V trepetanju noči
lebdijo goste vonjave
španskega bezga.
Neprespana noč
se spogleduje
z utrujenim jutrom.
Sedim pod
nebesnim svodom,
nemo zrem proti zvezdam.
Katera je moja?
Odgovora ni.
Vse in nobena.
Svetla črta kometa,
ugasli ogorek
neizpolnjenih želja,
med zvezdami
preleti nebo.
OTOK
Samotni popotnik,
sam s seboj,
med hrumečo množico.
Nagrmaden kup kamenja
na vodni gladini,
varno gnezdišče selivk.
Zelena oaza
med neskončnimi
vijugami peščenih sipin.
Voda za preživetje.
Dva para prepletenih rok,
ki v samoti iščeta
droben okrušek miru zase.
Veliko prispodob
za eno samo besedo.
PREPIH
Vsa okna, vrata
bom odprla.
Slekla obleko
narejene brezbrižnosti.
Pustila bom vetru
naj z mene odpihne
pepel ugaslih želja,
prah pozabljenih bolečin,
norost nepremišljenih obljub,
pretkanost namernih prevar,
bedo brezplodnih iskanj.
Dolgo bom stala
na prepihu.
Naj postrga in odnese
z utrujenih udov,
skozi čas nabrano,
dušečo pajčevino,
zven trnastih besed.
Hočem živeti naprej
s čistim obrazom mladenke,
ki še verjame povestim
o dobrih ljudeh.
ŠELE POTEM ...
Preden bom zaprla
pokrov starega klavirja,
odpela zadnji refren
svojega šansona,
zložila spomine
v velik, čakajoč kovček
na zadnji postaji,
moram še veliko postoriti.
Zapeti vnukom prvo pesem,
naučiti luno,
kako naj jih uspava.
Popeljati med lutke.
Jim pokazati pomladne popke,
razkuštrane trave poletja,
zlatorumene macesne jeseni.
Šele potem
naj mi bo dano,
prepojeni z minljivostjo,
skleniti krog.
MED ZVEZDAMI
V trepetanju noči
lebdijo goste vonjave
španskega bezga.
Neprespana noč
se spogleduje
z utrujenim jutrom.
Sedim pod
nebesnim svodom,
nemo zrem proti zvezdam.
Katera je moja?
Odgovora ni.
Vse in nobena.
Svetla črta kometa,
ugasli ogorek
neizpolnjenih želja,
med zvezdami
preleti nebo.
OTOK
Samotni popotnik,
sam s seboj,
med hrumečo množico.
Nagrmaden kup kamenja
na vodni gladini,
varno gnezdišče selivk.
Zelena oaza
med neskončnimi
vijugami peščenih sipin.
Voda za preživetje.
Dva para prepletenih rok,
ki v samoti iščeta
droben okrušek miru zase.
Veliko prispodob
za eno samo besedo.
PREPIH
Vsa okna, vrata
bom odprla.
Slekla obleko
narejene brezbrižnosti.
Pustila bom vetru
naj z mene odpihne
pepel ugaslih želja,
prah pozabljenih bolečin,
norost nepremišljenih obljub,
pretkanost namernih prevar,
bedo brezplodnih iskanj.
Dolgo bom stala
na prepihu.
Naj postrga in odnese
z utrujenih udov,
skozi čas nabrano,
dušečo pajčevino,
zven trnastih besed.
Hočem živeti naprej
s čistim obrazom mladenke,
ki še verjame povestim
o dobrih ljudeh.
ŠELE POTEM ...
Preden bom zaprla
pokrov starega klavirja,
odpela zadnji refren
svojega šansona,
zložila spomine
v velik, čakajoč kovček
na zadnji postaji,
moram še veliko postoriti.
