrečkama naravnost iz trgovine, da je na hitro spil dva deci in odšel. Vinko. Vedel sem, sem si rekel in se takoj odpravil tja. Vsem sem povedal, da mi je Vinko ukradel denarnico z denarjem in točno koliko. Kar iz gostilne sem ga klical, a ni se oglasil. Seveda, jaz se tudi ne bi, sem si mislil in se ob tem spomnil na nasvet, ki mi ga je dal kriminal’c, da naj bom pozoren na račune.«
»Kriminalist« ga je popravil Mare.
»Kar odneslo me je v trgovino, kjer sem Mariko, sosedo, saj jo poznaš, lepo prosil, če lahko pogleda, koliko je danes pri njej zapravil Vinko. Takoj mi je odgovorila, ne da bi pogledala, da je nakupil za 15 evrov in nekaj centov. Zahvalil sem se ji in se odpravil domov.«
»Ko sem prišel pred hišo, sem slišal brata, kako je prosil Dušana, če gre lahko še enkrat v trgovino. Dušanu sem zaklical, naj se oglasi pri meni, preden odide. Ko je prišel, sem mu povedal o svojem odkritju, da je bil Vinko že v trgovini in gostilni in da bodo kriminal’ci jutri prišli po dokumente ter jih pregledali.
»V tistem pa je Dušan vstal in mi rekel: ‘Veš, stric, lahko da bodo našli tudi moje odtise, ker sem jaz pri Kranjcu za cesto našel tvoje dokumente, jih pobral in odvrgel v nabiralnik gostilne.’
»In jaz sem ga ves začuden vprašal: ‘Dušan, kako da jih nisi meni, saj je ja od tam bližje do nas, kot do gostilne?’ Odgovoril mi je, da ga je bilo strah, da ga bom po krivem obdolžil kraje. Takoj me je spomnil, da že tako in tako vem, da mi jo ukradel Vinko.«
»Veš, takrat pa mi je postalo vse skupaj malo politično in sem ga takoj vprašal, kaj pa je on kupil. Menda samo cigarete in kavo, kot mu je naročil ata. Ti moram povedati, da sta mi v tistem trenutku postala že oba sumljiva. Za Vinkota sem že preveril račun, potem pa sem hotel še Dušanovega. Nekako tako sem mu rekel: ‘Dušan, zdaj pa takoj z menoj v trgovino, da preverim, kaj si ti kupil.’ Namesto, da bi vstal, je obsedel na stolu in mi rekel: ‘Stric, ali me boš udaril?’ Bil sem tako presenečen, da sem obstal kot vkopan in ga vprašal, zakaj le? ‘Stric, jaz sem ti vzel denarnico.’«
Andreju je zastala beseda in povesil je pogled v tla. Mare pa se je sklonil še bolj nad mizo in ga je prav počasi vprašal:
»Andrej, ali je to mogoče, da te je domači okradel?!«
Spogledala sta se in za trenutek je kuhinjo napolnila melodija Avsenikovega valčka. Andrej je nenadoma udaril z dlanjo po mizi.
»Tako kot sem tukaj, je res! Tako kakor vidiš sedaj, so se mi tudi včeraj ulile solze. Oba sva jokala. Hkrati pa me je imela taka jeza, da bi mu odtrgal glavo.«
»Poslušaj naprej. Vprašal sem ga, kje ima mojo denarnico. Ker je bil kar tiho, sem mu ponudil petdeset evrov, če mi pove. Prikimal je in me odvedel k zajčniku. Izpod njega je potegnil denarnico. Pogledal sem vanjo in našel samo 65 evrov in 70 centov. Ponovno sem ga lepo vprašal, kje je preostalih 300 evrov. Tega pa mi ni hotel povedati kljub grožnjam s policijo in da mu bom celo družino vrgel na cesto.«
»Odvlekel sem ga v bratovo hišo, kjer so se vsi nemo zastrmeli v moj razjarjen in Dušanov objokan obraz. Na kratko sem jim povedal, da me je okradel, in jim zabičal, naj mi, kakor vejo in znajo, vrnejo denar do naslednjega večera. Dušanu pa sem prepovedal še kdaj prestopiti moj prag.«
Andrej je utihnil in si s prsti obrisal solze. Nato si je z dlanmi zakril oči in rahlo stresel z glavo. Mare je izkoristil premor in nalil še dva špricerja. Enega je potisnil pred Andreja, drugega pa povlekel predse.
