Veš kaj, to so nekakšni namišljeni kostanji. Tako zelo sem žalostna in ti si tako dobre volje.
Zdelo se mi je, da si danes moj in zdelo se nama bo, da imava razlog za strah, ker sem spet razmišljala. Mislim, da se približujem novi krizi identitete, pa ne samo zato, ker jo doživljaš tudi ti. Imela sem občutke, kot da jih ni, kot da te ni, kot da sem pripravljena na vse, kot da sem pozabila. Stanje brezbrižnosti, tako zelo vseeno mi je. Morda bi morala odpotovati še kam drugam, to mesto je tako zelo majhno.
Ko sem bila še otrok, smo se igrali pod kostanji v parku, lučaj od našega pravega doma, mama nas je čez balkon poklicala na kosilo. Ko smo hoteli družbo, smo odšli do blokov in kričali pod okni, kaj se lahko pride (vstavi ime) igrat? Kradli smo zemljo in metali petelinčka, lovili smo metulje in plezali po drevesih. Babica je rekla, da če ne bi bilo nje, bi še vedno skakali po vejah. Ni sama kriva, vedno smo jo povabili zraven.
Spomnim se mavrične žoge in bradavic na podplatih, ker nisem hotela nositi čevljev. Uničila sem dežnik, ker sem hotela padalo. Spomnim se, kako smo varovali mrtvega goloba pred skrunitelji grobov, pa so ga fantje na koncu vseeno razstavili. Spomnim se, da smo se igrali Petra Pana in plezali v bunkerje. Iz kostanjev smo delali ježke. Takrat te nisem poznala, pa si bil vedno tako zelo blizu. Tako blizu, kot si danes daleč.
Spet sem razmišljala, kot da se ne bi zavedala. Mislim, da hočem stran, stran od tebe, ker te imam rada, stran od majhnega mesta in majhnih spominov, stran od tega občutka modrosti. Želim biti ponovno izgubljena, ponovno nepopolna. Zaslužim si še eno priložnost, da vse uničim.
Nisem vedela, da si še vedno pijan, verjetno sem jaz tudi. Moja obleka je ostala na kavču, ne spomnim se, kdaj sem jo slekla. Vedno sem mislila, da nisem igrača, pa smo vsi le otroci. Nisem plesala na mizah, sem pa hotela, nekdo me je dvignil v zrak, zajela sem polna pljuča dimnih krpic, žvižgali so, ko sem hodila po stopnicah. Z nikomer nisem govorila. Žal mi je, da nisem ostala do konca, morala sem stran, hotela sem svež zrak, spet sem tekla. Rada tečem ponoči, takrat je zrak res rezek. Pljuča me bolijo in ne znam se ustaviti. V visokih petah, v preozki obleki, z rdečo šminko in nakodranimi lasmi, tečem, tečem kot voda.
Zdi se mi, da voham resnico v tvojih laseh. Nekdo te je polil z vinom. Igral si se Petra Pana, kradel si zemljo. Tako si lep, ko si srečen.
Rekel si, da hočeš otroka, gledal si me skoraj preveč ljubeče, vrtal si v moj strah. Nočeva odrasti, ali sva sploh vredna navdiha? Kričal si ime svojega nerojenega sina, ko si se drsal po pločniku, potem sva šla čez cesto na pivo. Danes mi ne paše cigareta, počutim se kot ogorek in ti lebdiš. Mislim, da imava pljuča polna misli, najini možgani so polni pepela. Ali res verjameš, da si človek? Že cel teden nisva šla na kavo, pozabila sva se kregati. Nikamor več nočeva. Ponoči pobegnem, s slušalkami na ušesih, v svoj svet, kjer te ni. Stisnem se k sebi in obstajam. Jočem za spoznanjem, nikoli ne bom mogla oditi.
Stara gugalnica je bila vrtiljak, s Petro iz sosednjega bloka sva drveli po zraku. Tistega dne mi je neimenovani fantek prvič pokazal, kaj ima pod spodnjimi hlačami. Pod kostanji, ki jih gledam še danes. Ostarela lepotica mi je pripovedovala o svetleči zeleni obleki, ki jo je nekoč nosila. Spomnim se tiste obleke, v njej sem se igrala odraslost. Pripovedovala mi je o preteklosti, ki jo sama pravkar doživljam, o večerih, ko ni ničesar več, razen noči in divjega, divjega ponosa, da si. Skoraj obžalujem, da sem tako mlada, nekakšen čar se skriva v ovenelosti. Pravkar živim vse, kar bo kdajkoli vredno pripovedovati. Jaz pa, namesto da bi obstajala, sanjam o daljnih deželah in neznanih pogovorih, kot da ne vem, da je vse enako … zmeraj enako … povsod enako. Kot da se nisem nikoli ničesar naučila. Zdi se mi, da sem za trenutek pozabila, kako se nič ne spreminja. Drvim proti oveneli lepoti v ogledalu. Mislim, da se treznim. Naenkrat si zaželim, da bi bil ob meni. Nikoli več se nočem zbuditi sama.
V knjižnici naju vsi poznajo, nikoli ne plačava zamudnine. Kupil si stare knjige, rekel si, da bova imela zbirko. Rekel si, da bova imela prihodnost. Včasih naju vidim, kako iz vej gradiva hiše na drevesih, kopljeva grajske jarke in se skrivava pod odejami. Ne veš, da me je še vedno strah teme? Ti pa se kot bav-bav skrivaš po omarah.
Ko si bil še majhen, si padel na lego kocko in si presekal glavo, včasih še opazim brazgotino. Odlomil se ti je zob, ko si padel po pločniku, raztrgal si kožo na kolenih, ko si drvel v nesmrtnost. Božam tvoje lesketajoče se napake. Stremim k navadnosti. Stojiva pred ogledalom, kako sva odrasla, kako sva zdaj najdena, nikjer več ne duham najine nedolžnosti. Še vedno zreva na isti park, kot ko sva bila otroka. Še vedno se igrava. Gugalnice so zarjavele, sediš na njih in loviš komarje. Še vedno sva tukaj. Še vedno hodiva po istih poteh, še vedno srečujeva iste ljudi. Na vsakem koraku se spotikava ob spomine. Včasih hočem več, včasih manj, oprosti, ker vibriram. Mislim, da raje obtičim in žalujem in sem s teboj. V tem majhnem mestu, od zmeraj za zmeraj, s teboj.
Kostanji se majejo v vetru, nihče jih ne bo nikoli posekal. Moje okno je prašno, objameš me. Doma sem.
UTRIP
Črt je bral knjige, čeprav se je zavedal nespametnosti svojega dejanja. To so vse samo besede, napiše jih, kot da bi bile njegove. Posluša Salingerja, nekoč mu ni bil všeč. Danes prosi, nehaj se igrati z mojimi možgani. Zobotrebci mu že gledajo iz oči in ploščice so mrzle. Stisne se k stari peči na drva, stoji na eni nogi. Ob jutrih ne more iz postelje … njegovi prsti nočejo mirovati. Kot da bi vedeli, da je povedal preveč. Ve, da ti je dolgčas, hoče te nazaj. Spij vino, pojej cigaret, odrgni stopala. Zbudi se iz ledu, ki hladi tvoje nespametnosti. Ukaži krvi, naj teče. Spomni se njega, ki te je pijan poljubil. Plesala sta po nežganih opekah. Spomni se, kako vama je bilo vseeno. Preden ti je psihiater rekel, da si preveč cinična.
Vsega je kriv Salinger. Gleda ga, ko spi. Morda njegova babica sploh ni mrtva in je zažgal neki tuji grob, morda ni bil pijan nazadnje, ko je imel njegov dedek rojstni dan in ko so praznovali božič. Njegov stric ni padel s stola, tako pokorno zakonom fizike, ki jo študira. Ima same desetice. Ima boljše ocene kot on.
Njegov brat ne ve več, kdo je, ampak tega si ne bo nikoli priznal. Baje si rotvajlerje kupijo samo ljudje s šibkimi osebnostmi. Njegova pamet mu služi v zanikanju, rad je boljši od ostalih, rad je prvi, potem se ne rabi tako dolgo gledati v ogledalo. Njegova punca je rekla, da jo skrbi, ne zdi se, da ga ima premalo rada.
Vesel je, da je spet februar. Zebe ga in noče iskati, živčen je in preveč spi, vsi načrti padajo v vodo, kot da sploh ne bi bila zamrznjena in sneži … sneži … sneži. Njegova prijateljica je pozabila na vse, ko se je zaljubila, ne more ji zameriti nesposobnosti. Boji se, da je brezčuten, ker ga njen neuspeh zanima. Hoče videti, kako dolgo bo trajalo, preden pade. Ne zato, ker bi bil zloben, za kaj takega je ne mara dovolj.
Moral bi iti v Zagreb, pa je preveč snežilo, imel je mačka, ker je pil vino, zbudil se je še pijan. Nisi prenesla vonja postanega alkohola zgodaj zjutraj, on pa je spil kozarec do konca, ko ga nisi videla, ko je tvoje ostanke v kuhinji izlival v korito. Spet sta našla trenutke, ni hotel oditi, pa ni imel izbire. Preveč vama je bilo slabo.
