se še spominjaš ognja
ki je objemal
tvoje mogočne prsi
te srkal v bele oblake
in kronal
v delikatnega poglavarja?
zdaj se ponujaš na pladnju
nič boljši od zeli
na kateri si v najboljših letih
brusil kremplje
in nanjo polagal
svoj možat blagoslov
baje si dosegel cilje
napredoval
postal zgled
svojemu čivkajočemu potomstvu
baje te bo užival
en in edini gospod
tvoje sanje
pa bodo ovite
v ocvrto banano
DIŠI TVOJE KRZNO
priznam gospod
diši tvoje krzno
sešito iz ducata pobitih čred
ki si jih prej skrbno pital
vezal v kanelone
in nahranil z njimi
njihove zabite sindikate
kje te lahko božam?
si skoraj ne upam
raniti svilnatih las
ki tako bohotno
krasijo tvojo krono
in safirne oči
izkopane iz najbolj globokih rudnikov
pod novo davčno upravo
priznam
me malce boli
si naduta vrtnica
ki pa najbolj zabode
ko jo zlomiš
MOJE MRAVLJIŠČE
zgradil si bom stolp
višji od babilonca
predramil bom bogove
ko jih bom bodel
v zavaljene svete riti
za temelje bom vlil
tono mrtvih bratov in sester
ki so padli v boju
z blatnimi škornji
stene bom postavljal
iz čistega apnenca
da bo višji od gora
in da bom bival
na sončni strani alp
in bom še vedno neviden
okna bom zalil
z jeklom
da mi ne bo več treba zijati
v zapite klope in ostale parazite
kako z rdečimi noski
zapuščajo sosednje zelenje
in nato zlivajo svoj ožgani urin
po svojih brenčečih družinah
zgradil si bom stolp
in splezal na vrh
da bom videl
če smo res
vsepovsod in nikjer
MUMIJA
ko bi le videli
tvoje hlastanje po krvi
ko so te ovijali v platnene ovoje
izpustili bi te
osvobodili
poslali nad sedmerico
prekletstev
gradil bi veter
iz piramid
in sestavljal sonce
z večnim peskom
zlate puščave
ko si še poosebljal boga
si nisi nikoli mislil
da bo tvoja sveta beseda
zoglenela v sinaj
in nil stekel v jordan
in boš v polsuhem snu
čakal na svoj delež
egipčanskega medu
NISO VEDELI
seveda razcefran golob ob cesti
simbolizira urbano
vendar niso prepričani
če bi ga vgradili v spomenik
ali pa kar preprosto pometli
v zakajena pljuča mestnega organizma
ki se zagreto stiskajo
vendar vedno bolj redijo
in nihče jih noče
čeprav jih vsak potrebuje
častijo pa svoje srce
lepo ga obnavljajo
in vstavljajo spodbujevalnike
da se ohrani kulturni presežek
že vrsto stoletij
staro za staro
in svoje nabrekle ude
ošabno dvigajo v nebo
tam si pač ne gledajo v pisoar
in več kot jih imaš in večji kot so
bolj si meščanski kulturen in praktičen
vsekakor pomemben
je kosmat stik z naravo
ki ni posebej čaščen
je pa nujno zlo da se utiša
ekofanatične bakterije
ne sme se pozabiti
na modernizacijo
tehnologije in mode
ki sta zahrbtni ledvici
če si brez ene
že trkajo posledice
najbolj nastradajo jetra
ki so pod konstantnim pritiskom
večletne socializacije
niso vedeli
kam vse to pelje
pa so volili župana
in živci so se spolitizirali
ZA ODROM
postal si slaven
človek
in tvoja igra
hit novega tisočletja
nastopaš v vsakem trenutku
srcu sanjah
showtime
človek
spet se kažeš
v glavni vlogi
pelješ tragikomedijo
do pretkanega vrhunca
opijaš začarano publiko
in rasteš
v ogledalu njihovih oči
konec je
človek
zadnji prizor
se razbije
aplavz se zdrobi
v prazno dvorano
za odrom
pokukaš v scenarij
nisi se zmotil
perfektno si odigral
še eno igro
in nasmejal
še eno publiko
PIŠČANČJI CHOP-SUI
se še spominjaš ognja
ki je objemal
tvoje mogočne prsi
te srkal v bele oblake
in kronal
v delikatnega poglavarja?
