Človek išče človeka v temi.
Kerubov rdeči meč žari.
Srečko Kosovel
Ničesar nismo še povedali o vedrini in čudenju.
S tem smo trčili ob svojo uganko vseh ugank:
soizvornost tesnobe, vedrine in čudenja na obzorju
vedrenja.
Janko M. Lozar
GUMBI, PISMO LEEVIJU
Lepljenje glav, bogve, če to kaj dodaja milosti in
čistoči, trave so obrezane, Moskva zlita, Nihil
Interit plava v prostoru. Lipin list se je zataknil
gosi v grlu, lipin list hočem spet spraviti ven iz
očesa in bodala. Grlo ji uvijam, medved ima
tople tačke, i. e. božamo gos, rotimo jo naj
izbljuva tisti list, preden pogori gozd. Tudi
ribičem: kaj stojite tam v škornjih, v vodi,
lokvanji so odtrgani in potujejo. Mulj vas je
prevzel, a ne bi bilo treba že po navadni krščanski
dolžnosti planiti na to sceno? Končno gre za
palpitacijo cele mavrice, ki se pogrezate v
butasto toplo vodo in škripa pod peresi lastnih
čevljev. Tako je: valij in rododendron, ki drsita ob
krastačah. Hočem penasto kravo. Hočem
zaščitnika. Ribič naj ugasne. Novo
vojno, da mi bo sprala kost. Polagal sem
niti na pisane vžigalice, jih dekoriral z jeleni in
torbo, a kamni so obležali, Aleksandrije odletele.
Bi dal svoje slečene prsi med Titanik in ledeno
ploščo? Zakaj jih nisi dal? Mufi rešujejo
življenja. Koža se lušči čisto ob ramah in se
potem zavija navzdol, nabira v okrogel
žlebiček. Vedno sem hotel narisati
vrt, velikana, ki ga dolina sprejme in
zvonovi zvonijo in grobovi tulijo in mi smo se
čohali in hvala bogu, da je bilo tako in Leeviju
Lehtoju sem rekel, da je naslov Petrove zbirke
Helsinki Helsinki Helsinki kar tako, ven iz
bizarnega, out of the blue. Tudi rastline so
KITAJSKO MUČENJE
Ubožčkom rasejo trepalnice na drvih,
zemlja je bila nasuta, da se ne vidi pekov.
Zemlja je vstala, da bi zakrila Boga,
potoki so zblazneli, da bi utapljali
tišino. Zakaj voda prska. Samo
nemi lahko karkoli prenesejo. Prenesejo,
prevedejo, rečejo. Nemim se odpre.
Nemi, ko se poročijo, se utopijo
v rižu. V hrupu zlagam kvadre. Kamni
stokajo. Uši med kamni so tako
majhne, da zdrobijo zrak med kamni.
Dihanje za vse je blamaža. Dihanje za
vse je laž. Pajek vlaga prošnje v mrežo,
najraje ima odločna in rdeča jabolka.
OD KOD
S srebrnega in rdečega leska hrbta
živalic. Z bučanja slapov. V
kamnih izpod pelerine. V gondoli,
če bi se tolkla ob skale v vetru.
Tudi iz prahu kane. Ko si jo daš
na lase. Iz prahu guarana. Iz
Meissna. Obračam ga. Iz
poniževanja živali, poniževanja
živali. Iz ure, ki teče. Stare ure
tečejo kot klokot. Iz pižame,
zlikane in oprane pižame, dvakrat.
Iz občutka, da bo lahko rodilo
deblo, da ne bo treba čakati na cvet.
Na hribe, na prašnike, na ledenike.
DUŠO, VRNI SE!
V prah lezi, v prah se
povrni, vstani in pojdi, tudi
jaz grem, sem zaslišal.
Žime se bodo posušile.
Avto se bo spral s
praškom in jezero, futrola,
se ti bo iz nosa razširilo v
goltanec in jamo in dobil boš
stik s tistimi, ki so plesali z
baklami. Vgrebli so me v
bike. Vgrebli so me v
kamelo, ki so jo na
rokah prinesli z juga.
Pomazilili so mi vetrobran.
Tako: kot ko so me
prinesli na rokah kot
kamelo in me
pomazilili v vetrobran.
Salte so delali in
pljuvali. Za njimi so se
podile zebre in antilope.
LUDWIGOVO JEZERO
Beli dan ne verjame
prašnicam. Jamajkin cvet,
sol, solí. Razglej se in se
spusti. Videl boš, da so lestve
narejene iz mehke žice za
pomivanje posode, nekako
pripravljene kot rastafarijanske
frizure. Sive so. Na njih
balansirajo gobice za šivanje.
Vijolice rasejo iz plaht,
neimenovanih doslej, tudi
nevidnih. Katedrala je acetilenska
svetilka. Mušicam je najtežje.
