Krog je večna pot,
ki se s tvojo hitrostjo odvija v eno smer
z notranjim, mehko uglašenim stanjem
in zunanjim prostaško razhojenim.
Nič te ne zapelje vanj,
kar padeš za črto, ki nima vstopanja,
le večna odhajanja,
spremljajoča z laježem psa čuvaja.
Če si prehiter, ne moreš noter,
da bi preizkusil mir,
le iztiriš navzven in postaneš Nova
izgubljena v vesolju.
Če se krog zavrti nazaj,
tedaj zadihaš iztrošen zrak,
v preperelolilastem mraku se vzburjaš
z izpljunki posušene ljubezni
in v gostoti dežja plešoč poslednji tango
kot utopljenec padeš na tire,
kjer te povozi
nestrpnost čustvenih invalidov.
Ko se v krogu ustaviš,
takrat pod stojalo za ledene rože
priteče reka vzdihljajev
in kloni obrišejo prah stoletja.
BITI NIKJER IN NIKDAR
Biti tu je težko.
Raje potujem po labirintu,
v neznane puščave,
prisluhnem nebu, ki je čisto tu,
skoraj se dotaknem njegovega plašča.
Poslušam utrinke, ki zacvrčijo,
ko se zvrnejo za temni rob
in bledijo dalje do drugih svetov.
Potujem v druge galaksije.
Biti zdaj je težko.
Dotaknem se znamenja časa,
odkrhnem svoj košček,
kot zreli plod mi ostane v dlaneh.
Utrgam list regrata,
ki se ravno pripravlja k cvetenju,
obsijan je le z ene strani,
pohodim ga.
Po drugi strani je lezel črv.
V KAMNU
Vse je zapisano v kamnu.
Kos e prelomi, je v njem zgodovina,
hladna in siva,
simbol moči in trdnosti,
ostanki pradavnega življa,
brez možganov – lupine,
kot Lotova žena
v solnem stebru neposlušnosti,
pogubljena zaradi vzgiba ljubezni.
Vse je v kamnu.
Skozi razpoke prodira včeraj,
modrost iz njega mezi,
v opomin te spotakne.
Iz njega je včasih sklesana podoba,
ki čas ji polomil je ude.
Ta torzo, postavljena na piedestal,
razkazuje minevanje jaza.
Vse bo ostalo v fosilih!
LUPINA Z ODMEVOM
Ko v svinec ulita,
stisnjena med zemljo
in modrokovinskim odsevom zadnjega krajca
pijano igrava na vroči mivki,
ki se hladi z morjem.
Preteklost, ki mi sledi,
se z lupinastim telesom
sprehaja po dolini senc,
kot bi stopala po ogorkih,
v omotico v spominu
in cenenim kičem za vratom.
Pod kupolo noči
se zgoščam v soparo melanholije.
Ker ne morem do zvezd,
rišem v glavi njih pocinkan odmev.
Votlina se širi pod utripom,
miriade igel zbadajo mêča,
telo se lijanasto zvija v temo.
Z Majakovskim nazdravljam
in drgnem ob luno solzavi pogled.
MANJ KOT NIČ
Dež se trga z oblakov
in odskakuje po cestnem prahu.
Cinobrova jutrnica se kremži v lužah
in škropot po priprtem oknu
me spravlja ob živce.
Pod stropom lebde obljube
in nekaj postanega sramu.
Z uspavanimi lažmi
si zakrivam tostran ogledala
in tisti zamik časa
med goloto in fikcijo.
Kot lenivec v kotu počepam
sedaj, ko bi moralo perje frčati.
Duh po mandljevem olju sili v oči
in skušnjavca prezir se obesi na jutro.
Nenadoma skozme švigne
sedem mandljevih cvetov,
da me odlomi z veje.
Priprto okno obmolkne.
NAROČJE RAN
Nekdo se poigrava z molom,
kovinasta se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.
Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.
Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.
Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.
BLODNJAVE
Kako naj narišem to žejo po tebi,
naj vržem na platno primul lesket,
potoka pod snegom grgranje,
naj vsega premažem z roso medeno?
Narišem nasmeh La Gioconde,
morda pa oči kot Picasso?
Poznalo se bo, da še si želim
prepletanja kože v tišini.
A ko se čopič podrsa po platnu,
pokaže se zime ledeni pogled
in skremžen odsev blatnih luž
in nekaj skesanih potez
in tuja roka v ozadju, ki se poigrava
s perjem gizdavega pava.
In tudi okvir (tista žeja po tebi)
preveč rokokojski za tako bo sliko.
