Paradoksalni status raziskovanja poezije v petdesetih letih sloni na tem, da to, kar bi moralo biti za interpretatorja, ki se sprašuje po književnozgodovinskem pomenu socrealizma, omejitev, se pravi: propagandnost teh besedil, ki zahteva redukcijo njihovega branja v okviru matičnega koda, lahko postane prednost. Še posebej, ko obravnavamo socrealizem kot neobičajno skušnjo v poljski literaturi. Prvikrat v zgodovini naše nacionalne kulture je namreč književno besedilo postalo tako brezobziren instrument množične politične propagande.
Poljska doktrina socialističnega realizma je od začetka bila, ko gre za poezijo, zbir ohlapnih koncepcij, teren splošno znanih gesel in sodb, brez poskusa njihove sistemizacije, zaradi česar ni izoblikovala razmeroma koherentne in enotne poetike. O tem je zgovorno pričala šibkost pesniške kritike. Kritika in literatura sta postali orodje v rokah takratne politike. Iz strahu pred očitkom nazadnjaštva in sovraštva nasproti socializmu je kritika tonila v normativizem, literatura v shematizem. Dejstvo, da poetika socialističnega realizma ni dočakala teoretičnih razlag na podlagi poezije, izvira iz njenega vulgariziranja; ni se razvijal toliko program socialističnega realizma, ampak predvsem njegova aktualna partijska vizija.
V izjavah tedanjih politikov, namenjenih pisateljem, je bilo posebej poudarjeno, da mora književnost na področju množičnega obveščanja izpolnjevati izrazito propagandno vlogo. Njen zvrstni status je bil presenetljivo neenoten. Zvrstno so jo opredeljevali naslednji kvalifikatorji: politična poezija, partijska, končno tudi agitatorska poezija, ki je menda najbolje definirala njeno specifiko.
Ker se je ta poezija sklicevala na zvrstno pripadnost liriki, je hkrati predstavljala lirsko varianto, ki se je v poljski književni tradiciji pojavila prvikrat. Od tradicionalne revolucionarne lirike se je razlikovala po tem, da je ta prva anticipirala prihod revolucije in je istočasno bila proti stvarnosti uničevalna, rušiteljska gesta, agitatorska pa je priznavala ureditev za že pridobljeno, še več, bila je poziv k razširitvi in graditvi obstoječe stvarnosti. Naloga agitatorske poezije je bila med širokimi ljudskimi množicami, spopularizirati program izgradnje na novo proklamiranega ustroja. Literarno avtonomno področje — imanentna organizacija teksta — je bilo popolno prevladano s sistemom družbenih obvez in preračunano na strogo utilitarno delovanje. Namen poetičnega teksta postaja tako manipulacija odjemalčeve zavesti, da jo podredi ideološkim zahtevam propagiranega političnega programa. Agitacijska poezija, politično pogojena, je istočasno tvorila svojstven red v družbenem obtoku. To je bil nivo zniveliranja razlik v družbeni stratifikaciji in unifikaciji elitnega in množičnega obtoka. Zato poetične tekste petdesetih let lahko preberemo kot tekste množične kulture, ki so bili primarno podrejeni propagandnim ciljem.
Redukcija poezije na instrumentalno funkcijo je izoblikovala za književno besedilo neobičajno konstrukcijo notranjega komunikacijskega položaja. Pesniško besedilo namreč zaradi takega položaja reducira na minimum to, kar ga zvrstno ustvarja, se pravi: usmeritev na estetično funkcijo, in tezi k temu, da bi postalo sporočilo, v katerem dominira konotativna funkcija. Temeljni dolžnosti agitacijske poezije sta:
1. vzgojiti bralca v skladu z veljavnimi ideološkimi zapovedmi;
2. pridobiti ga za razglašanje ideoloških resnic (in ga zasužnjiti).
Prav zaradi tega je za agitatorsko poezijo velikega pomena projekcija bralčevega ravnanja, ki jo je mogoče razbrati na višji ravni branja in na višji ravni osebnih relacij besedila, se pravi: v razmerju pisec — konkretni bralec.
Notranji ekvivalent te naloge bo dvostopenjski strateški sistem: 1. didaktične intence, ki jih vsebuje pesemska snov, in so razmeroma precej neposredne; 2. prepričevalna sredstva v jezikovni organizaciji in organizaciji višjih pomenskih struktur, ki so znatno manj neposredne in so le pomagala pri sprejemanju didaktičnih intencij. Njihov repertoar se da spraviti na skupni imenovalec: proces družbenega determiniranja posameznika, da bi se mobiliziral v delovanju, ki ga določajo okviri kolektivnih naporov. Sistem prepričevalnih sredstev je mogoče definirati tudi z vzajemno formulo: to je s pravilom poistovetenja bralca s piscem in njegovimi pogledi.
Eden pomembnejših načinov za doseganje učinka identifikacije je takšna konstrukcija teksta, ki sugerira enotnost bralca in lirskega subjekta. Najpreprostejši in hkrati najbolj običajen postopek je bila raba jezikovne formule kolektivnega lirskega subjekta. »Mi, mi odločamo o vsem« (W. Woroszylski: Iz julijskega pregleda 1949, A 20). »Mi smo živeli v 20. stoletju imenovali so nas komuniste« (A. Mandalian: Danes, AP 556).
Propagandni učinek formule »mi« je v tem, da »provocira identifikacijo bralca z lirskim subjektom in mu v notranji organizaciji besedila dodeljuje položaj Maria zbora, ki deklamira pesmi«. Še več, govoreči sugerira, da je kot govoreči v posebnem razmerju s poslušalci: je samo eden izmed njih, povedal je to, kar imajo drugi povedati, ali je v isti situaciji kot oni, in razrešuje to skupno situacijo. Relacije lirski subjektbralec podlegajo v tem primeru teatralizaciji. Njihova domena je uradnost stikov med bralcem in lirskim subjektom. Subjekt kot govornik se obrača k poslušalcu kot javna oseba, sprejema določeno družbeno vlogo. V podobni vlogi nastopa tudi poslušalec. Uradna vloga ga pripelje do funkcije reprezentiranja kolektiva: družbene, poklicne, narodne skupine (vloga občana, patriota).
Uradnost vloge postaja tore] pomemben dejavnik propagandnega delovanja, ker usmerja branje besedila, kot da je skupno za subjekt in bralca. Prav tako je pomembno to; da uradnost zahteva podrejanje naslovnika prepričanju subjekta, ker predstavljene sodbe s pomočjo formule »mi« pretendirajo k rangu, ki presega posameznikov subjektivizem. Prepričevalnost formule »mi« ima še to dodatno utemeljitev, da »mi« namreč simbolizira skupno prostorsko usmeritev. To je usmeritev ideološkega značaja. Vsaka prostorska stratifikacija je podrejena načelu, da je to, kar predstavlja področje »našega« (kjer deluje formula »mi), politično pravilno in primerno sprejemu — medtem ko je opozicijsko področje do »mi« teren sovražnega delovanja, politično sumljivo in potrebno ideološke čuječnosti.
Sovražijo naš premog
Sovražijo našo opeko in prejo
Sovražijo to, kar je že
Sovražijo vse, kar bo še
Razbili so atom kot jekleno blagajno,
iz nje le strah je planil vanje,
če bi mogli, bi s tem strahom
pridrli k nam: v tovarno, stanovanje
Zato imamo oči pronicljive,
Zato imamo srca nezlomljiva.
(W. Szymborska: Naš delavec govori o imperialistih, liz 16)
Prostorska organizacija ima tukaj izrazito didaktičen značaj. »Naše« je sinonim razvoja in napredka. »Njihov prostor« je sovražen in nevaren. Zato zahteva od »nas«, članov ogroženega območja, posebno pozornost in budnost. Ideološki prostorski stratifikaciji ustreza forma agitacije »proti«. V njej se realizira načelo čustvenega branja, karaktenstično za vse tekste prepričevalnega značaja. Lirski subjekt si prizadeva za vsako ceno tako vplivati na agitiranega, da v njem izzove instinktivne reakcije: občutke strahu, nevarnosti, gneva, sovraštva. Obenem mu želi vcepiti prepričanje, da so to skupna spoznanja, reprezentativna za določeno celoto. Tako ponovno sproža pravilo identifikacije. Delno se to pravilo pokriva z uporabo formule »mi«, delno je okrepljeno s specifičnim statusom lirskega subjekta v besedilu. To je lahko privilegiran položaj lirskega subjekta z ozirom na naslovnika. Položaj avtoritete. Lirski subjekt sprejema takšne vloge, ki imajo že uradno do neke mere avtoritativni značaj: resnicoljubnost, nezmotljivost, objektivizem, in v zvezi s tem pravica, da svari bralca o nevarnosti, lci mu grozi. Ta čas leta razpolaga s specifičnim repertoarjem vlog: delavec (pesem Szymborske), preizkušen partijski aktivist, zaslužni borec, človek z bogato življenjsko izkušnjo. Poseg te vrste lahko definiramo kot primer navidezne racionalizacije emocij. Racionalizacije, kajti emocije, na katere se subjekt sklicuje, morajo biti znamenje zrele in utemeljene reakcije na grozečo nevarnost. Navidezne, ker gre v resnici za instinktivno aktivizacijo, ne pa za mobilizacijo v obliki realne nevarnosti (karakterističen pogojni naklon v pesmi Szymborskie: »o, če bi mogli...«).
