Janko je povsem običajen mladenič, ki pa se mora tako kot vsi njegovi sovrstniki, prav vsak dan na vse pretege boriti, da bi ohranil svojo človeško celoto. In za to svojo celoto je pripravljen biti izgubljeno bitko, saj se dobro zaveda, da je boj že vnaprej zapisan porazu, kajti nevarnosti razčlovečenja sila postaja čedalje silovitejša; in tako bo po njej od njegove vitalnosti kmalu ostal le še prah, ki ga bodo pljuča vetra ponesla na vse strani potapljajočega se sveta.
Janko tako verjame, da ni dovolj razvijati le svoj um, po njegovo je potrebno skrbeti tudi za krepitev fizičnega skeleta, saj drugače je človek že v samem izhodišču le napol človek. In zato se Janko rad poda v hribe, ali pa plavat v bližnje jezero. Še največkrat pa se usede na kolo, saj mu pritiskanje na pedala omogoča, da v možganih zavlada nekakšno prijetno mrtvilo, in da se tako za nekaj časa dobesedno zlije z okolico. Da, Janko zna ceniti tiste trenutke, ko se mu za nekaj časa uspe zbrcati ven iz luknje neskončne minljivosti in za kratek čas le živi: takrat ni važno kaj je bilo prej in kaj bo potem, saj se v notranjosti prižge plamenček prasketajoče vedrine, ki segreje njegovo bit; ampak kaj, ko ta plamenček lahko tli le takrat, kadar ostane prikrit s korakom...
Jankova jutra so iz dneva v dan čedalje bolj siva – a se ne predaja, on vedno gleda le naprej in le naprej, kot so to delali že njegovi predniki tudi takrat, ko so se znašli v navidez brezizhodni situaciji.
A tudi Janko ima svoje dneve; in danes je eden izmed njih.
Ko je Janko dvignil ruleto in odprl okno, ga je po obrazu pobožalo nekaj upanju podobnega, ki se je nato izrazilo skozi njegove ustne, na katerih se je izrisal nasmeh. Janko je takoj vedel, kaj mu je storiti: napolnil je nahrbtnik, v katerega je stlačil vse, kar mu bo na izletu prišlo prav, in se otovorjen z ničelnim bremenom, ki mu je padel iz ramen, odpeljal proti prihajajočemu dnevu.
Prvi kilometri so bili za Janka naporni, saj se je moral najprej ogreti in ujeti pravi ritem, s katerim bo potem nadaljeval pot proti svojemu cilju. Najprej Janko ni vedel kam se sploh podaja, a takoj ko mu je panorama narisala svojo pravljico, je vedel, da bo današnji njegov cilj gor v hribih – tako je zavil na cesto proti Ljubelju.
Kmalu se je Janko znašel na poti, ki pelje mimo krajnih koncev gostih in temačnih gozdov, kjer so približno dva stoletja nazaj gospodovali Rokovnjači. O njih Janko sicer ne ve prav dosti, zato mu je domišljija bujna predvsem zaradi romana, ki ga je nekoč na to temo prebral. Kaj je Janku pri njih tako privlačno? Verjetno to, da je njihovo življenje zavito v tančico skrivnosti, in kot običajen fant se temu seveda ne more upreti. Pa vendar ga pri njih privlači še nekaj in to rad poudari; pogled mu je odločen in postava višja kot ponavadi, ko svojemu pripovedovanju pristavi naslednji stavek: »Rokovnjači so bili poleg kmetov puntarjev, ki so se že stoletja nazaj borili za svoje pravice, eni prvih izmed naših prednikov, ki so pokazali svojo odločnost, da na svoji zemlji bodo pač razpolagali s svojim življenjem sami!« In težko bi se ne strinjali z Jankom, saj kljub temu, da o Rokovnjačih ne vemo prav dosti, vseeno vemo, da so se upirali zahtevam Avstrijcev in Francozov, ki so v te kraje prihajali – kljub posameznim koristim, ki so jih prinašali – le z enim in edinim namenom: okoristiti se z delom drugih! Za povrh, pa so še zahtevali, da se fantje hodijo za njih borit. In tistih nekaj pogumnih in odločnih mož je sprevidelo njihove ukane, zato so se uprli in zbežali v gozdove, kjer so živeli tako kot so sami želeli. Ob tem je seveda treba priznati, da so Rokovnjači storili nemalo zločinov, ampak bili so brez izbire. Ja, ko se je Janko vozil mimo teh gozdov, si je z lahkoto predstavljal, kako so ob temačnih zimskih večerih tukaj izza grmovja in dreves prežali Rokovnjači in napadali sprva še nič hudega sluteče trgovce; in tudi potem, ko so si trgovci že sem in tja zagotovili vojaška spremstva, to še vedno ni odvrnilo teh pogumnih in svojevrstnih gospodarjev gorenjskih gozdov. Sicer pa, kako bi lahko ljudje, ki jim je za cilj le ropati in izvrševati zločine, izumili svoj jezik in vzpostavili svoje skupnosti, v katerih so bivale tudi ženske in otroci?!
