sem samo navadna fotokopija
iz cenenega mesa
iz prosojne duše
večkrat raztrgane
sem plagiat velikih mislecev
nekakšen rokopis nepismenih
polizan kot poštna znamka
z motivom angela brez kril
kako naj funkcioniram
kako naj diham vaš kisik
jem vašo oljčno repico
če sem nihče in nič
ko najdejo moje ostanke
jih analizirajo v kislini
bodo rekli
veliko truplo
z izjemno majhnimi možgani
pa še teh je več kot polovica
zakajenih
vendar pišem
vendar mislim
vendar vem
MATI
v kotu zatohle sobe
sediš sama s temnimi podočnjaki
s kalnimi očmi izpranimi od joka
s tresočo roko in zgubano kožo
osramočena skrita pred pogledi drugih
na tvojem krilu
oguljen album
z že stokrat pregledanimi
fotografijami
listaš počasi
sliko za sliko
na njih otrok
lep najlepši v tvojem naročju
s tistim pajackom ki ga je dobil
ob porodu od pokojnega moža
lep preklet spomin
prvi koraki zobki besede
vse je v teh slikah
ponosna mati
na morju planinah na pikniku
1., 2., 3., 4., 5.
vsi rojstni dnevi
valeta matura vse je
v teh starih slikah
in potem zadnja stran albuma
tam ni slike
samo izrezek iz časopisa
izrezan ne prilepljen
z že neštetokrat
prekletim naslovom
Morilcu žene in svojih dveh sinov
30 let zapora
BORDEL
utekočinjeni spomin
izza rešetk
zaprtega oddelka
psihiatrične bolnišnice
mi poleti skozi možgane
nisem tega hotel
nisem
dvakrat ulovljen dvakrat izpuščen
še en zamah
še en elektrošok
haha! bomba ni zadela
bordela ob strani
tako kot zadnjič
transfuzijski oddelek
stare bolnice
ne! prosim
ne več zdravil
ne injekcije
še en zamah
še en elektrošok
spet težke veke
umirjeno dihanje
tema
ni okova ne jopiča
kolodvor
prihajam ha ha ha
ŠAH
stojim v prvi vrsti
bojevnik brez duše
po srcu črn
a po vesti bel
figura
na veliki šahovnici življenja
tista majhna ki ščiti velike
in jim ni žal ko jo žrtvujejo
počasi se premikam naprej
korak za korakom
gledam sotrpine ki padajo
in nihče ne joče za njimi
včasih pridrvi mimo kakšna kraljica
izda ukaz in se skrije v varno zavetje
mi pa prodiramo naprej
morda bom edini preživeli
edini ki mu bo uspelo
to me žene naprej
čeprav vem da bom nekoč padel
upam da ne bo zaman
po srcu sem kralj
a po statusu navaden kmet
S SOLZAMI
pišem ti pesem
s solzami
nevidno črnilo se steka na list
a pišem jo
v njej bo vsa moja ljubezen
vsa bolečina
v njej boš ti kraljica
in moje srece tvoj grad
povedal ti bom najskritejše misli
najiskrenejša želje
čeprav vem da jih ne boš videla
niti razumela
s solzami ti pišem pesem
za jubilej
za srečo
za spomin
za slovo
solze se bodo posušile
misli izpuhtele
srce pa bo ostalo kakor sedaj
ranjeno
krvaveče
osamljeno
v solzah
RUŠEVINE
razbiti so še zadnji atomi
moje inteligence
razbiti kot po potresu
razdejani kot ruševine dvojčkov
brez siren so hiteli na pomoč
vsi
a so le hodili po ruševinah
in iskali preživele celice
nihče več nima moči
da bi me gradil na novo
nikomur ni mar
če sem ostal le lupina
tudi iskalni psi
ki so urinirali po ruševinah
so odšli s svojimi lastniki
iskati nove žrtve
ni bog tisti ki me je ustvaril
ni človek ta ki me je uničil
niso besede te ki me rušijo
niso dejanja ki me dvigajo
je le kup ruševin
razmetanih kot Boeing na Korziki
pozabljenih
zaraščenih
trhlih
PLUTOVINA