Nevarnost grozi celotni družbi in zahteva aktivizacijo posameznika. V agitacijski praksi je zelo pomembno, da bralec prevzema aktivno vlogo. Temu je dodatno pomagala metoda motiviranja s pomočjo infantilizacije pri stvaritvi pesemskega lirskega subjekta:
Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko mir stoji na ulici,
ko je v okrogli luči kandelabrov
človeško srečo videti.
Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko še nebo korejsko plamen žge
ko bombe trgajo srce zemlje
in ko otrokom že sivi sencé.
(R. Bratny: Mladeničevo Pismo materi, AP 450)
Cela situacija izpovedi ima značaj pretveze. Pismo materi je protest lirskega subjekta proti vojni v Koreji. Osnova prostorske organizacije nam je že znana. Prostor »naš« je domena miru in varnosti (»mir stoji na ulici«), prostor, ki je teren invazije tujcev, je poln nevarnosti (»ko še nebo korejsko plamen žge«). Ponavlja se seveda načelo ideološke avtoritete: lirski subjekt v tej pesmi je mladinec. Toda mladinec je predvsem sin, čeprav odrasel človek, ampak še vedno otrok. Relacije med piscem in bralcem so modelirane po vzorcu družinskih odnosov (tebi, mati!). Infantilizacija je često pojav agitacije »proti«. Je protest proti vojni, zlu, razredni nepravičnosti iz otroške perspektive ali v imenu otroka iz perspektive ženskematere. Uspešno prepričevanje tega tipa je osnovano na okrepitvi emocij, ki jim več ne pripisujemo značaja uradnega nastopa določenega okolja, temveč z uvedbo bralca v strogo določene ozke privatne vloge, v katerih se ne identificira več s kolektivom in uradno družbeno vlogo, temveč z najbolj splošno in pri sprejemanju najmanj problematično zasebno vlogo. Agitacija proti vojni, ki ogroža posameznika, je najbolj spektakularno utemeljevala potrebo po družbeni integraciji in obrambi tega, kar je skupno, a istočasno osebno. Propagandnim geslom, ki pozivajo h kolektivizaciji družbe, je dajala posebne podtekste, pripadnost k družbeni skupnosti je upravičevala obstoj posameznika — njegov življenjski »biti ali ne biti«. Pomembno vlogo v tekstih agitacije »proti« izpolnjuje konvencija retoričnega patosa. Iz retoričnega izročila so začeli zajemati dobro znane manevre. In to: (že citiran verz Szymborske), paralelizme, velelniške stavke s klicaji: »Ne, ne! ne smemo molčati, pozabiti (Naj bo srce kot plamen, kladivo!) (M. Jastrun: Nemška balada, AP 201), ali retoričnih vprašanj: In vi mislite, da vam uide sodba, da se van zločini izmaknejo kazni (...)?« (W. Szymborska: Ta dan pride, DŽ 23).
Socrealistična pesniška besedila so bila le ena izmed možnosti politizirane kulture kot modela sveta. Ta model, osnovan na dinamičnem razvoju obstoječe stvarnosti, je predstavljal predlog prihodnjega sveta. Identificiral je vzročni model, a ne sedanjo realnost. Njegova domena je bila torej mitologizacija te stvarnosti, propagandno enoznačno usmerjena. V zavest odjemalca naj bi se vcepilo prepričanje, da je nova stvarnost prostor optimizma, ki izhaja iz potencialno velikanskih razvojnih možnosti. Zahteve enoznačnosti so povzročile, da so bile literarne realizacije modela sveta, kakršnega je izoblikovala socrealistična kultura, maloštevilne, njihovo bistvo je bila poenostavitev vrednot, dosežene s pravili jezikovnega dogmatizma. Omenjeni pojav lahko opredelimo kot stalnost jezikovnega izbora. Relacijo znakoznačenec je opredeljevala velika stopnja ponavljanja. Priklicevanje takih pojavov v pesemskem besedilu, kot domovina, izgradnja, socializem, šestleni plan, je pomenila stalno dodatno asociativno vrednost.
Moja domovina, nova domovina —
sončni dom;
zvezde žarnic v pobeljenih izbah,
a z njiv, na katerih je oves umiral,
roka zadružnika pšenično zbira žetev.
Obilen pridelek je poravnal hrbte
švedrastih streh
in ljudem radost zravnava pleča.
Jok ne vzdihuje več k revnim lesenim svetnikom —
novega časa mogočna mladost,
spev.
(B. Kogut: Moja domovina, AP 546)
Geslo»domovina« generira generira enoznačnih asociacij z dodatnimi vrednostmi: dom, žetev, rojstvo, mladost, spev. V bralcu naj bi vzbujalo vtis istovetnosti in pripadnosti takšni viziji. Značilno je to, da spremembi lahko podleže samo zaporedje v povezovanju znakov (npr., če domovina, potem socializem, če socializem, potem delo itd.). Nikoli pa iz navidezno poljubnega povezovanja ne izhaja nova, nepričakovana pomenska kvaliteta. Poljubnost je namreč že vnaprej projektirana z vsebino propagandnih slogov, ki širijo optimistični — pozitivni vzročni model sveta. Agitacijska poezija se Izogiba večpomenskosti v imenu propagandnih gesel, ki razširjajo med bralci optimističen in vzoren model sveta. Hoče operirati s stalnim slovarjem, ker želi uvesti naslovnika v proces avtomatizacije in stereotipizacije pojmov, ki definirajo novo stvarnost. Zato so možnosti ekvivalence pomenov omejene. Istovetnost, ki beži prod večpomenskostjo, je dobro vidna v formulacijah tipa: »Šestletni plan pomeni delo in socializem« (Z. Mikulski: Pesem o nočnem delu), »Socialistično mestomesto dobre usode« (W. Szymborska: V pozdrav izgradnji socialistienega mesta, DŽ 14), »Dom, ki je tvoja domovina, tvoj jezik« (M. Jastrun: Doma, AP 207). Pojmi, ki priklicujejo dodatni sistem vrednot v agitacijskem tekstu, pripomorejo k mistificiranju vizije sveta. Načelo namenskega izbora se kale tudi s posebno organizacijo prostora. Princip delitve prostora na »naš« (ki predstavlja pozitivne vrednosti) in »tuj« (ki je rezerviran za negativne vrednosti) sem že omenila. Druga varianta kompozicije prostora teksta, ki poudarja element novosti socialističnega sveta, je bila prerazpodelitev prostora po načelu opozicije staronovo. »Novo ustvarja serijo takih sinomičnih pomenov, kot optimistično, veselo, pravilno, napredno. »Staro« označuje vedno zlo, reakcionarno, zaostalo. Način prikazovanja te dihotomije je v agitacijski poeziji pogost motiv potovanja.
Je gozd in je v tem gozdu pot pradavna,
iz stopinj že izumrlih losov stkana,
je zdaj steza, zdaj pot, zdaj testa ravna
v globel, od koder se apnenec sveti
kakor skelet mamutavelikana.
Tu so lovili plemiči prekleti
in to so deve vrgaste ječale
pod ukradeno suhljadjo — to je že
preteklost. Bele breze so ostale.
Tu zdaj otroci v šolo se pode
s kolesi, v veje segajo po listke,
dekleta na tečaj za traktoristke
in kličejo se. Kukavica kuka.
Tu je ves svet zbran. Pot pradavna ti,
kaj novega ob tebi zdaj živi
in v vseh teh srcih kukavica kuka.
