Pred dokaj leti, na tem mestu
se vzljubilo dvoje mladih je.
Ko cvetje je cvetelo,
se prvič poljubilo je.
Ljubilo nežnost je sveta,
sovražilo nasilje tujcev.
Kot veter v listju šepeta
začelo je veneti cvetje.
Pred dokaj leti na tem mestu
Se vzljubilo dvoje mladih je.
Ker skupaj nista mogla poleteti,
ljubezen listje to zakrilo je.
DRAGA
Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni.
Tiha bi bila in blaga
kot pogled tvoj bežni.
In zapel bi jo le tebi,
posvetil ljubezni.
In prepeval le o tebi
kot simbol ljubezni.
Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni,
Tiha bi bila in blaga.
Kaj bi dal, da imaš me rada.
PADLIM POHORSKEMU BATALJONU
Odmev korakov čuje se.
Pesem tiha, blaga
morda v ognju zdaj zamre,
če pride smrt iznenada.
Odmev korakov čuje se.
Prekine pesem blago.
Na Pohorju se ogenj užge
in služi tujcu vdano.
Odmev nič več ne čuje se.
Že mrak na zemljo pada.
Tišina mučna vije se,
prišla je smrt znenada.
VOJNA
Mesto je zaspalo,
na zemljo je legla noč.
Kaj bo lepega sanjalo,
kaj prinesla bo noč.
Ko najlepše je sanjalo,
strašno grom usekal je.
In vse more pokopalo,
ko beli dan začel se je.
Kdo odgovor dal na to bi?
Kdo razložil bi vse to?
Kogar vojna je zajela,
Pozabil nje grozot ne bo.
SAMOTNA BREZA
Samotna breze veje razteguje,
ljudi pogledov željna ni,
žalostno okrog se razgleduje,
še pesem ptičev mar ji ni.
Sekiro zvrha pogleduje,
zadnja ura bije ji,
breze pesem naokrog se čuje,
ko začenja padati.
Samotna breza padla je,
nihče ji klical ni svetnika,
na travi obležala je,
ni več videti njenega lika.
MRTVA REKA
Mimo dreves, mimo trsja
vije se reka počasno.
Na bregu en svet,
samo en cvet.
Zgleda lepo, še prekrasno.
Zazre se v ta cvet,
beli en cvet
Zrcali podobo nejasno,
poskuša že spet,
beli ti cvet,
v njem se ne vidiš še jasno.
Gledaš zaman beli žafran,
liste povešaš počasno,
mrtva je reka, mrtva.
Žafran,
čakaš podobo
zaman.
ČEBELICA
Čebelica, čebelica odkod letiš,
ko s cveta na cvet si zaželiš.
Maš polne že sodčke medov,
poleti h kraljici domov.
So dežne kaplje začele padati,
prestregle so te po cvetovih letati,
le pojdi, le pojdi domov,
h kraljici čebeljih gradov.
ČAS
Prisluhni trenutku sedanjemu,
mine že.
Prisluhni trenutku naslednjem,
sedaj je že.
Prisluhni še enkrat obema.
Tako čas mineva. Da bi se ustavil,
ni takšnega dneva.
SPOMIN
Imel sem lep spomin na dom,
spomin na dom, spomin na maj,
prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.
Imam res lep spomin na dom,
v srcu blagor, v duši raj.
Prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.
MOJA DOMAČIJA
Pred leti shodil sem noge,
opešal sem pred tujci,
ker hotel videt sem zemlje,
dom odmevajo mi klici.
A gnala sama me je ljubezen,
ne lakota ne mraz
ne sme premagat me bolezen
gotovo dom uzrem čez čas.
Že skoraj upanje izgubil,
utrujen od preteklih dni,
sam pri sebi si obljubil,
brez doma mi živeti ni.
Uzrl sem senik pred sabo,
roke vzdignil sem v pozdrav.
To je moja domačija,
vrnil sem se, mati, zdrav.
Letos je Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Med projekti, ki nastajajo pri Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami »Korak« v okviru tega leta, je tudi projekt "To se lahko zgodi tudi vam!" (http://www.toselahkozgoditudivam.si/), ki opozarja na diskriminacijo in kršenje osnovnih človekovih pravic brezdomnih zasvojenih s prepovedanimi drogami. Med vsemi aktivnostmi, ki so si jih zamislili izvajalci tega projekta, je tudi izdaja pesniške zbirk(ic)e ščitenca zavetišča »Korak« Danijela Trontlja. Pesniška zbirka priča o ustvarjalni plati, ki je bogata, a včasih še bolj spregledana kot pravice. V želji, da bi ta pesniška zbirka dosegla morda več kot 500 ljudi, kolikor je naklada zbirke, se je Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami Korak za objavo obrnilo tudi na revijo Locutio. Objavljamo jih z nekaj slovničnimi popravki take, kot so nastale.
LJUBEZEN DVEH
Pred dokaj leti, na tem mestu
se vzljubilo dvoje mladih je.
