Liberec – Fügnerjeva ure
imam samo notranje zaznave
z zunanjimi zaznavami nimam veselja
rjava zgradba
Mlinska upam da bom preživel
moram se prilagoditi
mlinska, mlinska
kolesa, ki me drobijo
oddaljuje se to oddaljuje
danes iz mene nič ne dobiš
ta tvoja pravila
Textilana ne bom govoril ne počakaj
daj mi pet minut časa pet minut
da bi se to lahko odprlo
potem pa bo že šlo
pri tistem avtu tam
bi to že lahko šlo
bomo videli
belo samo belo
nič iz mene ne dobiš
belo neutešena krajina
to isto imam znotraj
vdolbina jajčka prazno jambori
peljemo se nekam navzgor
a mene vleče navzdol
Pri Kamnolomu zmanjkuje mi besed
a to ne sovpada s krajino
lestvice zgoraj se zožujejo
zožujejo gredo čisto navzgor
človek lahko zleze navzgor
skočit nekam nad brezo
vsrkati se
brazgotine viškov hiša okna
ljudje so daleč
Nová Ruda stojimo stojimo peljemo se
nočejo me oblikovati
dosti me ne izsesavaj
oranžna barva sneg velika okna luknja
človek bi lahko zlezel skozi
noter vsublimirati se v prostore
k ljudem ki sedijo in spijo
a nočem
bela krajina stezica tiri avti
drevo nebo brez pravil z oblaki
peljemo se navzgor
drevesa hočejo to vse ustaviti
ukoreniniti te potegniti te dol
Zavod za socialno skrbstvo peljemo se dol
k ljudem v malih stanovanjih
s televizijo copati
za trenutek bomo živeli z njimi
tako dolgo kolikor se da
in potem planota ki pelje navzgor
krasna praznina
Pivovarna avti bele zelene zelene barve se menjavajo
kolesa kolesa črke visoki ce nota
odsevajo se navzgor zelena rdeča
modra zastava gibanje na zastavi valovi
premaknjena sem od vtisa o tej zastavi
to teče ne morem samo suho popisovati
sicer bom umrla do Jablonca bom mrtva
Lekarna gospa ne dohiti beži gospa beži
trudi se siromak danes ima grozen dan
zjutraj ni mogla vstati otroci so nadlegovali
morala je z njimi v vrtec sami vtisi
avto kaos oluščena norišnica hiša
akvapark vtisi me dušijo vibrirajo
kalužo z mano trese povsod imam to
tamle je hiša ki zgleda harmonično
to me je iztrgalo upočasnjujemo stojimo
Vratislavice cerkev kaj zdaj?
lepi ornamenti
križ se oddaljuje je daleč
in je v riti
človek drevesa nikjer nič
smo popolnoma odkriti
siva zgradba zelena oranžna bela
okra strašna oglata nova hiša
kako lahko v tem živijo ljudje
puščica ki kaže nekam navzgor
a zgoraj ni nič nikjer nič
nebo nesmisel kam se peljejo
zakaj se peljejo v Jablonec?
