Izprožen med stranmi
zavajajoče zanikuje volčjo lakoto,
ki ga obseda v neenakomernih časovnih presledkih,
da si jo teši med sopomenkami in protipomenkami.
Njegove upognjenosti
ne moreš napovedati.
Njegovi vzvalovanosti
ubogljivo pritegneš
iz spoštljive razdalje,
ki premošča
pogled in napisano vrstico.
NEDALEČ OD SVOJE SENCE
Pesem, ki me nenehno obseda,
da jo živim.
Knjiga, ki se kar sama odpira
in vedno na istih straneh.
Tonem in se vzpenjam
znotraj tankega črtovja.
Kot po čudnem nerazumljivem pravilu
vedno nedaleč od svoje sence.
BREZ KORENIN
Kako blagodejno
je biti brez korenin!
Tako ti burja ne more do živega.
Sploh te ne more izriti.
Lahko te le luča
od naključja do naključja,
čemur praviš življenje.
In trmast kot si,
zmoreš pluti
tudi proti toku
PREČNI PREREZ
Zvečer se izlevim iz sence.
S pogledom zdrsnem
vzdolž pričakujočega polkroga.
Govorim tako in to,
kar od mene pričakujejo.
Zaman.
Ko zamre moj glas,
nekateri res sežejo
po moji novi,
s prečnim prerezom prepolovljeni,
osvetljeni podobi.
Drugi pa se raje sklonijo –
in ti so v večini –
po zveriženo, odvrženo lev.
PREGAZ
Kot v tujo strugo zajeta voda
je bila tvoja usoda
najbolj prizanesljiva,
kadar si ji poslušno sledil,
ne da bi jo poglabljal,
ne da bi jo plitvil.
Le nad gladino vzrasli prodniki
so izdajali pregaz,
kjer je moč čeznjo.
Pregaz,
ki je kot navidezna svoboda
velikodušno dopuščal korak
v napopravljivo napako,
ali kot do bojazljivosti
zmodrena neodločnost
korak zadržal.
Še veš,
katera tema si je drznila odločati
v tvojem imenu?
RIS
Stopila sem v ris –
bil je iz svetlobe –
stopila obotavljavo,
kot bi že spočetka slutila,
da bo potemnel.
Bridko spoznanje:
ris, ki občrta,
nikoli ni rez,
ki dokončno izčrta.
DRUŽINSKI ALBUM
Mami
Če ne ljubeče –
za to je bržkone prezgodaj –
pa vsaj naklonjeno pobožam leta,
ki so izrabila nasprotja in sožitja barv,
da so izvabila življenje
iz svetločutnega papirja.
Kakor vse
ima tudi spoznanje dva pola:
marsikaj mi je bilo odvzeto
toda tudi marsikaj podarjeno.
SENCE NIKOLI NISO SAMO SIVE
Dan potuje do večera:
brez števila odtenkov,
razpoloženj ...
in sence nikoli niso samo sive
in svetlobe nikoli niso samo tople.
In ljubezni,
ljubezni so vedno kalejdoskopi.
MOJA DUŠA JE NOVEMBER
Moja duša je november.
Dolgo sem v blodnji hodila.
Samota je meglica v drevoredu.
Ta samota ni nikdar bila gosta.
Ta samota je vedno nekam vodila.
Ta samota ni prevečkrat bolela.
Dolgo sem v blodnji hodila.
Zdaj me drami njegov glas,
toda jaz se nočem prebuditi
in nočem živeti zares.
Za vselej se hočem izgubiti
v meglicah novembra v drevoredu.
In hoditi dolgo, dolgo
do skrivnosti temnega gozda.
In tam ostati.
VRTENJE
Z vsakim odmikanjem
sem ti bila bliže,
kajti
slej ko prej
se na eni od krožnic vrtenja
sredobežnost prevesi
v sredotežnost.
NEMOČ
Pohčerila sem samoto
in jo omilila v samotnost.
Njeno nečimrnost
sem skušala brzdati z ogledali,
ki sem jih razpostavila okoli nje:
z ogrlico iz solz,
s pokositreno pločevinko
in s tolmunasto rjavim,
pronicljivim hčerinim pogledom,
ki venomer presoja.
V tem zadnjem ogledalu
sva odsevali vso siromašnost nemoči:
družno sva hlepeli po kaplji voska,
ki je nekomu drugemu kanila na pesem.
URA S SEKUNDNIKOM
Spomin se mi obudi.
Nekoliko trpek je,
toda bogat,
teman in gostljat
kot marmelada iz poznih robidnic.
Zanj vedno dobojujem
bitko s pozabo.
Spet drugi spomin
bi najraje pozabila.
Nič kolikokrat sem se tolažila
češ: posušen je;
brez soka in vonja ne preživi.
Vtaknila sem ga med strani
le poredko prelistane knjige.
Toda s spominjanjem
je kot s samoto:
v tišini neizprosno tiktaka
ura s sekundnikom.
Kot za peresom nasnutek iz besed,
se tke za njenimi kazalci
časa črnozlata sled.
KNJIGA Z ZLATO OBREZO
Ni ga,
ki se vdaja pesnjenju,
da bi je kdaj ne ugledal v sanjah:
moja ima zlato obrezo
in marmoriran papir.
Včasih jo primerjam
s podzemnim jezerom:
tako tesno je zajezena med platnice,
tako zlato je preprežena
s svetlobnimi prebliski.
Spet drugič mi zaprta –
zatorej molčeča –
ždi v naročju kot speči maček,
kar je v mojem besednjaku
presežnik za spokojno.
