Jutranka pesem so drobtine maslenih piškotov posejane po mizi,
noži , ki ne dajejo odseva po tebi ker dišijo po maslu,
olupek klobase na dnu koša za smeti in
marelična podoba življenja namazana na pravo stran kruha.
Jutranka pesem so zrna pražene kave,
ki so šla čez toliko rjavih rok tretjega sveta,
da imajo okus po vročem in dišečem drugače,
ožete limone bolj rumene, kot bi jih naslikalo sonce in
poljubi v slovo, ki so namenjeni dnevu.
Jutranka pesem je drobljenje korakov čez hišno dvorišče
in barve jutranjega prometa posrkanega v mežikanje semaforjev,
zvok odpiranja vrat izzivov in parajoča navzočnost urinih kazalcev.
Jutranka pesem je dvigovanje zastora še enega grižljaja dneva,
ki ga poješ počasi in vmes zapiraš oči, da okusiš vse odtenke
priložnosti, ki ti ne smejo uiti skozi razpoko dela.
Delo je samo orodje za klesanje življenja
in tvoj kamen dobiva zaobljene podobe Slavoloka zmage.
Ko boš izklesal stopnice boš imel Pariz na dlani.
Poten boš Napoleon, ki koraka skozi vrata sveta,
da bi ljudem pokazal kako grenke so bitke in kako sladke so zmage.
Carmina non dant panem, pesmi ne dajejo kruha.
DRUGA STRAN SANJARIJ
Lahko nočkanje je ritual spečih,
sanje si umijejo oči, da skozi utrujene trepalnice noči,
zalepljene na lica dneva, lahko prodira srebrna mesečina.
Nočkanje je občudovanje lune skozi prizmo noči
ko se dan razdrobi na toliko zrnatih delov
da se rišejo podobe želatinastega onostranstva.
Nočkanje je odtekanje barv,
ko speči sanjajo črno bele sanje.
Čopič sanjarij ne pozna barvne palete
in kombinatorike možnega v nemožnem.
Dežela Nina Nana je kraj zabrisanih meja
kjer ima pistacijev sladoled zelen okus
in pomaranče prinašajo zdravje.
Ko na Zemlji ne bo več prostora
se bom preselili na drugo stran sanjarij.
ŠEPETALCI KORAKOV
Pozno so ji povedali,
da ima vsak oder šepetalce skrite na dnu teme,
ki šepetajo ubesedene črke,
ujete v dramo nemega življenja.
Tako slepo je verjela, da se atomi ne motijo
in da je v krilih angelov popolnost,
da se je izgubila med spotiki pričakovanj.
Vse do tistega trenutka,
ko so se po tleh usuli ideali nanizani
na ogrlico tistega popoldneva.
Takrat je vedela. Preprosto je vedela,
da oblaki potrebujejo veter,
da sonce potrebuje oblake,
da luna potrebuje sonce in
da mrk potrebuje luno,
da se lahko vsaj malo odpočije od te popolnosti.
Od takrat ne niza več idealov,
okoli vratu ji ležijo solze,
da se oči lahko vsaj malo
odpočijejo od njihove modrine.
KALEJDOSKOP SVETA
Naletavajoče besede napovedujejo redukcijo sneženja,
oblaki so se spremenili v neprepustno membrano
in belo kljubujejo napovedi grozečega jutri.
V svojo dlan nisem ujela niti ene shirane snežinke.
Strah me je pogledati v kalejdoskop prihodnosti,
saj se svet drobi na drobne koščke.
V tem drobljenju je čudaška lepota
krhka bolečina prepletajočih se mozaikov.
Če zaprem oči na ozko se svetleče dekoracije ulic
spremenijo v prav tak mozaik brez konca.
V svetu se vse drobi in se ponovno sestavlja.
Zakonitost sveta je kot zakonitost kalejdoskopa.
A to drobljenje je drugačno
nepropustnost oblakov je strašljiva,
svet se drobi na drobne koščke
in nihče več ga ne sestavi.
KUKANJE ČEZ ROB OBLAKA
Razum se je namakal v kopeli bolečine
in noč je zadišala po rožnih očitkih,
ki so se tako kot vsako noč nalepili
na temno stran srca.
Parajoča neobvladljivost uma
ki vedno pogleda čez rob
kjer se prične brezupno tavanje
za nedosegljivimi upi.
Včasih je bolečina ljubeča,
ker te spomni, da še živiš
in da si onkraj oblakov
neustavljivo zapisan smrti.