Janko se je tako zatopil v razmišljanje o preteklih časih, da je skoraj pozabil, da se mora držati roba cestišča, in na to ga je opozoril nek jezen voznik, ki se je dobesedno obesil na hupo svojega kamiona. Janko se je takoj umaknil, da ga je neučakani voznik lahko prehitel, a kljub temu ni ubežal psovkam, ki jih je skupaj s smrdečimi izpušnimi plini, za njim pustil voznik. Janku se vse to zdi že docela neumno, ko se sprašuje, kam hudiča se vsem tem divjakom tako mudi, saj tistih pet minut kasnejšega prihoda na cilj ne pomeni praktično nič, razen morda kakšno žrtev na slovenskih cestah manj.
Ko se je zrak končno spet sčistil in je Janko ponovno lahko zadihal s polnimi pljuči, se je še enkrat več spomnil na Rokovnjače. »Namreč morda pa bi skozi fascinacijo o njih« – je razmišljal – »lahko iskali pot k naši celoti; morda bi skozi njihov vzor lahko poiskali že skoraj izgubljeni kompas naše eksistence!«
Čas je Janku hitro mineval: mimo gozdov, mimo jas, kjer proti večeru kar kipi od življenja, ko se na njih pride past divjačina, ter mimo polj, ki počasi že zadobivajo tisto svojo najlepšo podobo, torej tisto jesensko, polno plodov težkega dela – se je Janko, kot bi mignil, pripeljal do vznožja vzpona na Ljubelj, ki se začenja v Tržiču, v tem našem nekoč tako slavnem obrtniškem mestecu. Stvari se pač spreminjajo, tega se Janko dobro zaveda, ampak vseeno se mu zdi super, da se nekateri pretekli običaji še vedno ohranjajo, saj človek mora vedeti od kje prihaja, če ne mu grozi totalno razosebljenje.
Tako si Janko, medtem ko kolesari po mestnih ulicah, v spomin prikliče Gregorjevo, ko je Bistrica s svojimi tisočerimi lučkami res čudovita. Pa tudi spomin na vrvež Šuštarske nedelje ga ne pusti ravnodušnega, saj se takrat v mesto vrne vsaj malček tistega preteklega vzdušja. Tega avgustovskega popoldneva je sicer slika ravno obratna. Danes ja namreč to mestece, ki mu družbo delajo čudovite okoliške gore, povsem brez življenja – a tudi v tem je svojevrsten čar, tudi v tem – paradoksalno – se ohranja življenje!
Janko tako naredi še nekaj metrov, ki ga vodijo skozi mestno središče, kjer se v arhitekturi pozna vpliv meščansko obrtnega sloga, ter mimo novodobne podobe mesteca – torej blokov, in že se cestišče začne naglo vzpenjati.
Janko potrebuje nekaj časa, da se prilagodi novim okoliščinam, ki so nastale s spremembo terena, a mu na srečo delo olajša dejstvo, da na cesti ni veliko prometa, zato se Janko lahko povsem skoncentrira na vožnjo.
