GOROCVIJET / ADONIS VERNALIS L.

GOROCVIJET

Bereš li
Rano
U maju
Gore
Mirisni narcis,
Pažljiv i nježan
budi!
Ne kidaj
Grubo
Latice
Bijele
Nježne i čiste
Ko žepske djeve
U tom su nježnom
Planinskom
cvijetu
Gorocvijetu,
Kažu
Planinske vile
U smiraj svile
Šehidske
Mirisne duše

LANAC HAIKUA

Kraj vrela.Tužni
vrba i ja. Volimo -
vrbe i ljudi

Kad gora huči
to stabla, braća naša
vjetrove lome

Gorjet ćeš, zlico
što režeš sestre moje
tri b’jele breze

Kad ljubav prime
nema rastanka. Bože,
ljudi. Ne, vuci!

Na rubu šume
mrtva mirišu t’jela
bor, smrča, jela

Pčela je ajet
kad umre ona, znaj
umrijet će ljudi

ADONIS VERNALIS L.

Če nabiraš
zgodaj
v maju
gore
dišečo narciso,
bodi pazljiv
in nežen!
Ne trgaj
grobo
belih
cvetnih listov,
nežnih in čistih
kot žepske device.
V tem nežnem
planinskem cvetu,
pomladanskem
zajčjem maku,
pravijo,
da so planinske vile
v pokoj zvile
šehidske
dišeče duše.

VERIGA HAIKU

Ob izviru. Žalujka
in jaz. Oba imava rada
vrbe in ljudi.

Ko v gori buči
drevesa, brate naše
vetri lomijo.

Gorela boš, hudoba,
ki režeš sestre moje,
tri bele breze.

Ko zgrabi ljubezen,
ni slovesa. Moj bog,
ljudje. Ne, volkovi.

Na robu gozda
mrtva dišijo telesa –
bor, smreka, jelka.

Čebela je božji znak.
Ko umre ona, vedi,
umrejo tudi ljudje.

Prevod Marjan Pungartnik