Ugotovil je, kako lahko je sedeti na miru in biti sam. Ostaja v sobi, ne pozdravi jih več, ko pridejo. Začel je pošiljati e-maile in zdaj se igrata komunikacijo. Na spletu ima na vseh slikah v roki cigareto in ostali radi zalivajo svoje zanikanje. Želi si, da bi ga slišali, ko jim pove, da kadi. Ne veliko, ampak kadi. Ne zato, ker kadijo njegovi prijatelji, ne zato, ker bi mislil, da bi ga to lahko definiralo, ne zato, ker bi bilo narobe, ampak zato, ker hoče. Posluša ljudi, s cigareto v roki govorijo, kako si želijo nehati, ne ve več, kaj si naj sploh misli, ko izgublja spoštovanje in oni dostojanstvo. Ko bo hotel nehati, bo nehal, do takrat bo kadil. Ne boji se te. Prižge si te kot cigareto.
Veš, da te ima rad. Njegovi prsti se podijo kot nalašč za težkimi nohti, nehote so odkrili kasete, s tem ko je počasen, je tudi previden, ne bo več delal napak. Njegov oče si želi, da bi bil več doma. On ne ve več, kje je njegov dom. Boli ga. Tukaj je, v tuji hiši, v tuji postelji, gleda te, draga deklica, sediš pred računalnikom in vsake toliko se mu nasmehneš, počuti se daleč, daleč stran.
Kot nasmeh se je olje razlezlo po vodi. Primerja te s samoto, veje so težke. Breza je v resnici parazit, ali je on tudi? Včasih dvomi v lastno zmožnost občutenja … česarkoli. Večinoma mu je dolgčas, predvsem pa mu ni vseeno. Njegov mali bratranec je pobruhal avto od zunaj in odznotraj, ko je spal, ko je njegov brat pijan peljal svojo punco domov. Drveli so po avtocesti, okna so bila odprta. Zaradi tega mu niso vzeli izpita, ker ga tako ali tako ni več imel. Ob bratu se je vedno počutil na varnem in hkrati ogroženega. Včasih ga je hotel pretepsti s kijem za baseball. Vedel je, da ne zmore več lagati, kljub temu bo večno varoval skrivnosti tistih, s katerimi deli kri.
Ugotavlja, da ne zna pisati poezije. Ne želi si, da bi njegova babica umrla. Knjige so kot strup, ponovno je prijel pero, morda bo danes poletel med vrsticami. Tako dolgo je skrival resnico, da mu nihče več ne verjame. Misli, da je našel olajšanje, želi si, da bi našel tebe.
Vprašal te je, ali ti je kdaj dolgčas, čeprav je poznal odgovor, rekla si, da dvomiš v svoje odločitve o prihodnosti. Videl je, da spet nič ne ješ in da si spet osamljena in žal mu je, ker ni več s tabo, ker te ne pozna več in ker si padla med ljudi, ki te marajo le, ko si dobre volje. Povedali so mu, kaj počneš in hotel te je poklicati. Če nista pijana, ne znata biti iskrena. Zadnje čase sploh ne znata več biti iskrena, boji se, da umiraš. Tvoje zlomljeno rebro je kot nalašč. Brez njega bi še vedno spala.
Utripa, zadnje čase utripa. Všeč si mi, ti pove, in utripne.
ROJSTVO
Kje si, moja lepa, najlepša? Vse že spominja nate, pa te sploh ne pozna. Gozdovi so tihi.
Na začetku je bil krik, ko ji je roka prekrila usta in jo je preplavil smrad. Vse je potekalo v tisočletjih, ni se zavedala, kako zelo hitro. Njen obraz je priletel ob lubje, hropenje je pospešilo, nato ponehalo. Sesedla se je ob korenine, padla je vase.. Ni razumela, da je bilo spočetje. Bolečina je bila prevelika. Veje nad njo so šumele, dan se je skrival za hribi. Misli so vedele le, da nočejo. Vse je prekrivalo zlo, njeno lastno ničevost je prevzela teža sramu. Obležala je na tleh v gozdu, ko temne postave že davno ni bilo več. Ostala je sama.
Ko je začel njen trebuh rasti, je z njim rasel obup in se iznakazila lepota. Pobegnila je še dlje, v mirno zavetje gozda, kjer je bilo vse zeleno in nič ni imelo oči. Našla je jaso in nastavila napet trebuh soncu, poslušala je daljno šumenje potoka in jedla jagode, skrivala se je pred samo seboj. Hlad je ni dosegel, ko je bila še nedolžna, ponovno je želela najti toplino. Ženske, ki so nabirale dračje po oddaljenih pobočjih, so jo včasih videle, kako je tavala med vejami, med praprotjo, in govorile … govorile … govorile. Nikoli jih ni slišala. Zatiskala si je čute, gladila je izboklino in se počasi začela predajati usodi. Vse dokler se ni otrok prvič premaknil, se ni zavedala čudeža. Vse dokler se ni z ponovnim občutjem pod njenimi rebri, ko je majhna nožica ujela tkivo, našla. Odprla je oči, v spoznanju. Noč je bila temna, ognji daleč, drevesa mirna, zrak tih. Stala je sredi izgnanstva, obkrožena le z odpadlim listjem, in ni bila več sama. Nekaj je božalo njene otrple misli od znotraj, padla je na kolena. Tukaj si, je šepetala, ob meni, ko so vsi ostali daleč, tukaj si, v meni, moja koža kliče po razlogih, tukaj si, je govorila v praznino, le tebe še imam. Častila je življenje v svoji maternici, gozd je postal njen ovoj, vedela je le, da ponovno ljubi. Moja hči, je šepetala, ležala v vesolju, ponovno je postajala človek.
Poletje je prešlo in jagod je zmanjkalo. V nekem jutru jo je našla bolečina, njene roke so grabile, kot bi imele upanje, po prsti. Na začetku je bil krik. Nekje daleč v praznini gozda so ženske odvrgle dračje na tla in pritekle na pomoč. Čutila je, da jo vlečejo iz zelenja, iz domačega občutka grobega listja, nazaj v hlad, nazaj med zidove. Hotela je kričati, toda ves njen glas je že obvladovala tema, ki se je izlivala med njenimi nogami.
Svet je bil in štela je lepotične pike svoje fantomske hčere, globoko v njeni duši je maternica že davno nehala krvaveti. Slepa je bila in komaj je videla njeno težko ničevost v ogledalu pod sliko, lep je bil in njegovi kremplji so jo držali za vrat, maternični vrat, svita ni bilo. Kres je segal do neba, kriki tudi.
Topla roka med njenimi stegni se je izvijala primežu in silila življenje biti. Kri se je strjevala okoli upanja, okoli zavesti, dokler ni bila tema tisto, kar je uresničilo svetlobo. Oklepala se je dvojine, pa je bil tok premočen. Ženske so se ustavile in ženske so utihnile in ženske so ji držale noge narazen, da je lažje vreščala, ko je roki sledila glava in ko ji razum ni zmogel slediti. Tam nekje na drugem koncu se je vročina spremenila v žerjavico in je njeno telo goltalo lastne krče, kot da so kruh. Kaplje potu so bile mimo obstajanja in so izpuhtevale tam nekje, kjer je res le, da ni res. Sanjala je zeleno. Hotela je nazaj, pa ni več zmogla, hotela je zlesti vase, k njej, pa je bila prešibka. Voda je zavrela in prepojila bele brisače, ki so ji bile ponujene, in čakala in čakala. Krči so stresali nebo in zrak. Nekdo je kričal skoraj tako glasno kot ona, ki se ni znala ustaviti in se je tresla skupaj s svojo podzavestjo. Smrt v tišini, listje je padlo z dreves, jasa je ostala prazna.
Nekdo je kričal še glasneje kot ona, nekdo ji je dal roko na ramo in jo brisal z brisačami in ji rekel, konec je.
Tukaj je tvoj otrok, konec je. Konec je, in zakaj ni bilo veselja na njihovih obrazih?
Ni bila ... in njene oči so bile polne solz, ko je videla. Njene roke so bile polne krast, ko ni zmogla. Njene sanje so bile polne črnine, ko se je obrnila in se stresla skoraj huje kot prej.
Skoraj je izkrvavela, so govorile ženske okoli nje, skoraj je umrla, ko je spravljala na svet malo pošast.
Otrok, ne otrok, tresla se je kot otrok, ki so mu vzeli najljubšo igračo, moja bi morala biti, je jokala, moja deklica, moja lepa punčka ... spet ga je nekdo hotel pritisniti obnjo, mu hotel ponuditi njene prsi, njeno mleko, njeno življenje ... odrinila jih je, v krčih ... ne za njo, ne za njo, ki ni bila hčerka, nikoli za pošast.
Otrok je ostal sam. Ženske so odnesle mater v drugo sobo, kjer bo lahko okrevala. Zagrnili so zavese in zaprli vrata. Otrok je ostal sam.
Kako je svet velik, je mislil, kako temen. Kako je svet prazen, je videl, kako hladen. Zrak okoli njegovih lačnih ust je bil prijeten, ni pa bil koža, odeja pod njegovim golim, zgubanim telescem je bila topla, ampak ni bila koža in krpa, v katero so ga zavili, je bila mehka, ni pa bila koža.
Otrok ni več jokal. Otrok je ostal sam.
LAŽJA
Kot da bi vedela, da v resničnosti ni ironije in kot da bi si želela, da bi znala plavati in kot da bi utonila, če ne bi imela vesolja v pesti, kot da bi razmišljala le še v superlativih in kot da bi že davno obupala nad lastno odrešitvijo. Kot da ni vredno in kdo še lahko trdi, da je?