(A. Wažyk, Pot skozi gozd, AP 256257)
Pot v svojem prvotnem pomenu je prikazana z motivom hoje navzdol. Tako se riše krog asociacij, ki tradicionalno kontrolirajo pojme, nevarnosti, zla. Če bi dalje razvijali to misel, lahko dopustimo, da podoba »poti preteklosti« postaja v nekem smislu invariant na slike sestopanja v pekel, ki ima bogato tradicijo v evropski kulturi. To pa je igra z bralčevo kulturo v najbolj poljudni in povprečni izdaji. Motiv hoje navzdol ima tako izrazito kulturno sporočilo, da bi na osnovi nekaj pomenskih signalov (dodatno obogatenih z začetno metaforo poti: (»iz stopinj že izumrlih losov stkana«) bralec lahko identificiral ali občutil predstavljeno sliko v negativnem sistemu vrednot. Smer razbiranja postaja še bolj pomembna v opoziciji do dela teksta, ki sledi: »Novo« je namreč poistoveteno z gibanjem naprej, s stremljenjem po napredku (»otroci drve na kolesih«), a je istočasno naseljeno v gozdu, ,ki je isti, pa vendar različen, drugačen. Tokrat ima pejsaž idiličen značaj (»brezov listek«, »kukavica kuka«). Idilični pejsaž sugerira karakteristično vizijo sveta, sestavljeno iz vrednot, kot so: mir, varnost, lepota. Lete naj bi pravzaprav definirale prednosti »nove« poti in »nove« stvarnosti. Celoten tekst je prepričevalo natančen sistem opozicij »mračno, zlo — lepo, varno«, po katerem se uravnava smer gibanja »navzdol« (staro) — »naprej« (novo). Tako je poudarjen nov vidik stvarnosti. Motiv potovanja pomeni preprosto napredek. Vizija napredka je z ozirom na propagandno pomembnost imela več variant. K najpopularnejšim prištevamo sliko mladosti (dečka, mladega dekleta, mladine na splošno), ker je nedvoumno poosebljal pojem napredka, razvoja, »marša v prihodnost«. Iz enakih razlogov je bila popularna komponenta optimistične vizije prihodnosti njena reifikacija v liku izgradnje in metonimično zamenljivih elementov: hiša v smislu objekta, oken, opek, itd., npr. »pojdi za varšavskim genijem graditve. In videl boš bodočnosti marmorni zaris« (A. Kamienska: Warzsawa, AP 43). Ta tip tehnike je sprožil alegorizacijo poetičnega jezika. Beseda je izgubila svoj konkretni, predmetni odnos, np. raba besed deček, deklica, opeka ni prizivala več realnih designatov, ampak se je sklicevala na propagandna gesla.
Pomemben prepričevalen prijem, utrjujoč didaktične cilje mitologizacije stvarnosti, je bila panegiričnost. Njen tematski krog obsega tako dela, posvečena velikim zgodovinskim osebam, kot junakom nove vsakdanjosti, pa tudi dela o novih pojavih in institucijah ter novo zgrajenih mestih. Obvezna stilistična konvencija je bil že omenjeni retorični patos. Uresničeval se je v rabi podobnih sredstev: sistema paralelizmov, retoričnih vprašanj velelnikov, apostrof itd. Panegirični je poskus osamosvojitve sakralne sfere novega sveta v bralčevi zavesti, sfere, v kateri je posebno poudarjen sistem moralnih in ideoloških vrednot, ki so iz pragmatičnega vidika primerne za propagandno posploševanje. Temeljna komponenta procesa sakralizacije je uporaba perifraz. Učinkovitost uporabe perifraze je utemeljena s tem, da je perifraza domena enostranske interpretacije kakršnegakoli pojava ali predmeta in gradi njegovo identifikacijo z izbranimi lastnostmi, ki veljajo za bistvene ali kratko malo edino pomembne. Primeri: opozicija (razvit atribut pri osebku, npr.»kolektiv najboljših« — partija), predikat (formula opisovanja namesto imena in priimka, npr. »temelj družbe« — o Stalinu, novega človeštva Adam« — o Leninu), etiketa (konstrukcija, ki služi karakteristiki designata, toda z njim ni povezana predmetno, npr. domovina — »zemlja izkopanih pravic«, kruh — »setev miru«). Pojav perifraze je soroden dogmatiziranju jezika. Prav tako ima karakter propagandnega izbora jezika, ki vodi do enoznačnih aksioloških asociacij. Panergizem, konstruiran z njihovo uporabo, je tudi trik, ki pomaga vsiliti bralcu mistificirano vizijo stvarnosti.
Spodbujanje k identifikaciji z mitologizirano podobo sveta je bib tesno povezano s propagandno usmerjeno poetično koncepcijo družbene didaktike. Tudi njeno bistvo je bil optimizem. Slo je za preprikanje, ki izhaja iz domneve, da je človek zgodavinski subjekt in kreator zgodovine, da poezija lahko in tudi mora s pomočjo primernih vgibov in motivacij izobraziti človeka, tako da bi sodelovanje v procesu snovanja socialistične države obravnaval kot zgodovinsko možnost realizacije svoje osebnosti.
Osnovna didaktična metoda je bila v tem kontekstu spodbujanje agitiranega k posnemanju po velikih ljudeh. Od tod tako močno razširjen panergizem, ki širi like herojskih revolucionarjev, nezmotljivih vojakov in borcev za ljudske pravice, ki sestavljajo svojstven panteon človeških mitov. K dejanjem so mobilizirala tudi dela, posvečena povprečnemu tipičnemu junaku. V smislu socialne kondicije je tipični junak moral biti predstavnik najširših družbenih množic, hkrati pa je v smislu moralne in idejne kondicije moral predstavljati nivo, ki daleč presega povprečno normo: človeka, ne takšnega, »kakršen je«, ampak takšnega, »Kakršen bi moral biti«. »Tipičen« je torej pomenilo »pozitiven«. »Z likom pozitivnega junaka oblikuje literatura socialističnega realizma pogled na svet, moralne norme, norme obnašanja milijonskih množic oralcev«. Koncepcija kreiranja junaka kot človeka, »kakršen bi moral biti«, je bila torej v svojem bistvu panegirična in je zahtevala, naj bo predstavljen v dialektičnem razvoju svoje biti v moralnem in in telektualnem vzponu. Zaradi tega so v agitacijskih pesmih pogostni motivi rasti, zorenja junaka, samoizobraževanja, sprejemanja proizvodnih obveznosti. Takšna konstrukcija junaka pri hkratnem poudarjanju njegove tipičnosti predstavlja v procesu branja lahek objekt identifikacije, obenem pa je zavoljo svoje tipičnosti prikladen vzorec za posnemanje.
Učinke propagande je moralo zagotoviti izkoriščanje sredstev javnega obveščanja. Gre predvsem za stilizacijo poetičnih tekstov na novinarski zapis: referat ali reportažo. Posebna oblika te vrste je aktualnost predstavljenih pojavov, pa tudi njihov informacijski značaj. Reportaža prikazuje stanje stvarnosti v obliki subjektiviziranih informacij. V poeziji socrealizma je reportaža videti takole:
Instruktor mi je stisnil dlan:
»Tovariš dragi,
želite razrešiti problem rudnikov?
Vzemite voz
in poženite v Ratiborsko,
k »Ani«,
videli boste, kako dela kombajn«.
V zelenilo
se potapljajo pojoči gozdovi,
v leskovju gostoli kobilar.
Z obzorja streljajo,
kakor masiv piramid
zeleni kupi šlezijske jalovine.
(A. Braun: Premogovni kombajn Donbas, Wsz 45)
Lirična situacija je tukaj navidezno situacija aktualnega poročila. Odpirajo jo signali, Id bi mogli uspešno delovati v kakšnem novinarskem poročilu, pričetem pred odhodom na teren. Poteza tega tipa daje vtis, da se to, kar naj bi bilo predmet zapisa, dogaja ravno zdaj, v tem trenutku — pripada železnemu repertoarju reporterskih potez. V agitacijskih tekstih igra odločilno, prepričevalno funkcijo. Bralcu sugerira, da je priča neposrednih dogodkov, da nima opraviti z literarno funkcijo, ampak z dejstvi »iz življenja«. Vse, kar nastopi po tem in kar je še pozneje povedano, naj bi naslovljenec registriral kot dosleden zapis sedanjosti. Obenem pa nadaljnja relacija v tekstu izgublja svoj reportažni karakter in prehaja v zaporedje operacij propagandističnega značaja. Poetika reportaže bi zahtevala, da po uvodu, ki usmerja pozornost bralca na zunaj tekstovno, prišel na vrsto servis empirično preverljivih informacij.
