Sándor Mikola (*16. april 1871, Gornji Petrovci - Péterhegy, Felső Petróc, takrat Železna županija, danes Slovenija - 1. oktober 1945, Nagykanizsa, Madžarska). Rodil se je v kmečki družini. Osnovno šolo je končal v Kórtvélyesu (?). V sletih 1883-1891 se je šolal na najstarejši srednji šoli Dunantúla, šopronskem evangeličanskem liceju, ustanovljenem l. 1557. Profesor za naravoslovje in matematiko mu je bil Eötyösov učenec János Renner.
V času 1891-1985 je bil slušatelj matematično-naravoslovnega oddelka budimpeštanske znanstvene univerze kot študent Loranda Eötyös. V šolskem letu 1895/96 je bil praktikant katedre teoretične fizike.
Leta 1896/97 je bil suplent na glavni gimnaziji instituta za izobraževanje profesorjev. Njeov vodeči profesor (mentor) je bil dr. Alajos Wagner.
Leta 1897/98 je bil nadomestni profesor (pomožni profesor), po 1898/1899 pa imenovan kot redni profesor na evangeličanski (nad)gimnaziji. Od 1904-1928 je bil skrbnik fizikalnega kabineta. Zaradi dobre nabave in zelo aktivne sstave sredstev je po njegovi zaslugi nastal odlično opremljen fizikalni kabinet, ki je postal osnova zapoučevanje eksperimentalne fizike.
Od 1928 do 1935 je do upokojitve bil ravnatelj gimnazije. Njegov stil poučevanja, humanost, strokovni ugled so igrali vodilno vlogo pri njegovem poučevalno-vzgojnem delu. Učenci njegove šole so prišli na vse konce sveta in mnogi med njimi so postali svetovno znani: Janós Neumann, Jenő Wagner, István Palócz, Frigyes Verzár, Mihály Moravcsik in drugi.
Sándor Mikola je bil član Državnega sveta za prosveto, ravnateljstva Državnega združenja profesorjev srednjih šol, ravnateljskega sveta Institua za usposabljanje profesorjev in odbora Združenja za matematiko in fiziko. Na teh funkcijah je zelo veliko storil za reformo poučevanja matematike, pozneje pa tudi fizike. Predaval je na združenjih, pisal je članke, predaval je kandidatom za profesorje na univerzi, bil jim je mentor, organiziral je nadaljevalne tečaje za profesorje med počitnicami. Leta 1907 je med prvimi na Madžarskem uvedel prakso za učence v fizikalnih laboratorijih.
Razen vestne in zelo uspešne aktivnosti kot profesor in ravnatelj je Sándor Mikola bil dejaven na širokem literarnem, družabnem in izstopajočem znansatvenem polju. Njegva literarna dela so deloma metodološka, deloma poljudnoznanstvena in samostojna znanstvena dela.
Njegov učbenik za III. razred realne gimnazije za fiziko, ki ga je napisal leta 1926, so uporabljali vse do leta 1945. Za nove učne programe v letu 1924 je napisal leta 1927 del navodila za fiziko, kar je v bistvu zgoščen del njegovih metodoloških principov.
Od 1915 do 1924 je po Győzőju Zemlén bil ob Lipótu Fejér urednik Matematičnih in fizikalnih listov.
Tople vezi so ga vezale na njegovo rojstno deželo in njene previvalce, Prekmurce (Vende); bil je predsednik Prekmurske zveze, častni član Madžarskega prosvetnega združenja Prekmurja. Od 1920 do 1922 ni poučeval in je ves svoj čas posvetil aktivnostim v zvezi s Prekmuci. Pisal je članke, ki so se nanašali na Prekmurce, v domače in inozemske časopise, izdal je tudi madžarsko-prekmurski slovar. Leta 1924 je zbral in izdal študijo Preteklost in sedanjost prekmurstva. V časopisu Domovina (192-1922) je sprožil boj za kulturni dvig prekmurskega naroda, pa jih je skušal seznaniti z duhom madžarstva, z najboljšimi stvaritvami Jókaija, Aranjya, Madácsa. Kot strokovnjak je bil prisoten leta 1919 na pariški mirovni konferenci.
Sándorja Mikola so 8. maja 1921 na podlagi njegovih eksperimentalnih raziskovalnih del izbrali za dopisnega člana Madžarske znanstvene akademije (MTA).
Sándor Mikola se je ukvarjal z električnim obnašanjem izolacijskih snovi in je s svojimi raziskavami neodvisno od Japonca Euguchita eksperimentalno izdelal in temeljito proučil elektret (trajno naelektreno snov ali telo z nasprotnima nabojema na konceh, ki je podobna trajnim magnetom - definicija iz slovarja tujk) t.j. dielektrik (izolator), ki zelo dolgo zadrži električni naboj. Rezultate je objavil tudi v reviji Zeitschrift für Physik leta 1925. Svoje akademsko mesto je začel 9. aprila 1923 z naslovom »Eksperimentalni podatki o naelektritvi dieletričnih snovi«. Med drugimi samostojnimi znanstvenimi deli izstopajo tri, med seboj povezana znanstveno teoretična dela: IZoblikovanje osnovnih pojmov fizike (1911), Miselni svet fizike (1933) in Osnove fizikalnega spoznavanja (1941). Na osnovi teh treh so ga 15. maja 1942 izvolili za rednega člana MTA.
Leta 1941 se je vrnil v svoj rojstnikraj. Zaradi svoje politične aktivnosti so ga leta 1945 spravili v taborišče Strniške (danes Kidričevo). Kmalu po oprostitvi je umrl v Nagykanizsi. Pokopan je v Nagykanizsi v skupnem grobu, potem ko ni nihče plačal za njegov zasebni grob.
Združenje Eötvös Loránd je leta 1961 ustanovilo nagrado Sándor Mikola za najboljše eksperimentalne poučevalce fizike.
Njegov spomin ohranja marmorna reliefna plošča v pravnem nasledniku, Gimnaziji Berzseyi Dániel, njegovi nekdanji srednji šoli, kakor tudi po njem imenovano letno državno tekmovanje v fiziki.
Eno od njegovih eksperimentalnih sredstev, ki služi za prikaz enakomernega gibanja, z vodo napolnjeno cev z mehurčki, so poimenovali Mikolova cev.
Članek je iz publikacije Lászla Kovácsa »Mikola Sándor« (Državna pedagoška knjižnica in muzej Budimpešta) prevedel Drago Beton in nam ga ljubeznivo odstopil v objavo.