Je sploh kaj dovolj pomembno, da je vredno omembe, razen nje same? Kaj je sploh dovolj veliko? Če ničesar ni in če je ona ničvredna … in če je svet njej podrejen in manjvreden … potem se za odrešitev ni potrebno truditi … nič ni, kar bi ji jo ponujalo, ali sploh postavilo kriterije za situacije, kjer bi bila odrešitev potrebna. Saj ji ne znajo povedati, kaj je storila narobe, s čim se je preklela, saj ji ne znajo dati razloga, zakaj bi odrešitev sploh potrebovala. Grešnica. Greh je storil tisti, ki je z ljudmi začel delati, kot da so objekti. To je nekoč rekel destruktivni človek, modrejši od nje same. Toda ona greši le proti sebi in tega se zaveda … ali je greh, ki ga zagrešiš z odprtimi očmi, veliko hujši od slepega? Slepi greh se skriva za krinko zanikanja in neumnosti in ni niti približno dovolj pronicljiv. Greh odprtih oči je viden … zato ga nihče ne opazi.
Ničvredna je in nihče ne vidi njenega greha … ničvredna je, sama je dolžna zreti na lastno ničvrednost kot na kazen, ki si jo je sama zadala, jo sama preživlja, jo le sama lahko umakne. Če je ničvredna, je nepomembna, je nevidna, je svobodna. Grešnica. Vidi le sebe, ljubi le sebe, uboga le sebe, uničuje le sebe in ni odgovorna za nič, kar se dogaja okrog nje. Ničvredna in nevidna ni priklenjena na lastno imenitnost, ki zahteva toliko truda … toliko resnice. Laž je lažja.
Nisem lepa, je govorila v ogledalo, da bi se prepričala v nasprotno. Nihče me ne mara, je šepetala sama sebi, da bi se prepričala v neiskrenost. Želim si biti sama, je ugotovila po vseh neuspelih poskusih infiltracije. Ne zna si priznati, da ne zna obstajati. Drugi ljudje jo motijo, ob njih čuti nenaden pritisk, potrebo po maski, po črnini, po nevidnosti. Lepota skriva njeno čudaštvo in hvaležna je nasmehu, ki zna tako dobro skriti sovraštvo. Kdo sem, se lahko vpraša, kot marsikdo, pa se samo zasmeje. Ve, kdo je, toda to ni pomembno. Bolje, kot jaz sem jaz, jo opiše poenostavljena, skrajšana, sklenjena različica jaz sem.
Odšla je v klet s steklenico vodke in desetimi škatlicami cigaret. Položila jih je poleg oskubljene žimnice, prekrite z odejo, podprte z idejami o spancu. Iz pipe je kapljala voda, zaželela si je, da se ne bi bila spomnila francoske besede za pipo. Predpreteklik ji je na obraz priklical nasmeh. Bila je odločena. Poljubila je steklenico, še enkrat, še enkrat, še enkrat.
Klet je bila zvočno izolirana. Vrata so se lahko zaklenila od znotraj in le od znotraj: tukaj nikoli ne bo zaprt nihče, ki noče biti le sam sebi ječar. Na steni je viselo ogledalo, prepleteno z rjavimi nitmi, ki so pričale o njegovi starosti.
Nekaj je zašepetala v lastno počeno podobo. Nihče je ni slišal.
Spak je v resnici dekle in v resnici ne obstaja. Toda včasih se ji zdi neobstajanje kot lastna odločitev veliko bolj sprejemljivo kot obstajanje po krivdi ostalih. Je le posledica spolnega akta, ki sta ga zagrešila njena starša. Trenutno je precej pijana. Toda, če se tako odloči, in odločitev je pot do samega sebe, je lahko izmišljena, neobstoječa, plod lastne domišljije, vendar pa po svoji odločitvi in le zase odgovorna. Spet ta beseda in zasmeji se. Odgovornost, ki je ni zmožna sprejeti in ki se je boji, ki si jo želi toda se ne zmore sprijazniti z lastno nesposobnostjo. Večna vrnitev nazaj h klišejem je postala utekočinjen razlog za strah. Groza pred samim seboj kot potaknjencem dveh zelenjavastih odraslih, ki niti ne razmišljata o potrebi po razmišljanju niti te potrebe ne občutita, je usoda hujša kot biti nor. Spet ta misel in zasmeji se. Tako se je trudila postati nora, da so jo ljudje počasi imeli za zmešano. Toda nedoumljiva jasnost njenih misli je vedela, da je tudi tega nezmožna. Kdo sploh sem, se je vprašala še kot otrok in odgovor je bil sicer očiten, toda nesprejemljiv. Nezaželena, ona sama, kot tudi odgovor. Pokrovček je zletel s steklenice, odločila se je postati nič, ničesar drugega ni ne zmožna ne vredna in si ničesar drugega si niti ne želi. Pogreznila se je v vato in si dala novo ime. Rodila se je iz čudovitosti osebe, se ogrnila v rjavost in obstala na mestu. Umazanka, si je rekla in bila rahlo zadovoljna.
Zaželela si je teme, črnine, anti-svetlobe, da bo lahko anti-obstajala. Sumila je, da si ima nekaj za povedati, nekaj za razkriti, nekaj za povrniti. Ni bilo resnice, nič več, ni bilo realnosti. Virtualna tema je nastajala s presenetljivo hitrostjo, ko je po steni vlekla zavese kot vlak in zastirala okna, tam nekje nad svojo glavo.
»Ču ču … vlak,« se je zahihitala in zaplesala, se zvrnila na tla in se zapletla v lastne misli, ponovno.
Socvetja njenih misli … kot da bi skoraj že vedela, kaj želi povedati. Nekoč, si je rekla, bom to celo dojela, izrazila, izrabila, uporabila … postala. Nikoli več izgubljena v lastni nespečnosti. Razmišlja, vedno, neprekinjeno, bogato a neproduktivno, kot da je mir. Nekoč bo urejena in čista, nekoč ne bo več v zadregi, ker je vedno ugotovila, kaj je treba povedati ravno tisti trenutek, ko je že izgovorila napačno. Zmeraj je bila prepozna in kljub občudovanju je vedela, da zamuja. Da, občudovali so jo in ona je zrla skozi lastno neizraženost in pomislila … če sem jaz nekaj dobrega … kako je šele gniloba zavzela ostalo. Vse, kar so imeli za uspešno, dobro, kvalitetno, je videla kot le povprečno, sicer neprimerjano z ničemer, a licemersko v lastni podstandardni realizaciji, polno napak, polno slovesa, polno človeškosti, katere izgubljeni potenciali so jo začenjali strašiti. Živi v groznem svetu in edina je, ki ga vidi tako polnega umazanije, kot dejansko je. Joče za izgubljenim nečim, česar nikoli nismo imeli. Skoraj očarana je nad vsem, s čimer smo se zadovoljili. Slej kot prej so vsi obupali in rekli, to je to. To je dovolj. Ni dovolj. Njej ni dovolj.
Vidi se, kako želi, kako ne zmore doseči niti lastnih želje, prepletena, nedopolnjena, osvežujoče obupna, zlahka patetična, toda z očmi, ki vidijo praznino in z ušesi, ki slišijo krike in z mislimi, ki analizirajo, iščejo, razvrščajo, arhivirajo, opažajo grdoto in ne zmorejo prenehati z iskanjem nečesa vrednega, kar ni ne ona ne svet. Kje, kaj in kako? Kdaj? Morda nikoli, toda včasih se tolaži že z možnostjo opažanja, če ji je že nadgradnja odrečena in popolnost prihranjena.
Leži na tleh, ne ve še, ali je zlomljena. Zdi se ji, da ni … zdi se ji, da bi morala biti … nekje tam znotraj ve, da je. Pogumno vstane.
»Prekleti serum resnice,« reče in si prižge cigareto.
Nekoč je bila otrok, sumi, da so vsi nekoč bili. Ali pa bili otroci. Nekoč je marala pikapolonice. Srečna je bila, če in kadar je videla pikapolonico, pikapolonice prinašajo srečo. Nežno jih je bilo treba vzeti v roke in jim pustiti, da so počasi splezale visoko, še višje, najvišje, kar se je dalo na otroški dlani in potem previdno vzletele v nebo. Otroci so se hihitali, ko so jih žgečkale po prstih in jim, edinim žuželkam, pustili, da so se jih dotikale brez občutka studa. Pikapolonice so lepe in prijetne in prinašajo srečno. Nekoč je bila srečna, če je videla pikapolonico. Zdaj zre v steklenico vodke in občuti isto. Primerno se ji zdi, da je zamenjala otroštvo za realizem. Ne pogreša pikapolonic, veliko se je naučila in zdaj se ji niti neumne ne zdijo več. Preprostost bivanja, ki jo nekateri tako hvalijo, je zanjo ne le dolgočasna, ampak tudi strahopetna. Podala se je torej v neznano teme in v globine obupa, kjer je našla kaos in ga vzela kot svojega podanika, razgalila je lastne pole, znanje in kožo in ugotovila, da je sreča na žalost dolgočasna.
Cigarete so se vedno poigravale z občutkom svobode in čeprav so prepojene s smradom po najstniškem brezsmiselnem uporništvu, ji dišijo, kadi in kadi in kadi, dim se vrtinči in jo objema. Zavrti se z njim, vpije ga v svoja oblačila. Prostor postane megličast, sivina dobiva nove odtenke, zdi se ji, da je imela prav.
V klet se je podala z večno enakimi idejami in večno enakim namenom, da jih spremeni. Sesede se, po ponovnem neuspelem poskusu plesa, in se objame okrog kolen. Ne ve, zakaj še vedno rada pleše. Ples je stvar preteklosti, nekoč je bil življenje. Preden je imela besede, jih je plesala. Zdaj je izgubila gibe, kot je izgubila vse. Poboža se po laseh, pogladi se po licu.
»Moja moja,« si nežno reče.
