Še danes in še dva dni in potem prosta. S to mislijo se dvignem iz postelje in ta ista misel me spremlja, ko pod posteljo z levo nogo iščem copate, ko se v kopalnici mažem s kremo Q10 in ko v kuhinji pijem svojo prvo kavo. Moje delo ni tako slabo, ne razumite me narobe. Pri blagajni lahko sedim, kdaj kakšna stranka tudi poklepeta z mano. Recimo o vremenu. Če je sonce, rečeva recimo, ja, danes je pa lepo, ja, škoda zapravljat čas tu not. Če je dež, rečeva, danes je pa grozno, ja, ni za it ven. Potem pride še kakšna znanka, povprašam jo po otrocih, pa ona mene vpraša po otrocih. Rečeva si recimo, ja, ta mularija, samo televizijo bi gledali, delali pa nič. Sploh pa imam Meto in kdaj sediva ena poleg druge, recimo ona pri štirki, jaz pri petki. Pa tudi drugi so fajn. Z Borisom se vedno presmeješ, Klavdija tudi ni slaba, edino Jasna, ja, Jasna je pa ena prasica, tako bi rekla moja ta mala. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, ja, če je pa res! Vem, da bi imela prav. Jasna je res prasica. Vedno si zrihta, da ima najdaljšo malico in da ji ni treba zlagat tistih ta težkih reči, sokov in tetrapakov. Vedno jo najdeš kje pri paštetkah, kjer klepeta s kom, vmes pa strese par paštet na polico. Ja, Jasna je taka. Vse to mi gre po glavi, ko sedim za blagajno. Stoli, ki jih imamo, so že stari, čisto znucani. Šefici smo že stokrat rekli, da bi jih mogli zamenjat, pa vedno samo pokima, potem pa ni nič iz tega. Po televiziji slišiš vse živo o nekih spremembah, o pravicah delavcev, vidiš vse tiste ljudi s transparenti, ki štrajkajo, in si misliš, lej lej, nekaj se dogaja, mogoče pa se bo kaj spremenilo. A pri nas ostaja vedno isto. Ja, tudi šefica je prasica, taka kot Jasna. Meta mi pritrdi, ja, itak, obe sta prasici, da ju ni večjih, samo šefica je šefica in si lahko privošči, da je prasica. Kaj pa Jasna? Od kje njej ta pravica? Govoriva kar na glas, medtem ko štepam kruh, pa jajca in mleko, Jasne itak ni blizu, je najbrž kje pri paštetah. Tudi šefice ni. Je šla v toplice. Spomladanske počitnice za šefico. Če ne je na delu v redu, ne razumite me slabo. Malico imamo dvajset minut, kdaj petnajst, če je gužva. Samo da zmečeš nekaj vase, popiješ še kavo, drugo kavo v dnevu, potem pa v skladišče. Danes ni dosti ljudi, je lepo vreme, najbrž se kje sprehajajo ali pa pijejo kavo na soncu. Z Meto greva do kavomata. Tam se nama pridruži še Mateja, ona je v trafiki. Prinese časopis. Pijemo kavo, si prižgemo čik in čvekamo. Danes smo lahko bolj počasne, šefice ni, pa še ljudi je bolj malo. Pa naj še Jasna malo dela. Zasmejemo se in Meta se kot vedno zasmeje tako, da glasno potegne zrak skozi nos in je slišati kot prašič. Sem je že navajena. Mateja lista po časopisu. Pokaže nam sliko, na njej je moški v elegantni obleki, z gostimi lasmi. Takšnih moških me tri ne vidimo dostikrat. Kar malo strah te je, ko tako gledaš sliko. Pod sliko piše njegovo ime, Mojmir Mrak, potem pa še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Ja, vse to piše. Mete nič več ne zanima časopis, Mateja gre nazaj v trafiko. Pusti mi časopis in potem stojim tam s časopisom v roki, čik je že zgorel, kavo sem že spila. Še enkrat preberem, imena sploh ne vidim, samo še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Nekaj klikne v meni. Meta me preganja, ugasne čik, odvrže lonček, pridi, nazaj bo treba, lej, je že vrsta. Nič ne rečem, pusti me tam, s časopisom v roki. Preberem še enkrat, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem zvijem časopis, zložim ga trikrat in zatlačim v žep uniforme. Prevelik je, kuka mi ven, ampak nočem ga dati stran, potem ga hočem še enkrat prebrat. Zdaj znam že na pamet, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in to si ves čas ponavljam, kot kakšno mantro, ko nalagam tetrapake na voziček, ko peljem ven in ko zlagam tetrapake na polico po datumu, novo zadaj, staro spredaj, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Pri hladilnikih je mraz, zmeraj je mraz, tudi ko je zunaj čez trideset stopinj, ti v hladilniku čisto zmrznejo roke. Zmeraj si rečem, vzemi rokavice, potem jih vedno pozabim. Na drugem koncu vidim Meto, je pri jogurtih. Jogurti so najbolj zajebani, ker so majhni, in potem ko si eno uro v hladilniku in ti zmrznejo prsti, ti začnejo vedno padat iz rok. Potem je pa štala. Potem je treba poklicat Jovano, to je naša čistilka. Jovana vedno preklinja, ko se jogurti razbijejo in mora čistit. Reče recimo jebemti mater, jogurti jebeni, pa sploh ne reče tebi, reče nekam mimo, nekam proti metli. Preklinja še potem, ko gre proč s svojim vozičkom. Po navadi, ko sva z Meto tako na nasprotnih koncih, jaz pri mleku, ona pri jogurtih, si vedno kričiva čez sladolede, seveda, če ni šefice. Danes ni šefice, jaz pa je ne pokličem. Še vedno zlagam tetrapake gor in v glavi imam samo eno, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in ne gre mi v glavo, kako je lahko en človek toliko stvari, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in še kulturni delavec. Kakšen človek je to? In kaj sem jaz? Kaj bi pisalo pod mojo sliko, Sonja, prodajalka? Sonja Babič, prodajalka. Spraznim voziček, v skladišču si naložim nove tetrapake. Dodam še sladolede, ker mleka ni več. Ko grem iz skladišča, vidim Jasno, spet je pri paštetah in klepeta. Nek moški je z njo. Če bi jo videla moja ta mala, bi rekla, lej jo, kurbo. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, samo poglej jo, reči, da ni res. Njeno krilo je danes res kratko. Le kaj ji bo mini krilo na delu? Pri sladoledih je še bolj mraz. Spet se jezim, ker nisem vzela rokavic s sabo, jutri si jih daj v torbo, Sonja, si rečem, ne, že danes, takoj ko prideš domov. Meta je še vedno pri jogurtih, tudi ona me ne pokliče, lahko da tudi ona kaj razmišlja. Jaz še vedno mislim na moškega v časopisu. Potem Meti pade jogurt na tla in rata štala. Gre poklicat Jovano in potem se na skrivaj smejeva, medtem ko preklinja. Ne, saj ni tako slabo tu pri nas. Končno je ura štiri. Slečem uniformo in jo zatlačim v torbo, zraven časopisa. Še vedno sije sonce, prav prijetno mi segreje roke, ko grem domov. Pred blokom srečam Janeza, Janez je z drugega, jaz sem v četrtem. Ja, soseda, kaj bo, reče, ko priteče mimo mene, jaz pa nazaj, ja, nič kaj dosti, kosilo, potem posoda. Ma soseda, reče, lejte kakšno vreme, treba je ven, na sonce. Jaz pa nazaj, ja, kdo bo pa kosilo za ta malo skuhal? Pomaha mi takole z roko in že ga ni več. Grem gor, malo bolj počasi, držim se za ograjo, danes je bil res dolg dan. Samo, da ga je konec, zdaj še dva dni, potem pa nedelja, prosto. Doma ni še nobenega, samo kup cunj za obesit in posoda še od večerje. Mine me volja, takoj ko jo vidim. Sedem na kavč, skozi okno sije sonce, počasi gre že dol. Iz torbe vzamem časopis in obrnem na trinajsto stran. Zagledam se v sliko in potem še enkrat preberem, Mojmir Mrak, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem pomislim, ja, jaz bi lahko bila Sonja Babič, mati, gospodinja in prodajalka. Saj ni tako slabo.