Namesto preverjenih informacij pa ponuja agitacijski tekst emocionalno obarvane:
Spominjam se te zemlje
od otroških let
z lakoto in skrbjo.
Vedno je bila
smetišče in revščina — jaškov
razjedale so jo koze.
Danes
zamazana,
z nasmehom bliska
da se ne bo vrnil
čas, ki bi edino lahko dal,
kot v posmeh,
perjanico iz petelinjih peres
Prvotni reportažni način uvajanja v besedilo vendarle projektira bralčevo obnašanje tako, da bo tudi te trditve sprejel kot nadaljevanje objektivnih sporočil. Nepreverjene informacije dobivajo status konkretnih in navidezno lahko preverljivih. Sfera stvarnosti zunaj teksta naj bi se bralcu predstavlja kot skupek konkretnih designatov, ki se zdijo verjetni prav zaradi aktualnega reportažnega značaja besedila. V bistvu pa je domena enostranske in mitologizirajoče interpretacije stvarnosti.
Branje propagandnega teksta ima posebna pravila. K najpomembnejšim sodi načelo olajšanega branja, v katerem bi se v procesu percepcije kot pisca istovetil s kodom bralca.V praksi gre za stereotipizacijo sprejema ali posebno zvrst razlaščevanja bralčeve volje, ki temelji na avtomatizaciji asociacij in oblikovanja percepcijskega stališča, ki ima karakter nekontrolirane navade. Kategorija stereotipa je v krogu književnih dejstev lahko prepoznavna. V agitacijski poeziji pa je pojem stereotipa vendarle treba posebno precizirati. Ta literatura se je v majhni meri sklicevala na predsodek kot družbeno zakoreninjeno, izoblikovanju vedenje o pojavih, o katerih pisatelj poroča v tekstu.
Predvsem zato, ker imajo pojavi, ki so predmet obvestil, ali status razmeroma nedavno uresničenih družbenih dejstev, ali morajo biti iz perspektive ideoloških ocen reinterpretirani (takšni reinterpretaciji se podreja tudi podoba sovražnika — v zavesti družbe zakoreninjeno pojmovanje »sovražnik narodno« je nadomeščeno s pojmom »razredni sovražnik.). Lahko bi tvegali hipotezo, da agitacijska poezija bolj stremi po izoblikovanju lastnih stereotipov, kot da bi se sklicevala na že izdelane. Veliko vlogo v takšnem konstruiranju stereotipov je po mojem mnenju odigral prej prikazani pojav jezikovnega dogmatizma, ki zahteva v procesu percepcije mehanično sklepanje tipa: če a, potem b, če b, potem tudi c itd. Pomemben pogoj sporazumela z bralcem pa postaja druge vrste že izdelani stereotip. Ima karakter »idioma« — konvencionalnega in v zavesti množičnega naslovnika dovolj zakoreninjenega mehanizma pojmov o književnosti.
Iz velikega zaledja literarne tradicije izbira agitacijska poezija variante, ki so imele značaj okamenelih poljudnih vzorov vzvišene in borbene poezije. Trznadel je npr. poistovetil narodno tradicijo v literaturi z »večkrat preverjenimi sredstvi poetičnega jezika«. Tako je poetično tradicijo obravnaval tudi Wazyk, namreč kot umetniško preverjena pravila organizacije poetičnega jezika. Karakteristični primer tradicionalnega idioma je recepcija poezije Broniewskiega. Tradicija poljske revolucionarne pesmi, anonimna proletarska poezija, končno levičarska poezija dvajsetletja med svetovnima vojnama, so bile v petdesetih letih, četudi je to paradoks, popolnoma neznan in neraziskan pojav. Sodili so v »mrtvo« izročilo, v glavnem, vsaj zdi se tako, zaradi svoje ideološke neustreznosti poeziji, ki govori v svetu, v katerem je revolucija že zmagala. Če se je nanjo kdo skliceval, se je samo po načelu frazerskih etiket. Eno od takšnih gesel, vsakdanja kriteria formula, je bila ravno ustvarjalnost Broniewskiega. Identificirali so jo z naštetimi pojavi, vendar posvečali pozornost v glavnem nji. Šlo je, kot piše J. Trznadel, za »zelo ljudski, splošni, komunikativni značaj te poezije«, za njeno navezovanje na »ljudsko formo, ki je preprosta v psiholoških občutkih in ustreza občutkom in stremljenjem množic, delavskega razreda. Trznadel je v tej izjavi izoblikoval mehanizme recepcije literarne tradicije, ki so za socrealistično liriko najbolj bistveni. Sleherno sklicevanje na tradicijo se je na tem po dročju podrejevalo načelu komunlikativnosti v procesu množlčnega obveščanja. Iz tradicije je agitacijska poezija sprejemala taste elemente, ki so polnili funkcijo estetskega idioma in s tem zagotavljali proces enoznačnega sporazumevanja z bralcem. Zato ni bil po naključju najbolj popularen stereotip »romantične govorice, ki je tvoril eno primarnih značilnosti poetike Broniewskiega. Sklicevanje na romantiko kot na konvencionalni vzorec poezije je imelo identično funkcijo v obeh primerih: medvojno poezijo Broniewskiega in agitacijsko poezijo — to je bila priložnost za pridobivanje bralca. Z eno bistveno razliko. Pri svoji povezanosti s poetičnimi formami, ki so usmerjene k stiku z množičnim naslovnikom, je poezija socrealizma močno politčno orientirana, propagandna. Zapovedi propagandne narave so izključevale iz nje te mehanizme sporazumevanja z naslovljencem, ki so v poeziji Broniewskiega tvorili bistveno funkcijo. Gre za sfero privatnosti poetičnega teksta. Pesmi avtorja Mlinov na veter, v katerih lirski subjekt ne razkriva vedno didaktično pozitivne privatnosti, so zavračali kot pojav dekadence: kalili so oficialno linijo družbene didaktike.
Propagandni poetični tekst pa vendar ne pozabi tega, kar je specifično literarnega. Celo več, za potrebe sporazumevanja z bralcem izkorišča nekako cinično pravila svoje, v tem primeru drugotne zvrstne pripadnosti. Živi v odnosu do odjemalca nekakšno »dvojno zvrstno življenje«. To, kar je propagandno, dominira tako v prikriti obliki; navidezno je poglavitno to, kar je poetsko. Gre za poetskost posebne vrste. Razumeti jo je treba ne kot usmeritev na sam komunikat (redukcijo estetske funkcije sem omenila že prej), ampak ,kot sklicevanje na določen idiom na področju literarnega izobraževanja množičnega naslovnika (proces je podoben sklicevanju na področju kulturnega izobraževanja). Celo slabo izurjen bralec zna ločiti oponentne vrste literarne izpovedi: epsko in lirsko ali nepoetično in poetično. To drugo ponavadi identificiramo na osnovi nepristajanja na vsakdanji jezik. Upoštevaje takšne kompetence literarnega naslovnika, so pisci agitacijskih tekstov ponavadi definirali zvrstni status svoje poezije s poj mom »pesem«. »Pesem« je delovala po pravilih metonimije in največkrat zamenjevala besedo poezija. Da so bili ti pojavi dokazujejo že sami naslovi pesmi (npr. Pesem o pot A. Miedzyrzeckiega, Prinesite drugo pesem A. Kamienske, Pesem o vojnem zločincu W. Szymborskie itd.). Zapeljevanje s poetičnostjo kot sinonim zvišene govorice, okrašene z jezikom retoričnih izrazov, je omogočilo socrealističnim tekstom, da so dosegali velike agitacijske efekte. Tu mislim zlasti na možnosti rabe patetičnih oblik v pesmih s protivojno tematiko in panegiričnih pesemskih besedilih, ki so bila videti za poezijo naravna in celo neobhodna. Tako je poetski tekst vsiljeval prepričanje, da operacije javno propagandnega značaja sploh niso propagandne, temveč jih opravičuje preprosto svojstvena zvrstna pogojenost. V želji, da bi se sporazumela z bralcem tudi o zelo publicističnih temah, je agitacijska poezija težila k temu, da bi bila vendarle diskurz v takem poetičnem jeziku, kot ga vidi povprečni bralec. Od tod obstoj obeh idiomov: tradicije in zvrsti, ki neantagonistično soobstajata z jezikom časopisne reportaže, ki je prav tako učinkovito sredstvo za vzpostavljanje enostranskega dialoga.
* Prevedeno iz revije »Akcent«, letnik II, št. 1(5) 1981, literatura i sztuka, kwartalnik, wydawnictwo lubelskie.