»Andrej, na zdravje!« Dvignila sta kozarca, trknila in izpila na dušek. Mare je odložil svojega na mizo in nadaljeval:
»Zelo žalostna zgodba, Andrej. Toliko dobrega si naredil zanj, zdaj te pa še okrade. Groza. Čimprej pozabi na to in mislim, da sva si zdaj zaslužila malo južine, da bova potem lažje spila.«
Kot na povelje, je tudi Andrej odložil kozarec in vstal. Pričel je pripravljati južino, Mare pa je ponovno nalil dva špricerja. Iz zvočnikov so še vedno polnili prostor domači napevi. Po nekaj minutah poslušanja, se je Andrej pričel tako smejati, da je komaj izustil:
»A si lahko predstavljaš, da je na koncu hotel še 50 evrov. Pubec pokvarjen!«
Tedaj pa sta oba planila v neustavljiv krohot.
GOLGOTA
Objeta okoli telesa z rokami, je sedela na vrhu stopnic. Pozibavala se je in tiho mrmrala. V obraz je bila spačena. Od časa do časa je odprla na široko usta, pogled usmerila proti stropu. Iz njih ni bilo krika, pa tudi vdihniti ni mogla.
Mrmrala je vedno glasneje. Želela preglasiti odmev v svoji glavi »crkni prasica«. To me bo ubilo, ji je šinilo skozi misli. Moram nekaj storiti zase. Zmešalo se mi bo.
Počasi je vstala in se opotekajoča spustila po stopnicah. V jedilnici je bilo vse razmetano. Na mizi so bili še vedno ostanki hrane prejšnjega dne. Pričela je iskati mobilni telefon. Ko ga je našla, je dolgo časa listala po imeniku. Pričele so se ji tresti roke. Kam sem jo zapisala? Kako se piše? Kaj je z mojim spominom? Vse me zapušča. Še pred nedavnim sem imela družino, kup prijateljev in prijateljic. Danes pa sem popolnoma sama, v brezizhodnem položaju.
Iz torbice je vzela notesnik in pričela s stresočimi rokami iskati telefonsko številko. Pa to ni mogoče, saj sem jo zapisala. Notesnik in torbico je izpustila iz rok. Padla sta na nepospravljeno mizo, na kozarec z ostanki z vodo razredčenega soka in ga prevrnila. Oprijemaje se zidu je odšla v spalnico. Ustavila se je pred plaščem, ki je ležal pri vznožju postelje. Preiskala je vse žepe in našla listek , na njem številko. Listek je stisnila v obe roki in jih pritisnila na prsi, ki so se sunkovito dvigale in spuščale, saj nikakor ni uspela umiriti dihanja.
Pokliči, si je skoraj ukazovalno šepnila. Saj je rekel, naj ga pokličem, če bom v težavah. Srečala ga je namreč ravno tisti dan, ko so ji povedali, da jo čaka delovna knjižica v kadrovski službi. Takrat mu ni niti upala povedati, da ima prav tisti trenutek hud problem, kateremu bodo sledile nerešljive težave.
Usedla se je na posteljo, vnesla številko telefona in poklicala. Dolgo se nihče ni oglasil. V mislih si je ponavljala, kako naj hitro in jasno opiše problem, ki jo potiska na sam rob obupa.
Končno se je oglasil.
»Vranka pri telefonu, rada bi ...«
Prekinil jo je z rahlo nestrpnostjo.