Ko cvetje je cvetelo,
se prvič poljubilo je.
Ljubilo nežnost je sveta,
sovražilo nasilje tujcev.
Kot veter v listju šepeta
začelo je veneti cvetje.
Pred dokaj leti na tem mestu
Se vzljubilo dvoje mladih je.
Ker skupaj nista mogla poleteti,
ljubezen listje to zakrilo je.
DRAGA
Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni.
Tiha bi bila in blaga
kot pogled tvoj bežni.
In zapel bi jo le tebi,
posvetil ljubezni.
In prepeval le o tebi
kot simbol ljubezni.
Pesem pel bi tebi, draga,
pesem o ljubezni,
Tiha bi bila in blaga.
Kaj bi dal, da imaš me rada.
PADLIM POHORSKEMU BATALJONU
Odmev korakov čuje se.
Pesem tiha, blaga
morda v ognju zdaj zamre,
če pride smrt iznenada.
Odmev korakov čuje se.
Prekine pesem blago.
Na Pohorju se ogenj užge
in služi tujcu vdano.
Odmev nič več ne čuje se.
Že mrak na zemljo pada.
Tišina mučna vije se,
prišla je smrt znenada.
VOJNA
Mesto je zaspalo,
na zemljo je legla noč.
Kaj bo lepega sanjalo,
kaj prinesla bo noč.
Ko najlepše je sanjalo,
strašno grom usekal je.
In vse more pokopalo,
ko beli dan začel se je.
Kdo odgovor dal na to bi?
Kdo razložil bi vse to?
Kogar vojna je zajela,
Pozabil nje grozot ne bo.
SAMOTNA BREZA
Samotna breze veje razteguje,
ljudi pogledov željna ni,
žalostno okrog se razgleduje,
še pesem ptičev mar ji ni.
Sekiro zvrha pogleduje,
zadnja ura bije ji,
breze pesem naokrog se čuje,
ko začenja padati.
Samotna breza padla je,
nihče ji klical ni svetnika,
na travi obležala je,
ni več videti njenega lika.
MRTVA REKA
Mimo dreves, mimo trsja
vije se reka počasno.
Na bregu en svet,
samo en cvet.
Zgleda lepo, še prekrasno.
Zazre se v ta cvet,
beli en cvet
Zrcali podobo nejasno,
poskuša že spet,
beli ti cvet,
v njem se ne vidiš še jasno.
Gledaš zaman beli žafran,
liste povešaš počasno,
mrtva je reka, mrtva.
Žafran,
čakaš podobo
zaman.
ČEBELICA
Čebelica, čebelica odkod letiš,
ko s cveta na cvet si zaželiš.
Maš polne že sodčke medov,
poleti h kraljici domov.
So dežne kaplje začele padati,
prestregle so te po cvetovih letati,
le pojdi, le pojdi domov,
h kraljici čebeljih gradov.
ČAS
Prisluhni trenutku sedanjemu,
mine že.
Prisluhni trenutku naslednjem,
sedaj je že.
Prisluhni še enkrat obema.
Tako čas mineva. Da bi se ustavil,
ni takšnega dneva.
SPOMIN
Imel sem lep spomin na dom,
spomin na dom, spomin na maj,
prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.
Imam res lep spomin na dom,
v srcu blagor, v duši raj.
Prelep spomin boli, zakaj,
srce sprašuje se sedaj.
MOJA DOMAČIJA
Pred leti shodil sem noge,
opešal sem pred tujci,
ker hotel videt sem zemlje,
dom odmevajo mi klici.
A gnala sama me je ljubezen,
ne lakota ne mraz
ne sme premagat me bolezen
gotovo dom uzrem čez čas.
Že skoraj upanje izgubil,
utrujen od preteklih dni,
sam pri sebi si obljubil,
brez doma mi živeti ni.
Uzrl sem senik pred sabo,
roke vzdignil sem v pozdrav.
To je moja domačija,
vrnil sem se, mati, zdrav.
Letos je Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Med projekti, ki nastajajo pri Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami »Korak« v okviru tega leta, je tudi projekt "To se lahko zgodi tudi vam!" (http://www.toselahkozgoditudivam.si/), ki opozarja na diskriminacijo in kršenje osnovnih človekovih pravic brezdomnih zasvojenih s prepovedanimi drogami. Med vsemi aktivnostmi, ki so si jih zamislili izvajalci tega projekta, je tudi izdaja pesniške zbirk(ic)e ščitenca zavetišča »Korak« Danijela Trontlja. Pesniška zbirka priča o ustvarjalni plati, ki je bogata, a včasih še bolj spregledana kot pravice. V želji, da bi ta pesniška zbirka dosegla morda več kot 500 ljudi, kolikor je naklada zbirke, se je Zavetišču za brezdomne zasvojence s prepovedanimi drogami Korak za objavo obrnilo tudi na revijo Locutio. Objavljamo jih z nekaj slovničnimi popravki take, kot so nastale.