Paradoksalni status raziskovanja poezije v petdesetih letih sloni na tem, da to, kar bi moralo biti za interpretatorja, ki se sprašuje po književnozgodovinskem pomenu socrealizma, omejitev, se pravi: propagandnost teh besedil, ki zahteva redukcijo njihovega branja v okviru matičnega koda, lahko postane prednost. Še posebej, ko obravnavamo socrealizem kot neobičajno skušnjo v poljski literaturi. Prvikrat v zgodovini naše nacionalne kulture je namreč književno besedilo postalo tako brezobziren instrument množične politične propagande.
Poljska doktrina socialističnega realizma je od začetka bila, ko gre za poezijo, zbir ohlapnih koncepcij, teren splošno znanih gesel in sodb, brez poskusa njihove sistemizacije, zaradi česar ni izoblikovala razmeroma koherentne in enotne poetike. O tem je zgovorno pričala šibkost pesniške kritike. Kritika in literatura sta postali orodje v rokah takratne politike. Iz strahu pred očitkom nazadnjaštva in sovraštva nasproti socializmu je kritika tonila v normativizem, literatura v shematizem. Dejstvo, da poetika socialističnega realizma ni dočakala teoretičnih razlag na podlagi poezije, izvira iz njenega vulgariziranja; ni se razvijal toliko program socialističnega realizma, ampak predvsem njegova aktualna partijska vizija.
V izjavah tedanjih politikov, namenjenih pisateljem, je bilo posebej poudarjeno, da mora književnost na področju množičnega obveščanja izpolnjevati izrazito propagandno vlogo. Njen zvrstni status je bil presenetljivo neenoten. Zvrstno so jo opredeljevali naslednji kvalifikatorji: politična poezija, partijska, končno tudi agitatorska poezija, ki je menda najbolje definirala njeno specifiko.
Ker se je ta poezija sklicevala na zvrstno pripadnost liriki, je hkrati predstavljala lirsko varianto, ki se je v poljski književni tradiciji pojavila prvikrat. Od tradicionalne revolucionarne lirike se je razlikovala po tem, da je ta prva anticipirala prihod revolucije in je istočasno bila proti stvarnosti uničevalna, rušiteljska gesta, agitatorska pa je priznavala ureditev za že pridobljeno, še več, bila je poziv k razširitvi in graditvi obstoječe stvarnosti. Naloga agitatorske poezije je bila med širokimi ljudskimi množicami, spopularizirati program izgradnje na novo proklamiranega ustroja. Literarno avtonomno področje — imanentna organizacija teksta — je bilo popolno prevladano s sistemom družbenih obvez in preračunano na strogo utilitarno delovanje. Namen poetičnega teksta postaja tako manipulacija odjemalčeve zavesti, da jo podredi ideološkim zahtevam propagiranega političnega programa. Agitacijska poezija, politično pogojena, je istočasno tvorila svojstven red v družbenem obtoku. To je bil nivo zniveliranja razlik v družbeni stratifikaciji in unifikaciji elitnega in množičnega obtoka. Zato poetične tekste petdesetih let lahko preberemo kot tekste množične kulture, ki so bili primarno podrejeni propagandnim ciljem.
Redukcija poezije na instrumentalno funkcijo je izoblikovala za književno besedilo neobičajno konstrukcijo notranjega komunikacijskega položaja. Pesniško besedilo namreč zaradi takega položaja reducira na minimum to, kar ga zvrstno ustvarja, se pravi: usmeritev na estetično funkcijo, in tezi k temu, da bi postalo sporočilo, v katerem dominira konotativna funkcija. Temeljni dolžnosti agitacijske poezije sta:
1. vzgojiti bralca v skladu z veljavnimi ideološkimi zapovedmi;
2. pridobiti ga za razglašanje ideoloških resnic (in ga zasužnjiti).
Prav zaradi tega je za agitatorsko poezijo velikega pomena projekcija bralčevega ravnanja, ki jo je mogoče razbrati na višji ravni branja in na višji ravni osebnih relacij besedila, se pravi: v razmerju pisec — konkretni bralec.
Notranji ekvivalent te naloge bo dvostopenjski strateški sistem: 1. didaktične intence, ki jih vsebuje pesemska snov, in so razmeroma precej neposredne; 2. prepričevalna sredstva v jezikovni organizaciji in organizaciji višjih pomenskih struktur, ki so znatno manj neposredne in so le pomagala pri sprejemanju didaktičnih intencij. Njihov repertoar se da spraviti na skupni imenovalec: proces družbenega determiniranja posameznika, da bi se mobiliziral v delovanju, ki ga določajo okviri kolektivnih naporov. Sistem prepričevalnih sredstev je mogoče definirati tudi z vzajemno formulo: to je s pravilom poistovetenja bralca s piscem in njegovimi pogledi.
Eden pomembnejših načinov za doseganje učinka identifikacije je takšna konstrukcija teksta, ki sugerira enotnost bralca in lirskega subjekta. Najpreprostejši in hkrati najbolj običajen postopek je bila raba jezikovne formule kolektivnega lirskega subjekta. »Mi, mi odločamo o vsem« (W. Woroszylski: Iz julijskega pregleda 1949, A 20). »Mi smo živeli v 20. stoletju imenovali so nas komuniste« (A. Mandalian: Danes, AP 556).
Propagandni učinek formule »mi« je v tem, da »provocira identifikacijo bralca z lirskim subjektom in mu v notranji organizaciji besedila dodeljuje položaj Maria zbora, ki deklamira pesmi«. Še več, govoreči sugerira, da je kot govoreči v posebnem razmerju s poslušalci: je samo eden izmed njih, povedal je to, kar imajo drugi povedati, ali je v isti situaciji kot oni, in razrešuje to skupno situacijo. Relacije lirski subjektbralec podlegajo v tem primeru teatralizaciji. Njihova domena je uradnost stikov med bralcem in lirskim subjektom. Subjekt kot govornik se obrača k poslušalcu kot javna oseba, sprejema določeno družbeno vlogo. V podobni vlogi nastopa tudi poslušalec. Uradna vloga ga pripelje do funkcije reprezentiranja kolektiva: družbene, poklicne, narodne skupine (vloga občana, patriota).
Uradnost vloge postaja tore] pomemben dejavnik propagandnega delovanja, ker usmerja branje besedila, kot da je skupno za subjekt in bralca. Prav tako je pomembno to; da uradnost zahteva podrejanje naslovnika prepričanju subjekta, ker predstavljene sodbe s pomočjo formule »mi« pretendirajo k rangu, ki presega posameznikov subjektivizem. Prepričevalnost formule »mi« ima še to dodatno utemeljitev, da »mi« namreč simbolizira skupno prostorsko usmeritev. To je usmeritev ideološkega značaja. Vsaka prostorska stratifikacija je podrejena načelu, da je to, kar predstavlja področje »našega« (kjer deluje formula »mi), politično pravilno in primerno sprejemu — medtem ko je opozicijsko področje do »mi« teren sovražnega delovanja, politično sumljivo in potrebno ideološke čuječnosti.
Sovražijo naš premog
Sovražijo našo opeko in prejo
Sovražijo to, kar je že
Sovražijo vse, kar bo še
Razbili so atom kot jekleno blagajno,
iz nje le strah je planil vanje,
če bi mogli, bi s tem strahom
pridrli k nam: v tovarno, stanovanje
Zato imamo oči pronicljive,
Zato imamo srca nezlomljiva.
(W. Szymborska: Naš delavec govori o imperialistih, liz 16)
Prostorska organizacija ima tukaj izrazito didaktičen značaj. »Naše« je sinonim razvoja in napredka. »Njihov prostor« je sovražen in nevaren. Zato zahteva od »nas«, članov ogroženega območja, posebno pozornost in budnost. Ideološki prostorski stratifikaciji ustreza forma agitacije »proti«. V njej se realizira načelo čustvenega branja, karaktenstično za vse tekste prepričevalnega značaja. Lirski subjekt si prizadeva za vsako ceno tako vplivati na agitiranega, da v njem izzove instinktivne reakcije: občutke strahu, nevarnosti, gneva, sovraštva. Obenem mu želi vcepiti prepričanje, da so to skupna spoznanja, reprezentativna za določeno celoto. Tako ponovno sproža pravilo identifikacije. Delno se to pravilo pokriva z uporabo formule »mi«, delno je okrepljeno s specifičnim statusom lirskega subjekta v besedilu. To je lahko privilegiran položaj lirskega subjekta z ozirom na naslovnika. Položaj avtoritete. Lirski subjekt sprejema takšne vloge, ki imajo že uradno do neke mere avtoritativni značaj: resnicoljubnost, nezmotljivost, objektivizem, in v zvezi s tem pravica, da svari bralca o nevarnosti, lci mu grozi. Ta čas leta razpolaga s specifičnim repertoarjem vlog: delavec (pesem Szymborske), preizkušen partijski aktivist, zaslužni borec, človek z bogato življenjsko izkušnjo. Poseg te vrste lahko definiramo kot primer navidezne racionalizacije emocij. Racionalizacije, kajti emocije, na katere se subjekt sklicuje, morajo biti znamenje zrele in utemeljene reakcije na grozečo nevarnost. Navidezne, ker gre v resnici za instinktivno aktivizacijo, ne pa za mobilizacijo v obliki realne nevarnosti (karakterističen pogojni naklon v pesmi Szymborskie: »o, če bi mogli...«).
