zakaj mi nihče ne pomaga, vsi se zabavajo, sedijo za mizami, se smejijo, pijejo … kaj naj delam … ves temen postaja in opna mu dela nabuhli obraz … .nikoli nisem bil zraven, pomagajte … ne vem kaj je prav …
nagonsko odgovorim stegnjenim ročicam in dvignem, ja, punčka je, ter prislonim na svoje rame … hkrati z dotikom začutim topli lepljivi bruh na svojem telesu … pa saj ni važno, nag sem, se bom že umil … le, kako ste lahko tako zatopljeni v zabavo … me preizkušate … res nikoli nisem bil v taki situaciji, strah me je odgovornosti, to je preveč in preveč novo zame … nemo kričim, a ni odziva … sprehajam se med mizami, a nihče ne dvigne pogleda, se ne zmeni za mojo zmedo … … ne vidite pokončne silhuete, ki jo objemam ob moji levi rami … vidim, da vam je lepo, a jaz rabim pomoč … … kolikokrat v življenju sem bil v tako pretresljivih dilemah. ali delam prav? napake povzročajo bolečino, krivico ..za napako kazen … napake so nepopravljive in nedopustne … ko le ne bi preskočil te lekcije … ni se mi zdelo verjetno srečanje s tako situacijo … tako nebogljen sem … vedno so rekli, da delujem suvereno, a v meni so se vselej bili siloviti boji, dileme, dvomi v prav … in strah pred tem da bi razočaral … strah, da bi zamočil … da bi prizadel … da ne bi ugajal … ker biti všečen je bil moj skriti življenjski moto … biti uspešen, pošten, priznan, a predvsem sprejet … in kot v vojski … ko prideš do statusa, le še napredovati … si ne privoščiti napake, ki bi zavrla napredovanje … hud boj, velika notranja borba in nenehno črvičenje vojaka v času brez zunanjih borb … tako že kar mučno in uničujočo samodisciplino sem živel in bil borbe, da sem le bil vedno pripravljen … drugi so temu rekli – ne preveč obljuden, tih, a zanesljiv in nadpovprečen … v mislih in dejanju … in sem gojil ta kult … se ob njem in od njega pasel … in padal ob le najmanjših izraženih dvomih, pripombah … bil na preži dan in noč, noč in dan, sekundo za sekundo … premleval besede in dejanja in se žrl, ko je nočna analiza pokazala, da nisem bil popoln, da je manjkal ključni stavek, ali je beseda izzvenela napačno, ali korak ni bil v pravo smer, ali ni bil pravilno razumljen …
še zdaj gledam, koliko lahkotneje se da živeti … pa dajte ljudje, si nisem zaslužil, da dvignete pogled od zatopljenosti v svoje pogovore … če že ne vidite, mar ne čutite moje stiske … na levi rami stiskam živo bitje … brezmejno sva spojena z bruhom in sluzjo … oba naga … tukaj med vami žurerji … tako izstopajoča, oba tako nebogljena, in vi tako veseli, brezbrižni …
skozi glavo mi švigajo prizori … velikokrat sem bil v nemogočih, stresnih situacijah … ure in ure prizorov z nerazločno hitrostjo …
stekel je normalen pogovor s punčko privito na mojo ramo … pa saj je naga … mokra, sluzasta … nekaj moram ukreniti … staknila bo pljučnico … in me hrabri, čisto zrelo, odraslo vodi, vzpodbuja ... ni zaskrbljena in ne moti je veseleča se družba …
mami, moja mami … in obrne se par … in v ženskih očeh se utrne globoko veselje, popolna radost snidenja s težko pričakovanim … našla sva pristan …
(zdrznem se ko me poboža po hrbtu in se zbudim in moram it napisat to zgodbo, takoj)
(vidim sebe, nagega, izmozganega, premlevam in tehtam najsvežejša dejanja in motno berem časopis)
… nesreče ni preživel nobeden od tistih, ki so vstopili v avto … policisti so bili šokirani nad prizorom … punčka je bila prisesana na še mlačne prsi …
