KO MINE ČAS

PRIDI KOT BELA PRINCESKA

PRIDI

Pridi kot bela princeska
v sivo zatišje poeta,
bodi kot krilce metulja,
ki se nad poljem spreleta.

Bodi kot sonce in luč
predme previdno postavi,
bodi kot jutro, ki se izgublja
v srebrikasti travi.

Sam to bom čakal na pragu,
da me prihod tvoj prevzame:
ko bo danica dotlela,
pritihotapi se vame.

VZLJUBIL SEM TE

Vzljubil sem te
že od vsega začetka:
bila si le drobna
bela marjetka.

Nisi poznala
ne gorja ne bolesti,
ko sem te srečal
ob tihi cesti.

Nič nisi rekla,
ko si sama ostala:
roso srebrno
si pričakovala.

NEKAJ ROŽNATEGA

Nekaj rožnatega je razlito po zraku
in povsod: po polju, po travniku in sadovnjaku.
In zdi se mi, ko hodim pod topoli,
da si ob meni in da ni nikogar
ob tihi poti daleč naokoli.
In zdi se mi, da te je poškropila
večerna zarja, ki se je razlila
po zraku
in povsod: po polju, po travniku
in sadovnjaku

VIŠNJE NA NEBU

Ob cesti so otrpnile trave.
Na drevju
so utihnile ptice.
Suha in trpka
pajčevina mraza
počasi
zapreda lice.

Tam daleč nekje
pa ognji zorijo
in morda
bo se nama lepo,
če pojdeva trgat
višnje
na večerno nebo.

Pridi,
pridi v moje oči,
da te ponesem
na višnjev prag
tisoč in enega jutra
in tisoč in ene noči.

LOKVANJ

Ti si zdaj moj beli lokvanj
na umirjeni gladini,
lokvanj, ki mu steblo v mračnih
globočinah korenini.

Saj bi te lahko utrgal
nad vodo — blesteči kelih,
a v dlaneh bi mi ostala
rosa listov ovenelih.

Jaz pa bolj kot cvet na vodi
rad bi videl v globočino,
saj si zame beli lokvanj
se globoko pod gladino.

ŠTEJ

Štej samo lepe rečl:
sledove živali na mladem pesku,
prvi ptičji ščebet v jutru,
dan z nasmejanim obrazom,
grozd v večernem vinogradu
in blago pajčevino nočl,
ki prekrije bridke misli.

tej samo lepe reči:
lesk v dekliških očeh,
stisk prijateljske roke,
veselo novico otroka
in dobrotljivi molk,
s katerim se pogovarjaš
tjavendan.

VITEZ NA KONJU

V oknu ima štirioglato nebo
in včasih na njem še gredo oblakov,
ki se razcvetejo ob večerih.
To ima in nič drugega.

V tvojo osamljenost včasih prijezdi
vitez na belem konju.
Vitez ima ustnice iz žejnega kamna
in ne vstopi takoj.

Medtem ko ga čakaš, si za vrati
molk spleta gnezdo. Potem
nenadoma začutiš na prsih njegovo dlan
kot cvetni list mrzle vrtnice.

Zastokaš od presenečenja in slasti.
A tvoj vitez na konju pobegne.

Ostane ti samo okno s štirioglatim nebom,
kjer se z ledeno svetlobo
smejijo mirijade zvezd.

Jaz nimam konja, ne belega
ne črnega. Lahko bi to ljubil.
Samo ne vem, kje si
in ali si sploh.

ŽALUJKE

Žalujke ob reki se sklanjajo
z otožnimi, suhimi prsti
globoko nad kalno vodo.
Morda pa o ženinu sanjajo,
ki ga nikoli ne bo,
morda pa po listju iztezajo
svoje prezeble dlani:
listi pa zdavnaj so s tokom
odplavali.

Nad mračno, razburjeno reko
otožne žalujke vise,
tako so usuti čez mene
nocoj tvoji voljni lasje.

In vendar
bojim se prosečih pogledov
in sanj, ki so v tebi nocoj,
bojim se, da jutri boš zrla
s solzami v očeh za menoj,
bojim se, da kakor žalujka
boš jutri prožila dlani:

listi pa bodo počasi
odplavali

JUTRIŠNJI DAN

Jutrišnji dan bo pred pragom imel
skodelico mleka za mačko
in dosti prezgodnje jutro
v rosnih šipah.

A danes tvoje okno
se vedno gleda na mojo pot.

Zato ne ostani sama
z modrim cvetom cikorije,
ki tekmuje z nebom.
Ne ostani predolgo sama
z grenkim prodom dvorišča
in z zidovi,
polnimi brazgotin.

Pridi, da skupaj v polju
spleteva venec iz vetra
in bilk. Ne bova poslušala,
kako jecljajo okrušeni jeziki zidov
stare besede.

Veliko več mi pove
steptana trava na poti v noč,
čeprav tam prijatelji
objokujejo zvezde
in si ob tern veselo
potiskajo note med rebra.

Pridi pa skupaj podriva
to kažipote,
rumene od zapeljevanja.
Mimogrede si na poti
natrgava šopek mladih stopinj
za stare dni.

Nič zato,
če stopiva nepripravljena
v ponedeljek.

VSAJ TA VEČER

Če sva se srečala zato,
da spet se posloviva,
na trpkosti in na slovo
vsaj danes pozabiva.

Vsaj ta večer naj iz oči
ljubezen ti izpijem,
v strasteh razburkane krvi
naj svojo žalost skrijem.

Vsaj ta večer naj bo toplo
pri srcu, ki sameva,
saj sva se srečala zato,
da spet narazen greva.

DVOGOVOR

Ljubezen
ne pogleda ne levo ne desno.
Po bližnjici pohiti
naravnost v tvoje srce.

Ti pa praviš, to so besede.
So. A postanejo
drobne frfotave ptice.
Lepega dne odletijo
in ne prikličeš jih več.

POSLAVLJAM SE

POSLAVLJAM SE

Poslavljam se od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov
in od zatonov in od sončnih vzhodov
in od spominov na pretekle dni.

Ostalo bo, kot je doslej bilo:
samotna pot med lepotičjem parka
in trop golobov in prezebla starka,
ki kruh drobi z utrujeno roko.

Ostala bo še rahto vdrta sled
na produ, koder sva nekoč hodila,
ostal šelest dekliškega bo krila
in misel nepovedanih besed.

Ostalo bo, kot je bilo nekoč,
slovo bo tiho in brez žalovanja:
spominjal se me bo le list, ki sanja
ob tihi uri, ko prihaja noč.

VEČERNI TRENUTKI

Pustil sem odklenjena vrata,
četudi nikogar ne bo,
četudi večerni trenutki
kot črni pogrebci gredo.

Gredo in ne mislijo name
in sploh ne vedo, da živim.
Pustil sem odklenjena vrata
in zdaj si le tebe želim.

Gredo in ne mislijo nate,
ker zdavnaj si nekam odšla,
čeprav le za hip kot obljuba
nekoč si ob meni bila.

Bila si, potem si pustila
me tu na pozabljenem dnu …
Omamljen od večnih spominov
samo to še vem, da sem tu

in čakam na jalove sanje,
da vrata se zopet odpro:
pustil sem odklenjena zate,
čeprav to nikoli ne bo.

NOCOJ

Nocoj so se vijoličaste sence
na ribnik neopaieno spustile,
osamljene klopi so se ob poti
pogledom nepoklicanim poskrile.

In ko bo zdrsnila še mesečina
kot tanek curek na peščena tla,
težko se ubraniti bo spomina
na tisti čas, ko tod sva mimo šla
in nisva vedela, da je pred nama
na bledi poti žalostno križišče,
kjer se razidejo ljudje za zmeraj in
jih nikoli več nihče ne išče.

V MENI GORIJO

V meni gorijo
prikrite strasti,
pred mano ležijo
neznane poti
in vendar to skrivam
razgretim strastem
in vendar nikamor
od doma ne grem.

Preveč je miline
še v tvojih očeh,
preveč je tujine
po blatnih poteh.
Potem ko boš dala
mi drobec srca,
potem bova laže
v neznano odšla.

Potem bo še vedno
na zemlji hudo,
potem bo še vedno
za nama nekdo,
ki čakal bo, čakal
na drobec srca,
na drobec življenja,
na srečo za dva.

SKOZI DEŽ

Razgrinjam zaveso
dežja in trave
in brodim
čez polje prostosti.
Sam sem na dlani narave,
sam zato, da bi bil moker
in zato, da bi bil
gozd in dež in trava.

Hodim slep od naliva
in niti ne čutim,
da je nebo že odprlo
svojo sinjo zenico.

Do bolečine
mi je nenadoma
prebodlo oči
zelenje mladega gozda
in ob grmičju
je zdrsnilo sonce
na moker fazanov rep.

IŠČEM TE

Bršljan se je stisnil
ob sloka telesa smrek,
v togi gozdni travi
se je razprlo
tisoče modrih vek.

Iščem te
v mokrem hladu gozda,
kjer si je veter
polomil prste.