Mušicam je res najtežje.
Nihče jih ne opomni.
Nihče jih ne zavaruje.
Moji podplati so utrjeni.
Gos me prijetno ziba.
Sneg, spremenjen v holografske kakce,
ki ga frcam s trepalnic, bo spremenil
hitrost vlakov. Na počasi. Na les. Na
čas, ki se razteza kot harmonika.
Sneg, spremenjen v holografske kakce,
ki jih frcam s trepalnic, nam je poslan
kot UNNRA paketi, z neba. Vse je
mogoče. Dvigniti cokelce. Dvigniti
cokle za vagone, ustavil jih bo puh.
Za trdo želvovino – vade pacem –
cveti kostanj. Gladki so marrons
glacés. O skorje, lubje, o zmrznjene
rjuhe na vrvi za perilo. O kralji. Se
potipate? Potipate svoje podložnike?
LOVCI IN DIANA
V sanjah sem nabasal na Mafaldo,
ki se je vlekla kot testo. Kot moje
Morje se je zataknila v Milenkotove
hlače. Moja ušesa so glinena. Moje
dlani so purpurne in lahkomiselne.
Sviter spran. Ovca čista. S čisto
ovco se igram na travi. Včasih se vozim
z vespo. Vklopljen sem, bršljan.
Roso potakneš. Če dobiš nadarjenega,
lahko potakneš nov kontinent. Vojne
so. Ljudje imajo obvezane glave.
Kri pikira na skalpe in se odbija od
skalpov. Treni z očmi. Očisti se.
Naj se kri potopi s čiste gladine jezera.
NOVE ZIME
Rezerve, z debelimi, obkroženimi bazedov
očmi v verigi lačnih okrog sebe. Med
modrim in belim in ptičem in njegovo
mamo. Ozon trosi peške. Iz ozona zrase
džungla, da se vanj vrne. Odtrgati glavo,
pojesti glavo, pregledati račune, pregledati
kopije računov. Hlebnikov je umrl na
deblu, popraskalo ga je, ni imel srajce.
Zima je upirala svojo lakoto v čisti sneg.
Vse, kar je videl, je pojedel, tudi košare na
nebu. Žarnice v njih so bliskale skozi
protje nad zamrznjenim jezerom. Ne bo
se utopilo deblo. Pribila sta ga mraz in led.
Človek išče človeka v temi.
Kerubov rdeči meč žari.
Srečko Kosovel
Ničesar nismo še povedali o vedrini in čudenju.
S tem smo trčili ob svojo uganko vseh ugank:
soizvornost tesnobe, vedrine in čudenja na obzorju
vedrenja.
Janko M. Lozar
GUMBI, PISMO LEEVIJU
Lepljenje glav, bogve, če to kaj dodaja milosti in
čistoči, trave so obrezane, Moskva zlita, Nihil
Interit plava v prostoru. Lipin list se je zataknil
gosi v grlu, lipin list hočem spet spraviti ven iz
očesa in bodala. Grlo ji uvijam, medved ima
tople tačke, i. e. božamo gos, rotimo jo naj
izbljuva tisti list, preden pogori gozd. Tudi
ribičem: kaj stojite tam v škornjih, v vodi,
lokvanji so odtrgani in potujejo. Mulj vas je
prevzel, a ne bi bilo treba že po navadni krščanski
dolžnosti planiti na to sceno? Končno gre za
palpitacijo cele mavrice, ki se pogrezate v
butasto toplo vodo in škripa pod peresi lastnih
čevljev. Tako je: valij in rododendron, ki drsita ob
krastačah. Hočem penasto kravo. Hočem
zaščitnika. Ribič naj ugasne. Novo
vojno, da mi bo sprala kost. Polagal sem
niti na pisane vžigalice, jih dekoriral z jeleni in
torbo, a kamni so obležali, Aleksandrije odletele.
Bi dal svoje slečene prsi med Titanik in ledeno
ploščo? Zakaj jih nisi dal? Mufi rešujejo
življenja. Koža se lušči čisto ob ramah in se
potem zavija navzdol, nabira v okrogel
žlebiček. Vedno sem hotel narisati
vrt, velikana, ki ga dolina sprejme in
zvonovi zvonijo in grobovi tulijo in mi smo se
čohali in hvala bogu, da je bilo tako in Leeviju
Lehtoju sem rekel, da je naslov Petrove zbirke
Helsinki Helsinki Helsinki kar tako, ven iz
bizarnega, out of the blue. Tudi rastline so
KITAJSKO MUČENJE
Ubožčkom rasejo trepalnice na drvih,
zemlja je bila nasuta, da se ne vidi pekov.