kot zamašek na sodu usode
pritisnjen in dobro zatesnjen
pijem kapljice osornih hlapov
preklete države Zunga Zunga
proletariat neke zgrešene poti
stopa na mojo plutasto glavo
da jo potiska vedno globlje v
osrčje bede in pokvarjenosti
katoliški pridigar pridiga o grehih
ob tem mladci klečijo za oltarjem
z glavami med njegovimi nogami
in dobesedno pijejo njegove pridige
izruval se bom iz objema pokvarjenosti
napel vse svoje krhke plutovinaste mišice
vstal nad njih kakor poguba iz temačnosti
in med kriki bojazljivcev pil njihovo kri
OTROK LJUBEZNI
živim
med vami sem
čeprav otrok nezaščitene ljubezni
sedaj sem tu
težko je živeti
če te mrzijo že v kali
čeprav nič kriv
nosim posledice
njihovih odločitev
napačnih
prestal bom
v sebi sem odločen
da moji otroci tega ne bodo čutili
čeprav bodo plod
nezaščitene ljubezni
bodo moji
enaki ostalim otrokom ljubezni
krivice se popravljajo
grehi se odpuščajo
a brazgotine ukradenega otroštva
ostajajo globoko v meni
vseeno mati nisem kriv
sem pa tvoj
otrok nezaščitene ljubezni
POKRITE SANJE
s temnim tankim pajčolanom pokrite sanje
nekih nedokončanih misli v kotu sive sobe
kjer niti pajki ne pletejo svojih svilenih mrež
čakajo zadnje pogrebnike da se jim poklonijo
dvignili jih bodo kakor prah ki pleše tiho nad njimi
odnesli z dolgim počasnim korakom čez star hišni prag
in v dolgi koloni s sklonjenimi glavami na zadnjo pot
proti cerkvenemu zvonu ki jim bo pel zadnjo pesem
nihče ne bo jokal in kričal, padal v nezavest in hlinil
govorniki bodo skrbno izbirali svoje pohvalne besede
pevci bodo med solzami in krči v grlu peli znane pesmi
le jaz bom vedel kako boli ko izgubiš svoje edine sanje
PRIZNAJ
Kdo je vedel
tisto kar so videle oči?
Navaden popisan list.
Vsi verzi, čačke, slikice
so vedeli, le ti nikoli.
Pogled ki je uhajal tako boječe,
kadar sem te zagledal,
pa nisem upal pristopiti.
Vedel sem vse o tebi,
čeprav nisva nikdar spregovorila,
tisti bežni nasmehi so bili dovolj
kakor gorivo ki ga zliješ po ognju.
Še danes ko te zagledam,
na sprehodu z otroki
ali kako ljubeče držiš moža pod roko,
tista žerjavica zažari.
Morda nikoli ne bom izvedel
in vem da ne boš nikdar priznala.
Ali bi stopila korak nazaj
če bi ti takrat povedal
da te ljubim?
PLAGIAT
sem samo navadna fotokopija
iz cenenega mesa
iz prosojne duše
večkrat raztrgane
sem plagiat velikih mislecev
nekakšen rokopis nepismenih
polizan kot poštna znamka
z motivom angela brez kril
kako naj funkcioniram
kako naj diham vaš kisik
jem vašo oljčno repico
če sem nihče in nič
ko najdejo moje ostanke
jih analizirajo v kislini
bodo rekli
veliko truplo
z izjemno majhnimi možgani
pa še teh je več kot polovica
zakajenih
vendar pišem
vendar mislim
vendar vem
MATI
v kotu zatohle sobe
sediš sama s temnimi podočnjaki
s kalnimi očmi izpranimi od joka
s tresočo roko in zgubano kožo
osramočena skrita pred pogledi drugih
na tvojem krilu
oguljen album
z že stokrat pregledanimi
fotografijami
listaš počasi
sliko za sliko
na njih otrok
lep najlepši v tvojem naročju
s tistim pajackom ki ga je dobil
ob porodu od pokojnega moža
lep preklet spomin
prvi koraki zobki besede
vse je v teh slikah
ponosna mati
na morju planinah na pikniku
1., 2., 3., 4., 5.
