V tišini se nam odpre nov svet.
Tišina nam odstre področja neznana.
V tišini biva harmonija.
Tišina nas zaziblje v blagor miru.
V tišini se rojevajo modre ideje.
V tišini se soočimo s problemom.
V tišini začutimo svoje bistvo.
V tišini se hrepenenje rodi.
V tišini razumemo svojo žalost.
V tišini najdeš svojega prijatelja,
ki povsod te spremlja in nikdar ne izda.
OČE
Oče stvarjenja je svoje otroke
raztrosil po svojem prostranstvu vesolja.
Mi na zemlji smo pristali in telesa dobili,
v katera smo se potopili in zaživeli s svojimi petimi čutili.
V pozabo smo svoje bistvo potopili
in se ob spoznanju pozabe zgostili. Zbudili smo se ob zatemnjeni luči,
ob iluzorni ljubezni, ob lažnem stremljenju.
Ko um te s svetlobo prežeti želi,
ko srce v svojem objemu vse prežeti želi,
človek zastane na sredi poti.
Svoj plašč nevednosti obdržati želi,
V iluziji najde svoje sledi,
v ledenem se srcu prebudi,
k zvezdam zaman si želi.
Kakšen je ta oče,
ki me je odel v plašč iluzij?
Kakšen je ta oče.
ki v srce je vnesel nemir.
Kakšen je ta oče,
ki razburkal je moj um.
Kakšen je ta oče,
ki poslal me je, da v duševnosti iščem svoj mir.
On je najbolj ljubeče bitje,
saj otroke z močno voljo, odprtega srca je potopil v pekel neznanja,
nevednosti, da iz njega zraste cvet uvida, spoznanja prežetega z ljubeznijo.
Kajti le ta cvet zasuče kolo v verigi evolucije,
kolo življenja in smrti,
kolo ponovnega rojstva iz materije v duha,
kjer se prebudi na lovorikah ljubezni v objemu našega očeta.
Ki je stvaritelj vesolja, ki je os kolesa,
na katerem se odvijata življenje in smrt,
kjer se smrt v rojstvu prebudi.
TIŠINA
V tišini se nam odpre nov svet.
Tišina nam odstre področja neznana.
V tišini biva harmonija.
Tišina nas zaziblje v blagor miru.
V tišini se rojevajo modre ideje.
V tišini se soočimo s problemom.
V tišini začutimo svoje bistvo.
V tišini se hrepenenje rodi.
V tišini razumemo svojo žalost.
V tišini najdeš svojega prijatelja,
ki povsod te spremlja in nikdar ne izda.
OČE
Oče stvarjenja je svoje otroke
raztrosil po svojem prostranstvu vesolja.
Mi na zemlji smo pristali in telesa dobili,
v katera smo se potopili in zaživeli s svojimi petimi čutili.
V pozabo smo svoje bistvo potopili
in se ob spoznanju pozabe zgostili. Zbudili smo se ob zatemnjeni luči,
ob iluzorni ljubezni, ob lažnem stremljenju.
Ko um te s svetlobo prežeti želi,
ko srce v svojem objemu vse prežeti želi,
človek zastane na sredi poti.
Svoj plašč nevednosti obdržati želi,
V iluziji najde svoje sledi,
v ledenem se srcu prebudi,
k zvezdam zaman si želi.
Kakšen je ta oče,
ki me je odel v plašč iluzij?
Kakšen je ta oče.
ki v srce je vnesel nemir.
Kakšen je ta oče,
ki razburkal je moj um.
Kakšen je ta oče,
ki poslal me je, da v duševnosti iščem svoj mir.
On je najbolj ljubeče bitje,
saj otroke z močno voljo, odprtega srca je potopil v pekel neznanja,
nevednosti, da iz njega zraste cvet uvida, spoznanja prežetega z ljubeznijo.
Kajti le ta cvet zasuče kolo v verigi evolucije,
kolo življenja in smrti,
kolo ponovnega rojstva iz materije v duha,
kjer se prebudi na lovorikah ljubezni v objemu našega očeta.
Ki je stvaritelj vesolja, ki je os kolesa,
na katerem se odvijata življenje in smrt,
kjer se smrt v rojstvu prebudi.