Tiho sem, čisto tiho,
da se ne zgane pot
in odrine z menoj
v nepravo smer.
Šel bom za tabo
do zadnje daljave,
kjer se ptice izpovedujejo
in kjer šepečejo trave.

Ti pa ostani skrita
v poletni noči, ko mesec
drema med zvezdami,
in v zimskem jutru,
sredi sive meglice,
ko se na mrzli belini slane
riše sled neke ptice.

SENTIMENTALNA ROMANCA

Vem, danes te zadnjič gledam.
Za vselej odhajaš nekam
na južno stran.
Obljubljala si poletje,
a puščaš mi prazno gnezdo
in prazen dan.

Glej, zdaj zdaj sonce iztisne
poslednjo kapljo svetlobe
med gole krošnje dreves.
In zadnji žarek
se plaho dotakne
okna in belih zaves.

Potem gledam, gledam
sence, ki pritajeno
proti meni gredo.
In kmalu se mi zazdi,
kot da vijolice čudne
v mraku cveto.

Cveto kakor tihi spomini
na davno poletje
s toplim šotorom neba.
Cveto v pozabljenje,
da komaj te vidim tako,
kakor si nekdaj bila.

S posluhom zaljubljene ptice
si dala besedi glas
in ji vzela pomen.
In zdaj, ko si šla, čarodejka,
iščem na nebu sled tvojih kril
in čakam kot izgubljen.

Siva zrcalca luž ledenijo
na cesti in mračna tišina
odteka s streh.
Noč mi šepeče
sentimentalno romanco
o naju dveh:

Vidiš, tako mine čas
in pridejo prve,
komaj opazne gube.
Med ljudmi
in med pticami
pa ostanejo
neizpolnjene obljube.

SO STVARI

So stvari, ki ne bodo
nikoli moje:
izdelek iz kositra,
bleščeč kakor riba,
posoda iz bakra,
ukradena soncu,
in dekle,
ki mu je črni Drim
s svojo globino
obarval oči.
Za njimi se skriva
še zadnji otroški nasmešek
in že prvi žar
ženske na
To so stvari,
ki ne bodo nikoli moje,
čeprav jih odnašam
v bakreni posodi spomina
po dolgi kositrni poti
v neki drugi svet.

NEKAJ

Nekaj, kar je povezovalo,
se zdaj nenadoma ločuje.
Kar je bilo domače,
postane tuje.

S pekočo besedo se razleti
nekaj, kar se ti je zdelo
enovito,
za večnost zvarjeno.
Črno postane,
kar je bilo zeleno.

Pozabiš na dvojino,
na »jaz in ti«.
Sanjska ptica v tujo krošnjo
odleti.

GNEZDA IZ SOPARICE IN PELINA

STARO MESTO

1

Korak ali dva je do reke, do prvih hiš
z romantiko v gumbnicah. Ne znebiš
se občutka, da si tujec v tej tišini
in da pravzaprav brskaš po zgodovini.

V težkih škornjih straži dvorišče
črn oleander. Suh žarek si išče
špranjo do okna, da bi se lahko
dotaknil srčastih rož, ki v mraku cveto.

Potipaš v žep in kovinski nasmeh
se ti za hip zablisne v očeh.

2

Obstaneš pri kamnu, starcu iz rimskih dni,
in ga povprašaš, kako še sploh diha in živi
med sivim plebejskim zidovjem — sam.

A že te je tega vprašanja pošteno sram,
ker te z edinim očesom, narisanim s kredo,
ošine ironično in ti vzame besedo.

»Saecula mecum, amice ...«, počasi pove,
kot da bi z zlogi trgal svoje trdo srce.
Medtem si na bližnjem vrtu tišina
spleta gnezda iz soparice in pelina.

3

V to čudno zatišje, ujeto v kamen in čas,
od daleč sirena kot na ukaz
poldne zatrobi.

Izza streh in kaj veš od kod golobi sfrčijo.
Preplašena jata belih ptic
nariše s plahutanjem perutnic
nad strehami nekaj spačenih likov.

Potem pa se v loku, brez šuma, brez krikov,
vsa jata pod streho cerkveno spusti
in to za trenutek okameni.

4

Ti z dvignjeno roko prevzameš za hip
neplačano službo: postaneš kip.

Takrat iz zvonikovih lin zvon zadoni.
Divje udari bron in glas se zagrize z zobmi
v grlo sirene. V živ klopčič zvita
glasova se slepo trgata in besnita.

Golobi spet prhnejo v peno sončnega
prekriža se starka, oleander zbeži z dvorišča,
Marija s svetniki na hitro posreba juho,
pred pragom od trušča še kamen zastoka suho.

5

Ni daleč do reke. Tam žejna gladina
nič noče vedeti, kaj je to zgodovina,
kaj prezent in pluskvamperfekt. V brazde njene
kmalu usahne glas zvona in glas sirene.

Nad reko, ki leno drsi vzdolž bregov,
veter posreba še zadnje kaplje glasov.

Ti pa zaviješ mimo poslednjih
Obstaneš za hip. Dvigneš roko s pištolo
in se spet — sam ne veš zakaj — ne ustreliš.

PREŠTETO ZLOŽENO

Ponoči je vse preketo,
vse zloženo,
vse varno spravljeno.
Še mesto je na svojem mestu.

Potem pa znenada,
ob štirih in dvajset minut,
oddaljena sončna zvezda
pomoči svoj zlati prst
v modrikasto jutro.

Tako se hiša zbudi —
z zvokom skodelic za kavo
in z jokom otroka.

Nič ni več preketo,
nič ni zloženo,
še mesta ni več
na svojem mestu.

Rekel bi komu Dobro jutro,
pa že spet vsi preštevajo,
že spet vsi zlagajo
svoje drobne vsakdanjosti
z gluhonemimi gibi rok.

KANARČKOVI ŠKORNJI

Iz sveta drobnih vsakdanjosti
Dober dan gospa
težko pobegneš v globlji svet
Kako ste kaj

Vse se nekako oprime tvoje duše:
dvorišče z listki trpotca,
skupni hodnik z OSLOM in KOZO na steni,
cestni prah s pelinom ob plotu
in vonj po železniških pragovih.
Ni čudno, če si ob tem želiš prilastiti
še tisto, kar je že tvoja last.
In če se ne motim,
bi ti še kanarčku obula škornje,
da ne bi mogel vzleteti.

Dober dan gospa
kako ste kaj
Hvala dobro.

PRELUDIJ

Nemo strmijo vame podobe s sten.
Gotovo si tudi one mislijo svoje,
ker je pač jesen
in je dolgčas
in ker pod nami debela soseda
stare arije poje.

Zunaj je sivo, kot bi razsuli pepel
iz ugasle peči.
Nebo je zabuhlo kot trebuh
utopljenca.
(Morda zanj zvoni,
v cerkvi pa molijo, kot je navada
pri starih, pobožnih ženicah,
s pomočjo rožnega venca
»za duše v vicah«).

Plamen liže polena v peči,
suha svetloba okna žge.
In mrtve muhe ležijo med
Šestnajst jih je.
(Sicer pa je vsakega življenja
enkrat konec — tudi mušjega).
Hvala lepa za tako smrt:
gledaš na prosto, pa si vendar zaprt.

Čudno.
Nisem še slišal, da bi staro steklo
kdajkoli karkoli reklo.
Pa vendar to stara šara
govori, kadar hodim ob steni,
kjer stoji
naša omara.

Sicer pa so to dolgočasne povesti.
(Pa tudi to ni zabavno,
da bo spet dež
in bodo luže na cesti.
Saj sploh ni več lepega dneva).

Joj, naša soseda še vedno prepeva,
v glavi mi naša soseda prepeva
stare arije.
In ker je dolgčas
in ker je pač jesen,
nemo strmijo vame podobe s sten.

LADJA NA KATERI MENE NE BO

S poti po Madžarski

1

Jesenski Heviz je zapuščen.
Le to in tam še kdo nastavlja
krmežljavemu soncu
svoje revmatične rôke.

Iz vode, ki jo nekje v globinah
greje zemeljski ogenj,
se dviga siva meglica.

V parku mačka
prečka potko,
črn ptič prhne v nebo,
oblak se nakremži.
Kažipot kaže
nikamor.

2

Rada bi našla čardo
s pravo ribjo juho,
s pravimi ciganskimi violinami,
s pravim tokajcem,
s pravo patino
nečesa, kar je preveč minljivo,
da bi bilo lahko res.

Za to trenutek sreče
si rad zlomim jezik
z madžarskim
koszönöm szepem

3

Midva sva danes
kakor dva prsta soseda:
prepletena, odvisna, nespametna.
Jaz: Kazalec tvoje poti,
ti: sredinec moje pozornosti.
Ti: kazalec mojega smisla,
jaz: sredinec tvoje sreče.

Če ne bi bilo palca,
ki se prerine med naju,
kdo bi kazal figo
temu življenju!?

4

Ruski šampanjec
v široki francoski postelji
v madžarskem hotelu.

A za naju so vsenaokrog
same španske vasi.

