Moč ni v nasilju,
v filozofiji ali nezmotljivosti.
Moč ni v sarkazmu ali nadvladi.
Moč ni v udarcih besed.
Moč ni v smejanju na tuj račun.
Moč ni v prodajanju in kupovanju.
Moč ni v oblasti ali obtoževanju.
Moč je prenašati vse to,
ne obsojati teh ljudi
in se kljub temu veseliti življenja.
Moč je verjeti vase in pustit
tuja življenja živeti
Moč je v razumevanju sebe in drugih.
MOČ JE BITI:
ILUZIJA
Vse je iluzija,
psihoanaliza embalaže brez vsebine,
drama zlagane dobrote.
Kontradikcija navidezne celote.
Pomembna je le bližina
verjetnosti resnice.
Vse je iluzija,
fikcija iznakaženih popolnosti,
homogenost čred, ki ropajo pristno eksistenco.
Raztrgani trenutek, moment.
Razpoka v času v podlagi,
prepad med idealnim in realnim,
iluzija začaranih obročev
ujeta v končne ničle.
V človeku bipolarno in nevarno.
Položaj z napako.
Plošča z napako.
Vse je iluzija …
POŽREŠNICA
Žrem vaše misli.
Trgam vas, analiziram vašo
Notranjost, ki smrdi po pohlepu.
Jaz ki sem lačna žrem,
neusmiljeno žrem.
Pokvarjeno hrano
in na koncu umrem.
NAJ TI POVEM
Ne išči me, če namesto objema
razdajaš ostre besede.
Ne išči me,
če namesto iskrenosti izbereš igro.
Ne išči me, če ne maraš razmišljati.
Ne išči me, če v resnici sploh ne
želiš me najti.
TIŠINE BI RADA
Rada bi dihala,
rada bi zrak.
Zakaj vedno znova
se zgodi,
da moj dih
je nepomemben,
moj obstoj povsem
odveč.
Kdo si ti,
da to lahko počneš?
Kdo si ti, da odločaš?
Kdo si ti, da mi jemlješ?
Kdo si ti, da me ubijaš?
Vedno znova,
vedno znova.
Kdo si ti, da kradeš mi.
Vžiraš se v kožo,
dušiš moj dih,
zamegliš mojo vizijo.
Zastrupljaš moj vsakdan,
da že mislim da jutrišnjega dne zame
ne bo.
Da mi govoriš, ko te ne vprašam,
da govoriš stvari, ki jih ne poznaš.
Dajte mi tišine – tišine bi rada.
OMINA PARATUS
Očistila sem svoje misli
vseh tegob in strahu.
Očistila sem svoje srce
vse bolečine, ki se je nabirala v njem.
Očistila sem svojo dušo prepredeno
z negotovostjo in nesmislom.
Očistila sem vse, a ostale so brazgotine,
ki prikličejo spomine, grenak nasmeh
in začudenje …
kaj vse človek zmore,
kaj vse človek preživi,
kaj postane, kaj doseže.
Kar boli, te bogati.
Tu stojim pripravljena, da narišem nove ceste
in uberem še neuhojene poti.
Tu sem in taka sem.
Ime mi je Ženska.
ODNAŠANJE
Grizem trgam, bašem se z zatohlim zrakom.
Nažiram se z informacijami.
Berem tisočkrat eno stvar, pa čeprav je laž,
se počasi zdi kot resnica.
Tu sem nekje v centru,
Poskušam osmisliti svoje bivanje,
ponovno najti sebe, se zgubiti,
se vračati in izginjati brez sledi.
Bruham vso balast in vsa pretekla življenja,
ki so prihajala in odhajala k meni in od mene.
Vse se zdi tako banalno.
Moti me sto stvari, pa ne morem ničesar spremeniti.
Jabolka ležijo na tleh, brez smisla so,
kot človeški možgani.
Vse je brezmejna rutina.
Vnaprej napisan program scenaristov brez talenta.
Ždim tu in čakam svoj dialog,
naj se že skotali iz paraliziranega grla.
Grizem notranjost svoje osebnosti.
Žvečim samo sebe, da zaboli v kosteh.
Ne morem sama proti toku.