Drugi dan pomislim, še danes in še jutri in potem prosta. Ko sem popoldne pri sladoledih, se spomnim, da spet nisem vzela rokavic.
GRAVIDA
Le lučka ob postelji je gorela, ko je prišel. Bila je še vedno v svetu sanj, ko mu je vsa kremžljava in zaspana odprla okno. Zunaj je bila topla poletna noč, zvezde na nebu so utripale in utripalo je njeno srce. Samo zanj. Spustila sta se v igro, ki obstaja že tisočletja – pravzaprav odkar obstaja človek –, ampak tisto noč sta jo odkrila čisto na novo. Dlani so bile še mehkejše kot prej, kakor bi ptica s svojimi snežno belimi perutmi drsela po njeni koži. Ustnice so bile še bolj polne in žejne in pile so, kakor bi bilo od tega odvisno njuno življenje. In čeprav je bila ona še v cvetu svojega deklištva, je tisto noč v sebi začutila brstenje ženskosti. Medtem ko je on s svojimi rokami drsel po njenem telesu in s svojimi ustnicami iskal njena najbolj žareča mesta, je ona skozi rahlo razprte oči z začudenjem opazovala, kako njeno telo zori. Bil je moški njenega življenja in ona je bila njegova ženska in to je bilo edino pomembno na tisto poletno noč.
Ko je cvrčanje škržatov spodaj na dvorišču malce potihnilo in ko se je dihanje v njeni sobici umirilo, sta si prižgala cigareto. S konicami prstov je še vedno božal kožo na njenem hrbtu, medtem ko je ona opazovala žareči ogorek cigarete med svojimi prsti. Nikoli prej ni tako z užitkom vdihnila dima. Čutila je, kako se ji je dim razlezel po celem telesu, jo pomiril in v njej ustvaril harmonijo. Naslonila se je nanj, da je lahko čutila vsak delček njegove vroče kože, in zaželela si je, da bi se urini kazalci ustavili. Da bi sonce nikoli ne vzšlo in da s svojo rumeno svetlobo ne bi naredilo resnice jasno vidne. Da bi lahko za vedno ostala skrita v temi in tudi pred resnico, ki se je neizbežno približevala. Kakor bi bral njene misli, je vzel njen obraz v svoje dlani in na njene ustnice pritisnil še zadnji nočni poljub. Še gola, zavita v rjuhe, je sedela na postelji, ko je on že splezal čez okensko polico in izginil v poletno noč. Minilo je nekaj minut, preden je opazila prvo svitanje in zaslišala prvo ptičje petje. Ozrla se je na prazno posteljo in pogledala svoje telo. Nič več ženskega ni bilo na njem. Bilo je prazno in hrepeneče, kakor vsak dan.
*
Kljub hrepenenju je bilo naslednjega dne vseeno nekaj drugače. Gorela je. Ko je stala pred umivalnikom, se izogibala svojemu odsevu v zrcalu, ki ji je govoril praviš, da ne boš nikoli več, pa narediš zmeraj isto, in ko je roke potisnila pod ledeno mrzlo vodo, je z nekim nelagodjem, a hkrati bolj mirna kot prej, ugotovila, da v njej nekaj gori. Sprva je bilo kot sveča, ki gori le s svojim šibkim plamenom, skozi dan pa se je plamen razplamtel v kres, kakršnega je hodila s starši gledat kot otrok. Ni važno, koliko vode je spustila po svojem grlu, nič ni moglo pogasiti ognja v njej. Porabila je ogromno energije, da je prikrila gorenje in se pretvarjala, da je to le še en običajen dan. Ko je čutila oči na sebi, je pospravljala, prelagala stvari, da jih je lahko zložila nazaj, skratka, nekaj počela, da se slučajno ne bi kdo ustavil na njenem obrazu, za katerega se ji je zdelo, da pove vse. Pregrešila se je, spet in spet, kljub vsem obljubam drugim in sebi, in vse skupaj je peljalo le še v večje hrepenenje. Po njegovih dlaneh, ki so edine znale prijeti, stisniti, pobožati – čeprav v resnici drugih sploh ni poznala –, in po njegovem vročem telesu, ki ji je služilo kot ščit pred samoto in praznino, in po njegovih ustnicah. Ali se res lahko poželenje meri z zrelostjo telesa? Pravili so ji, da je premlada, da bo le eden izmed mnogih, a v sebi se jim je le smejala, ker niso vedeli tega, kar je vedela ona. Niso čutili, kar je čutila ona, ko je ležala pod težo njegovega telesa, ki jo je včasih že dušila, ampak ne bi se izmaknila za nič na svetu – raje bi ostala tam mrtva pod njegovim telesom, kot pa da bi se morala še enkrat ločiti od njega.