Nevarnost grozi celotni družbi in zahteva aktivizacijo posameznika. V agitacijski praksi je zelo pomembno, da bralec prevzema aktivno vlogo. Temu je dodatno pomagala metoda motiviranja s pomočjo infantilizacije pri stvaritvi pesemskega lirskega subjekta:
Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko mir stoji na ulici,
ko je v okrogli luči kandelabrov
človeško srečo videti.
Vrstic teh nekaj pišem tebi, mati,
ko še nebo korejsko plamen žge
ko bombe trgajo srce zemlje
in ko otrokom že sivi sencé.
(R. Bratny: Mladeničevo Pismo materi, AP 450)
Cela situacija izpovedi ima značaj pretveze. Pismo materi je protest lirskega subjekta proti vojni v Koreji. Osnova prostorske organizacije nam je že znana. Prostor »naš« je domena miru in varnosti (»mir stoji na ulici«), prostor, ki je teren invazije tujcev, je poln nevarnosti (»ko še nebo korejsko plamen žge«). Ponavlja se seveda načelo ideološke avtoritete: lirski subjekt v tej pesmi je mladinec. Toda mladinec je predvsem sin, čeprav odrasel človek, ampak še vedno otrok. Relacije med piscem in bralcem so modelirane po vzorcu družinskih odnosov (tebi, mati!). Infantilizacija je često pojav agitacije »proti«. Je protest proti vojni, zlu, razredni nepravičnosti iz otroške perspektive ali v imenu otroka iz perspektive ženskematere. Uspešno prepričevanje tega tipa je osnovano na okrepitvi emocij, ki jim več ne pripisujemo značaja uradnega nastopa določenega okolja, temveč z uvedbo bralca v strogo določene ozke privatne vloge, v katerih se ne identificira več s kolektivom in uradno družbeno vlogo, temveč z najbolj splošno in pri sprejemanju najmanj problematično zasebno vlogo. Agitacija proti vojni, ki ogroža posameznika, je najbolj spektakularno utemeljevala potrebo po družbeni integraciji in obrambi tega, kar je skupno, a istočasno osebno. Propagandnim geslom, ki pozivajo h kolektivizaciji družbe, je dajala posebne podtekste, pripadnost k družbeni skupnosti je upravičevala obstoj posameznika — njegov življenjski »biti ali ne biti«. Pomembno vlogo v tekstih agitacije »proti« izpolnjuje konvencija retoričnega patosa. Iz retoričnega izročila so začeli zajemati dobro znane manevre. In to: (že citiran verz Szymborske), paralelizme, velelniške stavke s klicaji: »Ne, ne! ne smemo molčati, pozabiti (Naj bo srce kot plamen, kladivo!) (M. Jastrun: Nemška balada, AP 201), ali retoričnih vprašanj: In vi mislite, da vam uide sodba, da se van zločini izmaknejo kazni (...)?« (W. Szymborska: Ta dan pride, DŽ 23).
Socrealistična pesniška besedila so bila le ena izmed možnosti politizirane kulture kot modela sveta. Ta model, osnovan na dinamičnem razvoju obstoječe stvarnosti, je predstavljal predlog prihodnjega sveta. Identificiral je vzročni model, a ne sedanjo realnost. Njegova domena je bila torej mitologizacija te stvarnosti, propagandno enoznačno usmerjena. V zavest odjemalca naj bi se vcepilo prepričanje, da je nova stvarnost prostor optimizma, ki izhaja iz potencialno velikanskih razvojnih možnosti. Zahteve enoznačnosti so povzročile, da so bile literarne realizacije modela sveta, kakršnega je izoblikovala socrealistična kultura, maloštevilne, njihovo bistvo je bila poenostavitev vrednot, dosežene s pravili jezikovnega dogmatizma. Omenjeni pojav lahko opredelimo kot stalnost jezikovnega izbora. Relacijo znakoznačenec je opredeljevala velika stopnja ponavljanja. Priklicevanje takih pojavov v pesemskem besedilu, kot domovina, izgradnja, socializem, šestleni plan, je pomenila stalno dodatno asociativno vrednost.
Moja domovina, nova domovina —
sončni dom;
zvezde žarnic v pobeljenih izbah,
a z njiv, na katerih je oves umiral,
roka zadružnika pšenično zbira žetev.
Obilen pridelek je poravnal hrbte
švedrastih streh
in ljudem radost zravnava pleča.
Jok ne vzdihuje več k revnim lesenim svetnikom —
novega časa mogočna mladost,
spev.
(B. Kogut: Moja domovina, AP 546)
Geslo»domovina« generira generira enoznačnih asociacij z dodatnimi vrednostmi: dom, žetev, rojstvo, mladost, spev. V bralcu naj bi vzbujalo vtis istovetnosti in pripadnosti takšni viziji. Značilno je to, da spremembi lahko podleže samo zaporedje v povezovanju znakov (npr., če domovina, potem socializem, če socializem, potem delo itd.). Nikoli pa iz navidezno poljubnega povezovanja ne izhaja nova, nepričakovana pomenska kvaliteta. Poljubnost je namreč že vnaprej projektirana z vsebino propagandnih slogov, ki širijo optimistični — pozitivni vzročni model sveta. Agitacijska poezija se Izogiba večpomenskosti v imenu propagandnih gesel, ki razširjajo med bralci optimističen in vzoren model sveta. Hoče operirati s stalnim slovarjem, ker želi uvesti naslovnika v proces avtomatizacije in stereotipizacije pojmov, ki definirajo novo stvarnost. Zato so možnosti ekvivalence pomenov omejene. Istovetnost, ki beži prod večpomenskostjo, je dobro vidna v formulacijah tipa: »Šestletni plan pomeni delo in socializem« (Z. Mikulski: Pesem o nočnem delu), »Socialistično mestomesto dobre usode« (W. Szymborska: V pozdrav izgradnji socialistienega mesta, DŽ 14), »Dom, ki je tvoja domovina, tvoj jezik« (M. Jastrun: Doma, AP 207). Pojmi, ki priklicujejo dodatni sistem vrednot v agitacijskem tekstu, pripomorejo k mistificiranju vizije sveta. Načelo namenskega izbora se kale tudi s posebno organizacijo prostora. Princip delitve prostora na »naš« (ki predstavlja pozitivne vrednosti) in »tuj« (ki je rezerviran za negativne vrednosti) sem že omenila. Druga varianta kompozicije prostora teksta, ki poudarja element novosti socialističnega sveta, je bila prerazpodelitev prostora po načelu opozicije staronovo. »Novo ustvarja serijo takih sinomičnih pomenov, kot optimistično, veselo, pravilno, napredno. »Staro« označuje vedno zlo, reakcionarno, zaostalo. Način prikazovanja te dihotomije je v agitacijski poeziji pogost motiv potovanja.
Je gozd in je v tem gozdu pot pradavna,
iz stopinj že izumrlih losov stkana,
je zdaj steza, zdaj pot, zdaj testa ravna
v globel, od koder se apnenec sveti
kakor skelet mamutavelikana.
Tu so lovili plemiči prekleti
in to so deve vrgaste ječale
pod ukradeno suhljadjo — to je že
preteklost. Bele breze so ostale.
Tu zdaj otroci v šolo se pode
s kolesi, v veje segajo po listke,
dekleta na tečaj za traktoristke
in kličejo se. Kukavica kuka.
Tu je ves svet zbran. Pot pradavna ti,
kaj novega ob tebi zdaj živi
in v vseh teh srcih kukavica kuka.
