Tišina. Vse naokrog mir in belina debele snežne odeje. Šotori so tiho stali drug ob drugem, le ozki stebrički dima so se sukljali navzgor in počasi izginjali proti nebu. Vendar ni bilo nobene modrine. Debeli, gosti in težki oblaki temno sive barve so viseli nad spokojno pokrajino. Iz njih so začeli padati veliki kosmi snežink, najprej poredko, potem pa vedno gosteje in gosteje, da si lahko videl le za nekaj dolžin nosu predse. Kamor je segel pogled, se je razprostirala gosta bela odeja in beli puh je še kar rahlo in nežno padal in padal na mater Zemljo, ki se je pogreznila v globok spanec.
Šotori, ki jih ni bilo veliko, so stali tesno skupaj in že bežni pogled je razkrival domačnost in vzajemnost. Videti je bilo, da si ljudje zaupajo in se imajo radi. Kako tudi ne, saj so se svobodno odločili za svojo pot, osnovati lastno vejo sicer velikega rodu, ki smo ga že srečali, ko so se vračali z lova na bizone v svojo vas. Starega, modrega moža ni bilo več med njimi, tako je imel njegov sin povsem proste roke, da snuje nova pota in jih prične uresničevati. Po prihodu domov z dežele Stražarjev, kjer so se zahvalili velikemu Duhu za dober ulov in sploh za dobro in rodno leto, je sklical svoje prijatelje na resen posvet. Takole je razmišljal in jim počasi govoril: ‘Prijatelji! Zima je tu in z njo mraz. V zraku diši po snegu. Res je, kot veste, da smo imeli dober ulov, ki nas sedaj greje in hrani. Toda prijatelji! Poznate duha naših bratov bizonov. Marsikateri trop je izostal. Ta koplje, globoko rije v sneg in išče vsako suho travnato bilko. Ti bratje nosijo, po Manitoujevi milosti in daru, dolgo, dolgo rjavkasto sivo dlako, ki je voljna, topla in mehka. Dragi prijatelji in bratje! Predlagam, da vzamemo šotore in vse ostalo, kar imamo, ter naše žene in otroke in gremo tja, k tem čredam. Dovolj imamo živeža ter mehke tople kožuhovine, da lahko preživimo. Glejte, bratje! Rod se širi in širi. Nihče ne bo občutil naše odsotnosti. Mi pa imamo lepo priložnost, da širimo naš rod kje drugje, tam, kjer je še veliko prostora. Bratje, prijatelji, razmislite o teh predlogih in se modro odločite. Govoril sem! Haugh!‘ Na vrsto je prišla dolga pipa, ki je krožila naokoli. Vladala je globoka tišina, slišati je bilo mogoče le dolge vdihe in izdihe, ki jih je spremljal modrikast dim, ter prasketanje ognja. V prostoru je vladala domačnost. Vsak je razmišljal in tehtal ta predlog. Potem so postave, ogrnjene v živo pisane debele zimske odeje počasi vstale in dostojanstveno, brez besed zapustile posvetovalni prostor v šotoru. Predlog je bilo treba dobro pretehtati.
Tako so minevali dnevi, ne da bi se zgodilo kaj posebnega, in vsak je odhajal po svojih opravkih. Potomec starega moža pa je zaskrbljeno gledal v sivo nebo, polno belih padajočih pik. Mraz je pritisnil, da je reka postala en sam belo modro obarvan ledeni kristal, ki je z naraščajočim snegom čedalje bolj bledel. ‘Ja, sedaj, prav sedaj imajo bratje bizoni najgostejšo, najvoljnejšo in najtoplejšo dlako. Če želimo uspeti, bi se morali odločiti sedaj, v tem trenutku!‘ je sam pri sebi razmišljal. Mož je stopil nazaj v svoj šotor in zamišljeno sedel k družinskemu ognju, ki je veselo sijal in okoli sebe širil prijazno toploto. Tedaj pa so počasi, tiho začele v njegov šotor prihajati odete postave in se udobno namestile na debelo preprogo, da je bilo toplo in udobno. Ponovno je krožil kalumet miru, sicer pa ni bilo slišati niti besede. Potem je, nenadoma, spregovoril prvi prišlek: ‘Modro si govoril. S teboj grem! Haugh!‘ ‘Strinjam se!‘ ‘Tako je!‘ Dobro je! Pojdem!‘ Zložil bom šotor!‘ ‘Odjezdil bom!‘ ‘Haugh! Haugh! Haugh ...‘ so drug za drugim pritrjevali. Potem je vsak dodal še svoj nasvet in hitro so se uskladili. Dogovorili so se, da odrinejo že naslednje jutro, ob zori. Nekaj časa so še posedli, potem so začeli odhajati, prav tako tiho, kot so prišli. Kmalu je bil šotor skoraj povsem prazen. Véliko potovanje se bo kmalu začelo!