Sčasoma se je privadila na gorenje. Vročina jo je spremljala, kar koli je že počela in kjer koli je bila. Torej lahko gre tudi ven. Morda pa ne bo nihče opazil, da je danes drugačna, in morda ne bo nihče pomislil, kaj je vzrok tej drugačnosti. Pripekajoče poletno sonce je za nekaj časa ublažilo gorenje v njej in čutila je le pekoče žarke na svoji razgaljeni koži. Nalašč se je tako oblekla: poletna oblekica je frfotala okrog njenih meč v rahlem vetrcu, naramnica ji je spolzela po rami navzdol in počutila se je skoraj tako kot prejšnjo noč, ko je skrivaj opazovala, kako njeno telo zori. Če bi jo zdaj videl … Če bi jo videl takšno, v vsej njeni lepoti, mu ne bi bilo mar, ali sije sonce ali sveti luna. Morda bi ga le enkrat lahko imela tudi pod svetlobo, pa čeprav skrita na kakšnem poscanem stopnišču. Če bi jo videl … Stopila je s ceste na pločnik, bil je le korak, ampak kako velika razdalja je bila med prej in potem. Sanje so se razbile, kot bi po njih udaril s kladivom. Kakor stekleni delčki so se ji vsule pred noge in zastala je. Zastalo je njeno srce, ko je zagledala tisti tako znan obraz, ki pa je bil videti tako tuj pod sončno svetlobo in tako daleč proč od njenega srca. Z lahkotnim korakom, kakršen je bil še hip prej njen, je prišel mimo nje. Držal jo je okrog ramen – blond lasje, puhel izraz na obrazu, zaljubljene oči. Pogledal jo je, sprva malce zmeden, nato je ujel svoje ravnovesje in stopil odločno mimo. Na ustnicah se mu je zarisal nasmešek Saj ti nisem nikoli nič obljubil. Veter je ponehal in zdelo se ji je, da sonce iz sekunde v sekundo močneje žari. In medtem ko sta onadva že prečkala cesto in ko se ji je zdelo, da so minila leta od prejšnje noči, je še vedno stala na mestu. Razbiti koščki so še zmeraj raztreseni ležali pred njo in bilo jo je dobesedno groza stopiti naprej. Ne, ne, ne naprej, nazaj hoče. Nazaj v tisto poletno noč. Za vedno naj ostane tam!
*
Rekli so ji, da v njej nekaj raste. Novo bitje oziroma, s strokovnimi besedami, zarodek. Ampak ni jim verjela, saj je vedela resnico. Tisto, kar je v njej gorelo, je bila njena ljubezen. Rasla je in se napajala z njeno življenjsko energijo. Izčrpalo jo je, zmogla je le še nekaj korakov do kopalnice. Zunaj je bilo skoraj štirideset stopinj, ona pa je dneve preživljala globoko pod odejo. Nekdo je ves čas hodil k njej, ji nekaj govoril in jo skušal pripraviti do tega, da gre naprej. Ona pa je z vso močjo zatiskala svoje oči, da ne bi videla žareče svetlobe, da bi bila le tema, kjer bi se lahko laže pretvarjala, da je spet noč in bo prišel on. Ponoči je nastopila pomirjujoča tišina, ko se je za kratek čas le vrnila v življenje. Prižgala je lučko, legla na blazino in čakala. Včasih se ji je zdelo, da sliši njegove korake in videla ga je že pri oknu, kako se ji smeji. Oprosti, ker nisem prišel prej. Vse mu je odpustila, da jo je le spet vzel v svoj objem, legel nanjo in da je lahko bila njegova. Vsaka pora na njenem telesu je dihala hrepenenje. Raztegovala je svoje telo in ga spet krčila. Bolelo jo je, in bili so trenutki, ko si je želela zbežati iz svojega telesa. Nanj jo je priklepalo le še njeno hrepenenje. Noro hrepenenje. Včasih ni niti več vedela, ali ni mogoče le prišel. Nato se je je polastila groza ob misli, da bi zaspala in zamudila njegov prihod. Zato ni več spala. Oči je imela široko razprte in gledala je proti oknu. Ves čas proti oknu. In čakala, da bo prišla njena odrešitev.
*
Ko je sonce že nehalo izgubljati svojo moč in ko so se dnevi krajšali in so postajale ulice nastlane z odpadlim listjem, je še vedno čutila gorenje. Le da zdaj ni več spominjalo na kres, na plamene, ki bruhnejo visoko v nebo, hip pozneje pa ostane le še žerjavica, po kateri hodijo ljudje – tako je videla enkrat na televiziji. Njeno gorenje je zdaj spominjalo na ogenj, ki je vztrajno gorel z vedno enako močjo. Takšen ogenj, kakršen gori v kaminu. Ko je bila še majhna, je vedno opazovala babico, kako je v peč polagala še in še polen, da ne ugasne, je rekla. Tudi vanjo je nekdo polagal še in še polen, da ogenj ni nikdar ponehal, niti ko so zunaj za oknom drsele snežinke. Vsaka snežinka za nekaj, česar ni več. Katera je njena? Oklepala se je velike okrogline, ki jo je nosila s seboj, kamor koli je šla, kakor da bo s svojimi rokami preprečila, da se nekega dne izprazni. Ko pa so ji ga položili v naročje, je presenečeno spoznala, da ne čuti praznega trebuha. Tista mehkoba v njenih rokah je nadomestila vse, po čemer je njeno telo hrepenelo celo poletje. Še hip prej zaprte so se njegove očke nenadoma razprle in vanjo je pogledala vsa modrina sveta, ki je kakor ocean pogasila njeno gorenje.
KAVA, MIAMI, DOBRA RIT
Obesila sem ga ponoči, nekdaj-človeka. V aprilskih nočeh se je, kljub toplemu soncu čez dan, kar shladilo. Ampak hitro sem se ogrela. Okrog vratu sem mu nataknila zanko, nekdaj-človeku. Zlezla sem na stol, da bi vrv potisnila okrog trama pod streho, a ga še vedno nisem dosegla. Zato se zlezla na mizo. Vrv je bilo čisto enostavno potisniti okrog trama, težko je bilo potem nekdaj-človeka potegniti dovolj visoko, da je visel pod streho, približno meter, meter in pol od tal. Kar precej sem se namučila. Obesila sem ga nekam na sredino, na levi je bilo osem, na desni pa devet miz. Tako ga bodo lahko vsi videli, nekdaj-človeka, sem si mislila.
Prva je prišla že zgodaj. Sonce ni še niti pokukalo izza hriba na drugi strani reke, ki je z nenavadno hitrostjo tistega dne drvela skozi dolino. Odklenila je vrata, nesla ven pepelnike, vključila radio. Kmalu je prišla druga.
»O,« je rekla prva.
»O,« je zaspano rekla druga.
Zunaj se je nekdaj-človek rahlo pozibaval v jutranjem vetru. Glava nekdaj-človeka je slonela pod čudnim kotom, okrog vratu se mu je navzgor in navzdol od vrvi izrisal moder trak v širini štirih centimetrov. Oči nekdaj-človeka so otopelo gledale nekam navzdol, proti lesenim tlom, od katerih je korakanje obeh natakaric glasno odmevalo dol do brega reke. Nekdaj-človek je še močneje zanihal, ko ga je natakarica odrinila, da je lahko prišla še do miz na desni strani terase. Potem je šla spet not in skuhali sta si kavo.