Kotali se. Preveč je človek, da ne bi bila človek in preveč je mlada, da bi postala oseba. Zakaj torej je, in za koga? Kje je vrednost njenega obstajanja, če ne v zavrženih tujih trenutkih, ki bi morali biti njeni? Kje verjame še v koga, razen v sebe in zakaj je bog preveč neizražen, neizrazljiv in nepomemben, da bi kakorkoli definiral, ovekovečil, osmislil njeno bivanje? Ni časa, ni nje, ni občutja, ni … preprosto ni … več. Ničesar. Večnost postaja realnost, nič ni več res, rodilnik je zanemarjen in otroci so postali brezzvočni odrasli v virtualnosti, ki niti ni njihova … nič več. Ljudje so govorili lepe besede, ki niso spremenile ničesar, kar ni bilo potrebno spreminjanja in otroci so nastajali zunaj obstajanja, ki ni imelo vrednosti. Kaj sploh ima težo, ko je vse slej kot prej prelahko? Kje je njeno življenje? Zakaj?
Morda je bolje, da sploh ni ničesar in morda je izginjanje odrešitev. Misli, da to ve od nekdaj. Nikoli še ni bila tako neumna. Vedno je želela več, nikoli ni ničesar prejela. Sprašuje se, česar je sploh vredna, in kot vedno, zakaj?
Zakaj?
Zazrla se je v posrebreno počeno steklo.
»Ti si budalo, kot vsi ostali. Ugotovi, prosim.« Potem se je zasmejala in se vrnila k vodki. Steklenica je izpraznjena do polovice, vedno bolj se ji vrti, počasi, pada, počasi …želi si cigarete …
Cigarete prinašajo slabost, ampak če ji bo dovolj slabo, ne bo čutila ostalega … mmmm … vata. Ne ve več točno, kaj počne ali zakaj, nekaj minut nazaj je imela vsaj idejo o utemeljenosti dejanj.
Velike ideje. Velike, vedno večje. Grozijo z ogromnostjo in obupom vedno bolj verjetne nezmožnosti uresničitve. Prišle so iz knjig, ki jih je brala in iz besed, ki jih je poslušala, preživele so cedilo pozabljanja in se zasadile globoko v njenih globokih tkivih. Verjemi mi, ne ve ničesar. O vsem le razmišlja, razglablja, vse išče in analizira, zaliva ideje in ničesar ne doseže, kot nikoli ni nihče še ničesar dosegel. Z neverjetno odpornostjo. S segajočimi željami, kdo pa sploh je, da lahko dojema? Njene misli, četudi množične, niso razlog za njen obstoj, le njegova posledica in zakaj so torej tako pomembne? Nezdrobljive ideje, ki so prišle iz knjig in zvokov in vzrokov, zakaj so torej tako nedoumljivo neuresničljive? Tako mogočne, tako zavojevalske, tako prodorne. Ideje nas delajo potencialne morilce. Morda niso smisel obstoja, morda sploh niso smiselne. So le posledica potovanja elektrike in včasih iz njih celo nekaj nastane. In glavna ideja idej, majhnih ali velikih, ni nič več kot ideja sama. V kolikor so nerazložljive, prav zato, ker so njihovi sistemi bivanja tako kompleksni, podvrženi subjektivnosti sanjačev in vizionarjev in so večinoma sploh obsojene na smrt, hvalabogovom, nihče ne more zanikati njihovega vpliva. Nihče preprečiti njihovih posledic. Ker četudi se nikoli ne uresničijo, sprožijo plaz misli, novih idej, dogodkov, vidikov, želja. Neverjetne so. Vsega zmožne. Delajo jo nečloveško in predvsem, humano.
»Humanost je komična!« zakriči in se zasmeji. Poskuša stati ravno, misliti ravno, hoditi ravno, ravno zdaj, ko ničesar ne zmore. Še neprižgana cigareta se ji izmuzne iz prstov, ima čudno željo, da bi jo pojedla. Zvrne se po tleh, mimo stare žimnice, in zaspi. Trdota tal ni dovolj dober razlog za budnost.
Vse je eno in zato je vseeno.
Sanja medvede. Medvedi hodijo po mestu, v katerem ne živi več. Gleda jih izpred vrat v hišo, ki ni več njena. Mati z mladičkom se sprehaja mimo pošte, naenkrat jo zaskrbi njena pretiha bližina, preveč izražena grobost. Ne ve, kateri letni čas je, toda mati z mladičkom ne pomeni nič dobrega. Njena rjava dlaka se sveti v soncu, veličastna je. Lahko da je nevarna, toda v resnici tega ne verjame. Medvedi so miroljubne živali. Oče, ki stoji ob njej, je popolnoma miren, tudi takrat, ko se medvedka odpravi čez cesto do njiju. Polni jo adrenalin, tesnoba v tresljajih. Zakaj je tako miren … ne bi smel biti miren. V parku na drugi strani hodi še en medved – kako so sploh prišli sem? Zakaj? Nikjer ni nikogar, ulice so prazne, ne zdi se ji čudno. Strah pride počasi, postopoma in naenkrat se zaveda, da mora proč. Steče proti vratom hiše, prepričati skuša očeta, da ji mora slediti. Ko se zapre v svojo sobo v prvem nadstropju, medvedka utrga vhodna vrata s tečajev. Medvedi so miroljubne živali. Medvedi ne ubijajo ljudi. Ko posluša, kako kosmata žival trga njeno družino, se spomni, da je te sanje že nekoč sanjala.
Včasih si zmeraj sanjala medvede, ko si bila še majhna.
Zbudi se prepotena in zmedena, žejna in utrujena. Morda je celo že trezna, toda dvomi. Nekoč je zmeraj sanjala medvede, zakaj se torej tega ne spomni? Kaj si je želela povedati? Ne ve, zakaj bi morala vse vedeti. Raztreščena je, sprašuje se, kaj karkoli pomeni. Morda nič. Probleme ima s težavami in regresira. Verjetno vsi le plavamo proti toku. Želi si, da bi imela nekoga, ki bi mu lahko pripovedovala. Noče biti sama. Obrne se stran od sebe in se skuša prepričati, da ni žalostna.
»Sem le posledica spolnega akta svojih staršev …«
Razmišlja o medvedih. Voha usodo. Klet je postala premajhna za paniko, bila je le svoja ječarka. Zakaj se je morala omejiti, ko se je le skušala počutiti svobodno? Zakaj je bežala od drugih, ko si je želela le ljubezni? Vse, kar je imela za pogumno, je izviralo iz strahu. Vse, kar je imela za neresnično, je imelo dokaze v realnosti okoli nje. Vse, kar je imela za resnično, je plavalo. Dvom v vse se je izkazal za ubijajočega. Dvomi v vrsticah, med vrsticami, dvomi v vrstice same. Igra se z elitizmom, ves čas, zakriva ga z večvrednostjo in ostalimi brezpomenskimi samostalniki, razmišlja o tem, da bi postala smešna. Večino časa je tako ali tako komaj človeška. Počne stvari, in zakaj? Za koga? Naenkrat razmišlja o brezhibni slovnici in nekaterih ljudeh, ki jih mara in to se naenkrat zdi dovolj, da bi lahko prekrilo življenje dolgčasa. Ali ni res, da se vse življenje le trudimo, da nam ne bi bilo dolgčas? Uporabljamo besede kot je zagotovo, toda, dejansko, morda in v bistvu ter njeno najljubšo, v bistvu, samo da bi zapolnili praznine med pomembnimi trenutki.
Zagotovo ni dovolj pomembnih trenutkov, toda če bi jih bilo več, bi jih lahko prenesli? Sovraži življenjska vprašanja, kljub temu jo nadlegujejo, brez kakšnega posebnega razloga, po navadi niti ne relevantna, le ambiciozna. Nekako. Neverjetno, kako plitki smo. Vsi mi, žalostno je in neobhodno. Konec koncev pa smo ljudje in kot taki smo velikoma neumni. Toda tega ne bomo nikoli videli niti sprejeli, hvalabogovom, saj smo neumni. Nevednost je blagoslov, ni nikoli nihče rekel, in besede so vse, kar imamo, je rekel Samuel Beckett.
Neverjetno pijana je. Ne ve več, od česa. Vodke ni več, vodka je še, žejna je, pije jo namesto vode. Nepopolna surovost, ki jo lovi iz dneva v dan. Ugonablja njene potrebe, njeno čudovito pomanjkanje napredka. Voda teče po njeni glavi v njeno globino, nihče nima pravice ničesar reči proti njej. Predobro je zavarovana, preveč se ima rada, premalo ji pomenijo, preveč vrednosti jim daje. Kot da ima prav. Kot da deli pravico, kot da ima oklep namesto kruha in kožo namesto krvi. Kot da nima smisla.
»Smisel nima smisla in je nesmiseln, antismiseln in sursmiselističen … nekaj«
Nekaj je, ničesar ni. Zlomljena. Še vedno je neumna. Na tleh v kleti in še vedno je neumna.
V dnevni sobi sedi Črt, ki ima rad konje in Rolling Stonese in palačinke. Ki ima rad njo. Čaka jo, zmeraj jo je čakal. Preživel je tedne, ko je bila ob njem in jo je čakal, ko je ni bilo tam in jo je čakal, ko je bežala, se vračala, razmišljala, pozabljala … in on je čakal. Posvetil ji je vso svojo možnost čakanja, dvomi, če kdo sploh razume to žrtev. Njegova potrpežljivost je rasla skupaj s časom … kako velik je ta čas, kako razumen. Kako lep je, kako neznaten. Črt ne potrebuje velikih vprašanj, le njo. Ona potrebuje odgovore, potem bo morda potrebovala tudi Črta. Črt čaka in to je dovolj.