Čez nekaj časa Janko že ujame pravi ritem, zato sedaj začne uživati v tem, kar mu tukaj narava ponuja; in tega je ogromno.
Janka ne privlači samo neopisljiva lepota, ampak tudi neopredeljiva grozota, ki ga med mogočnimi vršaci opozarja na to, da je on v bistvu povsem neznaten delec v tem brezkončnem vesolju, ki ga po vsem logičnem dojemanju delovanja in naravnih zakonitosti lahko v trenutku pogreši – »Torej si povsem nepotreben!« si prigovarja Janko. A na to se začne spraševati, če je temu res tako?! »Morda je temu res tako za znanost,« ugotavlja Janko, »a človek ni samo znanost, človek je še vse kaj drugega!« In Janko tako sklene, da bo od sedaj naprej verjel v sozvočje vseh stvari, torej v to, da je prav vsak posameznik potreben temu vesolju, saj je prav vsak posameznik sestavni del te in samo te resnice, ker če ne, to ni več le ta in ta resnica.
»Skratka,« si poreče Janko, »vsakdo šteje: enostavno moram verjeti v to!«
A sklepu navkljub se Janko ne more znebiti tistega strahotnega pritiska, ki ga ima to večno vprašanje na človekovo notranjost. Zato se Janko odloči, da bo v tem prekrasnem dnevu, ko sončni žarki objemajo njegovo telo, poizkusil narediti korak nazaj: poizkušal bo postati eno s trenutkom in s tem bitje, ki preprosto le živi. Pa vendar Janko tudi tukaj najde vprašanje, ki je tako preprosto, a je nanj nemogoče odgovoriti: kaj to sploh je življenje? Ob tem se Janko spomni na neko pripoved, ki jo je nekoč nekje prebral: avtorica le-te je v njej razmišljala, da kdor je pripravljen nekaj narediti, mu to lahko tudi uspe narediti; da kdor resnično poizkuša nekaj narediti, to tudi naredi; ampak le tisti, ki ljubi, živi...
»Kakorkoli,« si je sam pri sebi mislil Janko, »neskončno vprašanj, še več odgovorov, a vsi napačni! Vrženi smo v ta svet – zdaj pa plavaj in skušaj doseči vedno se izmikajoči se breg.«
In ta negotovost v Janku je postala še bolj negotova, ko je na svoji desni strani zagledal tablo, ki ga je želela opozoriti na kilometer oddaljen spomenik, ki je postavljen v spomin vsem žrtvam podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. Pred očmi so se mu začele prikazovati tiste koščene postave ljudi, ki jih je videl v številnih dokumentarnih filmih o drugi svetovni vojni, pa tiste slike kupov zoglenelih človeških ostankov, ki so bili prikazani v zgodovinskih učbenikih, kjer so bile dodane besedilu, da bi služile kot opomin vsem, v želji, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. A kaj, ko je človek včasih tako brezbrižen, zato se je Janko kar najhitreje možno odpeljal mimo.
Ni bilo več dolgo in Janko je prikolesaril do mejnega prehoda, a miru tam gor, na vrhu smučišča, kjer so previsne stene, s svojim krušečim kamenjem, res veličastne, ni našel. Ta njegova brezbrižnost je v njem sprožila občutek tesnobe, in kljub svežemu zraku, je komaj dihal.
»Ljudje so trpeli, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, in to le zaradi napačne narodnosti,« si je ponavljal, ponavljal...
In tisto, kar je sklenil nedolgo časa nazaj, da bo verjel v to, da vsakdo šteje, se je razblinilo kot milni mehurček. Spraševal se je: »Kako lahko vsakdo šteje, če pa se te nekateri želijo znebiti le zato, ker drugače izgledaš od njih?!«
Janka se je polotila strahotna zbeganost – kaj takega do sedaj še ni občutil, saj kljub temu, da so bila tla njegove eksistence do tega trenutka vsa ledena, so bila vsaj tla, ker sedaj, ko je njegovo podlago nekdo polil z antifrizom, ni od tal ostalo več nič: Janko je samo še štrbunknil v vodo!