Prebudilo se je sivo jutro in z njim mrzel veter, ki je neusmiljeno bril čez ravan in po mili volji vrtinčil goste roje snežink zdaj sem, zdaj tja. Nikjer ni bilo mogoče najti ne zatočišča za oddih, zato je bilo treba hočeš nočeš hrabro vztrajati in potovati dalje. Tako je vztrajala tudi majhna skupina ljudi in živali, ki so, kljub hudim zimskim razmeram, marljivo vlekle ogrodja šotorov in obilo prtljage in živeža. Mož, ki je dal predlog za odhod, je jahal prvi in kazal smer ter vodil družbo novemu cilju naproti. Že nekaj dni so se počasi prebijali čez nepregledno ravan, zmeraj naprej, zmeraj proti zahodu. K sreči se jim je veter upiral ravno v hrbet, da je šlo lažje. Dan se je že zdavnaj prebudil in za njimi je ostajala le nejasna, zabrisana sled, ki je ponekod že povsem izginila. Proti poldnevu so prišli do zaledenele in zametene rečice, ravno na mestu, kjer je ta lahno zavila. Onkraj reke je stal precej gosti in sivo beli gozd z velikimi in ravnimi smrekami, ki so ponujale varno zatočišče pred zimskim viharjem. In popotniki so zavili ravno tja in v zavetju starodavnih dreves postavili svoje šotore. Potem so počivali in se krepčali. Zgodaj naslednjega dne pa so spet podrli svoje premične zložljive domove, se uredili v kolono in potovali dalje, zmeraj dalje v izbrani smeri. Veter je tulil in volkovi so mu vneto pomagali, mraz je pritiskal z vseh strani, drevje je ječalo in škripalo, ledene plošče na reki so se grmadile in nemirni mrzel zrak je postal nekam nasičen, nenavaden, poln vonjav. Mož na čelu kolone je za trenutek obstal in napel vse čute, da bi ugotovil, kaj se dogaja. In nenadoma se mu je obraz razlezel v zadovoljni nasmešek. Bizoni, bratje bizoni so tu, tu so, v bližini! Sedaj je treba le poiskati primerno mesto za tabor, si nekoliko odpočiti, potem pa pride na vrsto lov. Upajmo, da obilen, saj je od njega odvisno preživetje, obstoj.
Skupina je v gosjem redu krenila dalje. In ni jim bilo treba daleč, ko so sredi majhnih gričev, ob lepem gostem gozdu, ki jih je dobro varoval, našli čudovito mesto za tabor. Odvezali so bremena s pridnih konjičev, postavili šotore in v njih zakurili ognje. Spet je bilo lepo in po domače. Zjutraj bodo možje, lovci, krenili na lov. ‘O, veliki Duh, daj nam srečo in dober lov!‘ je prosil mož, sin modrega starega moža.
Jutro je bilo vetrovno, snežinke so plesale milijone in milijone svojih plesov. Mraz se je zažiral do kosti, a to lovcev ni motilo. Oblečeni so bili v debele obleke iz tople ustrojene kože. Oboroženi so bili z močnimi prožnimi loki, na hrbtih so nosili dolge tule z ostrimi puščicami. Na nogah pa so imeli mehke tople škornje, ki so jim segali skoraj do kolen.
Tiho, skoraj neslišno so odšli iz tabora, daleč ven na snežno poljano, kjer je bril oster krivec. Hodili so drug za drugim in stopinja predhodnika je bila pripravljena osnova za korak naslednika. Prvi je ubiral smer, za katero so slutili, da jih bo pripeljala do črede, prikovane v led in sneg, in skupina mu je sledila. Potem je vodja zapustil svoje mesto in se pomaknil na zadnje mesto v koloni, da si odpočije. Oster, leden veter jim je pihal naravnost v obraz. To je bilo hudo, a bilo je tudi dobro, saj živali ne bodo mogle nič zavohati.