KOSTANJI
Veš kaj, to so nekakšni namišljeni kostanji. Tako zelo sem žalostna in ti si tako dobre volje.
Zdelo se mi je, da si danes moj in zdelo se nama bo, da imava razlog za strah, ker sem spet razmišljala. Mislim, da se približujem novi krizi identitete, pa ne samo zato, ker jo doživljaš tudi ti. Imela sem občutke, kot da jih ni, kot da te ni, kot da sem pripravljena na vse, kot da sem pozabila. Stanje brezbrižnosti, tako zelo vseeno mi je. Morda bi morala odpotovati še kam drugam, to mesto je tako zelo majhno.
Ko sem bila še otrok, smo se igrali pod kostanji v parku, lučaj od našega pravega doma, mama nas je čez balkon poklicala na kosilo. Ko smo hoteli družbo, smo odšli do blokov in kričali pod okni, kaj se lahko pride (vstavi ime) igrat? Kradli smo zemljo in metali petelinčka, lovili smo metulje in plezali po drevesih. Babica je rekla, da če ne bi bilo nje, bi še vedno skakali po vejah. Ni sama kriva, vedno smo jo povabili zraven.
Spomnim se mavrične žoge in bradavic na podplatih, ker nisem hotela nositi čevljev. Uničila sem dežnik, ker sem hotela padalo. Spomnim se, kako smo varovali mrtvega goloba pred skrunitelji grobov, pa so ga fantje na koncu vseeno razstavili. Spomnim se, da smo se igrali Petra Pana in plezali v bunkerje. Iz kostanjev smo delali ježke. Takrat te nisem poznala, pa si bil vedno tako zelo blizu. Tako blizu, kot si danes daleč.
Spet sem razmišljala, kot da se ne bi zavedala. Mislim, da hočem stran, stran od tebe, ker te imam rada, stran od majhnega mesta in majhnih spominov, stran od tega občutka modrosti. Želim biti ponovno izgubljena, ponovno nepopolna. Zaslužim si še eno priložnost, da vse uničim.
Nisem vedela, da si še vedno pijan, verjetno sem jaz tudi. Moja obleka je ostala na kavču, ne spomnim se, kdaj sem jo slekla. Vedno sem mislila, da nisem igrača, pa smo vsi le otroci. Nisem plesala na mizah, sem pa hotela, nekdo me je dvignil v zrak, zajela sem polna pljuča dimnih krpic, žvižgali so, ko sem hodila po stopnicah. Z nikomer nisem govorila. Žal mi je, da nisem ostala do konca, morala sem stran, hotela sem svež zrak, spet sem tekla. Rada tečem ponoči, takrat je zrak res rezek. Pljuča me bolijo in ne znam se ustaviti. V visokih petah, v preozki obleki, z rdečo šminko in nakodranimi lasmi, tečem, tečem kot voda.
Zdi se mi, da voham resnico v tvojih laseh. Nekdo te je polil z vinom. Igral si se Petra Pana, kradel si zemljo. Tako si lep, ko si srečen.
Rekel si, da hočeš otroka, gledal si me skoraj preveč ljubeče, vrtal si v moj strah. Nočeva odrasti, ali sva sploh vredna navdiha? Kričal si ime svojega nerojenega sina, ko si se drsal po pločniku, potem sva šla čez cesto na pivo. Danes mi ne paše cigareta, počutim se kot ogorek in ti lebdiš. Mislim, da imava pljuča polna misli, najini možgani so polni pepela. Ali res verjameš, da si človek? Že cel teden nisva šla na kavo, pozabila sva se kregati. Nikamor več nočeva. Ponoči pobegnem, s slušalkami na ušesih, v svoj svet, kjer te ni. Stisnem se k sebi in obstajam. Jočem za spoznanjem, nikoli ne bom mogla oditi.
Stara gugalnica je bila vrtiljak, s Petro iz sosednjega bloka sva drveli po zraku. Tistega dne mi je neimenovani fantek prvič pokazal, kaj ima pod spodnjimi hlačami. Pod kostanji, ki jih gledam še danes. Ostarela lepotica mi je pripovedovala o svetleči zeleni obleki, ki jo je nekoč nosila. Spomnim se tiste obleke, v njej sem se igrala odraslost. Pripovedovala mi je o preteklosti, ki jo sama pravkar doživljam, o večerih, ko ni ničesar več, razen noči in divjega, divjega ponosa, da si. Skoraj obžalujem, da sem tako mlada, nekakšen čar se skriva v ovenelosti. Pravkar živim vse, kar bo kdajkoli vredno pripovedovati. Jaz pa, namesto da bi obstajala, sanjam o daljnih deželah in neznanih pogovorih, kot da ne vem, da je vse enako … zmeraj enako … povsod enako. Kot da se nisem nikoli ničesar naučila. Zdi se mi, da sem za trenutek pozabila, kako se nič ne spreminja. Drvim proti oveneli lepoti v ogledalu. Mislim, da se treznim. Naenkrat si zaželim, da bi bil ob meni. Nikoli več se nočem zbuditi sama.
V knjižnici naju vsi poznajo, nikoli ne plačava zamudnine. Kupil si stare knjige, rekel si, da bova imela zbirko. Rekel si, da bova imela prihodnost. Včasih naju vidim, kako iz vej gradiva hiše na drevesih, kopljeva grajske jarke in se skrivava pod odejami. Ne veš, da me je še vedno strah teme? Ti pa se kot bav-bav skrivaš po omarah.
Ko si bil še majhen, si padel na lego kocko in si presekal glavo, včasih še opazim brazgotino. Odlomil se ti je zob, ko si padel po pločniku, raztrgal si kožo na kolenih, ko si drvel v nesmrtnost. Božam tvoje lesketajoče se napake. Stremim k navadnosti. Stojiva pred ogledalom, kako sva odrasla, kako sva zdaj najdena, nikjer več ne duham najine nedolžnosti. Še vedno zreva na isti park, kot ko sva bila otroka. Še vedno se igrava. Gugalnice so zarjavele, sediš na njih in loviš komarje. Še vedno sva tukaj. Še vedno hodiva po istih poteh, še vedno srečujeva iste ljudi. Na vsakem koraku se spotikava ob spomine. Včasih hočem več, včasih manj, oprosti, ker vibriram. Mislim, da raje obtičim in žalujem in sem s teboj. V tem majhnem mestu, od zmeraj za zmeraj, s teboj.
Kostanji se majejo v vetru, nihče jih ne bo nikoli posekal. Moje okno je prašno, objameš me. Doma sem.
UTRIP
Črt je bral knjige, čeprav se je zavedal nespametnosti svojega dejanja. To so vse samo besede, napiše jih, kot da bi bile njegove. Posluša Salingerja, nekoč mu ni bil všeč. Danes prosi, nehaj se igrati z mojimi možgani. Zobotrebci mu že gledajo iz oči in ploščice so mrzle. Stisne se k stari peči na drva, stoji na eni nogi. Ob jutrih ne more iz postelje … njegovi prsti nočejo mirovati. Kot da bi vedeli, da je povedal preveč. Ve, da ti je dolgčas, hoče te nazaj. Spij vino, pojej cigaret, odrgni stopala. Zbudi se iz ledu, ki hladi tvoje nespametnosti. Ukaži krvi, naj teče. Spomni se njega, ki te je pijan poljubil. Plesala sta po nežganih opekah. Spomni se, kako vama je bilo vseeno. Preden ti je psihiater rekel, da si preveč cinična.
Vsega je kriv Salinger. Gleda ga, ko spi. Morda njegova babica sploh ni mrtva in je zažgal neki tuji grob, morda ni bil pijan nazadnje, ko je imel njegov dedek rojstni dan in ko so praznovali božič. Njegov stric ni padel s stola, tako pokorno zakonom fizike, ki jo študira. Ima same desetice. Ima boljše ocene kot on.
Njegov brat ne ve več, kdo je, ampak tega si ne bo nikoli priznal. Baje si rotvajlerje kupijo samo ljudje s šibkimi osebnostmi. Njegova pamet mu služi v zanikanju, rad je boljši od ostalih, rad je prvi, potem se ne rabi tako dolgo gledati v ogledalo. Njegova punca je rekla, da jo skrbi, ne zdi se, da ga ima premalo rada.
Vesel je, da je spet februar. Zebe ga in noče iskati, živčen je in preveč spi, vsi načrti padajo v vodo, kot da sploh ne bi bila zamrznjena in sneži … sneži … sneži. Njegova prijateljica je pozabila na vse, ko se je zaljubila, ne more ji zameriti nesposobnosti. Boji se, da je brezčuten, ker ga njen neuspeh zanima. Hoče videti, kako dolgo bo trajalo, preden pade. Ne zato, ker bi bil zloben, za kaj takega je ne mara dovolj.
Moral bi iti v Zagreb, pa je preveč snežilo, imel je mačka, ker je pil vino, zbudil se je še pijan. Nisi prenesla vonja postanega alkohola zgodaj zjutraj, on pa je spil kozarec do konca, ko ga nisi videla, ko je tvoje ostanke v kuhinji izlival v korito. Spet sta našla trenutke, ni hotel oditi, pa ni imel izbire. Preveč vama je bilo slabo.