A Janko je čutil, da nekaj mora narediti – morda vsaj počastiti vse mrtve in trpeče s tem, da se jih spomni. Zato se je usedel na kolo in se odpeljal nazaj dol – tokrat ni gledal v drugo smer in se tudi ni le odpeljal mimo – ampak se je ustavil, naslonil kolo k deblu nekega drevesa, ter si vzel čas, da se sprehodi po okolici in ga tako nekaj nameni spominu na vse žrtve brezumnega sovraštva, saj njihovo trpljenje ne sme biti zaman!
– A bilo je zaman! In Janko je to vedel.
Ko je Janko sklenil, da se bo ustavil in ne pogledal stran, je upal, da ga bo to notranje obogatilo, a zanimivo, zgodilo se je povsem nasprotno, zdaj je Janko postal še bolj razvran: »Ljudje so trpeli, a trpijo tudi danes! Ja, to je tisto, česar ne prenesem, ko mi nekdo reče, da se nimam za kaj sekirati, saj je moje trpljenje veliko manjše od trpljenja tistih, ki so živeli v tistem turbulentnem obdobju, ker ravno tak pogled na celotno situacijo, nam bo onemogočil spravo, saj teptanje drugega temeljev, preprečuje izgradnjo – a moj narod, na žalost, ne zna drugače!«
Ves zmeden in jezen sam nase, da se je prepustil nekemu slepemu pozitivizmu, se je Janko usedel nazaj na kolo in pognal dol proti dolini.
Hitro gre, mestoma celo prehitro, a ko je človek takšne volje, potem se samodestruktivno vedenje brez večjih težav pomeša med karakterne lastnosti naroda – prometne nesreče? Da, prometne ‘nesreče’! Prosim lepo, to je navadno nadaljevanje fašizma, le da se sedaj pojavlja v ovčji preobleki. Včasih so morili naravnost, danes morijo bolj sofisticirano: a razlike praktično ni, saj gre v obeh primerih za nestrpnost do drugačnosti!
In potem so tukaj še Strojanovi – brez tega primera seveda ne gre. Zakaj se ne prilagodijo našemu načinu življenja? Zakaj le?! Kje pa piše, da je naš način edini pravilen način življenja?! Ni demokracija (torej antifašizem: a ne tisti povojni, ki se je izrodil v anti-antifašizem) ravno pravica do drugačnega mišljenja, torej do drugačnega načina življenja od tistega, ki ga goji večinsko prebivalstvo?
»Veliko vprašanj, še več odgovorov – a vsi so napačni... Pravijo, da to ni tisto, kar naj bi bilo: a kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi bilo? Realnost se spreminja in resnica je vedno pluralna – tudi to je demokracija, če se že gremo demokracijo!«
Tako razmišljujoč je pridrvel Janko dol v dolino in ugotovil, da je vse drugačno kot prej, pa čeprav bi objektivno temu morali nasprotovati: hiše stojijo tam, kjer so stale prej; reka teče tam, kjer je tekla prej; vršaci so visoki toliko, kot so bili visoki prej; Janko sedi na kolesu, kot je sedel prej – z le eno razliko: hiše, reka, vršaci so bili pred tem na njegovi levi, sedaj pa so na njegovi desni; in temu se morda reče riziko objektivnosti, kar pomeni, da je vsaka objektivnost subjektivno objektivna!
Ko se ljudje zvečer spravimo k nočnemu počitku, v minutah preden zaspimo, radi še preračunamo svoj dan. In Janko je nocoj, potem ko se je prijetno utrujen zakotalil v svojo posteljo, počel prav to:
»Dan je bil lep, kaj lep, prekrasen: preživel sem ga med gorami, tam kjer sem najraje! A dan je bil še nekaj več, ker sedaj vem, da sem vse do današnjega dne delal eno zelo veliko napako: skušal sem bežati! Namreč tako to ne gre, saj življenja človek enostavno ne more razdeliti na različne kose, ker je med seboj vse prepleteno. Od danes naprej ne bom več bežal, raje bom zbral pogum, ker je pač moja človeška dolžnost, da so moje oči vedno odprte!«
Janko je povsem običajen mladenič, ki pa se mora tako kot vsi njegovi sovrstniki, prav vsak dan na vse pretege boriti, da bi ohranil svojo človeško celoto. In za to svojo celoto je pripravljen biti izgubljeno bitko, saj se dobro zaveda, da je boj že vnaprej zapisan porazu, kajti nevarnosti razčlovečenja sila postaja čedalje silovitejša; in tako bo po njej od njegove vitalnosti kmalu ostal le še prah, ki ga bodo pljuča vetra ponesla na vse strani potapljajočega se sveta.