zakaj mi nihče ne pomaga, vsi se zabavajo, sedijo za mizami, se smejijo, pijejo … kaj naj delam … ves temen postaja in opna mu dela nabuhli obraz … .nikoli nisem bil zraven, pomagajte … ne vem kaj je prav …
nagonsko odgovorim stegnjenim ročicam in dvignem, ja, punčka je, ter prislonim na svoje rame … hkrati z dotikom začutim topli lepljivi bruh na svojem telesu … pa saj ni važno, nag sem, se bom že umil … le, kako ste lahko tako zatopljeni v zabavo … me preizkušate … res nikoli nisem bil v taki situaciji, strah me je odgovornosti, to je preveč in preveč novo zame … nemo kričim, a ni odziva … sprehajam se med mizami, a nihče ne dvigne pogleda, se ne zmeni za mojo zmedo … … ne vidite pokončne silhuete, ki jo objemam ob moji levi rami … vidim, da vam je lepo, a jaz rabim pomoč … … kolikokrat v življenju sem bil v tako pretresljivih dilemah. ali delam prav? napake povzročajo bolečino, krivico ..za napako kazen … napake so nepopravljive in nedopustne … ko le ne bi preskočil te lekcije … ni se mi zdelo verjetno srečanje s tako situacijo … tako nebogljen sem … vedno so rekli, da delujem suvereno, a v meni so se vselej bili siloviti boji, dileme, dvomi v prav … in strah pred tem da bi razočaral … strah, da bi zamočil … da bi prizadel … da ne bi ugajal … ker biti všečen je bil moj skriti življenjski moto … biti uspešen, pošten, priznan, a predvsem sprejet … in kot v vojski … ko prideš do statusa, le še napredovati … si ne privoščiti napake, ki bi zavrla napredovanje … hud boj, velika notranja borba in nenehno črvičenje vojaka v času brez zunanjih borb … tako že kar mučno in uničujočo samodisciplino sem živel in bil borbe, da sem le bil vedno pripravljen … drugi so temu rekli – ne preveč obljuden, tih, a zanesljiv in nadpovprečen … v mislih in dejanju … in sem gojil ta kult … se ob njem in od njega pasel … in padal ob le najmanjših izraženih dvomih, pripombah … bil na preži dan in noč, noč in dan, sekundo za sekundo … premleval besede in dejanja in se žrl, ko je nočna analiza pokazala, da nisem bil popoln, da je manjkal ključni stavek, ali je beseda izzvenela napačno, ali korak ni bil v pravo smer, ali ni bil pravilno razumljen …
še zdaj gledam, koliko lahkotneje se da živeti … pa dajte ljudje, si nisem zaslužil, da dvignete pogled od zatopljenosti v svoje pogovore … če že ne vidite, mar ne čutite moje stiske … na levi rami stiskam živo bitje … brezmejno sva spojena z bruhom in sluzjo … oba naga … tukaj med vami žurerji … tako izstopajoča, oba tako nebogljena, in vi tako veseli, brezbrižni …
skozi glavo mi švigajo prizori … velikokrat sem bil v nemogočih, stresnih situacijah … ure in ure prizorov z nerazločno hitrostjo …
stekel je normalen pogovor s punčko privito na mojo ramo … pa saj je naga … mokra, sluzasta … nekaj moram ukreniti … staknila bo pljučnico … in me hrabri, čisto zrelo, odraslo vodi, vzpodbuja ... ni zaskrbljena in ne moti je veseleča se družba …
mami, moja mami … in obrne se par … in v ženskih očeh se utrne globoko veselje, popolna radost snidenja s težko pričakovanim … našla sva pristan …
(zdrznem se ko me poboža po hrbtu in se zbudim in moram it napisat to zgodbo, takoj)
(vidim sebe, nagega, izmozganega, premlevam in tehtam najsvežejša dejanja in motno berem časopis)
… nesreče ni preživel nobeden od tistih, ki so vstopili v avto … policisti so bili šokirani nad prizorom … punčka je bila prisesana na še mlačne prsi …