BEGAJOČA VILINSKOST
Včasih me objame begajoča vilinskost
In se dotikam oblakov z blaženo navzočnostjo
nevidnega in čistega.
Koprneča odeja pade name,
tako kot sneg pokrije utrujeno naravo.
A bojim si zapreti oči,
da se sanje ne spremenijo v zaledenelo svečo
ki se z padanjem zasadi v tvoje srce.
Včasih me objame ta begajoča vilinskost
ki te razpara na dvoje, da se pocedi bolečina.
Vem, ne da se ji ubežati.
Ker bolečina je včasih tako prijetnega okusa
da jo želiš okusiti kot ledeno bel
vanilijev sladoled.
NEPRIKLADNA PODOBA DNEVA
Danes sem ujela neprikladno podobo dneva
Narisano na koledar nekega decembra
Ki bo zbledel skozi dneve odtekajočega življenja.
Včasih dobi dan tako neprijazne oči
Da me je strah pogleda v njegovo obličje.
Že zjutraj me pozdravlja s tistim begajočim
Nasmehom za katerim skriva grenki priokus
Riževega narastka, ki ga nikoli nisem prebavila.
A nekateri ga obožujejo tako kot obožujejo
Krik tuje nesreče zapisan v usodo nikogaršnjega življenja.
A to nikogaršnje življenje je moje
In za nekoga je moje življenje njegovo lastno.
A za nekoga sem samo begajoča in spremljajoča senca
Ki jo je moč opaziti ko sije sonce.
A sonce ne sije vsak dan, zato me nekdo vedno ne opazi.
Rada bi spoznala nekoga v nikogaršnjem življenju,
in mu povedala da sem jaz jaz v svojem življenju.
PRIJATELJU
Izvir si,
kjer tešim žejo,
da gasi preveč razgret razum,
brezglavega temperamenta.
Zemlja si,
kamor stopam z obema nogama,
trdno, ko letim preveč visoko med oblaki.
Pot si,
ko se namenoma izgubim med labirinti
namišljenega sveta s smerokazi.
Vrata si,
kamor vstopam,
ko zame ni izhodov kjer bi našla svoje srce in
ga košček podarila tebi.
Vedno si tu,
zame, tudi,
ko te ni.
Prijatelj.
JUTRANKA PESEM
Jutranka pesem so drobtine maslenih piškotov posejane po mizi,
noži , ki ne dajejo odseva po tebi ker dišijo po maslu,
olupek klobase na dnu koša za smeti in
marelična podoba življenja namazana na pravo stran kruha.
Jutranka pesem so zrna pražene kave,
ki so šla čez toliko rjavih rok tretjega sveta,
da imajo okus po vročem in dišečem drugače,
ožete limone bolj rumene, kot bi jih naslikalo sonce in
poljubi v slovo, ki so namenjeni dnevu.
Jutranka pesem je drobljenje korakov čez hišno dvorišče
in barve jutranjega prometa posrkanega v mežikanje semaforjev,
zvok odpiranja vrat izzivov in parajoča navzočnost urinih kazalcev.
Jutranka pesem je dvigovanje zastora še enega grižljaja dneva,
ki ga poješ počasi in vmes zapiraš oči, da okusiš vse odtenke
priložnosti, ki ti ne smejo uiti skozi razpoko dela.
Delo je samo orodje za klesanje življenja
in tvoj kamen dobiva zaobljene podobe Slavoloka zmage.
Ko boš izklesal stopnice boš imel Pariz na dlani.
Poten boš Napoleon, ki koraka skozi vrata sveta,
da bi ljudem pokazal kako grenke so bitke in kako sladke so zmage.
Carmina non dant panem, pesmi ne dajejo kruha.
DRUGA STRAN SANJARIJ
Lahko nočkanje je ritual spečih,
sanje si umijejo oči, da skozi utrujene trepalnice noči,
zalepljene na lica dneva, lahko prodira srebrna mesečina.
Nočkanje je občudovanje lune skozi prizmo noči
ko se dan razdrobi na toliko zrnatih delov
da se rišejo podobe želatinastega onostranstva.
Nočkanje je odtekanje barv,
ko speči sanjajo črno bele sanje.
Čopič sanjarij ne pozna barvne palete
in kombinatorike možnega v nemožnem.
Dežela Nina Nana je kraj zabrisanih meja
kjer ima pistacijev sladoled zelen okus
in pomaranče prinašajo zdravje.
Ko na Zemlji ne bo več prostora
se bom preselili na drugo stran sanjarij.