5

Tisti večer ob Balatonu
in tvoj glavobol
in nezakurjena soba,
polna jesenskih hroščev,
in nedoživeto kramljanje
s Cirilom,
medtem ko je Metod
menda v Rimu.

6

Ne zameri mi tega vprašanja,
ljuba moja:
na kaj to spominja
tista drobna madžarska paprika,
ki sva jo kupila
v Keszthelyju?

Saj veš, najprej je sladka,
dokler je sveža, potem pa huda,
ko mine čas.

7

Ko drsi sonce
za strehe Tihanyja,
postajajo stvari brezimne.
Takrat samo slutiš
plivkanje vode
na robu jezera,
drstenje rib med trstičjem,
zorenje zadnjih robid
na trnovem grmu
in oddaljen grugru
madžarskih golobov
s paprikastimi kljuni.

Če bi me pogrešala,
bi me že našla,
bi me že našla,
če bi me pogrešala.

8

To je trajekt, ki vozi samo
do srede jezera.
Tam se ustavi za vselej,
da hrepenita po njem
levi in desni breg.

To je trajekt, ki vozi samo
do srede časa.
Midva stojiva na njem,
objeta
in vsak na drugem bregu.

9

Tu, kjer so daljave ravne,
da se nebo naslanja na polja,
še enkrat zatisni oči pred tistim,
kar bi rada videla,
zamolči tisto,
kar bi rada rekla,
odmakni roko pred tistim,
kar bi rada objela.

Tako boš ostala dolgo ponosna
in gola in sama.

10

Na spomeniku osvoboditeljem
ljudje kakor mravlje
s fotografskimi aparati.

Malo niže ob potki
v zarasli strmini
lupine jajca in masten papir.

Še niže
Donava z mostovi
iz sanj in betona
in z ladjo, na kateri
mene ne bo.

VISOKO V HRIBU

Samostan Preobraženski, Bolgarija

Visoko v hribu med brajdami
je cerkev našla svoj mir.
Kot mračna ladja iz preteklosti
je priplula v zgodnji večer.

Znotraj molčijo črni svetniki
v ikonah. Kadilo in čas
sta se zalezla med stene.
S pritlikavih sveč
kapljajo na zlate okvire
solze voščene.

V kotu kleči bog — kapitan.

Ostal je sam s svojo brado
in s svojo barko.
Skoz vežo gleda,
kako je grozdje sladko
med brajde zvabilo
njegovo sveto posadko.

BESEDA ODIDE NA POT

BESEDA

Beseda odide na pot
iz ust v usta,
iz ušesa na jezik pa spet v uho.
Dolgo, predolgo hodi tako.

In zrase ji brada do tal
in pogled ji postaja
čedalje bolj prazen
in izgubljen.
Nekega dne zaide v uho
le njena scefrana obleka.
A kje je pomen?

Imeti pomen ali ne,
to je vprašanje,
ki si ga beseda sama
nikdar ne zastavi.
Tudi brez njega
ji je lepo
v marsikateri glavi.

Tudi brez njega odhaja na pot
iz ust v usta, iz ušesa na jezik
pa spet v uho.
Predolgo hodi beseda tako.
Hodi in nikakor ne more
postati meso.

BOSA KOBILA

Tri vogle podpirati
pometati pred lastnim pragom
biti komu kos
gledati v sosedov lonec
vihati nos.

Boriti se za oslovo senco
jesti z veliko žlico
požreti dano besedo
delati raičun brez krčmarja
pljuvati v lastno skledo.

Drugemu žagati vejo
metati polena pod noge
drugemu jamo kopati
umivati si roke
pokončno stati.

Mlatiti prazno slamo
prej priti prej mleti
mahati s praznim žakljem
zagnati krik in vik
na dveh stolih sedeti.

Imeti maslo na glavi
živeti na veliki nogi
prati umazano perilo
imeti debel krompir
in boso kobilo.

BUTALSKO UPANJE

Na podstreju pajek,
v kašči slepa
V enem kotu sobe
zvezda, v drugem križ.

Piškav oreh v košu,
v kleti prazen sod.
Prašen regrat stiska
se ob vaški plot.

V gnezdu gnilo jajce,
gos na njem sedi.
Tri dni že butalsko
upanje vali.

HVALNICA

Kako mi je dobro:
nihče me ne tepe z bičem,
nihče me s kropom ne hara,
nihče me na kol ne natika,
nihče mi ne puli nohtov,
nihče me ne suva med noge,
nihče mi ne trga jezika,
nikomur ne pride na misel,
da bi me razčetveril.

Kako mi je dobro,
vedno bolje mi je.

SKLANJATEV

Dekle
dekleta
dekletu
dekle
pri dekletu fant

MAČEK

Neko jutro v aprilu
na vrata potrka maček
in vpraša, če sem doma.
Skrhan, zaripel glas,
na bergle oprt, reče: Da.

Moram priznati, če hočem
ali če nočem. Mrka zavest
pogleda skozi režo oči
in reče nevoljno, zaspano:
Kdo me želi?

Gospod, spustite me noter,
jaz sem, vaš maček Mrnjav,
v kak kot bi se stisnil
in malo zadremal,
če vam je prav.

Nič ne pomaga, si mislim,
saj je le maček, ni vrag.
Še preden kaj rečem,
že se grozljivo nasrši
in se prerine čez prag.

Velik, mogočen maček
napolni jutro v aprilu
in mojo glavo do roba oči.
Znotraj zaprede in ostre
kremplje v zavest zasadi.

VOL

Potok, zasenčen z jelšami
in vrbami, ima hripav glas,
ko teče pod mostom
skozi zaspano vas.

»Ej, ti,« pravi tistemu,
ki ga razume, »povej,
ali naj se ustavim
ali naj tečem naprej?«

A tisti, ki ga razume,
med jelšami in vrbami skrit,
ves naveličan zamuka
in si gre žejo gasit.

RIBJA BIBLIJA

In v začetku
je bila riba
in je rekla:
bodi reka!
In bila je reka.

In ribič
je stopil k reki
in na trnek
nataknil tisto,
kar je bilo
v začetku.

CINIČNA PESEM

Vem: nekoč boš hodil
s palico po cesti,
komaj si boš upal
k trhli mizi sesti.

Karte boste vrgli,
malo pokramljali
in naposled vendar
spet pokorno vstali.

Nekaj let boš hodil
in nato prenehal
in nekdo bo zate
vprašal — in zazehal.

Karte bodo vrgli,
same črne križe,
ti pa boš pod njimi
le za meter niže.

PESNIKOVA SMRT

Meni je smrt
spogledljiva
gospa.
Ničesar
mi ne more vzeti.
Če hočem biti
vest tega sveta,
ne smem
in ne morem
umreti.
Živ sem
in mrtev
kakor voda
in kakor k amen.
Amen

USIHAM V LASTNE GLOBINE

DOČAKAL SEM JUTRO

Dočakal sem jutro prvih ptic
in zadnjih zvezd. To je čas, ko zemljo
zaščeme korenine. In trava se zlekne,
pripravljena, da prvi žarek sonca
nanjo poklekne.

Dočakal sem jutro in prvi klic
petelina. Prvo sapo vetra pod bregom.
Zdaj čutim za težkim zastorom vek,
kako je divja osamljenost lista
v gozdu smrek.

Dočakal sem jutro, ko puh meglic
sivi nad razdihanim poljem. Zdaj usiham
v lastne globine. Ne morem drugam,
saj se je v mukah dokončno rodila
grenka beseda: sam.

KOT ŽILAV GRM

Tesnoba to zaslepi v dopoldanski uri.
Med kamne usahne dan. In pot od danes
do jutri se sama od sebe skrajša.
A tista, ki jo brezumno ljubiš,
ostane nedosegljiva, ubežna
in vedno lepša in vedno slajša.

Globlje začutiš minevanje zvezd,
nespravljivost ognja in vode
in srhljivo grozo samote …

Zdi se, da célo življenje kličeš
samega sebe na drugem bregu.
Upaš, da boš ob istem času kot ocean
na dveh skrajnih koncih sveta.
Nazadnje ti kri zakrkne in postaneš
kot žilav grm s smolasto grčo
namesto srca.

PESEM

Prekleto je to, vse znova
dotipati in vse odkriti
in biti do konca potrt
in žejen
zaradi neke Marije
ali česarkoli že, kar je mogoče
pomanjšano življenje
ali povečana smrt.
Kako naj vem.

Vem samo to, da korenine
kažejo zadnjo smer. In vem,
da v hipu mine življenje
in da se nem vsak zase preseli
v sokove cvetja, v iskro neke tuje
nedomišljene misli
in v sončni prah poletja.

Zdaj pa res moram reči adijo
svoji prijetni puščobi.
Oditi moram iz prostora in dneva
v nekaj tretjega: mogoče v blišč,
ki z neke tuje reke odseva,
ali dalje do gozda izmišljenega
s polnimi krošnjami ptic —
pa spet nazaj (kakor vedno)
po isti nori poti iskanja:
skozi gozd, mimo reke,
skozi gosto toploto avgusta,
kjer sta proctor in čas
do vrha polna grenkobe,
a tudi prvih jabolk
za žejna otroška usta.

