(* 3. december 1787 v Bruslju; † 28. marec 1853 na Dunaju)
Lannoyi so kupili Viltuš in postali Mariborčani leta 1808. Pred tem so živeli v Bruslju in pripadajo ugledni plemiški veji državnikov in vojaških voditeljev. Eduard je glasbo, filozofijo, pravo, književnost in matematiko študiral v Gradcu, Bruslju in Parizu. Čeprav se je na Joaneumu na priporočilo nadvojvode Janeza potegoval za profesorja matematike, objavljal družboslovne razprave in zapisoval ljudsko izročilo, ga imamo upravičeno predvsem za glasbenika.
Kot skladatelj pripada zgodnji romantiki, njegov glasbeni opus pa obsega blizu 200 del od samospevov, komorne glasbe do oper in simfonij. Največjo popularnost si je pridobil z glasbeno-dramskimi deli, še posebej z bidermajerskimi melodramami, ki so si utrle pot na vse odre tedanje Avstrije, tudi v Ljubljani in bi se po priljubljenosti lahko primerjale z današnjimi »mjuzikli«. Poznavalci najbolj cenijo njegovo komorno glasbo ter ob tem še opozarjajo, da je postavil sodobne kriterije za samospev. Verjetno pa je za razvoj evropske glasbe pomembnejše njegovo organizacijsko delo, saj je preuredil koncertno dogajanje na Dunaju in v Avstriji sploh (Concerts Spirituel), kar je bilo odločilno za vzpon Dunaja kot evropske glasbene prestolnice, še posebne zasluge pa ima za uveljavitev Beethovna. Bil je med soustanovitelji Musikfreunde, ki je predhodnica slavne Musikverein. Kot direktor dunajskega konzervatorija in soustanovitelj graškega konzervatorija, je pomembno prispeval k razvoju glasbenega šolstva. Kar nekaj desetletij je bil ključna osebnost glasbenega dogajanja v Srednji Evropi.
Bil je član naprednega intelektualnega kroga okoli nadvojvode Janeza, ki je rad prihajal v Viltuš. Pisal je o prebujanju narodov (tudi »ilirskega«) in njegove spise o narodni glasbi lahko štejemo za začetek evropske etnomuzikologije. Leta 1848. je izdal knjižico o takratnih družbenih razmerah, kjer je orisal tudi svoje poglede na prihodnji razvoj, ki so se izkazali v mnogih pogledih za preroške.
In kje se je skrival Lannoy do današnjega dne, da Maribor ni mogel že kdaj prej počastiti eno najpomembnejših glasbenih osebnosti, ki je kdaj hodila po našem mestu? Sploh ni bil skrit, saj ga je Wolfgang Suppan vsestransko razkril v svoji doktorski disertaciji pred pol stoletja, ki je skrajšana izšla v knjižni obliki (Graz, 1960), o njej pa je poročal tudi v Voduškovem zborniku SAZU (Ljubljana, 1990) in v Zborniku Zmage Kumer (Ljubljana, 1999). Problem je seveda naš odnos do kulturne zgodovine Maribora, iz katere so domala izbrisani celo najpomembnejši prispevki nemško govorečih someščanov. Lannoy je spričo vloge kulturne prestolnice Evrope 2012., priložnost, da začnemo to spreminjati. Opraviti imamo s pravim Evropejcem, kot se je sam opisal: "Izobrazbo sem si pridobil deloma v centralnih šolah francoske Republike – v Napoleonovih licejih in tehniških šolah, deloma v avstrijskih gimnazijah in visokih šolah. Belgijec po rojstvu, sem si sam izbral avstrijsko državljanstvo, a ostal nepristranski, kar bom še naprej". Maribor in Viltuš bi se lahko ponašala z njegovim imenom.
