Večer je, za mizo sedim v svoji sobi
in gulim mehaniko kontinuumov,
dve nadstropji nižje pa kuhajo
makaronfleisch,
da skoraj predrzno diši
in spomnim se, ko sem še
kot majhen otrok – mogoče sem imel štiri leta –
hodil gor in dol po okenski polici kuhinje
in brezskrbno prepeval
in brezskrbno čebljal,
medtem ko je mama
za štedilnikom pomakala
kose kruha v lonec in mi
jih nosila k ustom
Po mansardi trka dež,
baje največje deževje tega leta,
in predelati moram še več kot polovico snovi,
v tuji hiši, daleč od doma,
pa dve nadstropji nižje
kuhajo makaronfleisch
da predrzno diši.
MAMA
Vozila sva se na letališče,
naokoli sama polja
s kepo v trebuhu
in cesto, ki je bila spolzka od sonca,
sem te poslušal, še zadnjič,
kako mi težiš
z resnicami,
na katere čakaš že več kot desetletje
ko si mi dala neporabljene evre,
si rekla,
da si ne boš slučajno
kupil cigaret
potem si izginila v gneči, ki se je počasi
pomikala proti
detektorju kovin.
DEMONI
Spet se je zgodilo
in to danes, na to sivo deževno popoldne;
spet vihraš po stanovanju,
spet odhajaš.
Vzemi te svoje neumne šminke in torbice,
vzemi vse cenene ženske revije,
vzemi čipkaste tangice in
bio ovsene kosmiče,
vpijem,
ko ropotaš med kopalnico in kuhinjo,
ko se v naglici obuješ in zaloputneš z vrati.
Koraki odtopotajo po stopnicah,
slišim, kako se s silo upreš v težka
vežna blokovska vrata, ki se zaprejo šele
dolgo potem, ko že nastopi popolna tišina.
Neznosna tišina in dež,
to je vse, kar je ostalo za tabo
in demoni dvoma,
ki že vztrajno praskajo
po okenski šipi.
NEDELJSKO KOSILO
Preveč lenariš,
mi reče oče pri kosilu
to je z vašo generacijo,
vsega imate polno rit
in samo lenarite, ne razumem vas,
lahko greš študirat kamorkoli
Anglija, Pariz, Sorbona, King’s
College, Princeton
ti pa samo piješ
in poležavaš
kaj boš s sabo,
kaj boš s svojim življenjem
tiho srebam juho,
nekaj bom že,
mu rečem
ASTIGMATIZEM
Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila
nato me je povabila v ordinacijo
preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu
to je tako kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno,
mi je razlagala in mi
neprestano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.
Bila je poročena, srednjih let in skoraj brez gub,
od nje je vela milina, ki je pri ženski
že dolgo nisem občutil.
Lahko bi jo poljubil,
namesto tega pa sem vzel mesečne
kontaktne leče, plačal 66€
in odšel proti avtu.
IZLET
Natrpali smo se v avte
ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.
Zdaj se je dan že zdavnaj umaknil večeru,
vsi pijemo, se smejimo
in govorimo neumnosti,
stopim do grma in si odprem
zadrgo, globoko vdihnem
Voda, gore in nebo,
v tem vrstem redu
in jaz, bednik, nekje vmes
MAKARONFLEISCH
Večer je, za mizo sedim v svoji sobi
in gulim mehaniko kontinuumov,
dve nadstropji nižje pa kuhajo
makaronfleisch,
da skoraj predrzno diši
in spomnim se, ko sem še
kot majhen otrok – mogoče sem imel štiri leta –
hodil gor in dol po okenski polici kuhinje
in brezskrbno prepeval
in brezskrbno čebljal,
medtem ko je mama
za štedilnikom pomakala
kose kruha v lonec in mi
jih nosila k ustom
Po mansardi trka dež,
baje največje deževje tega leta,
in predelati moram še več kot polovico snovi,
v tuji hiši, daleč od doma,
pa dve nadstropji nižje
kuhajo makaronfleisch
da predrzno diši.
MAMA
Vozila sva se na letališče,
naokoli sama polja
s kepo v trebuhu
in cesto, ki je bila spolzka od sonca,
sem te poslušal, še zadnjič,
kako mi težiš
z resnicami,
na katere čakaš že več kot desetletje
ko si mi dala neporabljene evre,
si rekla,
da si ne boš slučajno
kupil cigaret
potem si izginila v gneči, ki se je počasi
pomikala proti
detektorju kovin.
DEMONI
Spet se je zgodilo
in to danes, na to sivo deževno popoldne;
spet vihraš po stanovanju,
spet odhajaš.
Vzemi te svoje neumne šminke in torbice,
vzemi vse cenene ženske revije,
vzemi čipkaste tangice in
bio ovsene kosmiče,
vpijem,
ko ropotaš med kopalnico in kuhinjo,
ko se v naglici obuješ in zaloputneš z vrati.
Koraki odtopotajo po stopnicah,
slišim, kako se s silo upreš v težka
vežna blokovska vrata, ki se zaprejo šele
dolgo potem, ko že nastopi popolna tišina.
Neznosna tišina in dež,
to je vse, kar je ostalo za tabo
in demoni dvoma,
ki že vztrajno praskajo
po okenski šipi.
NEDELJSKO KOSILO
Preveč lenariš,
mi reče oče pri kosilu
to je z vašo generacijo,
vsega imate polno rit
in samo lenarite, ne razumem vas,
lahko greš študirat kamorkoli
Anglija, Pariz, Sorbona, King’s
College, Princeton
ti pa samo piješ
in poležavaš
kaj boš s sabo,
kaj boš s svojim življenjem
tiho srebam juho,
nekaj bom že,
mu rečem
ASTIGMATIZEM
Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila
nato me je povabila v ordinacijo
preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu
to je tako kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno,
mi je razlagala in mi
neprestano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.
Bila je poročena, srednjih let in skoraj brez gub,
od nje je vela milina, ki je pri ženski
že dolgo nisem občutil.
Lahko bi jo poljubil,
namesto tega pa sem vzel mesečne
kontaktne leče, plačal 66€
in odšel proti avtu.
IZLET
Natrpali smo se v avte
ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.
Zdaj se je dan že zdavnaj umaknil večeru,
vsi pijemo, se smejimo
in govorimo neumnosti,
stopim do grma in si odprem
zadrgo, globoko vdihnem
Voda, gore in nebo,
v tem vrstem redu
in jaz, bednik, nekje vmes