Naj gola kljubuje blodnjavam,
sam vedno bolj stran si od mojih oči.
A vendar me žeja po tebi.
V OGLEDALU
Da bi stopila v ogledalo?
Potem bi videla te tudi zadaj
in druga vrata, ki jih še odpiraš
in senco, ki se nate sklanja
in vlažen vzdih, ki se mečka med ustnicami,
pa tiste prste, ki drse navzdol
v pridušen stok naslade,
pomešane z razdraženostjo vlaken v koži,
in tisti krik, ki zadrže ga šipe,
ko izstopaš mlahav z vrtiljaka poželenja.
Od zadaj si preveč drugačen,
čeprav ob zvrhano natočeni penini
topiš se ob mehurčkih zmage.
Jaz le pelinje naj izpijem,
skomignem v noč in listam po Bukowskem?
To, kar pustila sem na tvoji koži,
ostaja na tej strani ogledala.
PRT PRETEKLOSTI
Ta prt, ki zdaj pregrinja
mizo najinega pira,
ni moč oprati madežev,
ki so ga popackali.
S komolci ga odrivam stran.
V drobtine kruha grenkega
se je zajedel črv.
Razlito vino brez resnice
se zliva s cvetjem stkanim.
Ne morem se napiti.
In roji črnih muh
so prisesali se na duh
po gnilem skupnem času.
Molčim. Na vreme mislim.
To zamolčanost zlijem na papir,
da se pohotno vsrka vanj.
Odvržem prt, naj v prah se scepi.
Vsadim nov biser v školjko časa.
KO SEM NA ONI STRANI
Včasih se čutim na oni strani,
prebičana do krotkosti,
s svetniškim sijem v rokah.
A ko me vleče v tvoje oči,
plamen v krvi podžiga telo
in žareča magma upepeli
pravkar rojene sanje,
takrat sem na tej strani – v kaosu.
Do onemoglosti se pretvarjaš,
da sva dvospev na žerjavici,
ko legam med tvoje ude,
a gledaš skozme.
Takrat prekolnem tišino,
da tresljaji obliznejo stene.
»Vame glej, ko rineš v živi pesek
svoje sidro!«
Jaz te povlečem med zvezde.
Tu s podaj je itak močvirje,
ki naju ne zadrži.
VEČNA POT
Krog je večna pot,
ki se s tvojo hitrostjo odvija v eno smer
z notranjim, mehko uglašenim stanjem
in zunanjim prostaško razhojenim.
Nič te ne zapelje vanj,
kar padeš za črto, ki nima vstopanja,
le večna odhajanja,
spremljajoča z laježem psa čuvaja.
Če si prehiter, ne moreš noter,
da bi preizkusil mir,
le iztiriš navzven in postaneš Nova
izgubljena v vesolju.
Če se krog zavrti nazaj,
tedaj zadihaš iztrošen zrak,
v preperelolilastem mraku se vzburjaš
z izpljunki posušene ljubezni
in v gostoti dežja plešoč poslednji tango
kot utopljenec padeš na tire,
kjer te povozi
nestrpnost čustvenih invalidov.
Ko se v krogu ustaviš,
takrat pod stojalo za ledene rože
priteče reka vzdihljajev
in kloni obrišejo prah stoletja.
BITI NIKJER IN NIKDAR
Biti tu je težko.
Raje potujem po labirintu,
v neznane puščave,
prisluhnem nebu, ki je čisto tu,
skoraj se dotaknem njegovega plašča.
Poslušam utrinke, ki zacvrčijo,
ko se zvrnejo za temni rob
in bledijo dalje do drugih svetov.
Potujem v druge galaksije.
Biti zdaj je težko.
Dotaknem se znamenja časa,
odkrhnem svoj košček,
kot zreli plod mi ostane v dlaneh.
Utrgam list regrata,
ki se ravno pripravlja k cvetenju,
obsijan je le z ene strani,
pohodim ga.
Po drugi strani je lezel črv.
V KAMNU
Vse je zapisano v kamnu.
Kos e prelomi, je v njem zgodovina,
hladna in siva,
simbol moči in trdnosti,
ostanki pradavnega življa,
brez možganov – lupine,
kot Lotova žena
v solnem stebru neposlušnosti,
pogubljena zaradi vzgiba ljubezni.
Vse je v kamnu.
Skozi razpoke prodira včeraj,
modrost iz njega mezi,
v opomin te spotakne.
Iz njega je včasih sklesana podoba,
ki čas ji polomil je ude.
Ta torzo, postavljena na piedestal,
razkazuje minevanje jaza.
