TRAMVESTIJA

Liberec – Fügnerjeva
        ure
       imam samo notranje zaznave
       z zunanjimi zaznavami nimam veselja
       rjava zgradba
Mlinska
        upam da bom preživel
        moram se prilagoditi
        mlinska, mlinska
        kolesa, ki me drobijo
        oddaljuje se to oddaljuje
        danes iz mene nič ne dobiš
        ta tvoja pravila
Textilana
        ne bom govoril ne počakaj
        daj mi pet minut časa pet minut
        da bi se to lahko odprlo
        potem pa bo že šlo
        pri tistem avtu tam
        bi to že lahko šlo
        bomo videli
        belo samo belo
        nič iz mene ne dobiš
        belo neutešena krajina
        to isto imam znotraj
        vdolbina jajčka prazno jambori
        peljemo se nekam navzgor
        a mene vleče navzdol
Pri Kamnolomu
        zmanjkuje mi besed
        a to ne sovpada s krajino
        lestvice zgoraj se zožujejo
        zožujejo gredo čisto navzgor
        človek lahko zleze navzgor
        skočit nekam nad brezo
        vsrkati se
        brazgotine viškov hiša okna
        ljudje so daleč
Nová Ruda
        stojimo stojimo peljemo se
        nočejo me oblikovati
        dosti me ne izsesavaj
        oranžna barva sneg velika okna luknja
        človek bi lahko zlezel skozi
        noter vsublimirati se v prostore
        k ljudem ki sedijo in spijo
        a nočem
        bela krajina stezica tiri avti
        drevo nebo brez pravil z oblaki
        peljemo se navzgor
        drevesa hočejo to vse ustaviti
        ukoreniniti te potegniti te dol
Zavod za socialno skrbstvo
        peljemo se dol
        k ljudem v malih stanovanjih
        s televizijo copati
        za trenutek bomo živeli z njimi
        tako dolgo kolikor se da
        in potem planota ki pelje navzgor
        krasna praznina
Pivovarna
        avti bele zelene zelene barve se menjavajo
        kolesa kolesa črke visoki ce nota
        odsevajo se navzgor zelena rdeča
        modra zastava gibanje na zastavi valovi
        premaknjena sem od vtisa o tej zastavi
        to teče ne morem samo suho popisovati
        sicer bom umrla do Jablonca bom mrtva
Lekarna
        gospa ne dohiti beži gospa beži
        trudi se siromak danes ima grozen dan
        zjutraj ni mogla vstati otroci so nadlegovali
        morala je z njimi v vrtec sami vtisi
       avto kaos oluščena norišnica hiša
       akvapark vtisi me dušijo vibrirajo
       kalužo z mano trese povsod imam to
       tamle je hiša ki zgleda harmonično
       to me je iztrgalo upočasnjujemo stojimo
Vratislavice cerkev
       kaj zdaj?
       lepi ornamenti
       križ se oddaljuje je daleč
       in je v riti
       človek drevesa nikjer nič
       smo popolnoma odkriti
       siva zgradba zelena oranžna bela
       okra strašna oglata nova hiša
       kako lahko v tem živijo ljudje
       puščica ki kaže nekam navzgor
       a zgoraj ni nič nikjer nič
       nebo nesmisel kam se peljejo
       zakaj se peljejo v Jablonec?
       rumen prostor z renaultom
       steber in nikjer nič
       zgradba stara propadla drevesa
       mesto izginja naj je že preč že nočem
       tiritiritiritiritiritiritiritiri
       oranžna rdeča zgradba
       človek dobi vrtoglavico
       na trenutek gleda navzdol
       in spet navzgor
Vratislavice izogibovališče
       tukaj nekakšna gospa
       tamle teče stran otrok
       rdeč otrok teče
       čakat na postajo
Kyselka
       sadje steklenica voda
       Vratislaviška slatina
       ledene sveče zbadajo
       rumena hiša s konico
       hiše voda most
       zelena bela bela drevje
       stojimo
Proseč šola
       divjina semafor voda
       otoček je že daleč
       skupinica brez rastejo skupaj
       tabla naj pazimo
       listi od lani luknje stara zgradba
       okna opeke odrgnjene oranžne
       v oknih se nekaj zrcali
Proseč pošta
       zelena enajstka Proseč
       postaja na znak rumena šport
       hiša tamle se nekdo smeji
       ljudje tu stanujejo strašno blizu trate
       gledajo ljudi ki vozijo okrog
       zelena podrast stara hiša
       barvna zavesa z luknjami
       ledene sveče kletka polna snega
Proseč izogibovališče
       stebri zeleni
       dalo bi se nanje zlesti
       tukaj je lepo
       ledene sveče nobenih ljudi
       vsi so na delu
       pločevinasta zgradba z oknom
       zapadena s snegom zarjavela
       se pelje proč
Novy Svĕt
       preskočili smo naprej
       rdeča zgradba lepa
       oddaljuje se drevesa dimnik
       spustiti se dol počrneti
       cesta voda kopati se
       plavati stalno pelje naprej
Zelené Údolí
       drevesa
       ljudje so izstopili gredo po svoje
       gospa ima rdeče hlače
       zgleda okrutno veselo
       in tam nekdo dela
       in mi postopamo hrup
       zvoki zvoki zvoki zvoki
Menjalnica
       menjamo se v vsakem trenutku
       in tale pot je vedno bolj enaka
       hiše drevo modri kontejnerji
       bele plastike beli znaki
       rdeči okvir bela njivica
       rdeča izbrizgava omejitev
       rdeči trikotniki dimnik tam
       zgoraj bi se dalo gledati dol
Brandl
       pripeljali smo se na znak
       gospod v čepici čaka je zdolgočasen
       tamle nekdo leze vzdolž cevovoda
       naj je že pomlad od tega snega se mi
       dela se mi povsod belo fina šunka
       govor se mi že barva laki drogerija
       dajte mi mir akcijakcijakcijakcija
Liberecká
       tukaj je ljudi
       vsi stanuje v stanovanjih natlačeni
       sem in tja pobegnejo na pivo od svojih
       monstruoznih soprog
       krmilnica za ptice gospa s čepico
       to je nekaj
       pošta pri balvanu
       kje je ta balvan?
Jablonec n.N. – Tyrševi vrtovi