Ugotovil je, kako lahko je sedeti na miru in biti sam. Ostaja v sobi, ne pozdravi jih več, ko pridejo. Začel je pošiljati e-maile in zdaj se igrata komunikacijo. Na spletu ima na vseh slikah v roki cigareto in ostali radi zalivajo svoje zanikanje. Želi si, da bi ga slišali, ko jim pove, da kadi. Ne veliko, ampak kadi. Ne zato, ker kadijo njegovi prijatelji, ne zato, ker bi mislil, da bi ga to lahko definiralo, ne zato, ker bi bilo narobe, ampak zato, ker hoče. Posluša ljudi, s cigareto v roki govorijo, kako si želijo nehati, ne ve več, kaj si naj sploh misli, ko izgublja spoštovanje in oni dostojanstvo. Ko bo hotel nehati, bo nehal, do takrat bo kadil. Ne boji se te. Prižge si te kot cigareto.
Veš, da te ima rad. Njegovi prsti se podijo kot nalašč za težkimi nohti, nehote so odkrili kasete, s tem ko je počasen, je tudi previden, ne bo več delal napak. Njegov oče si želi, da bi bil več doma. On ne ve več, kje je njegov dom. Boli ga. Tukaj je, v tuji hiši, v tuji postelji, gleda te, draga deklica, sediš pred računalnikom in vsake toliko se mu nasmehneš, počuti se daleč, daleč stran.
Kot nasmeh se je olje razlezlo po vodi. Primerja te s samoto, veje so težke. Breza je v resnici parazit, ali je on tudi? Včasih dvomi v lastno zmožnost občutenja … česarkoli. Večinoma mu je dolgčas, predvsem pa mu ni vseeno. Njegov mali bratranec je pobruhal avto od zunaj in odznotraj, ko je spal, ko je njegov brat pijan peljal svojo punco domov. Drveli so po avtocesti, okna so bila odprta. Zaradi tega mu niso vzeli izpita, ker ga tako ali tako ni več imel. Ob bratu se je vedno počutil na varnem in hkrati ogroženega. Včasih ga je hotel pretepsti s kijem za baseball. Vedel je, da ne zmore več lagati, kljub temu bo večno varoval skrivnosti tistih, s katerimi deli kri.
Ugotavlja, da ne zna pisati poezije. Ne želi si, da bi njegova babica umrla. Knjige so kot strup, ponovno je prijel pero, morda bo danes poletel med vrsticami. Tako dolgo je skrival resnico, da mu nihče več ne verjame. Misli, da je našel olajšanje, želi si, da bi našel tebe.
Vprašal te je, ali ti je kdaj dolgčas, čeprav je poznal odgovor, rekla si, da dvomiš v svoje odločitve o prihodnosti. Videl je, da spet nič ne ješ in da si spet osamljena in žal mu je, ker ni več s tabo, ker te ne pozna več in ker si padla med ljudi, ki te marajo le, ko si dobre volje. Povedali so mu, kaj počneš in hotel te je poklicati. Če nista pijana, ne znata biti iskrena. Zadnje čase sploh ne znata več biti iskrena, boji se, da umiraš. Tvoje zlomljeno rebro je kot nalašč. Brez njega bi še vedno spala.
Utripa, zadnje čase utripa. Všeč si mi, ti pove, in utripne.
ROJSTVO
Kje si, moja lepa, najlepša? Vse že spominja nate, pa te sploh ne pozna. Gozdovi so tihi.
Na začetku je bil krik, ko ji je roka prekrila usta in jo je preplavil smrad. Vse je potekalo v tisočletjih, ni se zavedala, kako zelo hitro. Njen obraz je priletel ob lubje, hropenje je pospešilo, nato ponehalo. Sesedla se je ob korenine, padla je vase.. Ni razumela, da je bilo spočetje. Bolečina je bila prevelika. Veje nad njo so šumele, dan se je skrival za hribi. Misli so vedele le, da nočejo. Vse je prekrivalo zlo, njeno lastno ničevost je prevzela teža sramu. Obležala je na tleh v gozdu, ko temne postave že davno ni bilo več. Ostala je sama.
Ko je začel njen trebuh rasti, je z njim rasel obup in se iznakazila lepota. Pobegnila je še dlje, v mirno zavetje gozda, kjer je bilo vse zeleno in nič ni imelo oči. Našla je jaso in nastavila napet trebuh soncu, poslušala je daljno šumenje potoka in jedla jagode, skrivala se je pred samo seboj. Hlad je ni dosegel, ko je bila še nedolžna, ponovno je želela najti toplino. Ženske, ki so nabirale dračje po oddaljenih pobočjih, so jo včasih videle, kako je tavala med vejami, med praprotjo, in govorile … govorile … govorile. Nikoli jih ni slišala. Zatiskala si je čute, gladila je izboklino in se počasi začela predajati usodi. Vse dokler se ni otrok prvič premaknil, se ni zavedala čudeža. Vse dokler se ni z ponovnim občutjem pod njenimi rebri, ko je majhna nožica ujela tkivo, našla. Odprla je oči, v spoznanju. Noč je bila temna, ognji daleč, drevesa mirna, zrak tih. Stala je sredi izgnanstva, obkrožena le z odpadlim listjem, in ni bila več sama. Nekaj je božalo njene otrple misli od znotraj, padla je na kolena. Tukaj si, je šepetala, ob meni, ko so vsi ostali daleč, tukaj si, v meni, moja koža kliče po razlogih, tukaj si, je govorila v praznino, le tebe še imam. Častila je življenje v svoji maternici, gozd je postal njen ovoj, vedela je le, da ponovno ljubi. Moja hči, je šepetala, ležala v vesolju, ponovno je postajala človek.
Poletje je prešlo in jagod je zmanjkalo. V nekem jutru jo je našla bolečina, njene roke so grabile, kot bi imele upanje, po prsti. Na začetku je bil krik. Nekje daleč v praznini gozda so ženske odvrgle dračje na tla in pritekle na pomoč. Čutila je, da jo vlečejo iz zelenja, iz domačega občutka grobega listja, nazaj v hlad, nazaj med zidove. Hotela je kričati, toda ves njen glas je že obvladovala tema, ki se je izlivala med njenimi nogami.
Svet je bil in štela je lepotične pike svoje fantomske hčere, globoko v njeni duši je maternica že davno nehala krvaveti. Slepa je bila in komaj je videla njeno težko ničevost v ogledalu pod sliko, lep je bil in njegovi kremplji so jo držali za vrat, maternični vrat, svita ni bilo. Kres je segal do neba, kriki tudi.
Topla roka med njenimi stegni se je izvijala primežu in silila življenje biti. Kri se je strjevala okoli upanja, okoli zavesti, dokler ni bila tema tisto, kar je uresničilo svetlobo. Oklepala se je dvojine, pa je bil tok premočen. Ženske so se ustavile in ženske so utihnile in ženske so ji držale noge narazen, da je lažje vreščala, ko je roki sledila glava in ko ji razum ni zmogel slediti. Tam nekje na drugem koncu se je vročina spremenila v žerjavico in je njeno telo goltalo lastne krče, kot da so kruh. Kaplje potu so bile mimo obstajanja in so izpuhtevale tam nekje, kjer je res le, da ni res. Sanjala je zeleno. Hotela je nazaj, pa ni več zmogla, hotela je zlesti vase, k njej, pa je bila prešibka. Voda je zavrela in prepojila bele brisače, ki so ji bile ponujene, in čakala in čakala. Krči so stresali nebo in zrak. Nekdo je kričal skoraj tako glasno kot ona, ki se ni znala ustaviti in se je tresla skupaj s svojo podzavestjo. Smrt v tišini, listje je padlo z dreves, jasa je ostala prazna.
Nekdo je kričal še glasneje kot ona, nekdo ji je dal roko na ramo in jo brisal z brisačami in ji rekel, konec je.
Tukaj je tvoj otrok, konec je. Konec je, in zakaj ni bilo veselja na njihovih obrazih?
Ni bila ... in njene oči so bile polne solz, ko je videla. Njene roke so bile polne krast, ko ni zmogla. Njene sanje so bile polne črnine, ko se je obrnila in se stresla skoraj huje kot prej.
Skoraj je izkrvavela, so govorile ženske okoli nje, skoraj je umrla, ko je spravljala na svet malo pošast.
Otrok, ne otrok, tresla se je kot otrok, ki so mu vzeli najljubšo igračo, moja bi morala biti, je jokala, moja deklica, moja lepa punčka ... spet ga je nekdo hotel pritisniti obnjo, mu hotel ponuditi njene prsi, njeno mleko, njeno življenje ... odrinila jih je, v krčih ... ne za njo, ne za njo, ki ni bila hčerka, nikoli za pošast.
Otrok je ostal sam. Ženske so odnesle mater v drugo sobo, kjer bo lahko okrevala. Zagrnili so zavese in zaprli vrata. Otrok je ostal sam.
Kako je svet velik, je mislil, kako temen. Kako je svet prazen, je videl, kako hladen. Zrak okoli njegovih lačnih ust je bil prijeten, ni pa bil koža, odeja pod njegovim golim, zgubanim telescem je bila topla, ampak ni bila koža in krpa, v katero so ga zavili, je bila mehka, ni pa bila koža.
Otrok ni več jokal. Otrok je ostal sam.
LAŽJA
Kot da bi vedela, da v resničnosti ni ironije in kot da bi si želela, da bi znala plavati in kot da bi utonila, če ne bi imela vesolja v pesti, kot da bi razmišljala le še v superlativih in kot da bi že davno obupala nad lastno odrešitvijo. Kot da ni vredno in kdo še lahko trdi, da je?