»Zdravo, kako si? Pravkar si me dobila sredi gužve. Me lahko pokličeš čez kakšno uro. Še boljše bi bilo, če bi me jutri. Kaj praviš?« je rekel. Začutila je, da je ne bo sprejel, toda v »kaj praviš«, je začutila, da ima še eno možnost. Malo možnost.
»Popolnoma sem na tleh. Ne vem več, zakaj naj še živim. Življenje mi je popolnoma odveč, samo še breme. Toda preden ... sem pomislila, da te pokličem in te prosim ... sam si rekel, da te lahko, če bom imela probleme,« je rekla s tresočim in že skoraj jokajočim kričečim glasom. Za trenutek je nastala, zdelo se ji je, neskončno dolga tišina. Pretrgal jo je z globokim in mirnim glasom.
»Kdaj bi lahko prišla?«
»Takoj. Čez eno uro, toliko imam vožnje,« je rekla in z drugo roko že iskala torbico, ključe avtomobila in plašč. Zunaj je bil strupen mraz.
Motor je mirno predel in počasi segreval notranjost avtomobila. Misli so ji s svetlobno hitrostjo listale po njenem življenju. Na njenem odru so se ji pred očmi zdaj smeje, zdaj predrzno, pojavljali igralci groze. Prvi se ji je priklonil gospod Strah in ji priredil predstavo, da jo zazeblo do kosti. Kmalu za njim se je v ospredje prerinila gospa Nemoč in njena sorodnica Jeza. S svojimi rezkimi in ostrimi besedami, sta ji rezali po duši in jo prisili do krika. Odprla je le usta, ki so samo nemo zazevala. Na licih je začutila dve vroči sledi. Solze. Končno. Mogoče pa je še upanje.
Rezek zvok avtomobilske hupe jo je predramil. Pogledala je in komaj prepoznala ulico. Ustavila je na prvem prostem parkirnem prostoru. Tekla je po z ljudmi polnimi ulicah. Ko se je ustavila pred vrati ugledne privatne psihiatrične ambulate, je bila popolnoma zasopla in tresla se je po vsem životu. Vstopila je v predprostor.
»Gospa, ste naročeni?« jo je s hitrim pogledom ošinila sestra in se takoj naprej pogreznila nazaj med papirje.
Vpršanje je preslišala in svoj pogled uprla v vrata ordinacije, kjer naj bi jo čakal in ji odvzel vso breme tega sveta, ki se je zgrnilo na njo.
»Sestra, vzel bom še samo eno, ki naj bi ... Zdravo, si že tukaj. Kar vstopi!« Prijateljsko jo je prijel za ramo in jo skoraj potisnil v ordinacijo. Z močni je bila popolnoma na koncu. Sesedla se je v stol.
»Vranka, kaj se ti je zgodilo? Vranka, me slišiš!« jo je rahlo tresel za ramena. Pogled je dvignila in s težavo pogledala v njegov obraz.
»Ali lahko prosim malo vode?«
Popila je požirek vode. S komaj slišnim glasom je pričela s pripovedjo. Govorila je popolnoma zmededeno, brez povezav, preskakovala je teme po več let in jih ponovno pomešala z zadnjimi dnevi. Prekinil jo je z globokim in mirnim glasom.
»Med tem, ko si mi pripovedovala o težavah, sem si naredil nekaj zapisov. Na vse načine poskušam narediti analizo stanja in priti do nekega logičnega sklepa, zakaj se ti to dogaja.«
Preložil je popisane papirje, jih dvignil z mize ter poravnal in jih ponovno odložil.