Nekaj minut po tem, ko se je sonce prikazalo izza hriba na drugi strani reke in osvetlilo streho, pod katero je visel nekdaj-človek, se je pripeljal avto. Ven je stopila mlajša ženska s cigareto v ustih in torbico v roki – ponaredek Dolce&Gabbana. Ko je šla mimo miz, so njeni koraki glasno odmevali – nosila je visoke pete. Sedla je za tretjo mizo z desne, tako da je morala mimo nekdaj-človeka, visečega izpod strehe. Ni ga odrinila, le malce se je upognila v pasu med korakom, da se mu je izognila. V pepelniku je ugasnila cigareto, si položila torbico-ponaredek v naročje in si prižgala novo. Druga ženska je prišla, ko je tista s torbico-ponaredkom ravno otresla pepel v pepelnik.
»Ojla, a si že dolgo, sori, je bila gužva, saj veš. Da niti ne govorim od norcev na cesti,« je dodala, ko je še hodila proti mizi. Z levo ramo se je zaletela v nekdaj-človeka, da je močno zanihal na vrvi. Modri trak na vratu nekdaj-človeka je postajal vijoličen. Ni se zmenila za to, popravila si je lase, odvrgla na mizo avtomobilske ključe in čike in sedla na nasprotni stol.
»Ni panike,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »nisem še naročila.«
Prišla je natakarica. Vzela je pepelnik z enim ogorkom in ga zamenjala z drugim.
»Meni eno belo kavo in kozarec vode,« je rekla prva.
»Meni pa črno,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »in malo vode.«
»A ne boš bele kave?«
»Ne, imam eno dieto. Ne smem mleka.«
»Veš kaj se je včeraj zgodilo? Škoda, res škoda, da te ni bilo.«
»Kaj?«
»Nežki je en tuljo ponudil denar, da gre seksat z njim.«
»Ma ne se jebat.«
»Ja, smo skoraj crknili od smeha.«
»In kaj, je vzela? Me ne bi čudilo, če bi.«
»Ja, hvala enako. Naredila je celo sceno. Delala se je užaljeno, ma saj veš, kakšna je Nežka.«
»Hja.«
»V glavnem, skoraj bi se poscali od smeha. Potem je rekla Andreja – saj veš, ta nova. Prej je delala v Parku.«
»A, tista z rdečimi,« je rekla prva in z levo roko pokazala na lase. »A ni ona hodila s Primožem, tistim z bmw-jem?«
»Ja, ja, z njim. Pismo, je dober,« je rekla druga.
»Ne mi pravit. Preden je bil z Andrejo, je hodil s Petro, saj veš, valejko. Sta bila skupaj približno eno leto, polovico od tega pa se je dajal dol s Špelo, mojo frendico, saj veš.«
»Ma ne! S tvojo Špelo? Ne moreš verjet.«
Prišla je natakarica, se med potjo s pladnjem zaletela v nekdaj-človeka, a vseeno varno na mizo odložila najprej večjo skodelico, potem manjšo skodelico in dva kozarca vode. Pepelnik je bil zdaj že poln ogorkov, ampak ni ga zamenjala. Nekdaj-človek je še vedno nihal sem ter tja, ko je šla nazaj not, tako da se je z nogo skoraj dotikal stola, ko je zanihal na levo. S praznim pladnjem je stopila za šank.
»Ne da se mi več,« je rekla prva, umazane skodelice je zlagala v pomivalni stroj.
»Ne mi pravit.«
»A mi daš še tiste tri kozarce?«
Prva se je stegnila čez umivalnik in prijela vse tri kozarce naenkrat.
»Pizda, spet se noče vklopit,« je rekla druga.
»Kaj?«
»Ma ta blesav pomivalni stroj.« Brcnila je v stroj z nogo.
»Zdaj bi bila kje v Parizu,« je rekla prva in se s komolci naslonila na pult.
»Magari,« je druga rekla. »Čeprav meni je bolj všeč kakšen Miami.« Prižgala se je zelena lučka in pomivalni stroj se je zagnal. »Dobri tipi v dobrih avtih, z dosti keša.«
»Ja, da bi si jaz dobila enega takega. Potem mi ne bi bilo treba več niti z mezincem mignit.«
»Lahko bi šle, a?«
»Kam?«
»Ja, nekam, kamor koli, proč od tuki.«
»V Miami?«
»Nove stranke,« je drugi pomignila skozi okno.
Z desne sta prihajala dva mlajša moška. Šla sta mimo mize, za katero sta sedeli ženski, potem še mimo nekdaj-človeka. Prvi moški s sončnimi očali je pridržal nekdaj-človeka, za nogo ga je držal, da je drugi, ki je tudi imel sončna očala, lahko šel mimo. Sedla sta za peto mizo z leve, potem pa je prvi rekel: »Kaj pa, če bi šla še malo naprej, da ne bova tako blizu,« in z glavo pomignil na nekdaj-človeka, ki je zdaj nihal še močneje in se vrtel okrog svoje osi. Ko sta se presedla, je natakarica že prišla do njiju. Prvi je naročil pivo, drugi kavo.
»Poglej si to ritko,« je rekel prvi in se obračal za natakarico.
»No ja, sem videl že boljše,« je rekel drugi in pogledal po terasi. »Na primer tisto.«
Prvi je pogledal v isto smer.
»A ne dela tista v Perli?«
»Obe delata. Črna in blond. S črno sem že, zdaj me čaka še blond.«
Zasmejala sta se in obe sta se ozrli v njuno smer.
»Kreten,« je rekla prva.
»A greva?« je vprašala druga. Ugasnila je čik in hkrati sta vstali.
»A se vidiva jutri?« je vprašala prva.
»Jaz sem popoldne, ti?«
»Nočna.«
»Potem se slišimo za kavo.«
»Okej.«
Obe sta odrinili nekdaj-človeka, ko sta šli mimo. Njuni koraki so glasno odmevali v dolino. Sonce je bilo zdaj že višje na nebu. Streha, pod katero je visel nekdaj-človek, je sijala v sončnih žarkih. Malce pozneje sta odšla še oba moška. Reka je še vedno z vso hitrostjo drvela skozi dolino, tudi še potem, ko so koraki na lesenih tleh že davno odzveneli. Snela sem nekdaj-človeka izpod strehe. Odvezala sem vrv, da je glasno telebnil na tla. Potem sem ga odnesla nazaj, kjer sem ga dobila. Nima smisla.