rumen prostor z renaultom
steber in nikjer nič
zgradba stara propadla drevesa
mesto izginja naj je že preč že nočem
tiritiritiritiritiritiritiritiri
oranžna rdeča zgradba
človek dobi vrtoglavico
na trenutek gleda navzdol
in spet navzgor
Vratislavice izogibovališče tukaj nekakšna gospa
tamle teče stran otrok
rdeč otrok teče
čakat na postajo
Kyselka sadje steklenica voda
Vratislaviška slatina
ledene sveče zbadajo
rumena hiša s konico
hiše voda most
zelena bela bela drevje
stojimo
Proseč šola divjina semafor voda
otoček je že daleč
skupinica brez rastejo skupaj
tabla naj pazimo
listi od lani luknje stara zgradba
okna opeke odrgnjene oranžne
v oknih se nekaj zrcali
Proseč pošta zelena enajstka Proseč
postaja na znak rumena šport
hiša tamle se nekdo smeji
ljudje tu stanujejo strašno blizu trate
gledajo ljudi ki vozijo okrog
zelena podrast stara hiša
barvna zavesa z luknjami
ledene sveče kletka polna snega
Proseč izogibovališče stebri zeleni
dalo bi se nanje zlesti
tukaj je lepo
ledene sveče nobenih ljudi
vsi so na delu
pločevinasta zgradba z oknom
zapadena s snegom zarjavela
se pelje proč
Novy Svĕt preskočili smo naprej
rdeča zgradba lepa
oddaljuje se drevesa dimnik
spustiti se dol počrneti
cesta voda kopati se
plavati stalno pelje naprej
Zelené Údolí drevesa
ljudje so izstopili gredo po svoje
gospa ima rdeče hlače
zgleda okrutno veselo
in tam nekdo dela
in mi postopamo hrup
zvoki zvoki zvoki zvoki
Menjalnica menjamo se v vsakem trenutku
in tale pot je vedno bolj enaka
hiše drevo modri kontejnerji
bele plastike beli znaki
rdeči okvir bela njivica
rdeča izbrizgava omejitev
rdeči trikotniki dimnik tam
zgoraj bi se dalo gledati dol
Brandl pripeljali smo se na znak
gospod v čepici čaka je zdolgočasen
tamle nekdo leze vzdolž cevovoda
naj je že pomlad od tega snega se mi
dela se mi povsod belo fina šunka
govor se mi že barva laki drogerija
dajte mi mir akcijakcijakcijakcija
Liberecká tukaj je ljudi
vsi stanuje v stanovanjih natlačeni
sem in tja pobegnejo na pivo od svojih
monstruoznih soprog
krmilnica za ptice gospa s čepico
to je nekaj
pošta pri balvanu
kje je ta balvan?
Jablonec n.N. – Tyrševi vrtovi
Ozkotirna tramvajska linija med Libercem in Jablocem se lomi v zavojih s griča na grič, vozi po vaseh, tekmuje z vlakom, za trenutek drvi tudi po gozdu. Eno mesto se postopoma redči , se spreminja v ruševine, razpada, potem pa se spet sestavlja – Liberec prehaja v Jablonec in obratno.
Ta sprememba traja približno pol ure, z besedami jo je težko popisati – zlasti če je za to človek sam. En »jaz« te vožnje preprosto ne more zobseči, pravzaprav že zaradi tega ne, ker je besedna in fizična osamitev v nasprotnem razmerju s principom množičnega prevoza. Za evidentiranje takšne vožnje mora imeti človek ljudi. Tako od časa do časa zmašim kakšnega od svojih prijateljev v tramvaj št. 11, postavim ga k zadnjemu oknu, pripnem mu mikrofon in ga silim neprestano popisovati bežečo pokrajino. To je boj: govorečega po pravilu spodbujam z dreganjem med rebra, kletvicami, grožnjami in podobno. Z naporom dobljeni glasovni zapis prepisujem, ga kot material naprej režem, dopolnjujem, delim, krajšam, ritmiziram in tako naprej, tako da z njim ravnam skoraj kot z lastnim tekstom.
Takšna »kraja«mi moje delo s tekstom nikakor ne lajša, prej obratno, to je zapleteno ravnovesje med menoj in tem drugim, nihče od nas ne sme pasti iz igre. V vsakem primeru je takšen način dela neverjetno napet, ker tako ne proniknem le v krajino (s pomočjo vnazajšnje rekostrukcije na osnovi posnetka), ampak tudi v glave svojih prijateljev, ali točneje: v njihova besedna skladišča. Marsikateremu bi se takšno ravnanje lahko zdelo indiskretno ali nemoralno; ugovarjam, da me ne zanima zasebnost, ne zbiram govoric, zbiram besede. A na besedah kot takšnih ni veliko indiskretnega.
Posamične vožnje zaradi preglednosti opremim s kodo, ki kaže na ime posnete osebe, datum in čas posnetka. Proga teksta se da prevoziti od začetka do konca, lahko prestopimo na povratno smer in se vozimo nazaj, lahko se vozimo kar naprej naokrog, lahko na primer primerjamo, kdo kaj govori med to in to postajo, v primeru slabosti lahko seveda kadarkoli izstopimo …
Pavel Novotný
Besedni material za ta zaznamek je omogočila Nikola Mizerova.