VČERAJNJI TRUBADUR

Gledam skozi trde rože
na tvojem oknu
in čutim sokove v drevesu,
ob katerem stojim,
in čutim sprehod krvi
v telesu,
(v katerem živim).

Ali pa ti
začutiš kdaj
spréhod vetra, oblakov
in to spodaj, na cesti,
sprehod mojih korakov.

Ali zaide kdaj
skozi tvoje zaprto okno
sprehod snovi
(iz oblike v obliko)
in spréhod duha
(in sence v svetlobo).

Ti nemara
ne more imeti
nikogar na svetu rada.
Morda si postala
kamen,
ki niti ne razpada.

Daj, vsaj luč utrni,
če že ne čutiš,
kako glasno krvavi
grlo slavca, ujeto med trni.

SLEP OD ROJSTVA

Že zdavnaj
je padel kamen
skozi tišino.
Zlat list svetlobe
drhti nad poljem.

In jaz se zatekam
v ograd besed
kot ptica
v svoje gnezdo,
spleteno iz senc
in ljubezni.

Moji prsti
so polni tesnobe.
Objemajo kamen,
ki je slep od rojstva
in trd od svetlobe.

POGOVOR Z DREVESOM

Drago moje drevo,
ti veliko preneseš:
pomladno plimo
v svojih žilah,
bohotno listanje
sredi poletja,
škrlatno jesensko smrt
in celo ptico,
ki poje
v tvoji krošnji, drevo,
celo ptico preneseš.

S teboj jo poslušam,
ko poje
v tvojem srcu, drevo.
Njena pesem
je tako sama
pod zrelimi cveti zvezd.
Tako sama,
da je podobna meni,
kadar s slastjo in grozo
trgam
glasove iz grla.

Ta ptica mora imeti
mrzle grozde trpljenja
okrog vratu.
Zdaj potipa
s pojočo konico
zelene dlani listov.
Zdaj kane ob deblu
kot vzdih bolečine.
Pa spet brizgne
proti vesolju,
kot da bi pesem hotela
dohiteti
izgubljeno svetlobo
preteklega dne.

Moj razvejani prijatelj,
ti si prvo uho
za to pesem.
Skupaj poslušava,
kar je tako grozljivo
in hkrati sladko,
da si moram
oblizniti ustnice
kakor martinček na soncu.

Rad bi iz vsega iztisnil kapljo,
kapljico smisla.
A trda slepota
zastira oči,
da ne vidim,
kdaj se v življenje
in pesem
zgane negibna snov.

Dobro glej, drago drevo:
zvezde odcvetajo
in kmalu bo konec nočl.
Še malo,
še čisto malo
in ptica življenja
drugam odleti.

TRENUTEK

Mogoče je samo slepilo v tem trenutku,
ki izgublja prave črke iz grla.
Mogoče je samo ljubezniv žarek
iz nekih tujih oči.

Izza vseh plotov se nasmiha pa ne veš,
kaj je to: rumen regratov cvet ali poljub
ukraden med bilkami.

Sploh ne veš, kaj bi rekel, ko žive barva
preplavljajo molk.
Ti samo slutiš,
da boš čakal, raztopljen
v svetlobi, ki ji ne veš imena.

Najbrž je to trenutek, ki je že mimo,
ti pa čakaš nanj nestrpno in dolgo —
dokler sonce zvečer ne obvisi
kakor mrzel fazan lovcu za pasom.

SMISEL

Poišči me, če hočeš.
Zdaj sem oblečen v skorjo drevesa,
ki raste v obe smeri.
Zalezem se tudi v koruzni storž
in si v brado pripovedujem
šale na svoj račun.

Pohiti, sicer ti pobegnem
v sredico vode
ali kot ptica prhnem mimo.

Nobena pot ni predolga.
Samo še korak
pa me mogoče ujameš.
Pridi, saj ti pravim,
da ni daleč do jase, kjer s koreninami
dražim črno kožo zemlje.

Glej — to sem, samo še roko iztegni!
In ne smelt se zgroziti,
ko me zares odkriješ.
Veš, prhek sem, ne posebno lep
in dišim po krvi vseh stvari.

Poišči me že,
če hočeš. Ime mi je Smisel
in tudi v tebi utripam.

LEPEGA DNE

Dozorela misel je temnejša
od teme. Posuši se kot list.
Lepega dne odpade. Na njenem mestu
zraste zavist.

Obupan še z golo roko
seže v žerjavico
in jo med prsti pogasiš.
Šele proti jutru
s toplim pepelom na licu
in z mislijo sladko zaspiš.

In spet se vse izravna:
mojster ti uglasi klavir,
oko se v očesu prepozna,
zdravnik ti poravna kost,
bridka misel se osladka.

POPOTNIKI

ČAKANJE

Vsi smo zbrani
na tem prizorišču, vsi:
bralci kamenja tisočletnega,
krotilci ognja zagonetnega,
pastirji molka,
razlagalci kadila,
brezhrbteničniki,
pokončneži,
kruljava strašila.

Vsi imamo le pol užitka,
pol sle, pol vsega zlega,
zlo, srd, seč, žolč, bes
in to in tam deteljico
iz štirih peres.

Tam daleč se boči
prostranstvo neba, po katerem
tavajo blede podobe,
porojene v časovnem zrcalu.
Tu blizu pa bo kmalu
blišč in pok, dim in krik
in glava na tnalu.

VOLK

Volk beži preko snežine.
Tisoč nog pod njim.
Daleč ostal je ogenj.
Daleč ostal je dim.

V grlu utripa
V srcu utripa molk.
Na beli ledeni plošči
rane si liže volk.

Volk samotar, volk človek,
volk misel in volk spomin.
Okoli srca ledenijo
letnice bolečin.

Z BRIDKIM REZILOM

Z bridkim rezilom
sem si v sanjah
sekal prste. Členek
za členkom.

In nič bolečine. Nič krvi.
Sam sanj ski vosek
do zapestja, ki skeli.

Kako naj zdaj brez rok
zadavim
zobato sanjsko pošast
v sebi?

Ne vem, ali vsi sanjamo
iste sanje,
ali pa je vsenaokrog
res vedno več zveri
iz sanj, mesa in krvi?!

BALADICA

Ko se zmrači, prijezdi kot vitez
v čudno zakladnico sna.
Z njo, ki jo ljubi, do jutra
niza ogrlico
iz biserov in zlata.

Zjutraj odjezdi čez trg
in čez most. Proti severu odhiti.
Na poti ga srepo sonce
vsako jutro na novo
kot mrzlo bilko pokosi.

DREVO OB PROGI

Samo tiha postaja s sajastim prtom puščobe
in tiri, oblizani od jutra in mrzlih trav.

Pozabljena rokavica na klopi je kakor živa.
Pričakuješ, da ti pomaha v pozdrav.

Zunaj iz kamna raste v krmežljavo višino
nekaj, kar je najbrž drevo.

Eno tistih čudnih dreves,
ki korenine tudi v spomin poženo.

SKICA

Kamor pogledaš,
samo bela stena.
Visoko pri bradi
tvoja kolena.

Pogled uprt v tla,
ostrejši od britve.

Čas brez rok,
dan brez molitve.
Dan brez ptice.
Dan brez rože.

Svetu na milost
in nemilost
izročena
notranja stran koe.

NEKDO TRKA

Somrak je v sobi in plamen
pleše po steni.
Zunaj se noč raztaplja
v sivi dež jeseni.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Soba počasi postaja polje,
polno zrelega žita.
Skozi srce zdivjajo
rdeča konjska kopita.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Žito zavalovi in pljusne
v nebo svoje zlate pene.
Oči se mrzlo zazro v ugasle, mrtve stene.

Nekdo trka.
Nekdo še vedno trka
na okno.

STRAH

Mrzla tišina vzhaja
izza goré.
Moledujoče ližejo veter
zeleni jeziki trave.
In strah ima v ustih
strme zobe.

Naj samo droben
kovanec glasu
zažvenketa,
da ga posrka uho
slepe ptice.

Molk,
ne sme biti vezan
v svinčene platnice.

Čez pusto polje
moledujoče
ližejo veter
zeleni jeziki trave.

Človeku (sosedu)
začenja rasti
črn pelin iz glave.

POPOTNIKI

V očeh je ugasnil ogenj,
telo so prekrile kraste.
S suhimi prsti
tipamo, kako nam iz čela
grenko grmičje raste.

Iskali smo pot čez reko
v tišini večerni.
Lahko bi bili lahkoživi,
pa smo bili poslušni
in lahkoverni.

Zgrešili smo célo reko,
ko smo iskali plitvino.
Vse kaže tako, da ne bomo
nikoli prišli
v obljubljeno domovino.

TUDI TI

Tudi ti nekoč boš jaz,
ti, ki si še skrit v neznanem.
Pride ura, ko bo čas,
da od trhle mize vstanem
in da grem nazaj v neznano
in da spremenim obraz,
da ne bo sledu za mano
in da ti postaneš jaz.