KDO SEM
Še danes in še dva dni in potem prosta. S to mislijo se dvignem iz postelje in ta ista misel me spremlja, ko pod posteljo z levo nogo iščem copate, ko se v kopalnici mažem s kremo Q10 in ko v kuhinji pijem svojo prvo kavo. Moje delo ni tako slabo, ne razumite me narobe. Pri blagajni lahko sedim, kdaj kakšna stranka tudi poklepeta z mano. Recimo o vremenu. Če je sonce, rečeva recimo, ja, danes je pa lepo, ja, škoda zapravljat čas tu not. Če je dež, rečeva, danes je pa grozno, ja, ni za it ven. Potem pride še kakšna znanka, povprašam jo po otrocih, pa ona mene vpraša po otrocih. Rečeva si recimo, ja, ta mularija, samo televizijo bi gledali, delali pa nič. Sploh pa imam Meto in kdaj sediva ena poleg druge, recimo ona pri štirki, jaz pri petki. Pa tudi drugi so fajn. Z Borisom se vedno presmeješ, Klavdija tudi ni slaba, edino Jasna, ja, Jasna je pa ena prasica, tako bi rekla moja ta mala. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, ja, če je pa res! Vem, da bi imela prav. Jasna je res prasica. Vedno si zrihta, da ima najdaljšo malico in da ji ni treba zlagat tistih ta težkih reči, sokov in tetrapakov. Vedno jo najdeš kje pri paštetkah, kjer klepeta s kom, vmes pa strese par paštet na polico. Ja, Jasna je taka. Vse to mi gre po glavi, ko sedim za blagajno. Stoli, ki jih imamo, so že stari, čisto znucani. Šefici smo že stokrat rekli, da bi jih mogli zamenjat, pa vedno samo pokima, potem pa ni nič iz tega. Po televiziji slišiš vse živo o nekih spremembah, o pravicah delavcev, vidiš vse tiste ljudi s transparenti, ki štrajkajo, in si misliš, lej lej, nekaj se dogaja, mogoče pa se bo kaj spremenilo. A pri nas ostaja vedno isto. Ja, tudi šefica je prasica, taka kot Jasna. Meta mi pritrdi, ja, itak, obe sta prasici, da ju ni večjih, samo šefica je šefica in si lahko privošči, da je prasica. Kaj pa Jasna? Od kje njej ta pravica? Govoriva kar na glas, medtem ko štepam kruh, pa jajca in mleko, Jasne itak ni blizu, je najbrž kje pri paštetah. Tudi šefice ni. Je šla v toplice. Spomladanske počitnice za šefico. Če ne je na delu v redu, ne razumite me slabo. Malico imamo dvajset minut, kdaj petnajst, če je gužva. Samo da zmečeš nekaj vase, popiješ še kavo, drugo kavo v dnevu, potem pa v skladišče. Danes ni dosti ljudi, je lepo vreme, najbrž se kje sprehajajo ali pa pijejo kavo na soncu. Z Meto greva do kavomata. Tam se nama pridruži še Mateja, ona je v trafiki. Prinese časopis. Pijemo kavo, si prižgemo čik in čvekamo. Danes smo lahko bolj počasne, šefice ni, pa še ljudi je bolj malo. Pa naj še Jasna malo dela. Zasmejemo se in Meta se kot vedno zasmeje tako, da glasno potegne zrak skozi nos in je slišati kot prašič. Sem je že navajena. Mateja lista po časopisu. Pokaže nam sliko, na njej je moški v elegantni obleki, z gostimi lasmi. Takšnih moških me tri ne vidimo dostikrat. Kar malo strah te je, ko tako gledaš sliko. Pod sliko piše njegovo ime, Mojmir Mrak, potem pa še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Ja, vse to piše. Mete nič več ne zanima časopis, Mateja gre nazaj v trafiko. Pusti mi časopis in potem stojim tam s časopisom v roki, čik je že zgorel, kavo sem že spila. Še enkrat preberem, imena sploh ne vidim, samo še pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Nekaj klikne v meni. Meta me preganja, ugasne čik, odvrže lonček, pridi, nazaj bo treba, lej, je že vrsta. Nič ne rečem, pusti me tam, s časopisom v roki. Preberem še enkrat, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem zvijem časopis, zložim ga trikrat in zatlačim v žep uniforme. Prevelik je, kuka mi ven, ampak nočem ga dati stran, potem ga hočem še enkrat prebrat. Zdaj znam že na pamet, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in to si ves čas ponavljam, kot kakšno mantro, ko nalagam tetrapake na voziček, ko peljem ven in ko zlagam tetrapake na polico po datumu, novo zadaj, staro spredaj, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Pri hladilnikih je mraz, zmeraj je mraz, tudi ko je zunaj čez trideset stopinj, ti v hladilniku čisto zmrznejo roke. Zmeraj si rečem, vzemi rokavice, potem jih vedno pozabim. Na drugem koncu vidim Meto, je pri jogurtih. Jogurti so najbolj zajebani, ker so majhni, in potem ko si eno uro v hladilniku in ti zmrznejo prsti, ti začnejo vedno padat iz rok. Potem je pa štala. Potem je treba poklicat Jovano, to je naša čistilka. Jovana vedno preklinja, ko se jogurti razbijejo in mora čistit. Reče recimo jebemti mater, jogurti jebeni, pa sploh ne reče tebi, reče nekam mimo, nekam proti metli. Preklinja še potem, ko gre proč s svojim vozičkom. Po navadi, ko sva z Meto tako na nasprotnih koncih, jaz pri mleku, ona pri jogurtih, si vedno kričiva čez sladolede, seveda, če ni šefice. Danes ni šefice, jaz pa je ne pokličem. Še vedno zlagam tetrapake gor in v glavi imam samo eno, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec, in ne gre mi v glavo, kako je lahko en človek toliko stvari, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in še kulturni delavec. Kakšen človek je to? In kaj sem jaz? Kaj bi pisalo pod mojo sliko, Sonja, prodajalka? Sonja Babič, prodajalka. Spraznim voziček, v skladišču si naložim nove tetrapake. Dodam še sladolede, ker mleka ni več. Ko grem iz skladišča, vidim Jasno, spet je pri paštetah in klepeta. Nek moški je z njo. Če bi jo videla moja ta mala, bi rekla, lej jo, kurbo. Jaz bi jo grdo pogledala, ona pa meni nazaj, samo poglej jo, reči, da ni res. Njeno krilo je danes res kratko. Le kaj ji bo mini krilo na delu? Pri sladoledih je še bolj mraz. Spet se jezim, ker nisem vzela rokavic s sabo, jutri si jih daj v torbo, Sonja, si rečem, ne, že danes, takoj ko prideš domov. Meta je še vedno pri jogurtih, tudi ona me ne pokliče, lahko da tudi ona kaj razmišlja. Jaz še vedno mislim na moškega v časopisu. Potem Meti pade jogurt na tla in rata štala. Gre poklicat Jovano in potem se na skrivaj smejeva, medtem ko preklinja. Ne, saj ni tako slabo tu pri nas. Končno je ura štiri. Slečem uniformo in jo zatlačim v torbo, zraven časopisa. Še vedno sije sonce, prav prijetno mi segreje roke, ko grem domov. Pred blokom srečam Janeza, Janez je z drugega, jaz sem v četrtem. Ja, soseda, kaj bo, reče, ko priteče mimo mene, jaz pa nazaj, ja, nič kaj dosti, kosilo, potem posoda. Ma soseda, reče, lejte kakšno vreme, treba je ven, na sonce. Jaz pa nazaj, ja, kdo bo pa kosilo za ta malo skuhal? Pomaha mi takole z roko in že ga ni več. Grem gor, malo bolj počasi, držim se za ograjo, danes je bil res dolg dan. Samo, da ga je konec, zdaj še dva dni, potem pa nedelja, prosto. Doma ni še nobenega, samo kup cunj za obesit in posoda še od večerje. Mine me volja, takoj ko jo vidim. Sedem na kavč, skozi okno sije sonce, počasi gre že dol. Iz torbe vzamem časopis in obrnem na trinajsto stran. Zagledam se v sliko in potem še enkrat preberem, Mojmir Mrak, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar in kulturni delavec. Potem pomislim, ja, jaz bi lahko bila Sonja Babič, mati, gospodinja in prodajalka. Saj ni tako slabo.