BRALNI ZNAK
Izprožen med stranmi
zavajajoče zanikuje volčjo lakoto,
ki ga obseda v neenakomernih časovnih presledkih,
da si jo teši med sopomenkami in protipomenkami.
Njegove upognjenosti
ne moreš napovedati.
Njegovi vzvalovanosti
ubogljivo pritegneš
iz spoštljive razdalje,
ki premošča
pogled in napisano vrstico.
NEDALEČ OD SVOJE SENCE
Pesem, ki me nenehno obseda,
da jo živim.
Knjiga, ki se kar sama odpira
in vedno na istih straneh.
Tonem in se vzpenjam
znotraj tankega črtovja.
Kot po čudnem nerazumljivem pravilu
vedno nedaleč od svoje sence.
BREZ KORENIN
Kako blagodejno
je biti brez korenin!
Tako ti burja ne more do živega.
Sploh te ne more izriti.
Lahko te le luča
od naključja do naključja,
čemur praviš življenje.
In trmast kot si,
zmoreš pluti
tudi proti toku
PREČNI PREREZ
Zvečer se izlevim iz sence.
S pogledom zdrsnem
vzdolž pričakujočega polkroga.
Govorim tako in to,
kar od mene pričakujejo.
Zaman.
Ko zamre moj glas,
nekateri res sežejo
po moji novi,
s prečnim prerezom prepolovljeni,
osvetljeni podobi.
Drugi pa se raje sklonijo –
in ti so v večini –
po zveriženo, odvrženo lev.
PREGAZ
Kot v tujo strugo zajeta voda
je bila tvoja usoda
najbolj prizanesljiva,
kadar si ji poslušno sledil,
ne da bi jo poglabljal,
ne da bi jo plitvil.
Le nad gladino vzrasli prodniki
so izdajali pregaz,
kjer je moč čeznjo.
Pregaz,
ki je kot navidezna svoboda
velikodušno dopuščal korak
v napopravljivo napako,
ali kot do bojazljivosti
zmodrena neodločnost
korak zadržal.
Še veš,
katera tema si je drznila odločati
v tvojem imenu?
RIS
Stopila sem v ris –
bil je iz svetlobe –
stopila obotavljavo,
kot bi že spočetka slutila,
da bo potemnel.
Bridko spoznanje:
ris, ki občrta,
nikoli ni rez,
ki dokončno izčrta.
DRUŽINSKI ALBUM
Mami
Če ne ljubeče –
za to je bržkone prezgodaj –
pa vsaj naklonjeno pobožam leta,
ki so izrabila nasprotja in sožitja barv,
da so izvabila življenje
iz svetločutnega papirja.
Kakor vse
ima tudi spoznanje dva pola:
marsikaj mi je bilo odvzeto
toda tudi marsikaj podarjeno.
SENCE NIKOLI NISO SAMO SIVE
Dan potuje do večera:
brez števila odtenkov,
razpoloženj ...
in sence nikoli niso samo sive
in svetlobe nikoli niso samo tople.
In ljubezni,
ljubezni so vedno kalejdoskopi.
MOJA DUŠA JE NOVEMBER
Moja duša je november.
Dolgo sem v blodnji hodila.
Samota je meglica v drevoredu.
Ta samota ni nikdar bila gosta.
Ta samota je vedno nekam vodila.
Ta samota ni prevečkrat bolela.
Dolgo sem v blodnji hodila.
Zdaj me drami njegov glas,
toda jaz se nočem prebuditi
in nočem živeti zares.
Za vselej se hočem izgubiti
v meglicah novembra v drevoredu.
In hoditi dolgo, dolgo
do skrivnosti temnega gozda.
In tam ostati.
VRTENJE
Z vsakim odmikanjem
sem ti bila bliže,
kajti
slej ko prej
se na eni od krožnic vrtenja
sredobežnost prevesi
v sredotežnost.
NEMOČ
Pohčerila sem samoto
in jo omilila v samotnost.
Njeno nečimrnost
sem skušala brzdati z ogledali,
ki sem jih razpostavila okoli nje:
z ogrlico iz solz,
s pokositreno pločevinko
in s tolmunasto rjavim,
pronicljivim hčerinim pogledom,
ki venomer presoja.
V tem zadnjem ogledalu
sva odsevali vso siromašnost nemoči:
družno sva hlepeli po kaplji voska,
ki je nekomu drugemu kanila na pesem.
URA S SEKUNDNIKOM
Spomin se mi obudi.
Nekoliko trpek je,
toda bogat,
teman in gostljat
kot marmelada iz poznih robidnic.
Zanj vedno dobojujem
bitko s pozabo.
Spet drugi spomin
bi najraje pozabila.
Nič kolikokrat sem se tolažila
češ: posušen je;
brez soka in vonja ne preživi.
Vtaknila sem ga med strani
le poredko prelistane knjige.
Toda s spominjanjem
je kot s samoto:
v tišini neizprosno tiktaka
ura s sekundnikom.
Kot za peresom nasnutek iz besed,
se tke za njenimi kazalci
časa črnozlata sled.
KNJIGA Z ZLATO OBREZO
Ni ga,
ki se vdaja pesnjenju,
da bi je kdaj ne ugledal v sanjah:
moja ima zlato obrezo
in marmoriran papir.
Včasih jo primerjam
s podzemnim jezerom:
tako tesno je zajezena med platnice,
tako zlato je preprežena
s svetlobnimi prebliski.
Spet drugič mi zaprta –
zatorej molčeča –
ždi v naročju kot speči maček,
kar je v mojem besednjaku
presežnik za spokojno.