PRIDI KOT BELA PRINCESKA

PRIDI

Pridi kot bela princeska
v sivo zatišje poeta,
bodi kot krilce metulja,
ki se nad poljem spreleta.

Bodi kot sonce in luč
predme previdno postavi,
bodi kot jutro, ki se izgublja
v srebrikasti travi.

Sam to bom čakal na pragu,
da me prihod tvoj prevzame:
ko bo danica dotlela,
pritihotapi se vame.

VZLJUBIL SEM TE

Vzljubil sem te
že od vsega začetka:
bila si le drobna
bela marjetka.

Nisi poznala
ne gorja ne bolesti,
ko sem te srečal
ob tihi cesti.

Nič nisi rekla,
ko si sama ostala:
roso srebrno
si pričakovala.

NEKAJ ROŽNATEGA

Nekaj rožnatega je razlito po zraku
in povsod: po polju, po travniku in sadovnjaku.
In zdi se mi, ko hodim pod topoli,
da si ob meni in da ni nikogar
ob tihi poti daleč naokoli.
In zdi se mi, da te je poškropila
večerna zarja, ki se je razlila
po zraku
in povsod: po polju, po travniku
in sadovnjaku

VIŠNJE NA NEBU

Ob cesti so otrpnile trave.
Na drevju
so utihnile ptice.
Suha in trpka
pajčevina mraza
počasi
zapreda lice.

Tam daleč nekje
pa ognji zorijo
in morda
bo se nama lepo,
če pojdeva trgat
višnje
na večerno nebo.

Pridi,
pridi v moje oči,
da te ponesem
na višnjev prag
tisoč in enega jutra
in tisoč in ene noči.

LOKVANJ

Ti si zdaj moj beli lokvanj
na umirjeni gladini,
lokvanj, ki mu steblo v mračnih
globočinah korenini.

Saj bi te lahko utrgal
nad vodo — blesteči kelih,
a v dlaneh bi mi ostala
rosa listov ovenelih.

Jaz pa bolj kot cvet na vodi
rad bi videl v globočino,
saj si zame beli lokvanj
se globoko pod gladino.

ŠTEJ

Štej samo lepe rečl:
sledove živali na mladem pesku,
prvi ptičji ščebet v jutru,
dan z nasmejanim obrazom,
grozd v večernem vinogradu
in blago pajčevino nočl,
ki prekrije bridke misli.

tej samo lepe reči:
lesk v dekliških očeh,
stisk prijateljske roke,
veselo novico otroka
in dobrotljivi molk,
s katerim se pogovarjaš
tjavendan.

VITEZ NA KONJU

V oknu ima štirioglato nebo
in včasih na njem še gredo oblakov,
ki se razcvetejo ob večerih.
To ima in nič drugega.

V tvojo osamljenost včasih prijezdi
vitez na belem konju.
Vitez ima ustnice iz žejnega kamna
in ne vstopi takoj.

Medtem ko ga čakaš, si za vrati
molk spleta gnezdo. Potem
nenadoma začutiš na prsih njegovo dlan
kot cvetni list mrzle vrtnice.

Zastokaš od presenečenja in slasti.
A tvoj vitez na konju pobegne.

Ostane ti samo okno s štirioglatim nebom,
kjer se z ledeno svetlobo
smejijo mirijade zvezd.

Jaz nimam konja, ne belega
ne črnega. Lahko bi to ljubil.
Samo ne vem, kje si
in ali si sploh.

ŽALUJKE

Žalujke ob reki se sklanjajo
z otožnimi, suhimi prsti
globoko nad kalno vodo.
Morda pa o ženinu sanjajo,
ki ga nikoli ne bo,
morda pa po listju iztezajo
svoje prezeble dlani:
listi pa zdavnaj so s tokom
odplavali.

Nad mračno, razburjeno reko
otožne žalujke vise,
tako so usuti čez mene
nocoj tvoji voljni lasje.

In vendar
bojim se prosečih pogledov
in sanj, ki so v tebi nocoj,
bojim se, da jutri boš zrla
s solzami v očeh za menoj,
bojim se, da kakor žalujka
boš jutri prožila dlani:

listi pa bodo počasi
odplavali

JUTRIŠNJI DAN

Jutrišnji dan bo pred pragom imel
skodelico mleka za mačko
in dosti prezgodnje jutro
v rosnih šipah.

A danes tvoje okno
se vedno gleda na mojo pot.

Zato ne ostani sama
z modrim cvetom cikorije,
ki tekmuje z nebom.
Ne ostani predolgo sama
z grenkim prodom dvorišča
in z zidovi,
polnimi brazgotin.

Pridi, da skupaj v polju
spleteva venec iz vetra
in bilk. Ne bova poslušala,
kako jecljajo okrušeni jeziki zidov
stare besede.

Veliko več mi pove
steptana trava na poti v noč,
čeprav tam prijatelji
objokujejo zvezde
in si ob tern veselo
potiskajo note med rebra.

Pridi pa skupaj podriva
to kažipote,
rumene od zapeljevanja.
Mimogrede si na poti
natrgava šopek mladih stopinj
za stare dni.

Nič zato,
če stopiva nepripravljena
v ponedeljek.

VSAJ TA VEČER

Če sva se srečala zato,
da spet se posloviva,
na trpkosti in na slovo
vsaj danes pozabiva.

Vsaj ta večer naj iz oči
ljubezen ti izpijem,
v strasteh razburkane krvi
naj svojo žalost skrijem.

Vsaj ta večer naj bo toplo
pri srcu, ki sameva,
saj sva se srečala zato,
da spet narazen greva.

DVOGOVOR

Ljubezen
ne pogleda ne levo ne desno.
Po bližnjici pohiti
naravnost v tvoje srce.

Ti pa praviš, to so besede.
So. A postanejo
drobne frfotave ptice.
Lepega dne odletijo
in ne prikličeš jih več.

POSLAVLJAM SE

POSLAVLJAM SE

Poslavljam se od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov
in od zatonov in od sončnih vzhodov
in od spominov na pretekle dni.

Ostalo bo, kot je doslej bilo:
samotna pot med lepotičjem parka
in trop golobov in prezebla starka,
ki kruh drobi z utrujeno roko.

Ostala bo še rahto vdrta sled
na produ, koder sva nekoč hodila,
ostal šelest dekliškega bo krila
in misel nepovedanih besed.

Ostalo bo, kot je bilo nekoč,
slovo bo tiho in brez žalovanja:
spominjal se me bo le list, ki sanja
ob tihi uri, ko prihaja noč.

VEČERNI TRENUTKI

Pustil sem odklenjena vrata,
četudi nikogar ne bo,
četudi večerni trenutki
kot črni pogrebci gredo.

Gredo in ne mislijo name
in sploh ne vedo, da živim.
Pustil sem odklenjena vrata
in zdaj si le tebe želim.

Gredo in ne mislijo nate,
ker zdavnaj si nekam odšla,
čeprav le za hip kot obljuba
nekoč si ob meni bila.

Bila si, potem si pustila
me tu na pozabljenem dnu …
Omamljen od večnih spominov
samo to še vem, da sem tu

in čakam na jalove sanje,
da vrata se zopet odpro:
pustil sem odklenjena zate,
čeprav to nikoli ne bo.

NOCOJ

Nocoj so se vijoličaste sence
na ribnik neopaieno spustile,
osamljene klopi so se ob poti
pogledom nepoklicanim poskrile.

In ko bo zdrsnila še mesečina
kot tanek curek na peščena tla,
težko se ubraniti bo spomina
na tisti čas, ko tod sva mimo šla
in nisva vedela, da je pred nama
na bledi poti žalostno križišče,
kjer se razidejo ljudje za zmeraj in
jih nikoli več nihče ne išče.

V MENI GORIJO

V meni gorijo
prikrite strasti,
pred mano ležijo
neznane poti
in vendar to skrivam
razgretim strastem
in vendar nikamor
od doma ne grem.

Preveč je miline
še v tvojih očeh,
preveč je tujine
po blatnih poteh.
Potem ko boš dala
mi drobec srca,
potem bova laže
v neznano odšla.

Potem bo še vedno
na zemlji hudo,
potem bo še vedno
za nama nekdo,
ki čakal bo, čakal
na drobec srca,
na drobec življenja,
na srečo za dva.

SKOZI DEŽ

Razgrinjam zaveso
dežja in trave
in brodim
čez polje prostosti.
Sam sem na dlani narave,
sam zato, da bi bil moker
in zato, da bi bil
gozd in dež in trava.

Hodim slep od naliva
in niti ne čutim,
da je nebo že odprlo
svojo sinjo zenico.

Do bolečine
mi je nenadoma
prebodlo oči
zelenje mladega gozda
in ob grmičju
je zdrsnilo sonce
na moker fazanov rep.

IŠČEM TE

Bršljan se je stisnil
ob sloka telesa smrek,
v togi gozdni travi
se je razprlo
tisoče modrih vek.

Iščem te
v mokrem hladu gozda,
kjer si je veter
polomil prste.