Sedaj je drugi postal prvi in tako so se možje marljivo menjavali. In potem je prišel na vrsto naš mož. V roke je vzel svoje oči, svoje občutke in misli. Skrbno je opazoval okolico. Kolona pa je tiho, tiho potovala dalje. In tedaj je zagledala v daljavi temne pike, ki so izginjale in se spet prikazovale, saj je močno snežilo in so snežinke delovale kot zavese, ki se razpirajo in zagrinjajo. Še malo previdne hoje in lovci so obstali. Pike so medtem zrasle v sivo rjavkaste pegice, toda ostro oko je že lahko razpoznalo živali, zelo, zelo počasi premikajoče se bizone. Mož se je obrnil k tovarišem in jih pogledal. Vrnili so mu pogled. Razumeli so govorico njegovih oči, da se naj razvrstijo drug ob drugem, v primerni razdalji, ki ne bo moteča za njih in ne preveč očitna za oči bizonov. Streljali bodo eden za drugim. Seveda po načelu: en mož, ena puščica, en bizon. In lovci so se pridušili v sneg in neslišno prodirali, vsak proti svoji živali. Pege so se večale in že so pred njimi stale podobe živali, ki so čakale, da snežni vihar poneha. Na primerni razdalji, da ga bizoni ne opazijo, a puščice varno in zanesljivo prodrejo do svojega cilja, se je naš mož ustavil in pogledal ‘svojo‘ žival z ostrim pogledom. Mislil si je: ‘Spoštovani, mogočni brat! Oprosti, da boš že zdaj zapustil ta naš svet. Toda, veš, naše ljudstvo potrebuje hrano in toplo obleko. Kajti mraz je oster in hud in umrli bi brez tebe, dragi brat. Oprosti mi!‘ Tedaj je vzel lok, dal vanj puščico, skrbno in odločno pomeril ter – nemudoma sprožil. Šviiisss! In puščica je varno in zanesljivo našla svoj cilj. ‘Mmmmm!‘ je nejevoljno zagodla velika žival, trznila ter se upognila v smeri strela. V zraku so zasikale tudi ostale puščice, vsaka iščoč svojo žrtev. Zadeti bizoni so vsi zagodrnjali, se upognili k tlom in skoraj neslišno popadali. Tega ostale živali v skoraj negibni čredi sploh niso opazile, saj je sneg padal, kakor bi se na zemljo zgrinjala velika debela bela zavesa. Zato so lahko lovci postopek ponovili. In novi bizoni so morali pasti. Nato so se možje zbrali in se najprej z veselim vzklikom zahvalili za uspešen lov, potem so iz grl izvabili tožeče tone, kajti objokovali so duše svojih bratov bizonov, ki so morale tako nenadoma zapustiti svoja bivališča. Preostali bizoni velike črede so se ob tem vznemirili, se obrnili proti severu in se zaradi obilice snega dokaj počasi odpravili v varnejše okolje, daleč proč od preteče nevarnosti. Lovci so ponosno gledali to potovanje, kajti globoko so spoštovali zakone narave.
Po njihovem malem obredu so se takoj lotili čiščenja, ločevanja kož od mesa in podobno. Le dva od njih sta se vrnila v tabor, da pripeljeta ženske in dovolj močno mladino, da bodo pomagali. In tako je delo živahno steklo. Nihče ni čutil ne mraza, ne vetra, ne debele snežne preproge, kajti vsi so bili srečni kot že dolgo ne. Zagotovili so si svoj obstoj!
Minilo je nekaj dni, da so vse temeljito uredili. Veter se je polegel, mraz je malo popustil in nehalo je snežiti. Zato so veseli in razigrani prebivalci pripravili veliko slavje. Bobni so zamolklo peli v ritmu, ogenj je veselo prasketal in metal svetlobo in žive pobliske vse naokoli, kot da bi tudi on živahno praznoval. Lovci in bojevniki so se oblekli v slavnostne obleke, okrašene z dolgimi resicami in velikimi peresi. Zaplesali so v ritmu bobnov, na katere so tolkli starejši mladeniči. Ženske in ostala mladina pa so izmenjaje peli tožeče in vesele tone, tako da se je vse skupaj zlilo v eno samo indijansko melodijo. Zelo veselo razpoloženi so praznovali še dolgo, dolgo v noč.