»Vzroki, ki naj bi botrovali tvojemu neurejenemu in nekontroliranemu življenju so nekje tukaj in tukaj,« je potrdil s trkanjem svinčnika po mizi, se nagnil nazaj v stol, počasi dvignil pogled pod strop in nadaljeval:
»Kar po alineah sem si nekako zapisal,« in se sunkovito nagnil nazaj nad mizo in papirje. »Neurejeno družinsko razmerje med možem in ženo. Nasilno reševanje problemskih sklopov. Kontrola in nadzor močnejšega. Alkoholizem in njegove posledice ...«
Toplota v ordinaciji, njegov monoton, nizek in miren govor sta jo odpeljala v njeno vedno urejeno pisarno, kjer je sestavljala in risala projekte. Za sabo je začutila, kako jo nekdo opazuje. Obrnila se je in zagledala novega direktorja. Hitro se je poravnala in odstopila prostor, da bi lahko pogledal nastajajoče načrte. Ni stopil proti mizi, stopil je tik do nje. Ko je spregovoril, je začutila neprijeten zadah, ki se je z vsako izgovorjeno besedo povečeval.
»Obe s Karmen sta odlični, saj veš, ostala bo le ena, danes so drugi časi, da ne razlagam, pač tista ... res lepa perspektiva risanja, še posebej tako od zadaj …
»... otroka tako prevzameta vedenjske vzorce močnejšega člana..,« jo je nazaj pripeljal monoton globok glas »... in pričneta razvijati življenjske strategije pretežno na temelju nasilja. Produkte skozi vedenjske vzorce usmerjata drug v drugega in ostale. Dobro,« je zaključil in jo pogledal z očmi, ki niso ne vabile ne odganjale.
»To bo najin načrt obdelave. S sestro se boš dogovorila za termin. Zavarovanje imaš, sicer... no bova že kako,« med tem je že napisal recept.
»To vzemi dvakrat na dan, mnogo tekočine je priporočljivo in seveda po kakšno uro na dan sprehoda, zdaj imaš časa na pretek. Se vidiva. Sestra ti bo povedala ... Nasvidenje.«
Ne da bi se zavedala, kako je zapustila ordinacijo in sestro, se je znašla sredi ulice. Predramil jo je oster hlad, pomešan z različnimi vonji ulice. V rokah je držala recept in mali kartonček. V očeh, kjer ji je že zdavnaj ugasnilo sonce, ni bilo več odseva. Pogled je postal prazen in votel. S svojimi dolgimi rokami je objela svoje telo, se rahlo sključila naprej in odšla po ulici. Imela je občutek, da nanjo pretiska neizmerna teža hiš. Pričelo jo je dušiti. V glavi ji je nemirno šumelo in bitje srca je začutila v grlu. Pričeli so ji šklepetati zobje. Opotekla se je do izložbenega okna in naslonila vroče čelo na hladno šipo. Kaj, če bom umrla? Bila je tako nesrečna, omotična in vsa je drgetala. Zakaj je smrt tako boleča, tako strašna, je takšna? Obupno se je oklenila stene in okvirja izložbenega okna. Nog ni mogla premakniti. Dolgo, dolgo je tako stala. Ni opazila, da je v središču mesta, ki je slikovito vrelo od življenja. Vrvenje jo je pričelo prebujati. V izložbeni šipi je zagledala svoj obraz. Zazrla se je v svoje oči in se vprašala.
Kaj sem storila narobe? Komu sem storila kaj hudega? Kaj sem storila, tebi otrok moj, da si me zapustil in se pridružil tistim, ki me danes tako nizkotno zmerjajo in ponižujejo? Veste, gospa, ne potrudite se dovolj, služb je kolikor jih hočete ..., če nočete ... referentka. Iščeš službo, pa hkrati prosiš, da je ne boš našla. Le moji prihranki te zanimajo, crkni ... bivši mož. Lena si, delo ti smrdi, samo na drug račun bi rada živela, pa crkni ... otrok. Vsi so ji v zboru odgovarjali in kričali, kričali in kričali.
»Utihnite!« je zakričala in udarila po šipi, da so vse podobe v trenutku izginile. Ozrla se je po ulici s preplašenimi očmi in pričela je teči. Tekla je vedno hitreje in hitreje, vse dokler se ni znašla sredi mostu, kjer jo je objel leden veter. Ustavila se je, se oprijela ograje in zazrla v reko, ki se je leno premikala.