Tiho sem, čisto tiho,
da se ne zgane pot
in odrine z menoj
v nepravo smer.
Šel bom za tabo
do zadnje daljave,
kjer se ptice izpovedujejo
in kjer šepečejo trave.

Ti pa ostani skrita
v poletni noči, ko mesec
drema med zvezdami,
in v zimskem jutru,
sredi sive meglice,
ko se na mrzli belini slane
riše sled neke ptice.

SENTIMENTALNA ROMANCA

Vem, danes te zadnjič gledam.
Za vselej odhajaš nekam
na južno stran.
Obljubljala si poletje,
a puščaš mi prazno gnezdo
in prazen dan.

Glej, zdaj zdaj sonce iztisne
poslednjo kapljo svetlobe
med gole krošnje dreves.
In zadnji žarek
se plaho dotakne
okna in belih zaves.

Potem gledam, gledam
sence, ki pritajeno
proti meni gredo.
In kmalu se mi zazdi,
kot da vijolice čudne
v mraku cveto.

Cveto kakor tihi spomini
na davno poletje
s toplim šotorom neba.
Cveto v pozabljenje,
da komaj te vidim tako,
kakor si nekdaj bila.

S posluhom zaljubljene ptice
si dala besedi glas
in ji vzela pomen.
In zdaj, ko si šla, čarodejka,
iščem na nebu sled tvojih kril
in čakam kot izgubljen.

Siva zrcalca luž ledenijo
na cesti in mračna tišina
odteka s streh.
Noč mi šepeče
sentimentalno romanco
o naju dveh:

Vidiš, tako mine čas
in pridejo prve,
komaj opazne gube.
Med ljudmi
in med pticami
pa ostanejo
neizpolnjene obljube.

SO STVARI

So stvari, ki ne bodo
nikoli moje:
izdelek iz kositra,
bleščeč kakor riba,
posoda iz bakra,
ukradena soncu,
in dekle,
ki mu je črni Drim
s svojo globino
obarval oči.
Za njimi se skriva
še zadnji otroški nasmešek
in že prvi žar
ženske na
To so stvari,
ki ne bodo nikoli moje,
čeprav jih odnašam
v bakreni posodi spomina
po dolgi kositrni poti
v neki drugi svet.

NEKAJ

Nekaj, kar je povezovalo,
se zdaj nenadoma ločuje.
Kar je bilo domače,
postane tuje.

S pekočo besedo se razleti
nekaj, kar se ti je zdelo
enovito,
za večnost zvarjeno.
Črno postane,
kar je bilo zeleno.

Pozabiš na dvojino,
na »jaz in ti«.
Sanjska ptica v tujo krošnjo
odleti.

GNEZDA IZ SOPARICE IN PELINA

STARO MESTO

1

Korak ali dva je do reke, do prvih hiš
z romantiko v gumbnicah. Ne znebiš
se občutka, da si tujec v tej tišini
in da pravzaprav brskaš po zgodovini.

V težkih škornjih straži dvorišče
črn oleander. Suh žarek si išče
špranjo do okna, da bi se lahko
dotaknil srčastih rož, ki v mraku cveto.

Potipaš v žep in kovinski nasmeh
se ti za hip zablisne v očeh.

2

Obstaneš pri kamnu, starcu iz rimskih dni,
in ga povprašaš, kako še sploh diha in živi
med sivim plebejskim zidovjem — sam.

A že te je tega vprašanja pošteno sram,
ker te z edinim očesom, narisanim s kredo,
ošine ironično in ti vzame besedo.

»Saecula mecum, amice ...«, počasi pove,
kot da bi z zlogi trgal svoje trdo srce.
Medtem si na bližnjem vrtu tišina
spleta gnezda iz soparice in pelina.

3

V to čudno zatišje, ujeto v kamen in čas,
od daleč sirena kot na ukaz
poldne zatrobi.

Izza streh in kaj veš od kod golobi sfrčijo.
Preplašena jata belih ptic
nariše s plahutanjem perutnic
nad strehami nekaj spačenih likov.

Potem pa se v loku, brez šuma, brez krikov,
vsa jata pod streho cerkveno spusti
in to za trenutek okameni.

4

Ti z dvignjeno roko prevzameš za hip
neplačano službo: postaneš kip.

Takrat iz zvonikovih lin zvon zadoni.
Divje udari bron in glas se zagrize z zobmi
v grlo sirene. V živ klopčič zvita
glasova se slepo trgata in besnita.

Golobi spet prhnejo v peno sončnega
prekriža se starka, oleander zbeži z dvorišča,
Marija s svetniki na hitro posreba juho,
pred pragom od trušča še kamen zastoka suho.

5

Ni daleč do reke. Tam žejna gladina
nič noče vedeti, kaj je to zgodovina,
kaj prezent in pluskvamperfekt. V brazde njene
kmalu usahne glas zvona in glas sirene.

Nad reko, ki leno drsi vzdolž bregov,
veter posreba še zadnje kaplje glasov.

Ti pa zaviješ mimo poslednjih
Obstaneš za hip. Dvigneš roko s pištolo
in se spet — sam ne veš zakaj — ne ustreliš.

PREŠTETO ZLOŽENO

Ponoči je vse preketo,
vse zloženo,
vse varno spravljeno.
Še mesto je na svojem mestu.

Potem pa znenada,
ob štirih in dvajset minut,
oddaljena sončna zvezda
pomoči svoj zlati prst
v modrikasto jutro.

Tako se hiša zbudi —
z zvokom skodelic za kavo
in z jokom otroka.

Nič ni več preketo,
nič ni zloženo,
še mesta ni več
na svojem mestu.

Rekel bi komu Dobro jutro,
pa že spet vsi preštevajo,
že spet vsi zlagajo
svoje drobne vsakdanjosti
z gluhonemimi gibi rok.

KANARČKOVI ŠKORNJI

Iz sveta drobnih vsakdanjosti
Dober dan gospa
težko pobegneš v globlji svet
Kako ste kaj

Vse se nekako oprime tvoje duše:
dvorišče z listki trpotca,
skupni hodnik z OSLOM in KOZO na steni,
cestni prah s pelinom ob plotu
in vonj po železniških pragovih.
Ni čudno, če si ob tem želiš prilastiti
še tisto, kar je že tvoja last.
In če se ne motim,
bi ti še kanarčku obula škornje,
da ne bi mogel vzleteti.

Dober dan gospa
kako ste kaj
Hvala dobro.

PRELUDIJ

Nemo strmijo vame podobe s sten.
Gotovo si tudi one mislijo svoje,
ker je pač jesen
in je dolgčas
in ker pod nami debela soseda
stare arije poje.

Zunaj je sivo, kot bi razsuli pepel
iz ugasle peči.
Nebo je zabuhlo kot trebuh
utopljenca.
(Morda zanj zvoni,
v cerkvi pa molijo, kot je navada
pri starih, pobožnih ženicah,
s pomočjo rožnega venca
»za duše v vicah«).

Plamen liže polena v peči,
suha svetloba okna žge.
In mrtve muhe ležijo med
Šestnajst jih je.
(Sicer pa je vsakega življenja
enkrat konec — tudi mušjega).
Hvala lepa za tako smrt:
gledaš na prosto, pa si vendar zaprt.

Čudno.
Nisem še slišal, da bi staro steklo
kdajkoli karkoli reklo.
Pa vendar to stara šara
govori, kadar hodim ob steni,
kjer stoji
naša omara.

Sicer pa so to dolgočasne povesti.
(Pa tudi to ni zabavno,
da bo spet dež
in bodo luže na cesti.
Saj sploh ni več lepega dneva).

Joj, naša soseda še vedno prepeva,
v glavi mi naša soseda prepeva
stare arije.
In ker je dolgčas
in ker je pač jesen,
nemo strmijo vame podobe s sten.

LADJA NA KATERI MENE NE BO

S poti po Madžarski

1

Jesenski Heviz je zapuščen.
Le to in tam še kdo nastavlja
krmežljavemu soncu
svoje revmatične rôke.

Iz vode, ki jo nekje v globinah
greje zemeljski ogenj,
se dviga siva meglica.

V parku mačka
prečka potko,
črn ptič prhne v nebo,
oblak se nakremži.
Kažipot kaže
nikamor.

2

Rada bi našla čardo
s pravo ribjo juho,
s pravimi ciganskimi violinami,
s pravim tokajcem,
s pravo patino
nečesa, kar je preveč minljivo,
da bi bilo lahko res.

Za to trenutek sreče
si rad zlomim jezik
z madžarskim
koszönöm szepem

3

Midva sva danes
kakor dva prsta soseda:
prepletena, odvisna, nespametna.
Jaz: Kazalec tvoje poti,
ti: sredinec moje pozornosti.
Ti: kazalec mojega smisla,
jaz: sredinec tvoje sreče.

Če ne bi bilo palca,
ki se prerine med naju,
kdo bi kazal figo
temu življenju!?

4

Ruski šampanjec
v široki francoski postelji
v madžarskem hotelu.

A za naju so vsenaokrog
same španske vasi.