(A. Wažyk, Pot skozi gozd, AP 256257)
Pot v svojem prvotnem pomenu je prikazana z motivom hoje navzdol. Tako se riše krog asociacij, ki tradicionalno kontrolirajo pojme, nevarnosti, zla. Če bi dalje razvijali to misel, lahko dopustimo, da podoba »poti preteklosti« postaja v nekem smislu invariant na slike sestopanja v pekel, ki ima bogato tradicijo v evropski kulturi. To pa je igra z bralčevo kulturo v najbolj poljudni in povprečni izdaji. Motiv hoje navzdol ima tako izrazito kulturno sporočilo, da bi na osnovi nekaj pomenskih signalov (dodatno obogatenih z začetno metaforo poti: (»iz stopinj že izumrlih losov stkana«) bralec lahko identificiral ali občutil predstavljeno sliko v negativnem sistemu vrednot. Smer razbiranja postaja še bolj pomembna v opoziciji do dela teksta, ki sledi: »Novo« je namreč poistoveteno z gibanjem naprej, s stremljenjem po napredku (»otroci drve na kolesih«), a je istočasno naseljeno v gozdu, ,ki je isti, pa vendar različen, drugačen. Tokrat ima pejsaž idiličen značaj (»brezov listek«, »kukavica kuka«). Idilični pejsaž sugerira karakteristično vizijo sveta, sestavljeno iz vrednot, kot so: mir, varnost, lepota. Lete naj bi pravzaprav definirale prednosti »nove« poti in »nove« stvarnosti. Celoten tekst je prepričevalo natančen sistem opozicij »mračno, zlo — lepo, varno«, po katerem se uravnava smer gibanja »navzdol« (staro) — »naprej« (novo). Tako je poudarjen nov vidik stvarnosti. Motiv potovanja pomeni preprosto napredek. Vizija napredka je z ozirom na propagandno pomembnost imela več variant. K najpopularnejšim prištevamo sliko mladosti (dečka, mladega dekleta, mladine na splošno), ker je nedvoumno poosebljal pojem napredka, razvoja, »marša v prihodnost«. Iz enakih razlogov je bila popularna komponenta optimistične vizije prihodnosti njena reifikacija v liku izgradnje in metonimično zamenljivih elementov: hiša v smislu objekta, oken, opek, itd., npr. »pojdi za varšavskim genijem graditve. In videl boš bodočnosti marmorni zaris« (A. Kamienska: Warzsawa, AP 43). Ta tip tehnike je sprožil alegorizacijo poetičnega jezika. Beseda je izgubila svoj konkretni, predmetni odnos, np. raba besed deček, deklica, opeka ni prizivala več realnih designatov, ampak se je sklicevala na propagandna gesla.
Pomemben prepričevalen prijem, utrjujoč didaktične cilje mitologizacije stvarnosti, je bila panegiričnost. Njen tematski krog obsega tako dela, posvečena velikim zgodovinskim osebam, kot junakom nove vsakdanjosti, pa tudi dela o novih pojavih in institucijah ter novo zgrajenih mestih. Obvezna stilistična konvencija je bil že omenjeni retorični patos. Uresničeval se je v rabi podobnih sredstev: sistema paralelizmov, retoričnih vprašanj velelnikov, apostrof itd. Panegirični je poskus osamosvojitve sakralne sfere novega sveta v bralčevi zavesti, sfere, v kateri je posebno poudarjen sistem moralnih in ideoloških vrednot, ki so iz pragmatičnega vidika primerne za propagandno posploševanje. Temeljna komponenta procesa sakralizacije je uporaba perifraz. Učinkovitost uporabe perifraze je utemeljena s tem, da je perifraza domena enostranske interpretacije kakršnegakoli pojava ali predmeta in gradi njegovo identifikacijo z izbranimi lastnostmi, ki veljajo za bistvene ali kratko malo edino pomembne. Primeri: opozicija (razvit atribut pri osebku, npr.»kolektiv najboljših« — partija), predikat (formula opisovanja namesto imena in priimka, npr. »temelj družbe« — o Stalinu, novega človeštva Adam« — o Leninu), etiketa (konstrukcija, ki služi karakteristiki designata, toda z njim ni povezana predmetno, npr. domovina — »zemlja izkopanih pravic«, kruh — »setev miru«). Pojav perifraze je soroden dogmatiziranju jezika. Prav tako ima karakter propagandnega izbora jezika, ki vodi do enoznačnih aksioloških asociacij. Panergizem, konstruiran z njihovo uporabo, je tudi trik, ki pomaga vsiliti bralcu mistificirano vizijo stvarnosti.
Spodbujanje k identifikaciji z mitologizirano podobo sveta je bib tesno povezano s propagandno usmerjeno poetično koncepcijo družbene didaktike. Tudi njeno bistvo je bil optimizem. Slo je za preprikanje, ki izhaja iz domneve, da je človek zgodavinski subjekt in kreator zgodovine, da poezija lahko in tudi mora s pomočjo primernih vgibov in motivacij izobraziti človeka, tako da bi sodelovanje v procesu snovanja socialistične države obravnaval kot zgodovinsko možnost realizacije svoje osebnosti.
Osnovna didaktična metoda je bila v tem kontekstu spodbujanje agitiranega k posnemanju po velikih ljudeh. Od tod tako močno razširjen panergizem, ki širi like herojskih revolucionarjev, nezmotljivih vojakov in borcev za ljudske pravice, ki sestavljajo svojstven panteon človeških mitov. K dejanjem so mobilizirala tudi dela, posvečena povprečnemu tipičnemu junaku. V smislu socialne kondicije je tipični junak moral biti predstavnik najširših družbenih množic, hkrati pa je v smislu moralne in idejne kondicije moral predstavljati nivo, ki daleč presega povprečno normo: človeka, ne takšnega, »kakršen je«, ampak takšnega, »Kakršen bi moral biti«. »Tipičen« je torej pomenilo »pozitiven«. »Z likom pozitivnega junaka oblikuje literatura socialističnega realizma pogled na svet, moralne norme, norme obnašanja milijonskih množic oralcev«. Koncepcija kreiranja junaka kot človeka, »kakršen bi moral biti«, je bila torej v svojem bistvu panegirična in je zahtevala, naj bo predstavljen v dialektičnem razvoju svoje biti v moralnem in in telektualnem vzponu. Zaradi tega so v agitacijskih pesmih pogostni motivi rasti, zorenja junaka, samoizobraževanja, sprejemanja proizvodnih obveznosti. Takšna konstrukcija junaka pri hkratnem poudarjanju njegove tipičnosti predstavlja v procesu branja lahek objekt identifikacije, obenem pa je zavoljo svoje tipičnosti prikladen vzorec za posnemanje.
Učinke propagande je moralo zagotoviti izkoriščanje sredstev javnega obveščanja. Gre predvsem za stilizacijo poetičnih tekstov na novinarski zapis: referat ali reportažo. Posebna oblika te vrste je aktualnost predstavljenih pojavov, pa tudi njihov informacijski značaj. Reportaža prikazuje stanje stvarnosti v obliki subjektiviziranih informacij. V poeziji socrealizma je reportaža videti takole:
Instruktor mi je stisnil dlan:
»Tovariš dragi,
želite razrešiti problem rudnikov?
Vzemite voz
in poženite v Ratiborsko,
k »Ani«,
videli boste, kako dela kombajn«.
V zelenilo
se potapljajo pojoči gozdovi,
v leskovju gostoli kobilar.
Z obzorja streljajo,
kakor masiv piramid
zeleni kupi šlezijske jalovine.
(A. Braun: Premogovni kombajn Donbas, Wsz 45)
Lirična situacija je tukaj navidezno situacija aktualnega poročila. Odpirajo jo signali, Id bi mogli uspešno delovati v kakšnem novinarskem poročilu, pričetem pred odhodom na teren. Poteza tega tipa daje vtis, da se to, kar naj bi bilo predmet zapisa, dogaja ravno zdaj, v tem trenutku — pripada železnemu repertoarju reporterskih potez. V agitacijskih tekstih igra odločilno, prepričevalno funkcijo. Bralcu sugerira, da je priča neposrednih dogodkov, da nima opraviti z literarno funkcijo, ampak z dejstvi »iz življenja«. Vse, kar nastopi po tem in kar je še pozneje povedano, naj bi naslovljenec registriral kot dosleden zapis sedanjosti. Obenem pa nadaljnja relacija v tekstu izgublja svoj reportažni karakter in prehaja v zaporedje operacij propagandističnega značaja. Poetika reportaže bi zahtevala, da po uvodu, ki usmerja pozornost bralca na zunaj tekstovno, prišel na vrsto servis empirično preverljivih informacij.