Janko tako verjame, da ni dovolj razvijati le svoj um, po njegovo je potrebno skrbeti tudi za krepitev fizičnega skeleta, saj drugače je človek že v samem izhodišču le napol človek. In zato se Janko rad poda v hribe, ali pa plavat v bližnje jezero. Še največkrat pa se usede na kolo, saj mu pritiskanje na pedala omogoča, da v možganih zavlada nekakšno prijetno mrtvilo, in da se tako za nekaj časa dobesedno zlije z okolico. Da, Janko zna ceniti tiste trenutke, ko se mu za nekaj časa uspe zbrcati ven iz luknje neskončne minljivosti in za kratek čas le živi: takrat ni važno kaj je bilo prej in kaj bo potem, saj se v notranjosti prižge plamenček prasketajoče vedrine, ki segreje njegovo bit; ampak kaj, ko ta plamenček lahko tli le takrat, kadar ostane prikrit s korakom...
Jankova jutra so iz dneva v dan čedalje bolj siva – a se ne predaja, on vedno gleda le naprej in le naprej, kot so to delali že njegovi predniki tudi takrat, ko so se znašli v navidez brezizhodni situaciji.
A tudi Janko ima svoje dneve; in danes je eden izmed njih.
Ko je Janko dvignil ruleto in odprl okno, ga je po obrazu pobožalo nekaj upanju podobnega, ki se je nato izrazilo skozi njegove ustne, na katerih se je izrisal nasmeh. Janko je takoj vedel, kaj mu je storiti: napolnil je nahrbtnik, v katerega je stlačil vse, kar mu bo na izletu prišlo prav, in se otovorjen z ničelnim bremenom, ki mu je padel iz ramen, odpeljal proti prihajajočemu dnevu.
Prvi kilometri so bili za Janka naporni, saj se je moral najprej ogreti in ujeti pravi ritem, s katerim bo potem nadaljeval pot proti svojemu cilju. Najprej Janko ni vedel kam se sploh podaja, a takoj ko mu je panorama narisala svojo pravljico, je vedel, da bo današnji njegov cilj gor v hribih – tako je zavil na cesto proti Ljubelju.
Kmalu se je Janko znašel na poti, ki pelje mimo krajnih koncev gostih in temačnih gozdov, kjer so približno dva stoletja nazaj gospodovali Rokovnjači. O njih Janko sicer ne ve prav dosti, zato mu je domišljija bujna predvsem zaradi romana, ki ga je nekoč na to temo prebral. Kaj je Janku pri njih tako privlačno? Verjetno to, da je njihovo življenje zavito v tančico skrivnosti, in kot običajen fant se temu seveda ne more upreti. Pa vendar ga pri njih privlači še nekaj in to rad poudari; pogled mu je odločen in postava višja kot ponavadi, ko svojemu pripovedovanju pristavi naslednji stavek: »Rokovnjači so bili poleg kmetov puntarjev, ki so se že stoletja nazaj borili za svoje pravice, eni prvih izmed naših prednikov, ki so pokazali svojo odločnost, da na svoji zemlji bodo pač razpolagali s svojim življenjem sami!« In težko bi se ne strinjali z Jankom, saj kljub temu, da o Rokovnjačih ne vemo prav dosti, vseeno vemo, da so se upirali zahtevam Avstrijcev in Francozov, ki so v te kraje prihajali – kljub posameznim koristim, ki so jih prinašali – le z enim in edinim namenom: okoristiti se z delom drugih! Za povrh, pa so še zahtevali, da se fantje hodijo za njih borit. In tistih nekaj pogumnih in odločnih mož je sprevidelo njihove ukane, zato so se uprli in zbežali v gozdove, kjer so živeli tako kot so sami želeli. Ob tem je seveda treba priznati, da so Rokovnjači storili nemalo zločinov, ampak bili so brez izbire. Ja, ko se je Janko vozil mimo teh gozdov, si je z lahkoto predstavljal, kako so ob temačnih zimskih večerih tukaj izza grmovja in dreves prežali Rokovnjači in napadali sprva še nič hudega sluteče trgovce; in tudi potem, ko so si trgovci že sem in tja zagotovili vojaška spremstva, to še vedno ni odvrnilo teh pogumnih in svojevrstnih gospodarjev gorenjskih gozdov. Sicer pa, kako bi lahko ljudje, ki jim je za cilj le ropati in izvrševati zločine, izumili svoj jezik in vzpostavili svoje skupnosti, v katerih so bivale tudi ženske in otroci?!