ŠEPETALCI KORAKOV
Pozno so ji povedali,
da ima vsak oder šepetalce skrite na dnu teme,
ki šepetajo ubesedene črke,
ujete v dramo nemega življenja.
Tako slepo je verjela, da se atomi ne motijo
in da je v krilih angelov popolnost,
da se je izgubila med spotiki pričakovanj.
Vse do tistega trenutka,
ko so se po tleh usuli ideali nanizani
na ogrlico tistega popoldneva.
Takrat je vedela. Preprosto je vedela,
da oblaki potrebujejo veter,
da sonce potrebuje oblake,
da luna potrebuje sonce in
da mrk potrebuje luno,
da se lahko vsaj malo odpočije od te popolnosti.
Od takrat ne niza več idealov,
okoli vratu ji ležijo solze,
da se oči lahko vsaj malo
odpočijejo od njihove modrine.
KALEJDOSKOP SVETA
Naletavajoče besede napovedujejo redukcijo sneženja,
oblaki so se spremenili v neprepustno membrano
in belo kljubujejo napovedi grozečega jutri.
V svojo dlan nisem ujela niti ene shirane snežinke.
Strah me je pogledati v kalejdoskop prihodnosti,
saj se svet drobi na drobne koščke.
V tem drobljenju je čudaška lepota
krhka bolečina prepletajočih se mozaikov.
Če zaprem oči na ozko se svetleče dekoracije ulic
spremenijo v prav tak mozaik brez konca.
V svetu se vse drobi in se ponovno sestavlja.
Zakonitost sveta je kot zakonitost kalejdoskopa.
A to drobljenje je drugačno
nepropustnost oblakov je strašljiva,
svet se drobi na drobne koščke
in nihče več ga ne sestavi.
KUKANJE ČEZ ROB OBLAKA
Razum se je namakal v kopeli bolečine
in noč je zadišala po rožnih očitkih,
ki so se tako kot vsako noč nalepili
na temno stran srca.
Parajoča neobvladljivost uma
ki vedno pogleda čez rob
kjer se prične brezupno tavanje
za nedosegljivimi upi.
Včasih je bolečina ljubeča,
ker te spomni, da še živiš
in da si onkraj oblakov
neustavljivo zapisan smrti.
BEGAJOČA VILINSKOST
Včasih me objame begajoča vilinskost
In se dotikam oblakov z blaženo navzočnostjo
nevidnega in čistega.
Koprneča odeja pade name,
tako kot sneg pokrije utrujeno naravo.
A bojim si zapreti oči,
da se sanje ne spremenijo v zaledenelo svečo
ki se z padanjem zasadi v tvoje srce.
Včasih me objame ta begajoča vilinskost
ki te razpara na dvoje, da se pocedi bolečina.
Vem, ne da se ji ubežati.
Ker bolečina je včasih tako prijetnega okusa
da jo želiš okusiti kot ledeno bel
vanilijev sladoled.
NEPRIKLADNA PODOBA DNEVA
Danes sem ujela neprikladno podobo dneva
Narisano na koledar nekega decembra
Ki bo zbledel skozi dneve odtekajočega življenja.
Včasih dobi dan tako neprijazne oči
Da me je strah pogleda v njegovo obličje.
Že zjutraj me pozdravlja s tistim begajočim
Nasmehom za katerim skriva grenki priokus
Riževega narastka, ki ga nikoli nisem prebavila.
A nekateri ga obožujejo tako kot obožujejo
Krik tuje nesreče zapisan v usodo nikogaršnjega življenja.
A to nikogaršnje življenje je moje
In za nekoga je moje življenje njegovo lastno.
A za nekoga sem samo begajoča in spremljajoča senca
Ki jo je moč opaziti ko sije sonce.
A sonce ne sije vsak dan, zato me nekdo vedno ne opazi.
Rada bi spoznala nekoga v nikogaršnjem življenju,
in mu povedala da sem jaz jaz v svojem življenju.
PRIJATELJU
Izvir si,
kjer tešim žejo,
da gasi preveč razgret razum,
brezglavega temperamenta.
Zemlja si,
kamor stopam z obema nogama,
trdno, ko letim preveč visoko med oblaki.
Pot si,
ko se namenoma izgubim med labirinti
namišljenega sveta s smerokazi.
Vrata si,
kamor vstopam,
ko zame ni izhodov kjer bi našla svoje srce in
ga košček podarila tebi.
Vedno si tu,
zame, tudi,
ko te ni.
Prijatelj.