Drugi dan pomislim, še danes in še jutri in potem prosta. Ko sem popoldne pri sladoledih, se spomnim, da spet nisem vzela rokavic.
GRAVIDA
Le lučka ob postelji je gorela, ko je prišel. Bila je še vedno v svetu sanj, ko mu je vsa kremžljava in zaspana odprla okno. Zunaj je bila topla poletna noč, zvezde na nebu so utripale in utripalo je njeno srce. Samo zanj. Spustila sta se v igro, ki obstaja že tisočletja – pravzaprav odkar obstaja človek –, ampak tisto noč sta jo odkrila čisto na novo. Dlani so bile še mehkejše kot prej, kakor bi ptica s svojimi snežno belimi perutmi drsela po njeni koži. Ustnice so bile še bolj polne in žejne in pile so, kakor bi bilo od tega odvisno njuno življenje. In čeprav je bila ona še v cvetu svojega deklištva, je tisto noč v sebi začutila brstenje ženskosti. Medtem ko je on s svojimi rokami drsel po njenem telesu in s svojimi ustnicami iskal njena najbolj žareča mesta, je ona skozi rahlo razprte oči z začudenjem opazovala, kako njeno telo zori. Bil je moški njenega življenja in ona je bila njegova ženska in to je bilo edino pomembno na tisto poletno noč.
Ko je cvrčanje škržatov spodaj na dvorišču malce potihnilo in ko se je dihanje v njeni sobici umirilo, sta si prižgala cigareto. S konicami prstov je še vedno božal kožo na njenem hrbtu, medtem ko je ona opazovala žareči ogorek cigarete med svojimi prsti. Nikoli prej ni tako z užitkom vdihnila dima. Čutila je, kako se ji je dim razlezel po celem telesu, jo pomiril in v njej ustvaril harmonijo. Naslonila se je nanj, da je lahko čutila vsak delček njegove vroče kože, in zaželela si je, da bi se urini kazalci ustavili. Da bi sonce nikoli ne vzšlo in da s svojo rumeno svetlobo ne bi naredilo resnice jasno vidne. Da bi lahko za vedno ostala skrita v temi in tudi pred resnico, ki se je neizbežno približevala. Kakor bi bral njene misli, je vzel njen obraz v svoje dlani in na njene ustnice pritisnil še zadnji nočni poljub. Še gola, zavita v rjuhe, je sedela na postelji, ko je on že splezal čez okensko polico in izginil v poletno noč. Minilo je nekaj minut, preden je opazila prvo svitanje in zaslišala prvo ptičje petje. Ozrla se je na prazno posteljo in pogledala svoje telo. Nič več ženskega ni bilo na njem. Bilo je prazno in hrepeneče, kakor vsak dan.
*
Kljub hrepenenju je bilo naslednjega dne vseeno nekaj drugače. Gorela je. Ko je stala pred umivalnikom, se izogibala svojemu odsevu v zrcalu, ki ji je govoril praviš, da ne boš nikoli več, pa narediš zmeraj isto, in ko je roke potisnila pod ledeno mrzlo vodo, je z nekim nelagodjem, a hkrati bolj mirna kot prej, ugotovila, da v njej nekaj gori. Sprva je bilo kot sveča, ki gori le s svojim šibkim plamenom, skozi dan pa se je plamen razplamtel v kres, kakršnega je hodila s starši gledat kot otrok. Ni važno, koliko vode je spustila po svojem grlu, nič ni moglo pogasiti ognja v njej. Porabila je ogromno energije, da je prikrila gorenje in se pretvarjala, da je to le še en običajen dan. Ko je čutila oči na sebi, je pospravljala, prelagala stvari, da jih je lahko zložila nazaj, skratka, nekaj počela, da se slučajno ne bi kdo ustavil na njenem obrazu, za katerega se ji je zdelo, da pove vse. Pregrešila se je, spet in spet, kljub vsem obljubam drugim in sebi, in vse skupaj je peljalo le še v večje hrepenenje. Po njegovih dlaneh, ki so edine znale prijeti, stisniti, pobožati – čeprav v resnici drugih sploh ni poznala –, in po njegovem vročem telesu, ki ji je služilo kot ščit pred samoto in praznino, in po njegovih ustnicah. Ali se res lahko poželenje meri z zrelostjo telesa? Pravili so ji, da je premlada, da bo le eden izmed mnogih, a v sebi se jim je le smejala, ker niso vedeli tega, kar je vedela ona. Niso čutili, kar je čutila ona, ko je ležala pod težo njegovega telesa, ki jo je včasih že dušila, ampak ne bi se izmaknila za nič na svetu – raje bi ostala tam mrtva pod njegovim telesom, kot pa da bi se morala še enkrat ločiti od njega.
