Mrzel je,
udarja mi v obraz,
napoveduje zimo,
hladen čas.
Sem gola in ležim na snegu,
prav nič me ne zabe, ker me grejejo spomini.
Ljudje hodijo mimo,
zijajo, strmijo, me prebadajo z očmi,
nihče ne vidi skozme,
sem le bled odtis, privid, nič več me ni.
Konec je jeseni,
veter piha ponoči,
piha podnevi.
Prijeten je,
boža mi obraz,
me nese nazaj, nese skoz’ čas.
DIVJE SRCE
Z zadnjimi močmi za dihljaj se bori,
prebuja se v nočni mori.
Ne odneha,
polno je solz, polno smeha.
Vse ima v sebi,
kar bistvo je človeka,
včasih je bodeča žica,
včasih mehka je zaščita in prevleka.
Ko ogenj v srcu ugasne,
dim ti glavo zamaši.
Najprej da ti srečo, žalost, nato spomine krasne.
In ko od nekoga se odtrga, k drugemu odhiti.
KAMNIT OBOK
Samo cesta je med nama,
ena ulica, en sam blok.
Zakaj se mi potem zdi, da naju loči kamnit obok?
Ti na eni strani, jaz na drugi,
utapljam se v blatni strugi.
Reka iskrenosti me vleče nazaj,
reka ponosa me vleče naprej.
Zaprem oči,
pustim solzi, da mi lice pomiri.
Tepem in tolčem kamniti obok,
vreščim in se derem kot majhni otrok,
namesto, da bi zašepetala: Si še tam?
Ali moram naprej, moram drugam?
Mogoče je prepozno za to prijateljstvo,
mogoče moram še naprej udarjati zid.
Zato mi zdaj povej,
Katera bo tvoja reka,
greš nazaj ali grem naprej?
Zaprem oči,
pustim spominu, da mi misli osveži.
Naslanjam se na hladni zid,
čakam, da se zruši pod težo mojih skrbi.
Nato se obrnem in grem.
Mogoče se kdaj vrnem
in oboka ne bo več.
Mogoče bo takrat prepozno – in tebe ne bo več.
VSAK STIH JE MOJ NAVDIH
Včasih strmim v goloba,
ki skuša zleteti na drevo.
Gledam, če mu bo uspelo,
ali na tla omahnilo bo njegovo sivo telo.
Včasih zrem v lonček kave.
Vonjam kako lepo diši, gledam, kako z njega se kadi.
Ustnice potopim v smetano,
okušam fantastičnost življenja.
Včasih samo strmim v strop,
in razmišljam, kje je ta klop sveta,
ki pije mi kri,
zaradi katerega koža dihati več ne zna.
In ko golob zleti na jesensko vejo,
ko s pinceto duše previdno se lotim klopa,
in ko trenutek navdiha, ki s smetane ga snamem,
s kavo zlije na moje se srce,
ga jaz iz srca na papir ujamem.
DIHAJ
Zaprem oči,
sprostim ramena,
pustim, da sonce se mi na koži raztopi.
Majhen smehljaj si dovolim,
ko zajamem zrak.
Potegnem ga vase,
briga me zate.
Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.
Koder las na ustnicah se spočije,
ne odženem ga stran,
ne bojim se čebele,
ki mimo mojega nosu zavije.
Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.
Nato vstanem in grem,
grem stran od tebe,
čeprav si rekel,
da ne smem.
Dihaj.
KONEC JESENI
Konec je jeseni,
veter piha ponoči,
piha podnevi.
Mrzel je,
udarja mi v obraz,
napoveduje zimo,
hladen čas.
Sem gola in ležim na snegu,
prav nič me ne zabe, ker me grejejo spomini.
Ljudje hodijo mimo,
zijajo, strmijo, me prebadajo z očmi,
nihče ne vidi skozme,
sem le bled odtis, privid, nič več me ni.
Konec je jeseni,
veter piha ponoči,
piha podnevi.
Prijeten je,
boža mi obraz,
me nese nazaj, nese skoz’ čas.
DIVJE SRCE
Z zadnjimi močmi za dihljaj se bori,
prebuja se v nočni mori.
Ne odneha,
polno je solz, polno smeha.
Vse ima v sebi,
kar bistvo je človeka,
včasih je bodeča žica,
včasih mehka je zaščita in prevleka.
Ko ogenj v srcu ugasne,
dim ti glavo zamaši.
Najprej da ti srečo, žalost, nato spomine krasne.
In ko od nekoga se odtrga, k drugemu odhiti.
KAMNIT OBOK
Samo cesta je med nama,
ena ulica, en sam blok.
Zakaj se mi potem zdi, da naju loči kamnit obok?
Ti na eni strani, jaz na drugi,
utapljam se v blatni strugi.
Reka iskrenosti me vleče nazaj,
reka ponosa me vleče naprej.
Zaprem oči,
pustim solzi, da mi lice pomiri.
Tepem in tolčem kamniti obok,
vreščim in se derem kot majhni otrok,
namesto, da bi zašepetala: Si še tam?
Ali moram naprej, moram drugam?
Mogoče je prepozno za to prijateljstvo,
mogoče moram še naprej udarjati zid.
Zato mi zdaj povej,
Katera bo tvoja reka,
greš nazaj ali grem naprej?
Zaprem oči,
pustim spominu, da mi misli osveži.
Naslanjam se na hladni zid,
čakam, da se zruši pod težo mojih skrbi.
Nato se obrnem in grem.
Mogoče se kdaj vrnem
in oboka ne bo več.
Mogoče bo takrat prepozno – in tebe ne bo več.
VSAK STIH JE MOJ NAVDIH
Včasih strmim v goloba,
ki skuša zleteti na drevo.
Gledam, če mu bo uspelo,
ali na tla omahnilo bo njegovo sivo telo.
Včasih zrem v lonček kave.
Vonjam kako lepo diši, gledam, kako z njega se kadi.
Ustnice potopim v smetano,
okušam fantastičnost življenja.
Včasih samo strmim v strop,
in razmišljam, kje je ta klop sveta,
ki pije mi kri,
zaradi katerega koža dihati več ne zna.
In ko golob zleti na jesensko vejo,
ko s pinceto duše previdno se lotim klopa,
in ko trenutek navdiha, ki s smetane ga snamem,
s kavo zlije na moje se srce,
ga jaz iz srca na papir ujamem.
DIHAJ
Zaprem oči,
sprostim ramena,
pustim, da sonce se mi na koži raztopi.
Majhen smehljaj si dovolim,
ko zajamem zrak.
Potegnem ga vase,
briga me zate.
Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.
Koder las na ustnicah se spočije,
ne odženem ga stran,
ne bojim se čebele,
ki mimo mojega nosu zavije.
Samo ena misel se v glavi mi vrti :
Dihaj,
čeprav mori me vse in težijo mi vsi.
Nato vstanem in grem,
grem stran od tebe,
čeprav si rekel,
da ne smem.