Janko se je tako zatopil v razmišljanje o preteklih časih, da je skoraj pozabil, da se mora držati roba cestišča, in na to ga je opozoril nek jezen voznik, ki se je dobesedno obesil na hupo svojega kamiona. Janko se je takoj umaknil, da ga je neučakani voznik lahko prehitel, a kljub temu ni ubežal psovkam, ki jih je skupaj s smrdečimi izpušnimi plini, za njim pustil voznik. Janku se vse to zdi že docela neumno, ko se sprašuje, kam hudiča se vsem tem divjakom tako mudi, saj tistih pet minut kasnejšega prihoda na cilj ne pomeni praktično nič, razen morda kakšno žrtev na slovenskih cestah manj.
Ko se je zrak končno spet sčistil in je Janko ponovno lahko zadihal s polnimi pljuči, se je še enkrat več spomnil na Rokovnjače. »Namreč morda pa bi skozi fascinacijo o njih« – je razmišljal – »lahko iskali pot k naši celoti; morda bi skozi njihov vzor lahko poiskali že skoraj izgubljeni kompas naše eksistence!«
Čas je Janku hitro mineval: mimo gozdov, mimo jas, kjer proti večeru kar kipi od življenja, ko se na njih pride past divjačina, ter mimo polj, ki počasi že zadobivajo tisto svojo najlepšo podobo, torej tisto jesensko, polno plodov težkega dela – se je Janko, kot bi mignil, pripeljal do vznožja vzpona na Ljubelj, ki se začenja v Tržiču, v tem našem nekoč tako slavnem obrtniškem mestecu. Stvari se pač spreminjajo, tega se Janko dobro zaveda, ampak vseeno se mu zdi super, da se nekateri pretekli običaji še vedno ohranjajo, saj človek mora vedeti od kje prihaja, če ne mu grozi totalno razosebljenje.
Tako si Janko, medtem ko kolesari po mestnih ulicah, v spomin prikliče Gregorjevo, ko je Bistrica s svojimi tisočerimi lučkami res čudovita. Pa tudi spomin na vrvež Šuštarske nedelje ga ne pusti ravnodušnega, saj se takrat v mesto vrne vsaj malček tistega preteklega vzdušja. Tega avgustovskega popoldneva je sicer slika ravno obratna. Danes ja namreč to mestece, ki mu družbo delajo čudovite okoliške gore, povsem brez življenja – a tudi v tem je svojevrsten čar, tudi v tem – paradoksalno – se ohranja življenje!
Janko tako naredi še nekaj metrov, ki ga vodijo skozi mestno središče, kjer se v arhitekturi pozna vpliv meščansko obrtnega sloga, ter mimo novodobne podobe mesteca – torej blokov, in že se cestišče začne naglo vzpenjati.
Janko potrebuje nekaj časa, da se prilagodi novim okoliščinam, ki so nastale s spremembo terena, a mu na srečo delo olajša dejstvo, da na cesti ni veliko prometa, zato se Janko lahko povsem skoncentrira na vožnjo.
Čez nekaj časa Janko že ujame pravi ritem, zato sedaj začne uživati v tem, kar mu tukaj narava ponuja; in tega je ogromno.