vsi rojstni dnevi
valeta matura vse je
v teh starih slikah
in potem zadnja stran albuma
tam ni slike
samo izrezek iz časopisa
izrezan ne prilepljen
z že neštetokrat
prekletim naslovom
Morilcu žene in svojih dveh sinov
30 let zapora
BORDEL
utekočinjeni spomin
izza rešetk
zaprtega oddelka
psihiatrične bolnišnice
mi poleti skozi možgane
nisem tega hotel
nisem
dvakrat ulovljen dvakrat izpuščen
še en zamah
še en elektrošok
haha! bomba ni zadela
bordela ob strani
tako kot zadnjič
transfuzijski oddelek
stare bolnice
ne! prosim
ne več zdravil
ne injekcije
še en zamah
še en elektrošok
spet težke veke
umirjeno dihanje
tema
ni okova ne jopiča
kolodvor
prihajam ha ha ha
ŠAH
stojim v prvi vrsti
bojevnik brez duše
po srcu črn
a po vesti bel
figura
na veliki šahovnici življenja
tista majhna ki ščiti velike
in jim ni žal ko jo žrtvujejo
počasi se premikam naprej
korak za korakom
gledam sotrpine ki padajo
in nihče ne joče za njimi
včasih pridrvi mimo kakšna kraljica
izda ukaz in se skrije v varno zavetje
mi pa prodiramo naprej
morda bom edini preživeli
edini ki mu bo uspelo
to me žene naprej
čeprav vem da bom nekoč padel
upam da ne bo zaman
po srcu sem kralj
a po statusu navaden kmet
S SOLZAMI
pišem ti pesem
s solzami
nevidno črnilo se steka na list
a pišem jo
v njej bo vsa moja ljubezen
vsa bolečina
v njej boš ti kraljica
in moje srece tvoj grad
povedal ti bom najskritejše misli
najiskrenejša želje
čeprav vem da jih ne boš videla
niti razumela
s solzami ti pišem pesem
za jubilej
za srečo
za spomin
za slovo
solze se bodo posušile
misli izpuhtele
srce pa bo ostalo kakor sedaj
ranjeno
krvaveče
osamljeno
v solzah
RUŠEVINE
razbiti so še zadnji atomi
moje inteligence
razbiti kot po potresu
razdejani kot ruševine dvojčkov
brez siren so hiteli na pomoč
vsi
a so le hodili po ruševinah
in iskali preživele celice
nihče več nima moči
da bi me gradil na novo
nikomur ni mar
če sem ostal le lupina
tudi iskalni psi
ki so urinirali po ruševinah
so odšli s svojimi lastniki
iskati nove žrtve
ni bog tisti ki me je ustvaril
ni človek ta ki me je uničil
niso besede te ki me rušijo
niso dejanja ki me dvigajo
je le kup ruševin
razmetanih kot Boeing na Korziki
pozabljenih
zaraščenih
trhlih
PLUTOVINA
kot zamašek na sodu usode
pritisnjen in dobro zatesnjen
pijem kapljice osornih hlapov
preklete države Zunga Zunga
proletariat neke zgrešene poti
stopa na mojo plutasto glavo
da jo potiska vedno globlje v
osrčje bede in pokvarjenosti
katoliški pridigar pridiga o grehih
ob tem mladci klečijo za oltarjem
z glavami med njegovimi nogami
in dobesedno pijejo njegove pridige
izruval se bom iz objema pokvarjenosti
napel vse svoje krhke plutovinaste mišice
vstal nad njih kakor poguba iz temačnosti
in med kriki bojazljivcev pil njihovo kri
OTROK LJUBEZNI
živim
med vami sem
čeprav otrok nezaščitene ljubezni
sedaj sem tu
težko je živeti
če te mrzijo že v kali
čeprav nič kriv
nosim posledice
njihovih odločitev
napačnih
prestal bom
v sebi sem odločen
da moji otroci tega ne bodo čutili
čeprav bodo plod
nezaščitene ljubezni
bodo moji
enaki ostalim otrokom ljubezni
krivice se popravljajo
grehi se odpuščajo
a brazgotine ukradenega otroštva
ostajajo globoko v meni
vseeno mati nisem kriv
sem pa tvoj
otrok nezaščitene ljubezni
POKRITE SANJE
s temnim tankim pajčolanom pokrite sanje
nekih nedokončanih misli v kotu sive sobe
kjer niti pajki ne pletejo svojih svilenih mrež
čakajo zadnje pogrebnike da se jim poklonijo
dvignili jih bodo kakor prah ki pleše tiho nad njimi
odnesli z dolgim počasnim korakom čez star hišni prag
in v dolgi koloni s sklonjenimi glavami na zadnjo pot
proti cerkvenemu zvonu ki jim bo pel zadnjo pesem
nihče ne bo jokal in kričal, padal v nezavest in hlinil
govorniki bodo skrbno izbirali svoje pohvalne besede
pevci bodo med solzami in krči v grlu peli znane pesmi
le jaz bom vedel kako boli ko izgubiš svoje edine sanje
PRIZNAJ
Kdo je vedel
tisto kar so videle oči?
Navaden popisan list.
Vsi verzi, čačke, slikice
so vedeli, le ti nikoli.
Pogled ki je uhajal tako boječe,
kadar sem te zagledal,
pa nisem upal pristopiti.
Vedel sem vse o tebi,
čeprav nisva nikdar spregovorila,
tisti bežni nasmehi so bili dovolj
kakor gorivo ki ga zliješ po ognju.
Še danes ko te zagledam,
na sprehodu z otroki
ali kako ljubeče držiš moža pod roko,
tista žerjavica zažari.
Morda nikoli ne bom izvedel
in vem da ne boš nikdar priznala.
Ali bi stopila korak nazaj
če bi ti takrat povedal
da te ljubim?