Namesto preverjenih informacij pa ponuja agitacijski tekst emocionalno obarvane:
Spominjam se te zemlje
od otroških let
z lakoto in skrbjo.
Vedno je bila
smetišče in revščina — jaškov
razjedale so jo koze.
Danes
zamazana,
z nasmehom bliska
da se ne bo vrnil
čas, ki bi edino lahko dal,
kot v posmeh,
perjanico iz petelinjih peres
Prvotni reportažni način uvajanja v besedilo vendarle projektira bralčevo obnašanje tako, da bo tudi te trditve sprejel kot nadaljevanje objektivnih sporočil. Nepreverjene informacije dobivajo status konkretnih in navidezno lahko preverljivih. Sfera stvarnosti zunaj teksta naj bi se bralcu predstavlja kot skupek konkretnih designatov, ki se zdijo verjetni prav zaradi aktualnega reportažnega značaja besedila. V bistvu pa je domena enostranske in mitologizirajoče interpretacije stvarnosti.
Branje propagandnega teksta ima posebna pravila. K najpomembnejšim sodi načelo olajšanega branja, v katerem bi se v procesu percepcije kot pisca istovetil s kodom bralca.V praksi gre za stereotipizacijo sprejema ali posebno zvrst razlaščevanja bralčeve volje, ki temelji na avtomatizaciji asociacij in oblikovanja percepcijskega stališča, ki ima karakter nekontrolirane navade. Kategorija stereotipa je v krogu književnih dejstev lahko prepoznavna. V agitacijski poeziji pa je pojem stereotipa vendarle treba posebno precizirati. Ta literatura se je v majhni meri sklicevala na predsodek kot družbeno zakoreninjeno, izoblikovanju vedenje o pojavih, o katerih pisatelj poroča v tekstu.
Predvsem zato, ker imajo pojavi, ki so predmet obvestil, ali status razmeroma nedavno uresničenih družbenih dejstev, ali morajo biti iz perspektive ideoloških ocen reinterpretirani (takšni reinterpretaciji se podreja tudi podoba sovražnika — v zavesti družbe zakoreninjeno pojmovanje »sovražnik narodno« je nadomeščeno s pojmom »razredni sovražnik.). Lahko bi tvegali hipotezo, da agitacijska poezija bolj stremi po izoblikovanju lastnih stereotipov, kot da bi se sklicevala na že izdelane. Veliko vlogo v takšnem konstruiranju stereotipov je po mojem mnenju odigral prej prikazani pojav jezikovnega dogmatizma, ki zahteva v procesu percepcije mehanično sklepanje tipa: če a, potem b, če b, potem tudi c itd. Pomemben pogoj sporazumela z bralcem pa postaja druge vrste že izdelani stereotip. Ima karakter »idioma« — konvencionalnega in v zavesti množičnega naslovnika dovolj zakoreninjenega mehanizma pojmov o književnosti.
Iz velikega zaledja literarne tradicije izbira agitacijska poezija variante, ki so imele značaj okamenelih poljudnih vzorov vzvišene in borbene poezije. Trznadel je npr. poistovetil narodno tradicijo v literaturi z »večkrat preverjenimi sredstvi poetičnega jezika«. Tako je poetično tradicijo obravnaval tudi Wazyk, namreč kot umetniško preverjena pravila organizacije poetičnega jezika. Karakteristični primer tradicionalnega idioma je recepcija poezije Broniewskiega. Tradicija poljske revolucionarne pesmi, anonimna proletarska poezija, končno levičarska poezija dvajsetletja med svetovnima vojnama, so bile v petdesetih letih, četudi je to paradoks, popolnoma neznan in neraziskan pojav. Sodili so v »mrtvo« izročilo, v glavnem, vsaj zdi se tako, zaradi svoje ideološke neustreznosti poeziji, ki govori v svetu, v katerem je revolucija že zmagala. Če se je nanjo kdo skliceval, se je samo po načelu frazerskih etiket. Eno od takšnih gesel, vsakdanja kriteria formula, je bila ravno ustvarjalnost Broniewskiega. Identificirali so jo z naštetimi pojavi, vendar posvečali pozornost v glavnem nji. Šlo je, kot piše J. Trznadel, za »zelo ljudski, splošni, komunikativni značaj te poezije«, za njeno navezovanje na »ljudsko formo, ki je preprosta v psiholoških občutkih in ustreza občutkom in stremljenjem množic, delavskega razreda. Trznadel je v tej izjavi izoblikoval mehanizme recepcije literarne tradicije, ki so za socrealistično liriko najbolj bistveni. Sleherno sklicevanje na tradicijo se je na tem po dročju podrejevalo načelu komunlikativnosti v procesu množlčnega obveščanja. Iz tradicije je agitacijska poezija sprejemala taste elemente, ki so polnili funkcijo estetskega idioma in s tem zagotavljali proces enoznačnega sporazumevanja z bralcem. Zato ni bil po naključju najbolj popularen stereotip »romantične govorice, ki je tvoril eno primarnih značilnosti poetike Broniewskiega. Sklicevanje na romantiko kot na konvencionalni vzorec poezije je imelo identično funkcijo v obeh primerih: medvojno poezijo Broniewskiega in agitacijsko poezijo — to je bila priložnost za pridobivanje bralca. Z eno bistveno razliko. Pri svoji povezanosti s poetičnimi formami, ki so usmerjene k stiku z množičnim naslovnikom, je poezija socrealizma močno politčno orientirana, propagandna. Zapovedi propagandne narave so izključevale iz nje te mehanizme sporazumevanja z naslovljencem, ki so v poeziji Broniewskiega tvorili bistveno funkcijo. Gre za sfero privatnosti poetičnega teksta. Pesmi avtorja Mlinov na veter, v katerih lirski subjekt ne razkriva vedno didaktično pozitivne privatnosti, so zavračali kot pojav dekadence: kalili so oficialno linijo družbene didaktike.
Propagandni poetični tekst pa vendar ne pozabi tega, kar je specifično literarnega. Celo več, za potrebe sporazumevanja z bralcem izkorišča nekako cinično pravila svoje, v tem primeru drugotne zvrstne pripadnosti. Živi v odnosu do odjemalca nekakšno »dvojno zvrstno življenje«. To, kar je propagandno, dominira tako v prikriti obliki; navidezno je poglavitno to, kar je poetsko. Gre za poetskost posebne vrste. Razumeti jo je treba ne kot usmeritev na sam komunikat (redukcijo estetske funkcije sem omenila že prej), ampak ,kot sklicevanje na določen idiom na področju literarnega izobraževanja množičnega naslovnika (proces je podoben sklicevanju na področju kulturnega izobraževanja). Celo slabo izurjen bralec zna ločiti oponentne vrste literarne izpovedi: epsko in lirsko ali nepoetično in poetično. To drugo ponavadi identificiramo na osnovi nepristajanja na vsakdanji jezik. Upoštevaje takšne kompetence literarnega naslovnika, so pisci agitacijskih tekstov ponavadi definirali zvrstni status svoje poezije s poj mom »pesem«. »Pesem« je delovala po pravilih metonimije in največkrat zamenjevala besedo poezija. Da so bili ti pojavi dokazujejo že sami naslovi pesmi (npr. Pesem o pot A. Miedzyrzeckiega, Prinesite drugo pesem A. Kamienske, Pesem o vojnem zločincu W. Szymborskie itd.). Zapeljevanje s poetičnostjo kot sinonim zvišene govorice, okrašene z jezikom retoričnih izrazov, je omogočilo socrealističnim tekstom, da so dosegali velike agitacijske efekte. Tu mislim zlasti na možnosti rabe patetičnih oblik v pesmih s protivojno tematiko in panegiričnih pesemskih besedilih, ki so bila videti za poezijo naravna in celo neobhodna. Tako je poetski tekst vsiljeval prepričanje, da operacije javno propagandnega značaja sploh niso propagandne, temveč jih opravičuje preprosto svojstvena zvrstna pogojenost. V želji, da bi se sporazumela z bralcem tudi o zelo publicističnih temah, je agitacijska poezija težila k temu, da bi bila vendarle diskurz v takem poetičnem jeziku, kot ga vidi povprečni bralec. Od tod obstoj obeh idiomov: tradicije in zvrsti, ki neantagonistično soobstajata z jezikom časopisne reportaže, ki je prav tako učinkovito sredstvo za vzpostavljanje enostranskega dialoga.