Janka ne privlači samo neopisljiva lepota, ampak tudi neopredeljiva grozota, ki ga med mogočnimi vršaci opozarja na to, da je on v bistvu povsem neznaten delec v tem brezkončnem vesolju, ki ga po vsem logičnem dojemanju delovanja in naravnih zakonitosti lahko v trenutku pogreši – »Torej si povsem nepotreben!« si prigovarja Janko. A na to se začne spraševati, če je temu res tako?! »Morda je temu res tako za znanost,« ugotavlja Janko, »a človek ni samo znanost, človek je še vse kaj drugega!« In Janko tako sklene, da bo od sedaj naprej verjel v sozvočje vseh stvari, torej v to, da je prav vsak posameznik potreben temu vesolju, saj je prav vsak posameznik sestavni del te in samo te resnice, ker če ne, to ni več le ta in ta resnica.
»Skratka,« si poreče Janko, »vsakdo šteje: enostavno moram verjeti v to!«
A sklepu navkljub se Janko ne more znebiti tistega strahotnega pritiska, ki ga ima to večno vprašanje na človekovo notranjost. Zato se Janko odloči, da bo v tem prekrasnem dnevu, ko sončni žarki objemajo njegovo telo, poizkusil narediti korak nazaj: poizkušal bo postati eno s trenutkom in s tem bitje, ki preprosto le živi. Pa vendar Janko tudi tukaj najde vprašanje, ki je tako preprosto, a je nanj nemogoče odgovoriti: kaj to sploh je življenje? Ob tem se Janko spomni na neko pripoved, ki jo je nekoč nekje prebral: avtorica le-te je v njej razmišljala, da kdor je pripravljen nekaj narediti, mu to lahko tudi uspe narediti; da kdor resnično poizkuša nekaj narediti, to tudi naredi; ampak le tisti, ki ljubi, živi...
»Kakorkoli,« si je sam pri sebi mislil Janko, »neskončno vprašanj, še več odgovorov, a vsi napačni! Vrženi smo v ta svet – zdaj pa plavaj in skušaj doseči vedno se izmikajoči se breg.«
In ta negotovost v Janku je postala še bolj negotova, ko je na svoji desni strani zagledal tablo, ki ga je želela opozoriti na kilometer oddaljen spomenik, ki je postavljen v spomin vsem žrtvam podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen. Pred očmi so se mu začele prikazovati tiste koščene postave ljudi, ki jih je videl v številnih dokumentarnih filmih o drugi svetovni vojni, pa tiste slike kupov zoglenelih človeških ostankov, ki so bili prikazani v zgodovinskih učbenikih, kjer so bile dodane besedilu, da bi služile kot opomin vsem, v želji, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. A kaj, ko je človek včasih tako brezbrižen, zato se je Janko kar najhitreje možno odpeljal mimo.
Ni bilo več dolgo in Janko je prikolesaril do mejnega prehoda, a miru tam gor, na vrhu smučišča, kjer so previsne stene, s svojim krušečim kamenjem, res veličastne, ni našel. Ta njegova brezbrižnost je v njem sprožila občutek tesnobe, in kljub svežemu zraku, je komaj dihal.
»Ljudje so trpeli, odvzeto jim je bilo človeško dostojanstvo, in to le zaradi napačne narodnosti,« si je ponavljal, ponavljal...
In tisto, kar je sklenil nedolgo časa nazaj, da bo verjel v to, da vsakdo šteje, se je razblinilo kot milni mehurček. Spraševal se je: »Kako lahko vsakdo šteje, če pa se te nekateri želijo znebiti le zato, ker drugače izgledaš od njih?!«
Janka se je polotila strahotna zbeganost – kaj takega do sedaj še ni občutil, saj kljub temu, da so bila tla njegove eksistence do tega trenutka vsa ledena, so bila vsaj tla, ker sedaj, ko je njegovo podlago nekdo polil z antifrizom, ni od tal ostalo več nič: Janko je samo še štrbunknil v vodo!