»Speri z mene vso to težo in jo odnesi daleč tja v neznane kraje,« je zamrmrala.
»Oprostite, gospa,« je rekel neznanec, ki se je zaletel vanjo, ko je skupaj z množico hitel preko mostu.
»Ni kaj,« je odvrnila in rekla za njim:
»Vi ste bili do zdaj še najbolj nežni od vseh.« Na njenem obrazu se je poigraval komaj zaznaven nasmešek. Naslonila se je na ograjo, mimo nje pa je tekla množica, ki je tekla, kot reka pod njo, v neznane kraje. Trdno se je oprijela ograje, dvignila obraz proti zahajajočemu soncu in začela najprej potihoma nato vedno glasneje peti.
»Obljubljal je, da me bo vzel in graditi dom začel...«
Sem in tja se je kdo mimoidočih sklonil in vrgel kovanec na šal, ki je ležal ob njenih nogah.
»Lana, ali ni tam tvoja mama? Poje.« je pokazala Tina proti pojoči ženski.
»Si ti čisto nora ali kaj?« je rekla Lana, prijela Tino pod roko in jo potegnila v tok množice, ki se je stekal proti središču mesta. In dan se je prevesil v večer.
Anno Domini 2011
DENARNICA
Bila je nedelja. Mare je imel občutek, da je mogoče še nekoliko preran, ko je izstopil iz avtomobila. Odprl je zadnja vrata avtomobila in preveril, ali je na zadnejm sedežu vse tako, kakor je pripravil in zložil. Ko je zaloputnil zadnja vrata avtomobila, se je za njim oglasil Andrej:
»Ja, kaj je pa tebe prineslo, kako si pa ti zašel sem gor?« je rekel z gromkim glasom in se ves čas smejal. Zaradi telesne hibe, ki jo je imel že od rojstva, je govoril nekoliko nerazumljivo in skozi nos.
»Ja, zdravo, Andrej, si že vstal? Prepričan sem bil, da si še vedno pod kovtrom in zdraviš novoletnega mačka. Saj ste slavili za novo leto, ne?«
Stopil je proti njemu z razširjenimi rokami. Prisrčno sta se objela in ob tem spuščala najrazličnejše zvoke pomešane z gromkim smehom.
»No, se menda ja ne boš zjokal. Se še nisi streznil, da si tako jokav,« je rekel Mare in ga še močneje objel čez ramena, a se mu je Andrej sunkoma izvil. Skoraj divje ga je pogledal in stopil dva koraka vstran.
»Poslušaj, zgodilo se mi je nekaj strašnega, da sem se v trenutku streznil. Čuj, greva v hišo, sem že zakuril. Mrzlo je, pa malo sem še res rahel. Daj, greva, pusti zdaj avto, da ti povem kakšen kriminal’c sem bil,« in že ga je vlekel za rokav. Mare pa se je kljub temu vrnil k avtu, odprl zadjna vrata in vzel dve vrečki z zadnjega sedeža.
»Daj, primi,« mu je rekel in mu ju porinil v roke. Zaprl je vrata, zaklenil avto in obvezno preveril, ali so vrata res zaklenjena.
»Greva, res je mrzlo, ja.« Porinil je Andreja in oba sta se odpravila v hišo.
Ko sta vstopila, ju je objela prijetna toplota in zelo bučna glasba domačih napevov. Okrogla miza je bila pospravljena z miljejem, na sredi njega je stala lesena vaza z umetnimi rožami. Ves prostor je bil urejen, kakor bi ga ravnokar pospravila zelo marljiva gospodinja. Mare je nekoliko postal pri vročem železnem kaminu.
»Daj, sedi, prosim te, to zgodbo moraš slišati, povem ti, bil sem pravi kriminal’c. To je bilo nekaj zgodovinskega,« je rekel. Med tem ko se je Mare udobno nameščal na stol, je Andrej postavil na mizo steklenico vina, plastenko mineralne vode in pladenj raznovrstnih piškotov. Pristavil je stol tudi zase, se udobno usedel, razprl roke ter si popravil lase. In je pričel.
