ustvarim te iz peska in pepela, ko prebudiš mi samotni kvadrat obraza, ustvarim te iz krvi, da boš prezrela, jagode spanca, črne luske telesa;
zato, ker te ne dam ven iz črne skrinje, prekletstvo je gosto tkanje v glavi mejna gora privida, ki je v meni, v moji krvavi zmedi
odpiram gozd z roko, pa se potopi v razvejani prostor ali v tišino, v širni zemlji zanosno odmeva svetloba, ki jo z jezo vdihnem.