A Janko je čutil, da nekaj mora narediti – morda vsaj počastiti vse mrtve in trpeče s tem, da se jih spomni. Zato se je usedel na kolo in se odpeljal nazaj dol – tokrat ni gledal v drugo smer in se tudi ni le odpeljal mimo – ampak se je ustavil, naslonil kolo k deblu nekega drevesa, ter si vzel čas, da se sprehodi po okolici in ga tako nekaj nameni spominu na vse žrtve brezumnega sovraštva, saj njihovo trpljenje ne sme biti zaman!
– A bilo je zaman! In Janko je to vedel.
Ko je Janko sklenil, da se bo ustavil in ne pogledal stran, je upal, da ga bo to notranje obogatilo, a zanimivo, zgodilo se je povsem nasprotno, zdaj je Janko postal še bolj razvran: »Ljudje so trpeli, a trpijo tudi danes! Ja, to je tisto, česar ne prenesem, ko mi nekdo reče, da se nimam za kaj sekirati, saj je moje trpljenje veliko manjše od trpljenja tistih, ki so živeli v tistem turbulentnem obdobju, ker ravno tak pogled na celotno situacijo, nam bo onemogočil spravo, saj teptanje drugega temeljev, preprečuje izgradnjo – a moj narod, na žalost, ne zna drugače!«
Ves zmeden in jezen sam nase, da se je prepustil nekemu slepemu pozitivizmu, se je Janko usedel nazaj na kolo in pognal dol proti dolini.
Hitro gre, mestoma celo prehitro, a ko je človek takšne volje, potem se samodestruktivno vedenje brez večjih težav pomeša med karakterne lastnosti naroda – prometne nesreče? Da, prometne ‘nesreče’! Prosim lepo, to je navadno nadaljevanje fašizma, le da se sedaj pojavlja v ovčji preobleki. Včasih so morili naravnost, danes morijo bolj sofisticirano: a razlike praktično ni, saj gre v obeh primerih za nestrpnost do drugačnosti!
In potem so tukaj še Strojanovi – brez tega primera seveda ne gre. Zakaj se ne prilagodijo našemu načinu življenja? Zakaj le?! Kje pa piše, da je naš način edini pravilen način življenja?! Ni demokracija (torej antifašizem: a ne tisti povojni, ki se je izrodil v anti-antifašizem) ravno pravica do drugačnega mišljenja, torej do drugačnega načina življenja od tistega, ki ga goji večinsko prebivalstvo?
»Veliko vprašanj, še več odgovorov – a vsi so napačni... Pravijo, da to ni tisto, kar naj bi bilo: a kaj naj bi bilo tisto, kar naj bi bilo? Realnost se spreminja in resnica je vedno pluralna – tudi to je demokracija, če se že gremo demokracijo!«
Tako razmišljujoč je pridrvel Janko dol v dolino in ugotovil, da je vse drugačno kot prej, pa čeprav bi objektivno temu morali nasprotovati: hiše stojijo tam, kjer so stale prej; reka teče tam, kjer je tekla prej; vršaci so visoki toliko, kot so bili visoki prej; Janko sedi na kolesu, kot je sedel prej – z le eno razliko: hiše, reka, vršaci so bili pred tem na njegovi levi, sedaj pa so na njegovi desni; in temu se morda reče riziko objektivnosti, kar pomeni, da je vsaka objektivnost subjektivno objektivna!
Ko se ljudje zvečer spravimo k nočnemu počitku, v minutah preden zaspimo, radi še preračunamo svoj dan. In Janko je nocoj, potem ko se je prijetno utrujen zakotalil v svojo posteljo, počel prav to:
»Dan je bil lep, kaj lep, prekrasen: preživel sem ga med gorami, tam kjer sem najraje! A dan je bil še nekaj več, ker sedaj vem, da sem vse do današnjega dne delal eno zelo veliko napako: skušal sem bežati! Namreč tako to ne gre, saj življenja človek enostavno ne more razdeliti na različne kose, ker je med seboj vse prepleteno. Od danes naprej ne bom več bežal, raje bom zbral pogum, ker je pač moja človeška dolžnost, da so moje oči vedno odprte!«
