Popelji me v popoln polet
s poljubi, spravljenimi med besedami
ne vstavljaj premora med vrstice
ker ni čas tisto kar potrebujem
zapolni tišino med sekundami
tako me nič ne bo zamotilo
vedno bodo pred nama ljudje
ki bodo metali svoje sence
v kote čisto vsakega prostora
le ostani z menoj pod svetlobo luči
in ne usmerjaj pogled navzdol
vsako razliko in oviro uporabi zase
naredi iz njih uvod v knjigo
oblikuj platnice z melodijo
označi poglavja z vrtnicami
ki dišijo čisto drugače v teh jutrih
v rosi lahko razgališ moje telo
in nanj narišeš svoje ideale
morda se ti zdaj zdijo neresnični
vendar na koži se jih boš lahko dotaknila
imeli bodo svoj vonj in toplino.
SIVINA
So v porah ostanki
zdrobljenih črk
pod belimi obliži
jih ne spustim iz sebe
imam jih ujete
nalašč dokončno.
Tišina je produktivna
polni prostore
z dimom praznine
ne ga videti
in vseeno ima vonj.
Resnica ima eno barvo
bela in črna sta laž
črke ovite v sivino
dosežejo učinek.
SAMO ENKRAT
Preko še svežih ran
si položila tople roke
svojih sanj nisi zmogla
preliti preko moje razsodnosti
noč je bila preslikava dneva
slaba kopija moje želje
vsako početje mi je prazno
tvoje upanje je moj konec
in tvoj začetek je moje upanje
ne glej me v oči ker ti lažejo
ker so vedno zlagale sijaj
nežnost je le potreba
strast je samo hrepenenje
bližina nepotrebno iskanje
zapri oči in prekrij mi obraz
takrat boš z menoj hrepenela
hrepenela brez zanimanja.
SCENARIJ
Skrajnost dotika
nastaja med dialogi
brez zvoka
bereš mi kožo
nima smisla
zrak diši drugače
in to me moti
ugasni luči
naj vidim obraz
ki ga hočem videti
ne govori mi
naj slišim glas
ki ga želim slišati
začela sem in končala
vedno z iskanjem
vežem ti roke
da se me ne dotikaš
da mi ne moreš
prekiniti predstave
le oder je drugačen
jaz sem vedno enaka
tebe nikoli ni
scenarij je lažen
dokler ni na platnu
takrat še razumen
lahko slepo verjame.
PREHITEVANJE
Začetek potovanja je tako resničen
da ga ne morem kar prezreti.
Prehitevam čas poti.
Neprekinjena črta naj bi me omejevala
pa ravno na temu mestu prehajam
na drugi pas, ki mi ne pripada.
Da. Tvegam.
Morda za hiter zaključek.
ki vem, da bo še dlje trajal
le za kratek čas zamaši vene.
Ko bo kri lahko neomejeno tekla
bom spet v rekah.
Iz ceste zapeljem v reko.
Iz reke se izvlečem na cesto.
Iz ceste zapeljem v morje.
In rešijo me prsti ki me ne bi smeli.
Za trenutek. Ne rešijo me.
Spet na cesti. Prehitevam čas poti.
PREOSTANEK
Ali lahko roke človeka
zlomijo nezlomljivo?
Ko bi se predajala omami
in vsak začetek bi imel konec
takšen ki ga sprejmeš s srcem.
Ni vsak greh kaznovan
in ni vsaka rama v pomoč
za prebujanje v pričakovanju
in nemirne sanje.
Srebrne zgodbe in zlat pogled
tam kamor hočem leteti
kjer sem bila.
In kjer bledim.
Vsi ti postanki me plašijo.
In nenadnost.
Prvič delujem proti hitrosti
rezila okrašenega z diamanti
katerih sijaj ne šteje ko krvaviš.
VRTNICE DIŠIJO DRUGAČE
Popelji me v popoln polet
s poljubi, spravljenimi med besedami
ne vstavljaj premora med vrstice
ker ni čas tisto kar potrebujem
zapolni tišino med sekundami
tako me nič ne bo zamotilo
vedno bodo pred nama ljudje
ki bodo metali svoje sence
v kote čisto vsakega prostora
le ostani z menoj pod svetlobo luči
in ne usmerjaj pogled navzdol
vsako razliko in oviro uporabi zase
naredi iz njih uvod v knjigo
oblikuj platnice z melodijo
označi poglavja z vrtnicami
ki dišijo čisto drugače v teh jutrih
v rosi lahko razgališ moje telo
in nanj narišeš svoje ideale
morda se ti zdaj zdijo neresnični
vendar na koži se jih boš lahko dotaknila
imeli bodo svoj vonj in toplino.
SIVINA
So v porah ostanki
zdrobljenih črk
pod belimi obliži
jih ne spustim iz sebe
imam jih ujete
nalašč dokončno.
Tišina je produktivna
polni prostore
z dimom praznine
ne ga videti
in vseeno ima vonj.
Resnica ima eno barvo
bela in črna sta laž
črke ovite v sivino
dosežejo učinek.
SAMO ENKRAT
Preko še svežih ran
si položila tople roke
svojih sanj nisi zmogla
preliti preko moje razsodnosti
noč je bila preslikava dneva
slaba kopija moje želje
vsako početje mi je prazno
tvoje upanje je moj konec
in tvoj začetek je moje upanje
ne glej me v oči ker ti lažejo
ker so vedno zlagale sijaj
nežnost je le potreba
strast je samo hrepenenje
bližina nepotrebno iskanje
zapri oči in prekrij mi obraz
takrat boš z menoj hrepenela
hrepenela brez zanimanja.
SCENARIJ
Skrajnost dotika
nastaja med dialogi
brez zvoka
bereš mi kožo
nima smisla
zrak diši drugače
in to me moti
ugasni luči
naj vidim obraz
ki ga hočem videti
ne govori mi
naj slišim glas
ki ga želim slišati
začela sem in končala
vedno z iskanjem
vežem ti roke
da se me ne dotikaš
da mi ne moreš
prekiniti predstave
le oder je drugačen
jaz sem vedno enaka
tebe nikoli ni
scenarij je lažen
dokler ni na platnu
takrat še razumen
lahko slepo verjame.
PREHITEVANJE
Začetek potovanja je tako resničen
da ga ne morem kar prezreti.
Prehitevam čas poti.
Neprekinjena črta naj bi me omejevala
pa ravno na temu mestu prehajam
na drugi pas, ki mi ne pripada.
Da. Tvegam.
Morda za hiter zaključek.
ki vem, da bo še dlje trajal
le za kratek čas zamaši vene.
Ko bo kri lahko neomejeno tekla
bom spet v rekah.
Iz ceste zapeljem v reko.
Iz reke se izvlečem na cesto.
Iz ceste zapeljem v morje.
In rešijo me prsti ki me ne bi smeli.
Za trenutek. Ne rešijo me.
Spet na cesti. Prehitevam čas poti.
PREOSTANEK
Ali lahko roke človeka
zlomijo nezlomljivo?
Ko bi se predajala omami
in vsak začetek bi imel konec
takšen ki ga sprejmeš s srcem.
Ni vsak greh kaznovan
in ni vsaka rama v pomoč
za prebujanje v pričakovanju
in nemirne sanje.
Srebrne zgodbe in zlat pogled
tam kamor hočem leteti
kjer sem bila.
In kjer bledim.
Vsi ti postanki me plašijo.
In nenadnost.
Prvič delujem proti hitrosti
rezila okrašenega z diamanti
katerih sijaj ne šteje ko krvaviš.