»Poslušaj, to moraš slišati. Zanima me, kaj boš ti rekel, ker mislim, da se spoznaš na te stvari,« je rekel in se prav počasi nagnil nazaj v stol. Napravil je nekoliko premora.
»Dobro, povej že! Kaj se ti je zgodilo?« je Mare pričel drezati vanj, saj je dobil občutek, da prav čaka na spodbudo. In res, Andreju je zažarel obraz.
»Najprej bom povedal, potem pa bom pripravil južino. Vse že imam nared, lahko baraš Vančeka, z njim sem šel že navsezgodaj po kruh. On pride čez kaki dve uri. Vse to je že slišal, zato ti bom zgodbo zdaj povedal, da me ne bo priganjal, naj skrajšam.«
»Dobro,« se je strinjal Mare in se pripravil na poslušanje. Kazalo je, da bo zgodba nekoliko daljša.
»Veš, ukradli so mi denarnico,« je rekel. »Zbrali smo se jaz, Dušan, Mirko s punco in Vinko, ki ga moraš še spoznati. Morda že danes. Saj veš, narezal sem, pijače sem prinesel dvakrat po deset litrov. Tistega boljšega. Sem rekel, fešta mora bit’, saj ne vemo, kdaj gremo tja gor.«
Pogled je usmeril pod strop in Mare mu je samo prikimal.
»No, cel večer smo ga lepo cukali in jedli. Malo pred polnočjo pa me je Dušan pripravil, da sva spila na dušek vsak svojo steklenico vina. Lahko si misliš, kako debelo sva kmalu začela gledati. Vse sem videl, kot bi bil pod vodo. Videl sem jih, slišal pa ne.«
»Proti jutru smo se počasi odpravili vsak na svoj konec. Mirko s punco je šel že prej, zadnja sta odšla Vinko in Dušan. Naslednji dan, sem bil res hudo zmešan. Pomešal sem vse dneve in nenadoma me je prejelo, da moram na pošto plačat čeke. Saj veš, vodo, elektriko, pa – «
Po vratih je nekaj popraskalo. Mare je stopi k vratom in jih odprl. Drug čez drugega sta se v hišo prerinila pes Taras in maček.
»Daj, sedi in poslušaj. Pusti stvári, saj sta siti. Kje sva ostala?« roko je spustil k psu, ki se je usedel tik ob njegovi nogi.
»Kako si hotel naslednji dan na pošti ... « Andrej ga je takoj prekinil in nadaljeval.
»Pripravil sem si čeke in segel v kredenco po denarnico. Saj veš, kje jo imam vedno?« Vstal je in stopil do kredence in položil roko na mesto, kjer je tudi v tistem trenutku ležala denarnica.
»In denarnice nikjer. Dobro, saj sem jo že večkrat odložil kam drugam, sem si rekel in pričel z iskanjem. Premetal sem kuhinjo, nato spalnico in kopalnico, spravil sem se tudi v shrambo. Vedno bolj me je pričelo skrbeti. Ne boš verjel, pričel sem jo klicati. Večkrat sem zaprl oči in jih spet odprl in si mislil, da jo bom kar na lepem zagledal. Pa nič. Usedel sem se za mizo in pričel tuhtati. Spet nič.«
»Odločil sem se, da pokličem Dušana. K sreči je bil doma in je takoj prišel. Vprašal sem ga, če je videl mojo denarnico. Zatrdil mi je, da ne, in me vprašal, če sem preveril v kredenci. Odgovoril se mu, da že nekajkrat. Na njegovo pobudo sva vse še enkrat preiskala. Vse sva premetala in nič. Videl sem, da je tudi Dušana zaskrbelo. Kar stisnilo me je v prsih. Nalila sva si špricer, a ga nisem utegnil spiti, ker mi je po glavi rojila ena sama misel, kje je moja denarnica.«