Liberec – Fügnerjeva ure
imam samo notranje zaznave
z zunanjimi zaznavami nimam veselja
rjava zgradba
Mlinska upam da bom preživel
moram se prilagoditi
mlinska, mlinska
kolesa, ki me drobijo
oddaljuje se to oddaljuje
danes iz mene nič ne dobiš
ta tvoja pravila
Textilana ne bom govoril ne počakaj
daj mi pet minut časa pet minut
da bi se to lahko odprlo
potem pa bo že šlo
pri tistem avtu tam
bi to že lahko šlo
bomo videli
belo samo belo
nič iz mene ne dobiš
belo neutešena krajina
to isto imam znotraj
vdolbina jajčka prazno jambori
peljemo se nekam navzgor
a mene vleče navzdol
Pri Kamnolomu zmanjkuje mi besed
a to ne sovpada s krajino
lestvice zgoraj se zožujejo
zožujejo gredo čisto navzgor
človek lahko zleze navzgor
skočit nekam nad brezo
vsrkati se
brazgotine viškov hiša okna
ljudje so daleč
Nová Ruda stojimo stojimo peljemo se
nočejo me oblikovati
dosti me ne izsesavaj
oranžna barva sneg velika okna luknja
človek bi lahko zlezel skozi
noter vsublimirati se v prostore
k ljudem ki sedijo in spijo
a nočem
bela krajina stezica tiri avti
drevo nebo brez pravil z oblaki
peljemo se navzgor
drevesa hočejo to vse ustaviti
ukoreniniti te potegniti te dol
Zavod za socialno skrbstvo peljemo se dol
k ljudem v malih stanovanjih
s televizijo copati
za trenutek bomo živeli z njimi
tako dolgo kolikor se da
in potem planota ki pelje navzgor
krasna praznina
Pivovarna avti bele zelene zelene barve se menjavajo
kolesa kolesa črke visoki ce nota
odsevajo se navzgor zelena rdeča
modra zastava gibanje na zastavi valovi
premaknjena sem od vtisa o tej zastavi
to teče ne morem samo suho popisovati
sicer bom umrla do Jablonca bom mrtva
Lekarna gospa ne dohiti beži gospa beži
trudi se siromak danes ima grozen dan
zjutraj ni mogla vstati otroci so nadlegovali
morala je z njimi v vrtec sami vtisi
avto kaos oluščena norišnica hiša
akvapark vtisi me dušijo vibrirajo
kalužo z mano trese povsod imam to
tamle je hiša ki zgleda harmonično
to me je iztrgalo upočasnjujemo stojimo
Vratislavice cerkev kaj zdaj?
lepi ornamenti
križ se oddaljuje je daleč
in je v riti
človek drevesa nikjer nič
smo popolnoma odkriti
siva zgradba zelena oranžna bela
okra strašna oglata nova hiša
kako lahko v tem živijo ljudje
puščica ki kaže nekam navzgor
a zgoraj ni nič nikjer nič
nebo nesmisel kam se peljejo
zakaj se peljejo v Jablonec?
