nad potokom roj enodnevnic pleše zadnji ples
hladni srh jutra vonji kruha segajo v neskončnost
na dnu potoka se premikajo kamenčki po volji vode
čisto pred zoro je potonila v morju množica zvezd
trepeti vetra blag pomladni večer umira človek
na sivem nebu rdeči kolut sonca napoveduje noč
blešči se zvezda nad usnulim vrtom mrtva tišina
jutranje sonce rdeče kakor kri je ranilo nebo
gostilna polna pijanih ljudi v oblaku dima
guba se morje svetlikajoče se iskrice plešejo po vodi
ob starem plotu je svetilka kresnice padla v travo
v mirnem morju bleščeči trak sonca beži v daljavo
belo runo na planinskem hrbtu počiva oblak
pada večer po vijoličastih poljih vijuga veter
pod staro hruško moj oče ki ga kličejo Jože brusi koso
sonc e je ukradlo nočno roso travam odšlo je jutru
voda v čaši se s hladnostjo upira sončnim žarkom
jesensko jutro jutranja je meglica skrila planino
nočna krajina je pod naglim bliskom odkrila obraz
cveto lokvanji voda še čisto zaspana poljublja cvetove
opit od sonca je zaspal na kamnu zeleni kuščar
po dežju s srebrom polita cesta čaka korake
tekmujejo razpršeni oblaki večerno nebo
odprto okno prvi sončni žarek poljublja mizo
po nevihti polegla žitna polja dviguje sonce
mesečina sije nad hiškami hladni dih noči
dviguje se zavesa klovn na odru z žalostnimi očmi
rumeni jegliči na visoki planoti se smejé soncu
po grmu brnistre so posedli rumeni cveti sladkast vonj
rumeni kosov kljun zeleni grm pomladi radostni žvižg
jutranje sonce je s svetlobo obsijalo malo mravljišče
kapljica rose je odsanjala zadnje sanje na dlani lista
na češnjevo vejo je sedla jata škorcev bogata gostija
na češnjevo vejo so beli zvončki privabili žuželke
kokodakanje v gnezdu iz slame še toplo jajce
metulj admiral je vselil lepoto v moje oči
zreli grozdi poljubljajo očetovsko blago vsak svoj trs
potok se krade vzdolž zelene doline do svoje smrti
zelena žaba je skočila za mušico krog v vodi
zelena žaba se je skrila pred soncem v gosti šaš
v polmraku zelene mačje oči prežijo na miš
sivi voli vpreženi v jarem okorni koraki
pomladni dnevi prilezle so na sonce številne žuželke
jurjevski kres jeziki ognja ližejo vrhove noči
kresni ogenj jezik ognja sega skoraj do neba
zgodaj zjutraj z roso diha livada še čisto zaspana
travniške rože zagledane v nebo nad livado
na vedrem nebu veliki cvet sonca bedi nad vasjo
prestrašila se je zelena kuščarica sence kamna
sladka petunija čmrlj vdeva rilček sesa sladki sok
ognjeni konji vzpenjajo se do neba v igri strasti