»Naenkrat je zazvonil telefon. Klical me je gostilničar. Ja, kaj bi pa on rad, sem si rekel in se mu oglasil. On pa kar: ‘Andrej, v svojem poštnem nabiralniku sem našel tvoje dokumente – vozniško, osebno, bančno kartico, pa še neke papirje. Vse sem dal v vrečko. Daj, pridi hitro gor!’ In je odložil.«
Presedel se je na stolu in pogledal Maretu strmo v oči. Pritegnil je njegovo pozornost in preveril, ali ga je dovolj pazljivo poslušal. Mare se je nekoliko nagnil k mizi in ga pričel spodbudno gledati z nastežaj odprtimi očmi. Andreju je ta spodbuda bila popolnoma dovolj, da je nadaljeval:
»Takoj sem se odpravil. Dušan me je spremljal. Do vrha sva si bila že nekako edina, da mi je denarnico z denarjem vzel Vinko. Sklenila sva – nihče drug kot Vinko. V gostilni se nisva zadržala niti deset minut. Vzel sem vrečko z dokumenti in odšla sva nazaj domov. Vso pot sem se bal, da je denarnica z denarjem za vedno izgubljena. V njej je bilo točno 365 evrov in 70 centov. Najmanj 300 evrov bi potreboval za plačilo čekov. Pričel sem preklinjati in se pridušati, da tistemu, ki mi je to naredil, polomim obe roke. Tudi Dušan me je takoj podprl pri tem.«
»Nič, sem si rekel, prej bom še poklical policijo. Kaj, od njih sem dobil zelo kratek odgovor, da ne bodo iskali, ker je na dokumentih preveč različnih sledov. Povem ti, pograbila me je taka jeza, da so se mi kar solze ulile. Poslušaj, od tu naprej pa postanem pravi kriminalec.«
»Misliš reči kriminalist,« mu je Mare hitro skočil v besedo.
»Seveda, to, ja. Povem ti, to je bilo zgodovinsko. Spomnil sem se na enega prijatelja iz Celja, ki je kriminal- no, kako se že reče?«
»Kriminalist« mu je priskočil na pomoč Mare.
»Ja tako. Poklical sem ga in mu povedal vso zgodbo, tako kot zdaj tebi. Svetoval mi je, naj gledam samo na račune. Ko mi je to rekel, sem se znašel v popolni temi. Od hudega sem šel vse še enkrat preiskat. Pa spet nič. Spet sem se usedel za mizo in se začel pogovarjati sam s seboj. Ni trajalo dolgo, ko mi je šinilo v glavo!«
»Takoj sem poklical gostilničarja in ga vprašal, kdo vse je bil danes pri njem. Povedal mi je, da je prišel v gostilno Vinko okrog desete ure, z dvema vrečkama naravnost iz trgovine, da je na hitro spil dva deci in odšel. Vinko. Vedel sem, sem si rekel in se takoj odpravil tja. Vsem sem povedal, da mi je Vinko ukradel denarnico z denarjem in točno koliko. Kar iz gostilne sem ga klical, a ni se oglasil. Seveda, jaz se tudi ne bi, sem si mislil in se ob tem spomnil na nasvet, ki mi ga je dal kriminal’c, da naj bom pozoren na račune.«
»Kriminalist« ga je popravil Mare.
»Kar odneslo me je v trgovino, kjer sem Mariko, sosedo, saj jo poznaš, lepo prosil, če lahko pogleda, koliko je danes pri njej zapravil Vinko. Takoj mi je odgovorila, ne da bi pogledala, da je nakupil za 15 evrov in nekaj centov. Zahvalil sem se ji in se odpravil domov.«
»Ko sem prišel pred hišo, sem slišal brata, kako je prosil Dušana, če gre lahko še enkrat v trgovino. Dušanu sem zaklical, naj se oglasi pri meni, preden odide. Ko je prišel, sem mu povedal o svojem odkritju, da je bil Vinko že v trgovini in gostilni in da bodo kriminal’ci jutri prišli po dokumente ter jih pregledali.