Sčasoma se je privadila na gorenje. Vročina jo je spremljala, kar koli je že počela in kjer koli je bila. Torej lahko gre tudi ven. Morda pa ne bo nihče opazil, da je danes drugačna, in morda ne bo nihče pomislil, kaj je vzrok tej drugačnosti. Pripekajoče poletno sonce je za nekaj časa ublažilo gorenje v njej in čutila je le pekoče žarke na svoji razgaljeni koži. Nalašč se je tako oblekla: poletna oblekica je frfotala okrog njenih meč v rahlem vetrcu, naramnica ji je spolzela po rami navzdol in počutila se je skoraj tako kot prejšnjo noč, ko je skrivaj opazovala, kako njeno telo zori. Če bi jo zdaj videl … Če bi jo videl takšno, v vsej njeni lepoti, mu ne bi bilo mar, ali sije sonce ali sveti luna. Morda bi ga le enkrat lahko imela tudi pod svetlobo, pa čeprav skrita na kakšnem poscanem stopnišču. Če bi jo videl … Stopila je s ceste na pločnik, bil je le korak, ampak kako velika razdalja je bila med prej in potem. Sanje so se razbile, kot bi po njih udaril s kladivom. Kakor stekleni delčki so se ji vsule pred noge in zastala je. Zastalo je njeno srce, ko je zagledala tisti tako znan obraz, ki pa je bil videti tako tuj pod sončno svetlobo in tako daleč proč od njenega srca. Z lahkotnim korakom, kakršen je bil še hip prej njen, je prišel mimo nje. Držal jo je okrog ramen – blond lasje, puhel izraz na obrazu, zaljubljene oči. Pogledal jo je, sprva malce zmeden, nato je ujel svoje ravnovesje in stopil odločno mimo. Na ustnicah se mu je zarisal nasmešek Saj ti nisem nikoli nič obljubil. Veter je ponehal in zdelo se ji je, da sonce iz sekunde v sekundo močneje žari. In medtem ko sta onadva že prečkala cesto in ko se ji je zdelo, da so minila leta od prejšnje noči, je še vedno stala na mestu. Razbiti koščki so še zmeraj raztreseni ležali pred njo in bilo jo je dobesedno groza stopiti naprej. Ne, ne, ne naprej, nazaj hoče. Nazaj v tisto poletno noč. Za vedno naj ostane tam!
*
Rekli so ji, da v njej nekaj raste. Novo bitje oziroma, s strokovnimi besedami, zarodek. Ampak ni jim verjela, saj je vedela resnico. Tisto, kar je v njej gorelo, je bila njena ljubezen. Rasla je in se napajala z njeno življenjsko energijo. Izčrpalo jo je, zmogla je le še nekaj korakov do kopalnice. Zunaj je bilo skoraj štirideset stopinj, ona pa je dneve preživljala globoko pod odejo. Nekdo je ves čas hodil k njej, ji nekaj govoril in jo skušal pripraviti do tega, da gre naprej. Ona pa je z vso močjo zatiskala svoje oči, da ne bi videla žareče svetlobe, da bi bila le tema, kjer bi se lahko laže pretvarjala, da je spet noč in bo prišel on. Ponoči je nastopila pomirjujoča tišina, ko se je za kratek čas le vrnila v življenje. Prižgala je lučko, legla na blazino in čakala. Včasih se ji je zdelo, da sliši njegove korake in videla ga je že pri oknu, kako se ji smeji. Oprosti, ker nisem prišel prej. Vse mu je odpustila, da jo je le spet vzel v svoj objem, legel nanjo in da je lahko bila njegova. Vsaka pora na njenem telesu je dihala hrepenenje. Raztegovala je svoje telo in ga spet krčila. Bolelo jo je, in bili so trenutki, ko si je želela zbežati iz svojega telesa. Nanj jo je priklepalo le še njeno hrepenenje. Noro hrepenenje. Včasih ni niti več vedela, ali ni mogoče le prišel. Nato se je je polastila groza ob misli, da bi zaspala in zamudila njegov prihod. Zato ni več spala. Oči je imela široko razprte in gledala je proti oknu. Ves čas proti oknu. In čakala, da bo prišla njena odrešitev.
*
Ko je sonce že nehalo izgubljati svojo moč in ko so se dnevi krajšali in so postajale ulice nastlane z odpadlim listjem, je še vedno čutila gorenje. Le da zdaj ni več spominjalo na kres, na plamene, ki bruhnejo visoko v nebo, hip pozneje pa ostane le še žerjavica, po kateri hodijo ljudje – tako je videla enkrat na televiziji. Njeno gorenje je zdaj spominjalo na ogenj, ki je vztrajno gorel z vedno enako močjo. Takšen ogenj, kakršen gori v kaminu. Ko je bila še majhna, je vedno opazovala babico, kako je v peč polagala še in še polen, da ne ugasne, je rekla. Tudi vanjo je nekdo polagal še in še polen, da ogenj ni nikdar ponehal, niti ko so zunaj za oknom drsele snežinke. Vsaka snežinka za nekaj, česar ni več. Katera je njena? Oklepala se je velike okrogline, ki jo je nosila s seboj, kamor koli je šla, kakor da bo s svojimi rokami preprečila, da se nekega dne izprazni. Ko pa so ji ga položili v naročje, je presenečeno spoznala, da ne čuti praznega trebuha. Tista mehkoba v njenih rokah je nadomestila vse, po čemer je njeno telo hrepenelo celo poletje. Še hip prej zaprte so se njegove očke nenadoma razprle in vanjo je pogledala vsa modrina sveta, ki je kakor ocean pogasila njeno gorenje.
KAVA, MIAMI, DOBRA RIT
Obesila sem ga ponoči, nekdaj-človeka. V aprilskih nočeh se je, kljub toplemu soncu čez dan, kar shladilo. Ampak hitro sem se ogrela. Okrog vratu sem mu nataknila zanko, nekdaj-človeku. Zlezla sem na stol, da bi vrv potisnila okrog trama pod streho, a ga še vedno nisem dosegla. Zato se zlezla na mizo. Vrv je bilo čisto enostavno potisniti okrog trama, težko je bilo potem nekdaj-človeka potegniti dovolj visoko, da je visel pod streho, približno meter, meter in pol od tal. Kar precej sem se namučila. Obesila sem ga nekam na sredino, na levi je bilo osem, na desni pa devet miz. Tako ga bodo lahko vsi videli, nekdaj-človeka, sem si mislila.
Prva je prišla že zgodaj. Sonce ni še niti pokukalo izza hriba na drugi strani reke, ki je z nenavadno hitrostjo tistega dne drvela skozi dolino. Odklenila je vrata, nesla ven pepelnike, vključila radio. Kmalu je prišla druga.
»O,« je rekla prva.
»O,« je zaspano rekla druga.
Zunaj se je nekdaj-človek rahlo pozibaval v jutranjem vetru. Glava nekdaj-človeka je slonela pod čudnim kotom, okrog vratu se mu je navzgor in navzdol od vrvi izrisal moder trak v širini štirih centimetrov. Oči nekdaj-človeka so otopelo gledale nekam navzdol, proti lesenim tlom, od katerih je korakanje obeh natakaric glasno odmevalo dol do brega reke. Nekdaj-človek je še močneje zanihal, ko ga je natakarica odrinila, da je lahko prišla še do miz na desni strani terase. Potem je šla spet not in skuhali sta si kavo.
