Kozo, krikne
Krikom ispriča mjeru
Svoje gluposti
Jarčeva šutnja
Od svih priča o njemu
Više govori
Licem se mreže
Nepoznate adrese
Poznatih misli
Zakopčani
U vlastitim lažima
Lažno mole spas
Nije nam lako
Oni me zaglupljuju
Ja njih jednako
Pročitah mnogo
Ipak ostadoh gladan
Jezika pjesme
Tlom zaborava
Skakuću plave oči
Bježe od nći
Curetkov nemir
Kad nada budi sjetu
Liči djetetu
Kad pjesma plače
Na zasadama smijeha
Mre nešto jače
Lovim svoj spokoj
Kroz mrake nevremena
Bez ulova sam
Koza, krikne
S krikom izkaže mero
svoje neumnosti
Jarčev molk
od vseh zgodb o njem
največ govori
Po licu se mrežijo
neznani naslovi
poznanih misli
Zapeti
v lastnih lažeh
lažno prosijo za rešitev
Ni tako lahko
Oni me poneumljajo
in jaz njih enako
Prebral sem mnogo
In vendar ostajam lačen
jezika pesmi
Po tleh pozabe
skakljajo modre oči
Bežijo red nočjo
Nemirno dekle
Ko upanje budi otožnost
je podobna otroku
Ko pesem joče
po nasadih smeha
umira nekaj močnejšega
Lovim svoj mir
skozi mrakove nevihte
Brez ulova sem
Prevod: Marjan Pungartnik