»V tistem pa je Dušan vstal in mi rekel: ‘Veš, stric, lahko da bodo našli tudi moje odtise, ker sem jaz pri Kranjcu za cesto našel tvoje dokumente, jih pobral in odvrgel v nabiralnik gostilne.’
»In jaz sem ga ves začuden vprašal: ‘Dušan, kako da jih nisi meni, saj je ja od tam bližje do nas, kot do gostilne?’ Odgovoril mi je, da ga je bilo strah, da ga bom po krivem obdolžil kraje. Takoj me je spomnil, da že tako in tako vem, da mi jo ukradel Vinko.«
»Veš, takrat pa mi je postalo vse skupaj malo politično in sem ga takoj vprašal, kaj pa je on kupil. Menda samo cigarete in kavo, kot mu je naročil ata. Ti moram povedati, da sta mi v tistem trenutku postala že oba sumljiva. Za Vinkota sem že preveril račun, potem pa sem hotel še Dušanovega. Nekako tako sem mu rekel: ‘Dušan, zdaj pa takoj z menoj v trgovino, da preverim, kaj si ti kupil.’ Namesto, da bi vstal, je obsedel na stolu in mi rekel: ‘Stric, ali me boš udaril?’ Bil sem tako presenečen, da sem obstal kot vkopan in ga vprašal, zakaj le? ‘Stric, jaz sem ti vzel denarnico.’«
Andreju je zastala beseda in povesil je pogled v tla. Mare pa se je sklonil še bolj nad mizo in ga je prav počasi vprašal:
»Andrej, ali je to mogoče, da te je domači okradel?!«
Spogledala sta se in za trenutek je kuhinjo napolnila melodija Avsenikovega valčka. Andrej je nenadoma udaril z dlanjo po mizi.
»Tako kot sem tukaj, je res! Tako kakor vidiš sedaj, so se mi tudi včeraj ulile solze. Oba sva jokala. Hkrati pa me je imela taka jeza, da bi mu odtrgal glavo.«
»Poslušaj naprej. Vprašal sem ga, kje ima mojo denarnico. Ker je bil kar tiho, sem mu ponudil petdeset evrov, če mi pove. Prikimal je in me odvedel k zajčniku. Izpod njega je potegnil denarnico. Pogledal sem vanjo in našel samo 65 evrov in 70 centov. Ponovno sem ga lepo vprašal, kje je preostalih 300 evrov. Tega pa mi ni hotel povedati kljub grožnjam s policijo in da mu bom celo družino vrgel na cesto.«
»Odvlekel sem ga v bratovo hišo, kjer so se vsi nemo zastrmeli v moj razjarjen in Dušanov objokan obraz. Na kratko sem jim povedal, da me je okradel, in jim zabičal, naj mi, kakor vejo in znajo, vrnejo denar do naslednjega večera. Dušanu pa sem prepovedal še kdaj prestopiti moj prag.«
Andrej je utihnil in si s prsti obrisal solze. Nato si je z dlanmi zakril oči in rahlo stresel z glavo. Mare je izkoristil premor in nalil še dva špricerja. Enega je potisnil pred Andreja, drugega pa povlekel predse.
»Andrej, na zdravje!« Dvignila sta kozarca, trknila in izpila na dušek. Mare je odložil svojega na mizo in nadaljeval:
»Zelo žalostna zgodba, Andrej. Toliko dobrega si naredil zanj, zdaj te pa še okrade. Groza. Čimprej pozabi na to in mislim, da sva si zdaj zaslužila malo južine, da bova potem lažje spila.«
Kot na povelje, je tudi Andrej odložil kozarec in vstal. Pričel je pripravljati južino, Mare pa je ponovno nalil dva špricerja. Iz zvočnikov so še vedno polnili prostor domači napevi. Po nekaj minutah poslušanja, se je Andrej pričel tako smejati, da je komaj izustil:
»A si lahko predstavljaš, da je na koncu hotel še 50 evrov. Pubec pokvarjen!«