Zemlja je vstala, da bi zakrila Boga,
potoki so zblazneli, da bi utapljali
tišino. Zakaj voda prska. Samo
nemi lahko karkoli prenesejo. Prenesejo,
prevedejo, rečejo. Nemim se odpre.
Nemi, ko se poročijo, se utopijo
v rižu. V hrupu zlagam kvadre. Kamni
stokajo. Uši med kamni so tako
majhne, da zdrobijo zrak med kamni.
Dihanje za vse je blamaža. Dihanje za
vse je laž. Pajek vlaga prošnje v mrežo,
najraje ima odločna in rdeča jabolka.
OD KOD
S srebrnega in rdečega leska hrbta
živalic. Z bučanja slapov. V
kamnih izpod pelerine. V gondoli,
če bi se tolkla ob skale v vetru.
Tudi iz prahu kane. Ko si jo daš
na lase. Iz prahu guarana. Iz
Meissna. Obračam ga. Iz
poniževanja živali, poniževanja
živali. Iz ure, ki teče. Stare ure
tečejo kot klokot. Iz pižame,
zlikane in oprane pižame, dvakrat.
Iz občutka, da bo lahko rodilo
deblo, da ne bo treba čakati na cvet.
Na hribe, na prašnike, na ledenike.
DUŠO, VRNI SE!
V prah lezi, v prah se
povrni, vstani in pojdi, tudi
jaz grem, sem zaslišal.
Žime se bodo posušile.
Avto se bo spral s
praškom in jezero, futrola,
se ti bo iz nosa razširilo v
goltanec in jamo in dobil boš
stik s tistimi, ki so plesali z
baklami. Vgrebli so me v
bike. Vgrebli so me v
kamelo, ki so jo na
rokah prinesli z juga.
Pomazilili so mi vetrobran.
Tako: kot ko so me
prinesli na rokah kot
kamelo in me
pomazilili v vetrobran.
Salte so delali in
pljuvali. Za njimi so se
podile zebre in antilope.
LUDWIGOVO JEZERO
Beli dan ne verjame
prašnicam. Jamajkin cvet,
sol, solí. Razglej se in se
spusti. Videl boš, da so lestve
narejene iz mehke žice za
pomivanje posode, nekako
pripravljene kot rastafarijanske
frizure. Sive so. Na njih
balansirajo gobice za šivanje.
Vijolice rasejo iz plaht,
neimenovanih doslej, tudi
nevidnih. Katedrala je acetilenska
svetilka. Mušicam je najtežje.
Mušicam je res najtežje.
Nihče jih ne opomni.
Nihče jih ne zavaruje.
Moji podplati so utrjeni.
Gos me prijetno ziba.
Sneg, spremenjen v holografske kakce,
ki ga frcam s trepalnic, bo spremenil
hitrost vlakov. Na počasi. Na les. Na
čas, ki se razteza kot harmonika.
Sneg, spremenjen v holografske kakce,
ki jih frcam s trepalnic, nam je poslan
kot UNNRA paketi, z neba. Vse je
mogoče. Dvigniti cokelce. Dvigniti
cokle za vagone, ustavil jih bo puh.
Za trdo želvovino – vade pacem –
cveti kostanj. Gladki so marrons
glacés. O skorje, lubje, o zmrznjene
rjuhe na vrvi za perilo. O kralji. Se
potipate? Potipate svoje podložnike?
LOVCI IN DIANA
V sanjah sem nabasal na Mafaldo,
ki se je vlekla kot testo. Kot moje
Morje se je zataknila v Milenkotove
hlače. Moja ušesa so glinena. Moje
dlani so purpurne in lahkomiselne.
Sviter spran. Ovca čista. S čisto
ovco se igram na travi. Včasih se vozim
z vespo. Vklopljen sem, bršljan.
Roso potakneš. Če dobiš nadarjenega,
lahko potakneš nov kontinent. Vojne
so. Ljudje imajo obvezane glave.
Kri pikira na skalpe in se odbija od
skalpov. Treni z očmi. Očisti se.
Naj se kri potopi s čiste gladine jezera.
NOVE ZIME
Rezerve, z debelimi, obkroženimi bazedov
očmi v verigi lačnih okrog sebe. Med
modrim in belim in ptičem in njegovo
mamo. Ozon trosi peške. Iz ozona zrase
džungla, da se vanj vrne. Odtrgati glavo,
pojesti glavo, pregledati račune, pregledati
kopije računov. Hlebnikov je umrl na
deblu, popraskalo ga je, ni imel srajce.
Zima je upirala svojo lakoto v čisti sneg.
Vse, kar je videl, je pojedel, tudi košare na
nebu. Žarnice v njih so bliskale skozi
protje nad zamrznjenim jezerom. Ne bo
se utopilo deblo. Pribila sta ga mraz in led.
