Hlastajoča za zrakom, se stegujem proti oknu,
kajti te pokrajine, ki si jih danes tu izmenjujemo,
utesnjujejo. Te pokrajine, ki si jih kažemo so vse
premalo prostrane in hočem videti tiste, za katere
še ne vem. Tiste dlje in tiste bolj. Sploh pa hočem
gledati iz različnih oken, ki jih premore hiša
mojega telesa in iskati nove točke razgleda,
ki jemljejo dah, ko sprožijo misel o človekovi
neznatnosti.
Okna odpirajo vrata pokrajinam.
Te pridejo, če se jim dovoli.
In gredo, s prepihom na obronkih zavesti.
PRAZNI ROKAVI
Štorklje v culah prinesejo pričakovanja,
gledajo klavrna nadaljevanja,
svoje kljune panično skrijejo med peruti.
Kako potem,
ko iz ust ne gredo,
na nebo prilepljena,
ne a ne b,
kaj šele cel abecedni nabor?
… ko so rokavi prazni trikov in
zmanjka ukan za dekoracijo dni
… ko prepričanje vrže sidro,
da mora vsak nositi
čisto svoje rokave.
Kaj šele čevlje in kožo.
Kako potem,
ko je na tronu čas,
ki ni čas razposajenosti?
Kaj šele čas sonožnih poskokov.
Kako šele, ko po mizi
z vso težo udari spoznanje,
da so presežniki redki,
stremljenje k njim pa nenehno.
… se nate prah usuje,
kot se sesuje,
kar nosijo v culah.
MEJNIKI
Nimam rok
prekrižanih na životu,
v znak obrambne drže.
Besede odpirajo.
Zalučam, kar je odvečnega, čez levo ramo.
Hkrati s frfotanjem na mestu.
Se na desno, lahkotno, izpostavim
času, o katerem sem rekla,
da prinaša mejnike,
ki bodo nekoč uokvirjeni viseli
na stenah sobe.
Času, ki bo trajal več kot pet minut.
Čas, ki si bo kot osebna relikvija priboril
častitljivo mesto v porah spomina.
Čas, ki bo časovne pasove stran
od pasjih časov.
Dan potrga čipko,
razkrije žuljav vrat,
se zakolne,
da nikoli več ne bo dan,
ki ni.
TO NI TA PESEM
Če si kdaj videl,
kako sonce zapade v morje,
potem si, če zamižiš,
lahko predstavljaš,
kako zlahka se vate
potunkam.
Če sem sonce ...
Če si kdaj videl
s kako čutnim objemom
morje sprejema, potem veš,
kako lepo hladiš
razbeljeno sončevo telo.
Če si morje ...
Če nisi ...
Če nisi, potem to ni ta pesem.
TISTI DEŽ, KI JE GLUH
Po malem
v ušesa drobi
poletni dež.
In na zemljo,
ki je tri dni rjula,
da je žejna.
Grozeče so se stresale okončine
matere Zemlje.
Še malo pa bi potrgala ušesa.
Verjemi, kadar vzroji,
se še sama ne pozna.
Po treh dneh agonije
je presahlosti
konec.
Dež pa,
ne da bi se skliceval vsaj na dolgo pot,
meni nič,
tebi nič
na lahno drobi…
V ušesa in
na zemljo,
pretvarjajoč se,
da je gluh.
STOLP TIŠINE
Ko bom
položena
v višine
stolpa tišine,
bom tiha.
V slovesu bo
potihnilo vse.
Celo ujede se
bodo z menoj
hranile v tišini.
Končno ločilo
oznanja poslednji
pozdrav.
Kolikor
sprejmeš
pesmi-
toliko bom še.
PROSTRANE POKRAJINE
Hlastajoča za zrakom, se stegujem proti oknu,
kajti te pokrajine, ki si jih danes tu izmenjujemo,
utesnjujejo. Te pokrajine, ki si jih kažemo so vse
premalo prostrane in hočem videti tiste, za katere
še ne vem. Tiste dlje in tiste bolj. Sploh pa hočem
gledati iz različnih oken, ki jih premore hiša
mojega telesa in iskati nove točke razgleda,
ki jemljejo dah, ko sprožijo misel o človekovi
neznatnosti.
Okna odpirajo vrata pokrajinam.
Te pridejo, če se jim dovoli.
In gredo, s prepihom na obronkih zavesti.
PRAZNI ROKAVI
Štorklje v culah prinesejo pričakovanja,
gledajo klavrna nadaljevanja,
svoje kljune panično skrijejo med peruti.
Kako potem,
ko iz ust ne gredo,
na nebo prilepljena,
ne a ne b,
kaj šele cel abecedni nabor?
… ko so rokavi prazni trikov in
zmanjka ukan za dekoracijo dni
… ko prepričanje vrže sidro,
da mora vsak nositi
čisto svoje rokave.
Kaj šele čevlje in kožo.
Kako potem,
ko je na tronu čas,
ki ni čas razposajenosti?
Kaj šele čas sonožnih poskokov.
Kako šele, ko po mizi
z vso težo udari spoznanje,
da so presežniki redki,
stremljenje k njim pa nenehno.
… se nate prah usuje,
kot se sesuje,
kar nosijo v culah.
MEJNIKI
Nimam rok
prekrižanih na životu,
v znak obrambne drže.
Besede odpirajo.
Zalučam, kar je odvečnega, čez levo ramo.
Hkrati s frfotanjem na mestu.
Se na desno, lahkotno, izpostavim
času, o katerem sem rekla,
da prinaša mejnike,
ki bodo nekoč uokvirjeni viseli
na stenah sobe.
Času, ki bo trajal več kot pet minut.
Čas, ki si bo kot osebna relikvija priboril
častitljivo mesto v porah spomina.
Čas, ki bo časovne pasove stran
od pasjih časov.
Dan potrga čipko,
razkrije žuljav vrat,
se zakolne,
da nikoli več ne bo dan,
ki ni.
TO NI TA PESEM
Če si kdaj videl,
kako sonce zapade v morje,
potem si, če zamižiš,
lahko predstavljaš,
kako zlahka se vate
potunkam.
Če sem sonce ...
Če si kdaj videl
s kako čutnim objemom
morje sprejema, potem veš,
kako lepo hladiš
razbeljeno sončevo telo.
Če si morje ...
Če nisi ...
Če nisi, potem to ni ta pesem.
TISTI DEŽ, KI JE GLUH
Po malem
v ušesa drobi
poletni dež.
In na zemljo,
ki je tri dni rjula,
da je žejna.
Grozeče so se stresale okončine
matere Zemlje.
Še malo pa bi potrgala ušesa.
Verjemi, kadar vzroji,
se še sama ne pozna.
Po treh dneh agonije
je presahlosti
konec.
Dež pa,
ne da bi se skliceval vsaj na dolgo pot,
meni nič,
tebi nič
na lahno drobi…
V ušesa in
na zemljo,
pretvarjajoč se,
da je gluh.
STOLP TIŠINE
Ko bom
položena
v višine
stolpa tišine,
bom tiha.
V slovesu bo
potihnilo vse.
Celo ujede se
bodo z menoj
hranile v tišini.