rumen prostor z renaultom
steber in nikjer nič
zgradba stara propadla drevesa
mesto izginja naj je že preč že nočem
tiritiritiritiritiritiritiritiri
oranžna rdeča zgradba
človek dobi vrtoglavico
na trenutek gleda navzdol
in spet navzgor
Vratislavice izogibovališče tukaj nekakšna gospa
tamle teče stran otrok
rdeč otrok teče
čakat na postajo
Kyselka sadje steklenica voda
Vratislaviška slatina
ledene sveče zbadajo
rumena hiša s konico
hiše voda most
zelena bela bela drevje
stojimo
Proseč šola divjina semafor voda
otoček je že daleč
skupinica brez rastejo skupaj
tabla naj pazimo
listi od lani luknje stara zgradba
okna opeke odrgnjene oranžne
v oknih se nekaj zrcali
Proseč pošta zelena enajstka Proseč
postaja na znak rumena šport
hiša tamle se nekdo smeji
ljudje tu stanujejo strašno blizu trate
gledajo ljudi ki vozijo okrog
zelena podrast stara hiša
barvna zavesa z luknjami
ledene sveče kletka polna snega
Proseč izogibovališče stebri zeleni
dalo bi se nanje zlesti
tukaj je lepo
ledene sveče nobenih ljudi
vsi so na delu
pločevinasta zgradba z oknom
zapadena s snegom zarjavela
se pelje proč
Novy Svĕt preskočili smo naprej
rdeča zgradba lepa
oddaljuje se drevesa dimnik
spustiti se dol počrneti
cesta voda kopati se
plavati stalno pelje naprej
Zelené Údolí drevesa
ljudje so izstopili gredo po svoje
gospa ima rdeče hlače
zgleda okrutno veselo
in tam nekdo dela
in mi postopamo hrup
zvoki zvoki zvoki zvoki
Menjalnica menjamo se v vsakem trenutku
in tale pot je vedno bolj enaka
hiše drevo modri kontejnerji
bele plastike beli znaki
rdeči okvir bela njivica
rdeča izbrizgava omejitev
rdeči trikotniki dimnik tam
zgoraj bi se dalo gledati dol
Brandl pripeljali smo se na znak
gospod v čepici čaka je zdolgočasen
tamle nekdo leze vzdolž cevovoda
naj je že pomlad od tega snega se mi
dela se mi povsod belo fina šunka
govor se mi že barva laki drogerija
dajte mi mir akcijakcijakcijakcija
Liberecká tukaj je ljudi
vsi stanuje v stanovanjih natlačeni
sem in tja pobegnejo na pivo od svojih
monstruoznih soprog
krmilnica za ptice gospa s čepico
to je nekaj
pošta pri balvanu
kje je ta balvan?
Jablonec n.N. – Tyrševi vrtovi
Ozkotirna tramvajska linija med Libercem in Jablocem se lomi v zavojih s griča na grič, vozi po vaseh, tekmuje z vlakom, za trenutek drvi tudi po gozdu. Eno mesto se postopoma redči , se spreminja v ruševine, razpada, potem pa se spet sestavlja – Liberec prehaja v Jablonec in obratno.
Ta sprememba traja približno pol ure, z besedami jo je težko popisati – zlasti če je za to človek sam. En »jaz« te vožnje preprosto ne more zobseči, pravzaprav že zaradi tega ne, ker je besedna in fizična osamitev v nasprotnem razmerju s principom množičnega prevoza. Za evidentiranje takšne vožnje mora imeti človek ljudi. Tako od časa do časa zmašim kakšnega od svojih prijateljev v tramvaj št. 11, postavim ga k zadnjemu oknu, pripnem mu mikrofon in ga silim neprestano popisovati bežečo pokrajino. To je boj: govorečega po pravilu spodbujam z dreganjem med rebra, kletvicami, grožnjami in podobno. Z naporom dobljeni glasovni zapis prepisujem, ga kot material naprej režem, dopolnjujem, delim, krajšam, ritmiziram in tako naprej, tako da z njim ravnam skoraj kot z lastnim tekstom.
Takšna »kraja«mi moje delo s tekstom nikakor ne lajša, prej obratno, to je zapleteno ravnovesje med menoj in tem drugim, nihče od nas ne sme pasti iz igre. V vsakem primeru je takšen način dela neverjetno napet, ker tako ne proniknem le v krajino (s pomočjo vnazajšnje rekostrukcije na osnovi posnetka), ampak tudi v glave svojih prijateljev, ali točneje: v njihova besedna skladišča. Marsikateremu bi se takšno ravnanje lahko zdelo indiskretno ali nemoralno; ugovarjam, da me ne zanima zasebnost, ne zbiram govoric, zbiram besede. A na besedah kot takšnih ni veliko indiskretnega.
Posamične vožnje zaradi preglednosti opremim s kodo, ki kaže na ime posnete osebe, datum in čas posnetka. Proga teksta se da prevoziti od začetka do konca, lahko prestopimo na povratno smer in se vozimo nazaj, lahko se vozimo kar naprej naokrog, lahko na primer primerjamo, kdo kaj govori med to in to postajo, v primeru slabosti lahko seveda kadarkoli izstopimo …
Pavel Novotný
Besedni material za ta zaznamek je omogočila Nikola Mizerova.