Je sploh kaj dovolj pomembno, da je vredno omembe, razen nje same? Kaj je sploh dovolj veliko? Če ničesar ni in če je ona ničvredna … in če je svet njej podrejen in manjvreden … potem se za odrešitev ni potrebno truditi … nič ni, kar bi ji jo ponujalo, ali sploh postavilo kriterije za situacije, kjer bi bila odrešitev potrebna. Saj ji ne znajo povedati, kaj je storila narobe, s čim se je preklela, saj ji ne znajo dati razloga, zakaj bi odrešitev sploh potrebovala. Grešnica. Greh je storil tisti, ki je z ljudmi začel delati, kot da so objekti. To je nekoč rekel destruktivni človek, modrejši od nje same. Toda ona greši le proti sebi in tega se zaveda … ali je greh, ki ga zagrešiš z odprtimi očmi, veliko hujši od slepega? Slepi greh se skriva za krinko zanikanja in neumnosti in ni niti približno dovolj pronicljiv. Greh odprtih oči je viden … zato ga nihče ne opazi.
Ničvredna je in nihče ne vidi njenega greha … ničvredna je, sama je dolžna zreti na lastno ničvrednost kot na kazen, ki si jo je sama zadala, jo sama preživlja, jo le sama lahko umakne. Če je ničvredna, je nepomembna, je nevidna, je svobodna. Grešnica. Vidi le sebe, ljubi le sebe, uboga le sebe, uničuje le sebe in ni odgovorna za nič, kar se dogaja okrog nje. Ničvredna in nevidna ni priklenjena na lastno imenitnost, ki zahteva toliko truda … toliko resnice. Laž je lažja.
Nisem lepa, je govorila v ogledalo, da bi se prepričala v nasprotno. Nihče me ne mara, je šepetala sama sebi, da bi se prepričala v neiskrenost. Želim si biti sama, je ugotovila po vseh neuspelih poskusih infiltracije. Ne zna si priznati, da ne zna obstajati. Drugi ljudje jo motijo, ob njih čuti nenaden pritisk, potrebo po maski, po črnini, po nevidnosti. Lepota skriva njeno čudaštvo in hvaležna je nasmehu, ki zna tako dobro skriti sovraštvo. Kdo sem, se lahko vpraša, kot marsikdo, pa se samo zasmeje. Ve, kdo je, toda to ni pomembno. Bolje, kot jaz sem jaz, jo opiše poenostavljena, skrajšana, sklenjena različica jaz sem.
Odšla je v klet s steklenico vodke in desetimi škatlicami cigaret. Položila jih je poleg oskubljene žimnice, prekrite z odejo, podprte z idejami o spancu. Iz pipe je kapljala voda, zaželela si je, da se ne bi bila spomnila francoske besede za pipo. Predpreteklik ji je na obraz priklical nasmeh. Bila je odločena. Poljubila je steklenico, še enkrat, še enkrat, še enkrat.
Klet je bila zvočno izolirana. Vrata so se lahko zaklenila od znotraj in le od znotraj: tukaj nikoli ne bo zaprt nihče, ki noče biti le sam sebi ječar. Na steni je viselo ogledalo, prepleteno z rjavimi nitmi, ki so pričale o njegovi starosti.
Nekaj je zašepetala v lastno počeno podobo. Nihče je ni slišal.
Spak je v resnici dekle in v resnici ne obstaja. Toda včasih se ji zdi neobstajanje kot lastna odločitev veliko bolj sprejemljivo kot obstajanje po krivdi ostalih. Je le posledica spolnega akta, ki sta ga zagrešila njena starša. Trenutno je precej pijana. Toda, če se tako odloči, in odločitev je pot do samega sebe, je lahko izmišljena, neobstoječa, plod lastne domišljije, vendar pa po svoji odločitvi in le zase odgovorna. Spet ta beseda in zasmeji se. Odgovornost, ki je ni zmožna sprejeti in ki se je boji, ki si jo želi toda se ne zmore sprijazniti z lastno nesposobnostjo. Večna vrnitev nazaj h klišejem je postala utekočinjen razlog za strah. Groza pred samim seboj kot potaknjencem dveh zelenjavastih odraslih, ki niti ne razmišljata o potrebi po razmišljanju niti te potrebe ne občutita, je usoda hujša kot biti nor. Spet ta misel in zasmeji se. Tako se je trudila postati nora, da so jo ljudje počasi imeli za zmešano. Toda nedoumljiva jasnost njenih misli je vedela, da je tudi tega nezmožna. Kdo sploh sem, se je vprašala še kot otrok in odgovor je bil sicer očiten, toda nesprejemljiv. Nezaželena, ona sama, kot tudi odgovor. Pokrovček je zletel s steklenice, odločila se je postati nič, ničesar drugega ni ne zmožna ne vredna in si ničesar drugega si niti ne želi. Pogreznila se je v vato in si dala novo ime. Rodila se je iz čudovitosti osebe, se ogrnila v rjavost in obstala na mestu. Umazanka, si je rekla in bila rahlo zadovoljna.
Zaželela si je teme, črnine, anti-svetlobe, da bo lahko anti-obstajala. Sumila je, da si ima nekaj za povedati, nekaj za razkriti, nekaj za povrniti. Ni bilo resnice, nič več, ni bilo realnosti. Virtualna tema je nastajala s presenetljivo hitrostjo, ko je po steni vlekla zavese kot vlak in zastirala okna, tam nekje nad svojo glavo.
»Ču ču … vlak,« se je zahihitala in zaplesala, se zvrnila na tla in se zapletla v lastne misli, ponovno.
Socvetja njenih misli … kot da bi skoraj že vedela, kaj želi povedati. Nekoč, si je rekla, bom to celo dojela, izrazila, izrabila, uporabila … postala. Nikoli več izgubljena v lastni nespečnosti. Razmišlja, vedno, neprekinjeno, bogato a neproduktivno, kot da je mir. Nekoč bo urejena in čista, nekoč ne bo več v zadregi, ker je vedno ugotovila, kaj je treba povedati ravno tisti trenutek, ko je že izgovorila napačno. Zmeraj je bila prepozna in kljub občudovanju je vedela, da zamuja. Da, občudovali so jo in ona je zrla skozi lastno neizraženost in pomislila … če sem jaz nekaj dobrega … kako je šele gniloba zavzela ostalo. Vse, kar so imeli za uspešno, dobro, kvalitetno, je videla kot le povprečno, sicer neprimerjano z ničemer, a licemersko v lastni podstandardni realizaciji, polno napak, polno slovesa, polno človeškosti, katere izgubljeni potenciali so jo začenjali strašiti. Živi v groznem svetu in edina je, ki ga vidi tako polnega umazanije, kot dejansko je. Joče za izgubljenim nečim, česar nikoli nismo imeli. Skoraj očarana je nad vsem, s čimer smo se zadovoljili. Slej kot prej so vsi obupali in rekli, to je to. To je dovolj. Ni dovolj. Njej ni dovolj.
Vidi se, kako želi, kako ne zmore doseči niti lastnih želje, prepletena, nedopolnjena, osvežujoče obupna, zlahka patetična, toda z očmi, ki vidijo praznino in z ušesi, ki slišijo krike in z mislimi, ki analizirajo, iščejo, razvrščajo, arhivirajo, opažajo grdoto in ne zmorejo prenehati z iskanjem nečesa vrednega, kar ni ne ona ne svet. Kje, kaj in kako? Kdaj? Morda nikoli, toda včasih se tolaži že z možnostjo opažanja, če ji je že nadgradnja odrečena in popolnost prihranjena.
Leži na tleh, ne ve še, ali je zlomljena. Zdi se ji, da ni … zdi se ji, da bi morala biti … nekje tam znotraj ve, da je. Pogumno vstane.
»Prekleti serum resnice,« reče in si prižge cigareto.
Nekoč je bila otrok, sumi, da so vsi nekoč bili. Ali pa bili otroci. Nekoč je marala pikapolonice. Srečna je bila, če in kadar je videla pikapolonico, pikapolonice prinašajo srečo. Nežno jih je bilo treba vzeti v roke in jim pustiti, da so počasi splezale visoko, še višje, najvišje, kar se je dalo na otroški dlani in potem previdno vzletele v nebo. Otroci so se hihitali, ko so jih žgečkale po prstih in jim, edinim žuželkam, pustili, da so se jih dotikale brez občutka studa. Pikapolonice so lepe in prijetne in prinašajo srečno. Nekoč je bila srečna, če je videla pikapolonico. Zdaj zre v steklenico vodke in občuti isto. Primerno se ji zdi, da je zamenjala otroštvo za realizem. Ne pogreša pikapolonic, veliko se je naučila in zdaj se ji niti neumne ne zdijo več. Preprostost bivanja, ki jo nekateri tako hvalijo, je zanjo ne le dolgočasna, ampak tudi strahopetna. Podala se je torej v neznano teme in v globine obupa, kjer je našla kaos in ga vzela kot svojega podanika, razgalila je lastne pole, znanje in kožo in ugotovila, da je sreča na žalost dolgočasna.
Cigarete so se vedno poigravale z občutkom svobode in čeprav so prepojene s smradom po najstniškem brezsmiselnem uporništvu, ji dišijo, kadi in kadi in kadi, dim se vrtinči in jo objema. Zavrti se z njim, vpije ga v svoja oblačila. Prostor postane megličast, sivina dobiva nove odtenke, zdi se ji, da je imela prav.
V klet se je podala z večno enakimi idejami in večno enakim namenom, da jih spremeni. Sesede se, po ponovnem neuspelem poskusu plesa, in se objame okrog kolen. Ne ve, zakaj še vedno rada pleše. Ples je stvar preteklosti, nekoč je bil življenje. Preden je imela besede, jih je plesala. Zdaj je izgubila gibe, kot je izgubila vse. Poboža se po laseh, pogladi se po licu.
»Moja moja,« si nežno reče.