zdaj se ponujaš na pladnju
nič boljši od zeli
na kateri si v najboljših letih
brusil kremplje
in nanjo polagal
svoj možat blagoslov
baje si dosegel cilje
napredoval
postal zgled
svojemu čivkajočemu potomstvu
baje te bo užival
en in edini gospod
tvoje sanje
pa bodo ovite
v ocvrto banano
DIŠI TVOJE KRZNO
priznam gospod
diši tvoje krzno
sešito iz ducata pobitih čred
ki si jih prej skrbno pital
vezal v kanelone
in nahranil z njimi
njihove zabite sindikate
kje te lahko božam?
si skoraj ne upam
raniti svilnatih las
ki tako bohotno
krasijo tvojo krono
in safirne oči
izkopane iz najbolj globokih rudnikov
pod novo davčno upravo
priznam
me malce boli
si naduta vrtnica
ki pa najbolj zabode
ko jo zlomiš
MOJE MRAVLJIŠČE
zgradil si bom stolp
višji od babilonca
predramil bom bogove
ko jih bom bodel
v zavaljene svete riti
za temelje bom vlil
tono mrtvih bratov in sester
ki so padli v boju
z blatnimi škornji
stene bom postavljal
iz čistega apnenca
da bo višji od gora
in da bom bival
na sončni strani alp
in bom še vedno neviden
okna bom zalil
z jeklom
da mi ne bo več treba zijati
v zapite klope in ostale parazite
kako z rdečimi noski
zapuščajo sosednje zelenje
in nato zlivajo svoj ožgani urin
po svojih brenčečih družinah
zgradil si bom stolp
in splezal na vrh
da bom videl
če smo res
vsepovsod in nikjer
MUMIJA
ko bi le videli
tvoje hlastanje po krvi
ko so te ovijali v platnene ovoje
izpustili bi te
osvobodili
poslali nad sedmerico
prekletstev
gradil bi veter
iz piramid
in sestavljal sonce
z večnim peskom
zlate puščave
ko si še poosebljal boga
si nisi nikoli mislil
da bo tvoja sveta beseda
zoglenela v sinaj
in nil stekel v jordan
in boš v polsuhem snu
čakal na svoj delež
egipčanskega medu
NISO VEDELI
seveda razcefran golob ob cesti
simbolizira urbano
vendar niso prepričani
če bi ga vgradili v spomenik
ali pa kar preprosto pometli
v zakajena pljuča mestnega organizma
ki se zagreto stiskajo
vendar vedno bolj redijo
in nihče jih noče
čeprav jih vsak potrebuje
častijo pa svoje srce
lepo ga obnavljajo
in vstavljajo spodbujevalnike
da se ohrani kulturni presežek
že vrsto stoletij
staro za staro
in svoje nabrekle ude
ošabno dvigajo v nebo
tam si pač ne gledajo v pisoar
in več kot jih imaš in večji kot so
bolj si meščanski kulturen in praktičen
vsekakor pomemben
je kosmat stik z naravo
ki ni posebej čaščen
je pa nujno zlo da se utiša
ekofanatične bakterije
ne sme se pozabiti
na modernizacijo
tehnologije in mode
ki sta zahrbtni ledvici
če si brez ene
že trkajo posledice
najbolj nastradajo jetra
ki so pod konstantnim pritiskom
večletne socializacije
niso vedeli
kam vse to pelje
pa so volili župana
in živci so se spolitizirali
ZA ODROM
postal si slaven
človek
in tvoja igra
hit novega tisočletja
nastopaš v vsakem trenutku
srcu sanjah
showtime
človek
spet se kažeš
v glavni vlogi
pelješ tragikomedijo
do pretkanega vrhunca
opijaš začarano publiko
in rasteš
v ogledalu njihovih oči
konec je
človek
zadnji prizor
se razbije
aplavz se zdrobi
v prazno dvorano
za odrom
pokukaš v scenarij
nisi se zmotil
perfektno si odigral
še eno igro
in nasmejal
še eno publiko