Vse bo ostalo v fosilih!
LUPINA Z ODMEVOM
Ko v svinec ulita,
stisnjena med zemljo
in modrokovinskim odsevom zadnjega krajca
pijano igrava na vroči mivki,
ki se hladi z morjem.
Preteklost, ki mi sledi,
se z lupinastim telesom
sprehaja po dolini senc,
kot bi stopala po ogorkih,
v omotico v spominu
in cenenim kičem za vratom.
Pod kupolo noči
se zgoščam v soparo melanholije.
Ker ne morem do zvezd,
rišem v glavi njih pocinkan odmev.
Votlina se širi pod utripom,
miriade igel zbadajo mêča,
telo se lijanasto zvija v temo.
Z Majakovskim nazdravljam
in drgnem ob luno solzavi pogled.
MANJ KOT NIČ
Dež se trga z oblakov
in odskakuje po cestnem prahu.
Cinobrova jutrnica se kremži v lužah
in škropot po priprtem oknu
me spravlja ob živce.
Pod stropom lebde obljube
in nekaj postanega sramu.
Z uspavanimi lažmi
si zakrivam tostran ogledala
in tisti zamik časa
med goloto in fikcijo.
Kot lenivec v kotu počepam
sedaj, ko bi moralo perje frčati.
Duh po mandljevem olju sili v oči
in skušnjavca prezir se obesi na jutro.
Nenadoma skozme švigne
sedem mandljevih cvetov,
da me odlomi z veje.
Priprto okno obmolkne.
NAROČJE RAN
Nekdo se poigrava z molom,
kovinasta se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.
Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.
Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.
Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.
BLODNJAVE
Kako naj narišem to žejo po tebi,
naj vržem na platno primul lesket,
potoka pod snegom grgranje,
naj vsega premažem z roso medeno?
Narišem nasmeh La Gioconde,
morda pa oči kot Picasso?
Poznalo se bo, da še si želim
prepletanja kože v tišini.
A ko se čopič podrsa po platnu,
pokaže se zime ledeni pogled
in skremžen odsev blatnih luž
in nekaj skesanih potez
in tuja roka v ozadju, ki se poigrava
s perjem gizdavega pava.
In tudi okvir (tista žeja po tebi)
preveč rokokojski za tako bo sliko.
Naj gola kljubuje blodnjavam,
sam vedno bolj stran si od mojih oči.
A vendar me žeja po tebi.
V OGLEDALU
Da bi stopila v ogledalo?
Potem bi videla te tudi zadaj
in druga vrata, ki jih še odpiraš
in senco, ki se nate sklanja
in vlažen vzdih, ki se mečka med ustnicami,
pa tiste prste, ki drse navzdol
v pridušen stok naslade,
pomešane z razdraženostjo vlaken v koži,
in tisti krik, ki zadrže ga šipe,
ko izstopaš mlahav z vrtiljaka poželenja.
Od zadaj si preveč drugačen,
čeprav ob zvrhano natočeni penini
topiš se ob mehurčkih zmage.
Jaz le pelinje naj izpijem,
skomignem v noč in listam po Bukowskem?
To, kar pustila sem na tvoji koži,
ostaja na tej strani ogledala.
PRT PRETEKLOSTI
Ta prt, ki zdaj pregrinja
mizo najinega pira,
ni moč oprati madežev,
ki so ga popackali.
S komolci ga odrivam stran.
V drobtine kruha grenkega
se je zajedel črv.
Razlito vino brez resnice
se zliva s cvetjem stkanim.
Ne morem se napiti.
In roji črnih muh
so prisesali se na duh
po gnilem skupnem času.
Molčim. Na vreme mislim.
To zamolčanost zlijem na papir,
da se pohotno vsrka vanj.
Odvržem prt, naj v prah se scepi.
Vsadim nov biser v školjko časa.
KO SEM NA ONI STRANI
Včasih se čutim na oni strani,
prebičana do krotkosti,
s svetniškim sijem v rokah.
A ko me vleče v tvoje oči,
plamen v krvi podžiga telo
in žareča magma upepeli
pravkar rojene sanje,
takrat sem na tej strani – v kaosu.
Do onemoglosti se pretvarjaš,
da sva dvospev na žerjavici,
ko legam med tvoje ude,
a gledaš skozme.
Takrat prekolnem tišino,
da tresljaji obliznejo stene.
»Vame glej, ko rineš v živi pesek
svoje sidro!«
Jaz te povlečem med zvezde.
Tu s podaj je itak močvirje,
ki naju ne zadrži.