5

Tisti večer ob Balatonu
in tvoj glavobol
in nezakurjena soba,
polna jesenskih hroščev,
in nedoživeto kramljanje
s Cirilom,
medtem ko je Metod
menda v Rimu.

6

Ne zameri mi tega vprašanja,
ljuba moja:
na kaj to spominja
tista drobna madžarska paprika,
ki sva jo kupila
v Keszthelyju?

Saj veš, najprej je sladka,
dokler je sveža, potem pa huda,
ko mine čas.

7

Ko drsi sonce
za strehe Tihanyja,
postajajo stvari brezimne.
Takrat samo slutiš
plivkanje vode
na robu jezera,
drstenje rib med trstičjem,
zorenje zadnjih robid
na trnovem grmu
in oddaljen grugru
madžarskih golobov
s paprikastimi kljuni.

Če bi me pogrešala,
bi me že našla,
bi me že našla,
če bi me pogrešala.

8

To je trajekt, ki vozi samo
do srede jezera.
Tam se ustavi za vselej,
da hrepenita po njem
levi in desni breg.

To je trajekt, ki vozi samo
do srede časa.
Midva stojiva na njem,
objeta
in vsak na drugem bregu.

9

Tu, kjer so daljave ravne,
da se nebo naslanja na polja,
še enkrat zatisni oči pred tistim,
kar bi rada videla,
zamolči tisto,
kar bi rada rekla,
odmakni roko pred tistim,
kar bi rada objela.

Tako boš ostala dolgo ponosna
in gola in sama.

10

Na spomeniku osvoboditeljem
ljudje kakor mravlje
s fotografskimi aparati.

Malo niže ob potki
v zarasli strmini
lupine jajca in masten papir.

Še niže
Donava z mostovi
iz sanj in betona
in z ladjo, na kateri
mene ne bo.

VISOKO V HRIBU

Samostan Preobraženski, Bolgarija

Visoko v hribu med brajdami
je cerkev našla svoj mir.
Kot mračna ladja iz preteklosti
je priplula v zgodnji večer.

Znotraj molčijo črni svetniki
v ikonah. Kadilo in čas
sta se zalezla med stene.
S pritlikavih sveč
kapljajo na zlate okvire
solze voščene.

V kotu kleči bog — kapitan.

Ostal je sam s svojo brado
in s svojo barko.
Skoz vežo gleda,
kako je grozdje sladko
med brajde zvabilo
njegovo sveto posadko.

BESEDA ODIDE NA POT

BESEDA

Beseda odide na pot
iz ust v usta,
iz ušesa na jezik pa spet v uho.
Dolgo, predolgo hodi tako.

In zrase ji brada do tal
in pogled ji postaja
čedalje bolj prazen
in izgubljen.
Nekega dne zaide v uho
le njena scefrana obleka.
A kje je pomen?

Imeti pomen ali ne,
to je vprašanje,
ki si ga beseda sama
nikdar ne zastavi.
Tudi brez njega
ji je lepo
v marsikateri glavi.

Tudi brez njega odhaja na pot
iz ust v usta, iz ušesa na jezik
pa spet v uho.
Predolgo hodi beseda tako.
Hodi in nikakor ne more
postati meso.

BOSA KOBILA

Tri vogle podpirati
pometati pred lastnim pragom
biti komu kos
gledati v sosedov lonec
vihati nos.

Boriti se za oslovo senco
jesti z veliko žlico
požreti dano besedo
delati raičun brez krčmarja
pljuvati v lastno skledo.

Drugemu žagati vejo
metati polena pod noge
drugemu jamo kopati
umivati si roke
pokončno stati.

Mlatiti prazno slamo
prej priti prej mleti
mahati s praznim žakljem
zagnati krik in vik
na dveh stolih sedeti.

Imeti maslo na glavi
živeti na veliki nogi
prati umazano perilo
imeti debel krompir
in boso kobilo.

BUTALSKO UPANJE

Na podstreju pajek,
v kašči slepa
V enem kotu sobe
zvezda, v drugem križ.

Piškav oreh v košu,
v kleti prazen sod.
Prašen regrat stiska
se ob vaški plot.

V gnezdu gnilo jajce,
gos na njem sedi.
Tri dni že butalsko
upanje vali.

HVALNICA

Kako mi je dobro:
nihče me ne tepe z bičem,
nihče me s kropom ne hara,
nihče me na kol ne natika,
nihče mi ne puli nohtov,
nihče me ne suva med noge,
nihče mi ne trga jezika,
nikomur ne pride na misel,
da bi me razčetveril.

Kako mi je dobro,
vedno bolje mi je.

SKLANJATEV

Dekle
dekleta
dekletu
dekle
pri dekletu fant

MAČEK

Neko jutro v aprilu
na vrata potrka maček
in vpraša, če sem doma.
Skrhan, zaripel glas,
na bergle oprt, reče: Da.

Moram priznati, če hočem
ali če nočem. Mrka zavest
pogleda skozi režo oči
in reče nevoljno, zaspano:
Kdo me želi?

Gospod, spustite me noter,
jaz sem, vaš maček Mrnjav,
v kak kot bi se stisnil
in malo zadremal,
če vam je prav.

Nič ne pomaga, si mislim,
saj je le maček, ni vrag.
Še preden kaj rečem,
že se grozljivo nasrši
in se prerine čez prag.

Velik, mogočen maček
napolni jutro v aprilu
in mojo glavo do roba oči.
Znotraj zaprede in ostre
kremplje v zavest zasadi.

VOL

Potok, zasenčen z jelšami
in vrbami, ima hripav glas,
ko teče pod mostom
skozi zaspano vas.

»Ej, ti,« pravi tistemu,
ki ga razume, »povej,
ali naj se ustavim
ali naj tečem naprej?«

A tisti, ki ga razume,
med jelšami in vrbami skrit,
ves naveličan zamuka
in si gre žejo gasit.

RIBJA BIBLIJA

In v začetku
je bila riba
in je rekla:
bodi reka!
In bila je reka.

In ribič
je stopil k reki
in na trnek
nataknil tisto,
kar je bilo
v začetku.

CINIČNA PESEM

Vem: nekoč boš hodil
s palico po cesti,
komaj si boš upal
k trhli mizi sesti.

Karte boste vrgli,
malo pokramljali
in naposled vendar
spet pokorno vstali.

Nekaj let boš hodil
in nato prenehal
in nekdo bo zate
vprašal — in zazehal.

Karte bodo vrgli,
same črne križe,
ti pa boš pod njimi
le za meter niže.

PESNIKOVA SMRT

Meni je smrt
spogledljiva
gospa.
Ničesar
mi ne more vzeti.
Če hočem biti
vest tega sveta,
ne smem
in ne morem
umreti.
Živ sem
in mrtev
kakor voda
in kakor k amen.
Amen

USIHAM V LASTNE GLOBINE

DOČAKAL SEM JUTRO

Dočakal sem jutro prvih ptic
in zadnjih zvezd. To je čas, ko zemljo
zaščeme korenine. In trava se zlekne,
pripravljena, da prvi žarek sonca
nanjo poklekne.

Dočakal sem jutro in prvi klic
petelina. Prvo sapo vetra pod bregom.
Zdaj čutim za težkim zastorom vek,
kako je divja osamljenost lista
v gozdu smrek.

Dočakal sem jutro, ko puh meglic
sivi nad razdihanim poljem. Zdaj usiham
v lastne globine. Ne morem drugam,
saj se je v mukah dokončno rodila
grenka beseda: sam.

KOT ŽILAV GRM

Tesnoba to zaslepi v dopoldanski uri.
Med kamne usahne dan. In pot od danes
do jutri se sama od sebe skrajša.
A tista, ki jo brezumno ljubiš,
ostane nedosegljiva, ubežna
in vedno lepša in vedno slajša.

Globlje začutiš minevanje zvezd,
nespravljivost ognja in vode
in srhljivo grozo samote …

Zdi se, da célo življenje kličeš
samega sebe na drugem bregu.
Upaš, da boš ob istem času kot ocean
na dveh skrajnih koncih sveta.
Nazadnje ti kri zakrkne in postaneš
kot žilav grm s smolasto grčo
namesto srca.

PESEM

Prekleto je to, vse znova
dotipati in vse odkriti
in biti do konca potrt
in žejen
zaradi neke Marije
ali česarkoli že, kar je mogoče
pomanjšano življenje
ali povečana smrt.
Kako naj vem.

Vem samo to, da korenine
kažejo zadnjo smer. In vem,
da v hipu mine življenje
in da se nem vsak zase preseli
v sokove cvetja, v iskro neke tuje
nedomišljene misli
in v sončni prah poletja.

Zdaj pa res moram reči adijo
svoji prijetni puščobi.
Oditi moram iz prostora in dneva
v nekaj tretjega: mogoče v blišč,
ki z neke tuje reke odseva,
ali dalje do gozda izmišljenega
s polnimi krošnjami ptic —
pa spet nazaj (kakor vedno)
po isti nori poti iskanja:
skozi gozd, mimo reke,
skozi gosto toploto avgusta,
kjer sta proctor in čas
do vrha polna grenkobe,
a tudi prvih jabolk
za žejna otroška usta.