MOČ
Moč ni v nasilju,
v filozofiji ali nezmotljivosti.
Moč ni v sarkazmu ali nadvladi.
Moč ni v udarcih besed.
Moč ni v smejanju na tuj račun.
Moč ni v prodajanju in kupovanju.
Moč ni v oblasti ali obtoževanju.
Moč je prenašati vse to,
ne obsojati teh ljudi
in se kljub temu veseliti življenja.
Moč je verjeti vase in pustit
tuja življenja živeti
Moč je v razumevanju sebe in drugih.
MOČ JE BITI:
ILUZIJA
Vse je iluzija,
psihoanaliza embalaže brez vsebine,
drama zlagane dobrote.
Kontradikcija navidezne celote.
Pomembna je le bližina
verjetnosti resnice.
Vse je iluzija,
fikcija iznakaženih popolnosti,
homogenost čred, ki ropajo pristno eksistenco.
Raztrgani trenutek, moment.
Razpoka v času v podlagi,
prepad med idealnim in realnim,
iluzija začaranih obročev
ujeta v končne ničle.
V človeku bipolarno in nevarno.
Položaj z napako.
Plošča z napako.
Vse je iluzija …
POŽREŠNICA
Žrem vaše misli.
Trgam vas, analiziram vašo
Notranjost, ki smrdi po pohlepu.
Jaz ki sem lačna žrem,
neusmiljeno žrem.
Pokvarjeno hrano
in na koncu umrem.
NAJ TI POVEM
Ne išči me, če namesto objema
razdajaš ostre besede.
Ne išči me,
če namesto iskrenosti izbereš igro.
Ne išči me, če ne maraš razmišljati.
Ne išči me, če v resnici sploh ne
želiš me najti.
TIŠINE BI RADA
Rada bi dihala,
rada bi zrak.
Zakaj vedno znova
se zgodi,
da moj dih
je nepomemben,
moj obstoj povsem
odveč.
Kdo si ti,
da to lahko počneš?
Kdo si ti, da odločaš?
Kdo si ti, da mi jemlješ?
Kdo si ti, da me ubijaš?
Vedno znova,
vedno znova.
Kdo si ti, da kradeš mi.
Vžiraš se v kožo,
dušiš moj dih,
zamegliš mojo vizijo.
Zastrupljaš moj vsakdan,
da že mislim da jutrišnjega dne zame
ne bo.
Da mi govoriš, ko te ne vprašam,
da govoriš stvari, ki jih ne poznaš.
Dajte mi tišine – tišine bi rada.
OMINA PARATUS
Očistila sem svoje misli
vseh tegob in strahu.
Očistila sem svoje srce
vse bolečine, ki se je nabirala v njem.
Očistila sem svojo dušo prepredeno
z negotovostjo in nesmislom.
Očistila sem vse, a ostale so brazgotine,
ki prikličejo spomine, grenak nasmeh
in začudenje …
kaj vse človek zmore,
kaj vse človek preživi,
kaj postane, kaj doseže.
Kar boli, te bogati.
Tu stojim pripravljena, da narišem nove ceste
in uberem še neuhojene poti.
Tu sem in taka sem.
Ime mi je Ženska.
ODNAŠANJE
Grizem trgam, bašem se z zatohlim zrakom.
Nažiram se z informacijami.
Berem tisočkrat eno stvar, pa čeprav je laž,
se počasi zdi kot resnica.
Tu sem nekje v centru,
Poskušam osmisliti svoje bivanje,
ponovno najti sebe, se zgubiti,
se vračati in izginjati brez sledi.
Bruham vso balast in vsa pretekla življenja,
ki so prihajala in odhajala k meni in od mene.
Vse se zdi tako banalno.
Moti me sto stvari, pa ne morem ničesar spremeniti.
Jabolka ležijo na tleh, brez smisla so,
kot človeški možgani.
Vse je brezmejna rutina.
Vnaprej napisan program scenaristov brez talenta.
Ždim tu in čakam svoj dialog,
naj se že skotali iz paraliziranega grla.
Grizem notranjost svoje osebnosti.
Žvečim samo sebe, da zaboli v kosteh.
Ne morem sama proti toku.