Nekaj minut po tem, ko se je sonce prikazalo izza hriba na drugi strani reke in osvetlilo streho, pod katero je visel nekdaj-človek, se je pripeljal avto. Ven je stopila mlajša ženska s cigareto v ustih in torbico v roki – ponaredek Dolce&Gabbana. Ko je šla mimo miz, so njeni koraki glasno odmevali – nosila je visoke pete. Sedla je za tretjo mizo z desne, tako da je morala mimo nekdaj-človeka, visečega izpod strehe. Ni ga odrinila, le malce se je upognila v pasu med korakom, da se mu je izognila. V pepelniku je ugasnila cigareto, si položila torbico-ponaredek v naročje in si prižgala novo. Druga ženska je prišla, ko je tista s torbico-ponaredkom ravno otresla pepel v pepelnik.
»Ojla, a si že dolgo, sori, je bila gužva, saj veš. Da niti ne govorim od norcev na cesti,« je dodala, ko je še hodila proti mizi. Z levo ramo se je zaletela v nekdaj-človeka, da je močno zanihal na vrvi. Modri trak na vratu nekdaj-človeka je postajal vijoličen. Ni se zmenila za to, popravila si je lase, odvrgla na mizo avtomobilske ključe in čike in sedla na nasprotni stol.
»Ni panike,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »nisem še naročila.«
Prišla je natakarica. Vzela je pepelnik z enim ogorkom in ga zamenjala z drugim.
»Meni eno belo kavo in kozarec vode,« je rekla prva.
»Meni pa črno,« je rekla tista s torbico-ponaredkom, »in malo vode.«
»A ne boš bele kave?«
»Ne, imam eno dieto. Ne smem mleka.«
»Veš kaj se je včeraj zgodilo? Škoda, res škoda, da te ni bilo.«
»Kaj?«
»Nežki je en tuljo ponudil denar, da gre seksat z njim.«
»Ma ne se jebat.«
»Ja, smo skoraj crknili od smeha.«
»In kaj, je vzela? Me ne bi čudilo, če bi.«
»Ja, hvala enako. Naredila je celo sceno. Delala se je užaljeno, ma saj veš, kakšna je Nežka.«
»Hja.«
»V glavnem, skoraj bi se poscali od smeha. Potem je rekla Andreja – saj veš, ta nova. Prej je delala v Parku.«
»A, tista z rdečimi,« je rekla prva in z levo roko pokazala na lase. »A ni ona hodila s Primožem, tistim z bmw-jem?«
»Ja, ja, z njim. Pismo, je dober,« je rekla druga.
»Ne mi pravit. Preden je bil z Andrejo, je hodil s Petro, saj veš, valejko. Sta bila skupaj približno eno leto, polovico od tega pa se je dajal dol s Špelo, mojo frendico, saj veš.«
»Ma ne! S tvojo Špelo? Ne moreš verjet.«
Prišla je natakarica, se med potjo s pladnjem zaletela v nekdaj-človeka, a vseeno varno na mizo odložila najprej večjo skodelico, potem manjšo skodelico in dva kozarca vode. Pepelnik je bil zdaj že poln ogorkov, ampak ni ga zamenjala. Nekdaj-človek je še vedno nihal sem ter tja, ko je šla nazaj not, tako da se je z nogo skoraj dotikal stola, ko je zanihal na levo. S praznim pladnjem je stopila za šank.
»Ne da se mi več,« je rekla prva, umazane skodelice je zlagala v pomivalni stroj.
»Ne mi pravit.«
»A mi daš še tiste tri kozarce?«
Prva se je stegnila čez umivalnik in prijela vse tri kozarce naenkrat.
»Pizda, spet se noče vklopit,« je rekla druga.
»Kaj?«
»Ma ta blesav pomivalni stroj.« Brcnila je v stroj z nogo.
»Zdaj bi bila kje v Parizu,« je rekla prva in se s komolci naslonila na pult.
»Magari,« je druga rekla. »Čeprav meni je bolj všeč kakšen Miami.« Prižgala se je zelena lučka in pomivalni stroj se je zagnal. »Dobri tipi v dobrih avtih, z dosti keša.«
»Ja, da bi si jaz dobila enega takega. Potem mi ne bi bilo treba več niti z mezincem mignit.«
»Lahko bi šle, a?«
»Kam?«
»Ja, nekam, kamor koli, proč od tuki.«
»V Miami?«
»Nove stranke,« je drugi pomignila skozi okno.
Z desne sta prihajala dva mlajša moška. Šla sta mimo mize, za katero sta sedeli ženski, potem še mimo nekdaj-človeka. Prvi moški s sončnimi očali je pridržal nekdaj-človeka, za nogo ga je držal, da je drugi, ki je tudi imel sončna očala, lahko šel mimo. Sedla sta za peto mizo z leve, potem pa je prvi rekel: »Kaj pa, če bi šla še malo naprej, da ne bova tako blizu,« in z glavo pomignil na nekdaj-človeka, ki je zdaj nihal še močneje in se vrtel okrog svoje osi. Ko sta se presedla, je natakarica že prišla do njiju. Prvi je naročil pivo, drugi kavo.
»Poglej si to ritko,« je rekel prvi in se obračal za natakarico.
»No ja, sem videl že boljše,« je rekel drugi in pogledal po terasi. »Na primer tisto.«
Prvi je pogledal v isto smer.
»A ne dela tista v Perli?«
»Obe delata. Črna in blond. S črno sem že, zdaj me čaka še blond.«
Zasmejala sta se in obe sta se ozrli v njuno smer.
»Kreten,« je rekla prva.
»A greva?« je vprašala druga. Ugasnila je čik in hkrati sta vstali.
»A se vidiva jutri?« je vprašala prva.
»Jaz sem popoldne, ti?«
»Nočna.«
»Potem se slišimo za kavo.«
»Okej.«
Obe sta odrinili nekdaj-človeka, ko sta šli mimo. Njuni koraki so glasno odmevali v dolino. Sonce je bilo zdaj že višje na nebu. Streha, pod katero je visel nekdaj-človek, je sijala v sončnih žarkih. Malce pozneje sta odšla še oba moška. Reka je še vedno z vso hitrostjo drvela skozi dolino, tudi še potem, ko so koraki na lesenih tleh že davno odzveneli. Snela sem nekdaj-človeka izpod strehe. Odvezala sem vrv, da je glasno telebnil na tla. Potem sem ga odnesla nazaj, kjer sem ga dobila. Nima smisla.
