Mar ne bom nikoli svetla,
topla, pod kožo prodirajoča
sončna svetloba?
Zelen kolobar.
Sam sebi zadosten.
Od vsakdanjosti se odbija.
Jo nosi v sebi.
RAZPETOST
RAZPET med tisoč želja.
Izstreljen iz spanca BREZ SANJ,
v zgodnje sivo jutro.
Tako boš šel PRAZEN v jalov boj.
V boj za prežretje.
Ko boš zmagal,
IZMUČEN od boja, BOŠ legel.
UTONIL v spanec – brez sanj.
Človek enaindvajsetega.
KAMNITA LICA
V soju luči tiho sedi.
Besede kot osti so jo zadele.
Na kamnitih licih mokra, slana sled.
Tisti oster glas odmeva.
V glavi vse je razmetano.
Svetla soba.
Na mizi čipkast prt
in vaza dehtečih rož.
Sredi lepe sobe
tiho sedi.
Razvalina.
BREZPOTJE
Nad strehami je noč
svoj črni plašč razpela.
Kazalec urin je čez dvanajst že.
Brezpotje nemo te požira.
Skrivnostna sila te v neznano vabi.
Ni strah te teh samotnih cest
ne čudnih senc dreves.
In lune ni.
In zvezde so predaleč.
A zate ni nobena noč pretemna.
VALOVANJE
Aleja steklenih oken.
Tesno skupaj.
Zožena v horizont.
Na koncu košček Sredozemlja.
Vrhovi cipres molčijo.
Nad njimi nebo.
Modro – sivo – belo.
Za okni na obrazih strah.
Strah pred nikoli več.
V neskončnost valovi bela svetloba.
NJIHOV SMEH
Njihov smeh počasi reže.
Kot topi nož – počasi reže.
Reže besede in jih po svoje obrača.
Iz njih dela druge pomene.
Reže besede, preden so izrečene.
Reže, temu prste,
onemu jezik, srce.
Na koncu še sebi otopelo vest izreže.
Praznino napolni njihov smeh.
HOČEM
Da boljši je plevel kot žlahtna zel?
In tat je dobil svoj oltar’
Pred črnim breznom je naš zdaj.
Čas za odločitev.
V toplem večeru se kopičijo oblački pričakovanj.
Povedati množici, naj se razide.
Razpršiti mehurčke zavedanj.
Vse nepomembno pokriti s pepelom pozabe.
Postati neviden.
Postati svoja slika.
Plahutavo vijolična ali vedno bežeče zelena.
Izza svojih besed opazovati tiste,
ki so se jih dotaknile.
MESTO
Vse je šlo.
V uličnem vrvežu se je izgubilo.
Vse pomembno, veliko.
Tramvaji vozijo.
Razdalje postajajo večje in večje.
Nihče ne vstopi.
Nihče ne izstopi.
Nikjer ni postaje.
Povsod luči, ki so vzele zvezdam sijaj.
Kot bi imela cel svet na dlaneh.
Ulice so vzele vse.
Nad mestom ni zvezd.
Nad mesti ni zvezd.
KOLOBAR
Mar ne bom nikoli svetla,
topla, pod kožo prodirajoča
sončna svetloba?
Zelen kolobar.
Sam sebi zadosten.
Od vsakdanjosti se odbija.
Jo nosi v sebi.
RAZPETOST
RAZPET med tisoč želja.
Izstreljen iz spanca BREZ SANJ,
v zgodnje sivo jutro.
Tako boš šel PRAZEN v jalov boj.
V boj za prežretje.
Ko boš zmagal,
IZMUČEN od boja, BOŠ legel.
UTONIL v spanec – brez sanj.
Človek enaindvajsetega.
KAMNITA LICA
V soju luči tiho sedi.
Besede kot osti so jo zadele.
Na kamnitih licih mokra, slana sled.
Tisti oster glas odmeva.
V glavi vse je razmetano.
Svetla soba.
Na mizi čipkast prt
in vaza dehtečih rož.
Sredi lepe sobe
tiho sedi.
Razvalina.
BREZPOTJE
Nad strehami je noč
svoj črni plašč razpela.
Kazalec urin je čez dvanajst že.
Brezpotje nemo te požira.
Skrivnostna sila te v neznano vabi.
Ni strah te teh samotnih cest
ne čudnih senc dreves.
In lune ni.
In zvezde so predaleč.
A zate ni nobena noč pretemna.
VALOVANJE
Aleja steklenih oken.
Tesno skupaj.
Zožena v horizont.
Na koncu košček Sredozemlja.
Vrhovi cipres molčijo.
Nad njimi nebo.
Modro – sivo – belo.
Za okni na obrazih strah.
Strah pred nikoli več.
V neskončnost valovi bela svetloba.
NJIHOV SMEH
Njihov smeh počasi reže.
Kot topi nož – počasi reže.
Reže besede in jih po svoje obrača.
Iz njih dela druge pomene.
Reže besede, preden so izrečene.
Reže, temu prste,
onemu jezik, srce.
Na koncu še sebi otopelo vest izreže.
Praznino napolni njihov smeh.
HOČEM
Da boljši je plevel kot žlahtna zel?
In tat je dobil svoj oltar’
Pred črnim breznom je naš zdaj.
Čas za odločitev.
V toplem večeru se kopičijo oblački pričakovanj.
Povedati množici, naj se razide.
Razpršiti mehurčke zavedanj.
Vse nepomembno pokriti s pepelom pozabe.
Postati neviden.
Postati svoja slika.
Plahutavo vijolična ali vedno bežeče zelena.
Izza svojih besed opazovati tiste,
ki so se jih dotaknile.
MESTO
Vse je šlo.
V uličnem vrvežu se je izgubilo.
Vse pomembno, veliko.
Tramvaji vozijo.
Razdalje postajajo večje in večje.
Nihče ne vstopi.
Nihče ne izstopi.
Nikjer ni postaje.
Povsod luči, ki so vzele zvezdam sijaj.
Kot bi imela cel svet na dlaneh.
Ulice so vzele vse.
Nad mestom ni zvezd.
Nad mesti ni zvezd.
