Zasnubi, ajdovska deklica, v vlažni poljani mesečev trak, ki ga spletaš v lase. Vodo zajemi s temi rokami, ki me nočejo nosit v svojih dlaneh.
Postelji mi praprot - steblo je rama, sedem ti v krilo, glej, seme cveti; veš, kakšni prepadi so danes med nama, stegna razširi, da most preletim!
V zvoniku te prosim, v vodi te mislim, v kači ugledam, v ognju te nosim.
Siva si, ajdovska deklica, siva, sivo je polje in sive dlani, siva je voda in sive so roke, siva je praprot, ki zame je ni.
Vnebohodno nebo in trn, trn do nebes. Nekje na koncu si v megli zvezdnatih očes.
Ta strma pot je oplojena, oplojena s koreninami dreves in zemlja vlažna v njej je zbita, vlažna, vlažna stelja najinih teles.
Kotanja naju vabi vase, želela bi nositi tvoje breme, želela bi, da bi zaplodil pleme v spomin na dobre, stare čase.
Črna prst, ta črna prst in dobra, bistra voda, na ostrem robu zarje - smrt, pod njo pa dva laboda.
Čepeče vrbe - kar tako in megla, megla vse do tal, skoz goste grive sipljem v dan prgišče slik iz sivih sanj.
V črno prst je kelih zakopan, v kelihu pa ost, ko z njo mi boš zarezal v dlan, bom vedela, kako je svet preprost.
Modra reka je zaspala v krvi, si to bil ti, ki si jo ljubil prvi?
Rožni grm v spominu je ostal in beli lok, čez dve strani neba, si to bil ti, ki si ju prvi poteptal?
V tišino boli, skoz tiho se plazi, iz tihote okoli v neslišno gazi.
V globino se sliši, še globlje odmeva, v globoko strmino najvišje diši.
Temno se izgublja, s temino prihaja, v temneje me vabi, s temačnim se ljubi.
V vlažno odene, rosno omami, vlago priliče, mokro napravi.
Dolgo se sluti, v daljavi nehuje, dolgost se brani v dolgčas smrti.
Velikega se nihče ne zasiti, velikemu prinašajo darove, veliki terja, veliki zmerja, z velikim strašijo otroke.
Veliki daje, da nikoli, veliki jemlje, ne odvzame, veliki sliši, ne prisluhne, veliki hvali, brez zahvale.
Veliki straši, ne prestraši, veliki sluti, ne zasluti, veliki hodi, ne dohodi, veliki tava, ne zablodi.
Velikemu se reče, velikega se misli, veliki je med nami, z velikim vse odteče.