Kotali se. Preveč je človek, da ne bi bila človek in preveč je mlada, da bi postala oseba. Zakaj torej je, in za koga? Kje je vrednost njenega obstajanja, če ne v zavrženih tujih trenutkih, ki bi morali biti njeni? Kje verjame še v koga, razen v sebe in zakaj je bog preveč neizražen, neizrazljiv in nepomemben, da bi kakorkoli definiral, ovekovečil, osmislil njeno bivanje? Ni časa, ni nje, ni občutja, ni … preprosto ni … več. Ničesar. Večnost postaja realnost, nič ni več res, rodilnik je zanemarjen in otroci so postali brezzvočni odrasli v virtualnosti, ki niti ni njihova … nič več. Ljudje so govorili lepe besede, ki niso spremenile ničesar, kar ni bilo potrebno spreminjanja in otroci so nastajali zunaj obstajanja, ki ni imelo vrednosti. Kaj sploh ima težo, ko je vse slej kot prej prelahko? Kje je njeno življenje? Zakaj?
Morda je bolje, da sploh ni ničesar in morda je izginjanje odrešitev. Misli, da to ve od nekdaj. Nikoli še ni bila tako neumna. Vedno je želela več, nikoli ni ničesar prejela. Sprašuje se, česar je sploh vredna, in kot vedno, zakaj?
Zakaj?
Zazrla se je v posrebreno počeno steklo.
»Ti si budalo, kot vsi ostali. Ugotovi, prosim.« Potem se je zasmejala in se vrnila k vodki. Steklenica je izpraznjena do polovice, vedno bolj se ji vrti, počasi, pada, počasi …želi si cigarete …
Cigarete prinašajo slabost, ampak če ji bo dovolj slabo, ne bo čutila ostalega … mmmm … vata. Ne ve več točno, kaj počne ali zakaj, nekaj minut nazaj je imela vsaj idejo o utemeljenosti dejanj.
Velike ideje. Velike, vedno večje. Grozijo z ogromnostjo in obupom vedno bolj verjetne nezmožnosti uresničitve. Prišle so iz knjig, ki jih je brala in iz besed, ki jih je poslušala, preživele so cedilo pozabljanja in se zasadile globoko v njenih globokih tkivih. Verjemi mi, ne ve ničesar. O vsem le razmišlja, razglablja, vse išče in analizira, zaliva ideje in ničesar ne doseže, kot nikoli ni nihče še ničesar dosegel. Z neverjetno odpornostjo. S segajočimi željami, kdo pa sploh je, da lahko dojema? Njene misli, četudi množične, niso razlog za njen obstoj, le njegova posledica in zakaj so torej tako pomembne? Nezdrobljive ideje, ki so prišle iz knjig in zvokov in vzrokov, zakaj so torej tako nedoumljivo neuresničljive? Tako mogočne, tako zavojevalske, tako prodorne. Ideje nas delajo potencialne morilce. Morda niso smisel obstoja, morda sploh niso smiselne. So le posledica potovanja elektrike in včasih iz njih celo nekaj nastane. In glavna ideja idej, majhnih ali velikih, ni nič več kot ideja sama. V kolikor so nerazložljive, prav zato, ker so njihovi sistemi bivanja tako kompleksni, podvrženi subjektivnosti sanjačev in vizionarjev in so večinoma sploh obsojene na smrt, hvalabogovom, nihče ne more zanikati njihovega vpliva. Nihče preprečiti njihovih posledic. Ker četudi se nikoli ne uresničijo, sprožijo plaz misli, novih idej, dogodkov, vidikov, želja. Neverjetne so. Vsega zmožne. Delajo jo nečloveško in predvsem, humano.
»Humanost je komična!« zakriči in se zasmeji. Poskuša stati ravno, misliti ravno, hoditi ravno, ravno zdaj, ko ničesar ne zmore. Še neprižgana cigareta se ji izmuzne iz prstov, ima čudno željo, da bi jo pojedla. Zvrne se po tleh, mimo stare žimnice, in zaspi. Trdota tal ni dovolj dober razlog za budnost.
Vse je eno in zato je vseeno.
Sanja medvede. Medvedi hodijo po mestu, v katerem ne živi več. Gleda jih izpred vrat v hišo, ki ni več njena. Mati z mladičkom se sprehaja mimo pošte, naenkrat jo zaskrbi njena pretiha bližina, preveč izražena grobost. Ne ve, kateri letni čas je, toda mati z mladičkom ne pomeni nič dobrega. Njena rjava dlaka se sveti v soncu, veličastna je. Lahko da je nevarna, toda v resnici tega ne verjame. Medvedi so miroljubne živali. Oče, ki stoji ob njej, je popolnoma miren, tudi takrat, ko se medvedka odpravi čez cesto do njiju. Polni jo adrenalin, tesnoba v tresljajih. Zakaj je tako miren … ne bi smel biti miren. V parku na drugi strani hodi še en medved – kako so sploh prišli sem? Zakaj? Nikjer ni nikogar, ulice so prazne, ne zdi se ji čudno. Strah pride počasi, postopoma in naenkrat se zaveda, da mora proč. Steče proti vratom hiše, prepričati skuša očeta, da ji mora slediti. Ko se zapre v svojo sobo v prvem nadstropju, medvedka utrga vhodna vrata s tečajev. Medvedi so miroljubne živali. Medvedi ne ubijajo ljudi. Ko posluša, kako kosmata žival trga njeno družino, se spomni, da je te sanje že nekoč sanjala.
Včasih si zmeraj sanjala medvede, ko si bila še majhna.
Zbudi se prepotena in zmedena, žejna in utrujena. Morda je celo že trezna, toda dvomi. Nekoč je zmeraj sanjala medvede, zakaj se torej tega ne spomni? Kaj si je želela povedati? Ne ve, zakaj bi morala vse vedeti. Raztreščena je, sprašuje se, kaj karkoli pomeni. Morda nič. Probleme ima s težavami in regresira. Verjetno vsi le plavamo proti toku. Želi si, da bi imela nekoga, ki bi mu lahko pripovedovala. Noče biti sama. Obrne se stran od sebe in se skuša prepričati, da ni žalostna.
»Sem le posledica spolnega akta svojih staršev …«
Razmišlja o medvedih. Voha usodo. Klet je postala premajhna za paniko, bila je le svoja ječarka. Zakaj se je morala omejiti, ko se je le skušala počutiti svobodno? Zakaj je bežala od drugih, ko si je želela le ljubezni? Vse, kar je imela za pogumno, je izviralo iz strahu. Vse, kar je imela za neresnično, je imelo dokaze v realnosti okoli nje. Vse, kar je imela za resnično, je plavalo. Dvom v vse se je izkazal za ubijajočega. Dvomi v vrsticah, med vrsticami, dvomi v vrstice same. Igra se z elitizmom, ves čas, zakriva ga z večvrednostjo in ostalimi brezpomenskimi samostalniki, razmišlja o tem, da bi postala smešna. Večino časa je tako ali tako komaj človeška. Počne stvari, in zakaj? Za koga? Naenkrat razmišlja o brezhibni slovnici in nekaterih ljudeh, ki jih mara in to se naenkrat zdi dovolj, da bi lahko prekrilo življenje dolgčasa. Ali ni res, da se vse življenje le trudimo, da nam ne bi bilo dolgčas? Uporabljamo besede kot je zagotovo, toda, dejansko, morda in v bistvu ter njeno najljubšo, v bistvu, samo da bi zapolnili praznine med pomembnimi trenutki.
Zagotovo ni dovolj pomembnih trenutkov, toda če bi jih bilo več, bi jih lahko prenesli? Sovraži življenjska vprašanja, kljub temu jo nadlegujejo, brez kakšnega posebnega razloga, po navadi niti ne relevantna, le ambiciozna. Nekako. Neverjetno, kako plitki smo. Vsi mi, žalostno je in neobhodno. Konec koncev pa smo ljudje in kot taki smo velikoma neumni. Toda tega ne bomo nikoli videli niti sprejeli, hvalabogovom, saj smo neumni. Nevednost je blagoslov, ni nikoli nihče rekel, in besede so vse, kar imamo, je rekel Samuel Beckett.
Neverjetno pijana je. Ne ve več, od česa. Vodke ni več, vodka je še, žejna je, pije jo namesto vode. Nepopolna surovost, ki jo lovi iz dneva v dan. Ugonablja njene potrebe, njeno čudovito pomanjkanje napredka. Voda teče po njeni glavi v njeno globino, nihče nima pravice ničesar reči proti njej. Predobro je zavarovana, preveč se ima rada, premalo ji pomenijo, preveč vrednosti jim daje. Kot da ima prav. Kot da deli pravico, kot da ima oklep namesto kruha in kožo namesto krvi. Kot da nima smisla.
»Smisel nima smisla in je nesmiseln, antismiseln in sursmiselističen … nekaj«
Nekaj je, ničesar ni. Zlomljena. Še vedno je neumna. Na tleh v kleti in še vedno je neumna.
V dnevni sobi sedi Črt, ki ima rad konje in Rolling Stonese in palačinke. Ki ima rad njo. Čaka jo, zmeraj jo je čakal. Preživel je tedne, ko je bila ob njem in jo je čakal, ko je ni bilo tam in jo je čakal, ko je bežala, se vračala, razmišljala, pozabljala … in on je čakal. Posvetil ji je vso svojo možnost čakanja, dvomi, če kdo sploh razume to žrtev. Njegova potrpežljivost je rasla skupaj s časom … kako velik je ta čas, kako razumen. Kako lep je, kako neznaten. Črt ne potrebuje velikih vprašanj, le njo. Ona potrebuje odgovore, potem bo morda potrebovala tudi Črta. Črt čaka in to je dovolj.