Tramvestija – evidentiranje tramvajske trase Liberec-Jabonec / Jablonec-Liberec

Ozkotirna tramvajska linija med Libercem in Jablocem se lomi v zavojih s griča na grič, vozi po vaseh, tekmuje z vlakom, za trenutek drvi tudi po gozdu. Eno mesto se postopoma redči , se spreminja v ruševine, razpada, potem pa se spet sestavlja – Liberec prehaja v Jablonec in obratno.

Ta sprememba traja približno pol ure, z besedami jo je težko popisati – zlasti če je za to človek sam. En »jaz« te vožnje preprosto ne more zobseči, pravzaprav že zaradi tega ne, ker je besedna in fizična osamitev v nasprotnem razmerju s principom množičnega prevoza. Za evidentiranje takšne vožnje mora imeti človek ljudi. Tako od časa do časa zmašim kakšnega od svojih prijateljev v tramvaj št. 11, postavim ga k zadnjemu oknu, pripnem mu mikrofon in ga silim neprestano popisovati bežečo pokrajino. To je boj: govorečega po pravilu spodbujam z dreganjem med rebra, kletvicami, grožnjami in podobno. Z naporom dobljeni glasovni zapis prepisujem, ga kot material naprej režem, dopolnjujem, delim, krajšam, ritmiziram in tako naprej, tako da z njim ravnam skoraj kot z lastnim tekstom.

Takšna »kraja«mi moje delo s tekstom nikakor ne lajša, prej obratno, to je zapleteno ravnovesje med menoj in tem drugim, nihče od nas ne sme pasti iz igre. V vsakem primeru je takšen način dela neverjetno napet, ker tako ne proniknem le v krajino (s pomočjo vnazajšnje rekostrukcije na osnovi posnetka), ampak tudi v glave svojih prijateljev, ali točneje: v njihova besedna skladišča. Marsikateremu bi se takšno ravnanje lahko zdelo indiskretno ali nemoralno; ugovarjam, da me ne zanima zasebnost, ne zbiram govoric, zbiram besede. A na besedah kot takšnih ni veliko indiskretnega.

Posamične vožnje zaradi preglednosti opremim s kodo, ki kaže na ime posnete osebe, datum in čas posnetka. Proga teksta se da prevoziti od začetka do konca, lahko prestopimo na povratno smer in se vozimo nazaj, lahko se vozimo kar naprej naokrog, lahko na primer primerjamo, kdo kaj govori med to in to postajo, v primeru slabosti lahko seveda kadarkoli izstopimo …

Pavel Novotný

Besedni material za ta zaznamek je omogočila Nikola Mizerova.

Vir fotografij: www.nasejablonecko.cz

Prevod: Marjan Pungartnik