VČERAJNJI TRUBADUR

Gledam skozi trde rože
na tvojem oknu
in čutim sokove v drevesu,
ob katerem stojim,
in čutim sprehod krvi
v telesu,
(v katerem živim).

Ali pa ti
začutiš kdaj
spréhod vetra, oblakov
in to spodaj, na cesti,
sprehod mojih korakov.

Ali zaide kdaj
skozi tvoje zaprto okno
sprehod snovi
(iz oblike v obliko)
in spréhod duha
(in sence v svetlobo).

Ti nemara
ne more imeti
nikogar na svetu rada.
Morda si postala
kamen,
ki niti ne razpada.

Daj, vsaj luč utrni,
če že ne čutiš,
kako glasno krvavi
grlo slavca, ujeto med trni.

SLEP OD ROJSTVA

Že zdavnaj
je padel kamen
skozi tišino.
Zlat list svetlobe
drhti nad poljem.

In jaz se zatekam
v ograd besed
kot ptica
v svoje gnezdo,
spleteno iz senc
in ljubezni.

Moji prsti
so polni tesnobe.
Objemajo kamen,
ki je slep od rojstva
in trd od svetlobe.

POGOVOR Z DREVESOM

Drago moje drevo,
ti veliko preneseš:
pomladno plimo
v svojih žilah,
bohotno listanje
sredi poletja,
škrlatno jesensko smrt
in celo ptico,
ki poje
v tvoji krošnji, drevo,
celo ptico preneseš.

S teboj jo poslušam,
ko poje
v tvojem srcu, drevo.
Njena pesem
je tako sama
pod zrelimi cveti zvezd.
Tako sama,
da je podobna meni,
kadar s slastjo in grozo
trgam
glasove iz grla.

Ta ptica mora imeti
mrzle grozde trpljenja
okrog vratu.
Zdaj potipa
s pojočo konico
zelene dlani listov.
Zdaj kane ob deblu
kot vzdih bolečine.
Pa spet brizgne
proti vesolju,
kot da bi pesem hotela
dohiteti
izgubljeno svetlobo
preteklega dne.

Moj razvejani prijatelj,
ti si prvo uho
za to pesem.
Skupaj poslušava,
kar je tako grozljivo
in hkrati sladko,
da si moram
oblizniti ustnice
kakor martinček na soncu.

Rad bi iz vsega iztisnil kapljo,
kapljico smisla.
A trda slepota
zastira oči,
da ne vidim,
kdaj se v življenje
in pesem
zgane negibna snov.

Dobro glej, drago drevo:
zvezde odcvetajo
in kmalu bo konec nočl.
Še malo,
še čisto malo
in ptica življenja
drugam odleti.

TRENUTEK

Mogoče je samo slepilo v tem trenutku,
ki izgublja prave črke iz grla.
Mogoče je samo ljubezniv žarek
iz nekih tujih oči.

Izza vseh plotov se nasmiha pa ne veš,
kaj je to: rumen regratov cvet ali poljub
ukraden med bilkami.

Sploh ne veš, kaj bi rekel, ko žive barva
preplavljajo molk.
Ti samo slutiš,
da boš čakal, raztopljen
v svetlobi, ki ji ne veš imena.

Najbrž je to trenutek, ki je že mimo,
ti pa čakaš nanj nestrpno in dolgo —
dokler sonce zvečer ne obvisi
kakor mrzel fazan lovcu za pasom.

SMISEL

Poišči me, če hočeš.
Zdaj sem oblečen v skorjo drevesa,
ki raste v obe smeri.
Zalezem se tudi v koruzni storž
in si v brado pripovedujem
šale na svoj račun.

Pohiti, sicer ti pobegnem
v sredico vode
ali kot ptica prhnem mimo.

Nobena pot ni predolga.
Samo še korak
pa me mogoče ujameš.
Pridi, saj ti pravim,
da ni daleč do jase, kjer s koreninami
dražim črno kožo zemlje.

Glej — to sem, samo še roko iztegni!
In ne smelt se zgroziti,
ko me zares odkriješ.
Veš, prhek sem, ne posebno lep
in dišim po krvi vseh stvari.

Poišči me že,
če hočeš. Ime mi je Smisel
in tudi v tebi utripam.

LEPEGA DNE

Dozorela misel je temnejša
od teme. Posuši se kot list.
Lepega dne odpade. Na njenem mestu
zraste zavist.

Obupan še z golo roko
seže v žerjavico
in jo med prsti pogasiš.
Šele proti jutru
s toplim pepelom na licu
in z mislijo sladko zaspiš.

In spet se vse izravna:
mojster ti uglasi klavir,
oko se v očesu prepozna,
zdravnik ti poravna kost,
bridka misel se osladka.

POPOTNIKI

ČAKANJE

Vsi smo zbrani
na tem prizorišču, vsi:
bralci kamenja tisočletnega,
krotilci ognja zagonetnega,
pastirji molka,
razlagalci kadila,
brezhrbteničniki,
pokončneži,
kruljava strašila.

Vsi imamo le pol užitka,
pol sle, pol vsega zlega,
zlo, srd, seč, žolč, bes
in to in tam deteljico
iz štirih peres.

Tam daleč se boči
prostranstvo neba, po katerem
tavajo blede podobe,
porojene v časovnem zrcalu.
Tu blizu pa bo kmalu
blišč in pok, dim in krik
in glava na tnalu.

VOLK

Volk beži preko snežine.
Tisoč nog pod njim.
Daleč ostal je ogenj.
Daleč ostal je dim.

V grlu utripa
V srcu utripa molk.
Na beli ledeni plošči
rane si liže volk.

Volk samotar, volk človek,
volk misel in volk spomin.
Okoli srca ledenijo
letnice bolečin.

Z BRIDKIM REZILOM

Z bridkim rezilom
sem si v sanjah
sekal prste. Členek
za členkom.

In nič bolečine. Nič krvi.
Sam sanj ski vosek
do zapestja, ki skeli.

Kako naj zdaj brez rok
zadavim
zobato sanjsko pošast
v sebi?

Ne vem, ali vsi sanjamo
iste sanje,
ali pa je vsenaokrog
res vedno več zveri
iz sanj, mesa in krvi?!

BALADICA

Ko se zmrači, prijezdi kot vitez
v čudno zakladnico sna.
Z njo, ki jo ljubi, do jutra
niza ogrlico
iz biserov in zlata.

Zjutraj odjezdi čez trg
in čez most. Proti severu odhiti.
Na poti ga srepo sonce
vsako jutro na novo
kot mrzlo bilko pokosi.

DREVO OB PROGI

Samo tiha postaja s sajastim prtom puščobe
in tiri, oblizani od jutra in mrzlih trav.

Pozabljena rokavica na klopi je kakor živa.
Pričakuješ, da ti pomaha v pozdrav.

Zunaj iz kamna raste v krmežljavo višino
nekaj, kar je najbrž drevo.

Eno tistih čudnih dreves,
ki korenine tudi v spomin poženo.

SKICA

Kamor pogledaš,
samo bela stena.
Visoko pri bradi
tvoja kolena.

Pogled uprt v tla,
ostrejši od britve.

Čas brez rok,
dan brez molitve.
Dan brez ptice.
Dan brez rože.

Svetu na milost
in nemilost
izročena
notranja stran koe.

NEKDO TRKA

Somrak je v sobi in plamen
pleše po steni.
Zunaj se noč raztaplja
v sivi dež jeseni.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Soba počasi postaja polje,
polno zrelega žita.
Skozi srce zdivjajo
rdeča konjska kopita.

Nekdo trka.
Nekdo trka na okno.

Žito zavalovi in pljusne
v nebo svoje zlate pene.
Oči se mrzlo zazro v ugasle, mrtve stene.

Nekdo trka.
Nekdo še vedno trka
na okno.

STRAH

Mrzla tišina vzhaja
izza goré.
Moledujoče ližejo veter
zeleni jeziki trave.
In strah ima v ustih
strme zobe.

Naj samo droben
kovanec glasu
zažvenketa,
da ga posrka uho
slepe ptice.

Molk,
ne sme biti vezan
v svinčene platnice.

Čez pusto polje
moledujoče
ližejo veter
zeleni jeziki trave.

Človeku (sosedu)
začenja rasti
črn pelin iz glave.

POPOTNIKI

V očeh je ugasnil ogenj,
telo so prekrile kraste.
S suhimi prsti
tipamo, kako nam iz čela
grenko grmičje raste.

Iskali smo pot čez reko
v tišini večerni.
Lahko bi bili lahkoživi,
pa smo bili poslušni
in lahkoverni.

Zgrešili smo célo reko,
ko smo iskali plitvino.
Vse kaže tako, da ne bomo
nikoli prišli
v obljubljeno domovino.

TUDI TI

Tudi ti nekoč boš jaz,
ti, ki si še skrit v neznanem.
Pride ura, ko bo čas,
da od trhle mize vstanem
in da grem nazaj v neznano
in da spremenim obraz,
da ne bo sledu za mano
in da ti postaneš jaz.