le kako seda za mizo, nedeljsko,
utrujenost tkiva, ki obžaluje?
in le kako seda k njemu nekaj
zelo podobnega, ki obžaluje
še bolj, le drugače?
ker ... kako potem seda k mizi
mladost, ki je v pomladi?
ali pa tista sredina, ki obe strani
povezuje in jih je med seboj
tudi stkala s tem istim tkivom?
le kako bo vse to nedeljsko sedlo
h kosilu za devet oseb.
neparno?
seveda, ker smo le tako vsak zase vsi.
da o dušicah ne govorim.
STANE R.
Tavanje
Kobilica-poet, iz zbirke Usojanja
Tu sem,
na veselja zvezdi
prižigam svečo,
pokleknjen na
klice vesti.
Ni noči,
le temá,
ni dneva,
le svetloba,
hrup tišine,
podoba v razblinu.
Bežeč pred sabo,
zadihanih dražljajev,
lovim poslednjo
neizprosnost.
Dogoreva čas trpljenja
in
bolečine plamen
me utihne.
BREZ GLASU BODO MAKI CVETELI
dvignjen glas v zaletu
pljuč. naval besed, ki
več ne iščejo svojega
sedeža. padajo ... do
koder seže moč srda.
udrihajo - po podlagi,
se med sabo določijo
in ... mikastijo naprej.
ne odnehajo niti takrat,
ko že odnehajo. vsaka
beseda ima kladivce iz
Nekoča - in neumorno
mlati v Naprej. za tiste
dneve, ko bo krič bolj,
silno bolj bolel. kdo bo
meril bolečino podlage?
in nekega dne: kdo bo
zaprl notranjost sluha?
PUSTIMO PODROBNOSTI
bosost so trave
že spletle ob gleženj,
krošnje lase
prečesavajo v slap.
kamni razdrgnejo
prste potoka,
šminka počaka
na sončni zahod.
vsa tesnost pretesna
pušča sledove,
v ohlapnosti čaka
pozabljeni pas.
nič se ne trga
in nič ni v cefranju,
na kožo je spisanost
šla na potep.
SPOZABA ZA ŽEJO IN DEŽNIK
spozaba je na delu.
kot bi miselni vzorec
odrezljal svoje lovke.
da bi poletje sploh
smelo priti, bi moral
biti osrednji oblak tega
vzorca kot nadev torte:
pisan, polnega okusa,
z dišavo, ki ovija več
mesecev skupaj in
zrelostjo odrezanega kosa.
pa ni, ker se packe
valijo kot enobarvne
barbapape.
a nikar še ne sklepajte
prijateljstva z dežnikom,
kot bi bil vaš rezervni organ.
namreč: vročina se režeče
pripravlja, da vas bo
izmučila, da vam bo izpila
vso voljo, da vas bo zdehidrirala
do zadnje kaplje, ki je tudi
na rosi več ne boste našli.
prihaja suša.
in pitne vode kmalu ne bo niti
za zdravilo.
kaj šele za žejo in dežnik.
ZAPOREDJA BREZ PONAVLJANJ
pozabil sem jezik v stavku brez črk,
slepim se v očeh, že zjutraj umrt.
dež je kot žamet za nočni prelet,
vzorec pa riše jesenski skelet.
oktobri so daleč, še dlje so poti,
plesu, ki čaka, se strašno mudi.
pohiti me v uri, raztrešči me v dan,
dovoli, da drznem v ritem teh sanj.
praprot oklestim za spolzek korak,
ne boj se, ne skrbi. Ti veš, da sem vrag.
MRMRAVKA ZA PET VPRAŠAJEV
le kako seda za mizo, nedeljsko,
utrujenost tkiva, ki obžaluje?
in le kako seda k njemu nekaj
zelo podobnega, ki obžaluje
še bolj, le drugače?
ker ... kako potem seda k mizi
mladost, ki je v pomladi?
ali pa tista sredina, ki obe strani
povezuje in jih je med seboj
tudi stkala s tem istim tkivom?
le kako bo vse to nedeljsko sedlo
h kosilu za devet oseb.
neparno?
seveda, ker smo le tako vsak zase vsi.
da o dušicah ne govorim.
STANE R.
Tavanje
Kobilica-poet, iz zbirke Usojanja
Tu sem,
na veselja zvezdi
prižigam svečo,
pokleknjen na
klice vesti.
Ni noči,
le temá,
ni dneva,
le svetloba,
hrup tišine,
podoba v razblinu.
Bežeč pred sabo,
zadihanih dražljajev,
lovim poslednjo
neizprosnost.
Dogoreva čas trpljenja
in
bolečine plamen
me utihne.
BREZ GLASU BODO MAKI CVETELI
dvignjen glas v zaletu
pljuč. naval besed, ki
več ne iščejo svojega
sedeža. padajo ... do
koder seže moč srda.
udrihajo - po podlagi,
se med sabo določijo
in ... mikastijo naprej.
ne odnehajo niti takrat,
ko že odnehajo. vsaka
beseda ima kladivce iz
Nekoča - in neumorno
mlati v Naprej. za tiste
dneve, ko bo krič bolj,
silno bolj bolel. kdo bo
meril bolečino podlage?
in nekega dne: kdo bo
zaprl notranjost sluha?
PUSTIMO PODROBNOSTI
bosost so trave
že spletle ob gleženj,
krošnje lase
prečesavajo v slap.
kamni razdrgnejo
prste potoka,
šminka počaka
na sončni zahod.
vsa tesnost pretesna
pušča sledove,
v ohlapnosti čaka
pozabljeni pas.
nič se ne trga
in nič ni v cefranju,
na kožo je spisanost
šla na potep.
SPOZABA ZA ŽEJO IN DEŽNIK
spozaba je na delu.
kot bi miselni vzorec
odrezljal svoje lovke.
da bi poletje sploh
smelo priti, bi moral
biti osrednji oblak tega
vzorca kot nadev torte:
pisan, polnega okusa,
z dišavo, ki ovija več
mesecev skupaj in
zrelostjo odrezanega kosa.
pa ni, ker se packe
valijo kot enobarvne
barbapape.
a nikar še ne sklepajte
prijateljstva z dežnikom,
kot bi bil vaš rezervni organ.
namreč: vročina se režeče
pripravlja, da vas bo
izmučila, da vam bo izpila
vso voljo, da vas bo zdehidrirala
do zadnje kaplje, ki je tudi
na rosi več ne boste našli.
prihaja suša.
in pitne vode kmalu ne bo niti
za zdravilo.
kaj šele za žejo in dežnik.
ZAPOREDJA BREZ PONAVLJANJ
pozabil sem jezik v stavku brez črk,
slepim se v očeh, že zjutraj umrt.
dež je kot žamet za nočni prelet,
vzorec pa riše jesenski skelet.
oktobri so daleč, še dlje so poti,
plesu, ki čaka, se strašno mudi.
pohiti me v uri, raztrešči me v dan,
dovoli, da drznem v ritem teh sanj.
praprot oklestim za spolzek korak,
ne boj se, ne skrbi. Ti veš, da sem vrag.