Postalo je nenavadno milo in razvedrilo se je. Sonček je vedro sijal sredi nebeške modrine, ki je bila brez najmanjšega oblačka. Indijanci so počasi prilezli iz svojih šotorov in mežikajoče, začudeno gledali naokoli. Saj to je pomlad! Kako je prijetno nežno in vedro in svetlo! ‘Juhu! Juhuhu!‘ so se zelo veselili. ‘Lahko bomo začeli obdelovati velike kože in jih zamenjevati za dobrine, ki jih nujno potrebujemo! Haugh! Haugh! Haugh!‘ so odmevali klici od vsepovsod.
Potem je majhna vas popolnoma oživela in vsak je hitel po svojih opravkih. Sin starega, modrega moža je bil to jutro resnično veder. Vse se je tako posrečilo! ‘Hm! Kaj pa, če bi se danes odločil za dan počitka! Vzel bi popotnega konja, posadil v njegovo sedlo svojo ženo in sinčka, še ne enoletnega otročička, in bi odšli na potovanje v bližnjo okolico. Saj je tako lepo!‘ Rečeno – storjeno! Družina se je odpravila na raziskovalni potep. Mož in žena sta stopala, bolje, gazila po snegu, vsak na svoji strani konja, nanj pa sta, v košarico, mehko in toplo postlano, udobno namestila dečka, ki se je smehljal od zadovoljstva in veselo mahal z ročicami. Tako so počasi potovali in spoznavali svojo novo domovino. Na nebu pa so se prikazovali oblački, beli in prav ljubki.
Bilo je že krepko čez poldan, ko se je družinica ustavila, da si odpočije in pomalica. Razgrnili so veliko, fino ustrojeno kožo in nanjo položili jedi. Tudi njihov sopotnik, štirinožni pomočnik je dobil svoj delež. Vse je bilo lepo in prav, toda od nekod so se začeli zgrinjati sivi in težki, zelo težki in nizki oblaki. Hitro so drveli čez nebo. Dvignil se je hladen veter, ki je bil iz trenutka v trenutek močnejši. Njegova moč je strahotno hitro naraščala in kmalu je začel pihati v silnih sunkih. Mož in žena sta vsa preplašena planila kvišku, da bi pobrala svoje stvari in si poiskala dobro zavetje. Indijanka je planila h konju, da ga umiri, mož pa je zgrabil otročiča ter ga nekako potisnil pod svoje široko toplo vrhnje oblačilo. In to je bilo zanju rešitev! Kajti v tistem trenutku je vihar strahotno zatulil, strašen, smrtno ledeni in vrtinčil pod seboj vse, kar je dosegel. Bliskovito je zajel na smrt preplašeno družino in z grozno silovito močjo jim je začel spodnašati tla pod nogami. Mož je padel na tla s tako silo, da ga je napol zagreblo v sneg, ki je bil tam nekoliko mehkejši. Nagonsko je roko podstavil tako, da je ublažila padec in zavarovala otročička, skritega v mehkem zavetišču. V smrtnem strahu je pogledal v smer, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegova žena in zbegana žival. Z vso svojo voljo, z naponom vseh svojih skrajnih sil je hotel planiti k njima. Hotel je prijeti Indijanko in se z njo vreči v sneg, da vihar ne bi imel take moči nad njima. Toda zaman! Zaman! Videl je žival, na smrt preplašeno, ki se je kotalila po ravnici in divje brcala z nogami po zraku, in videl je svojo ženo, ki je nemočno opletala z rokami in se je hotela opreti nanjo, da je ne bi tako neusmiljeno kotalilo. Toda joj prejoj! O, nesreča! Kakšna nesreča! V divjih vrtincih orkana se je nesrečno zapletla med noge konja in silina prestrašenih udarcev s kopiti je storila, da žena ni zmogla več odpora. Padla je v nezavest in njeno telo je bilo prepuščeno na milost in nemilost udarcem s smrtjo boreče se živali in vrtincem neusmiljeno pobesnelega viharja. Naš borec je vse to videl, in čeprav je bil le hipec, se mu je v njegovi zavesti razvlekel v vso neskončnost. Nenadoma je pomislil, da mora rešiti sina in sebe! V trenutku je začel riti po snegu in divje kopati v snežna tla čim globljo luknjo, da bi se izognil pogubnemu smrtonosnemu vrtincu. Hitro se je potapljal v sneg in čim globlje je bil, tem večjo toploto je čutil. Kri po žilah mu je divje plala in srce mu je silno razbijalo, da ga je čutil v grlu in zdelo se mu je, da se mu hoče prebiti ven iz telesa. Nad njim se je pojavil močan snežni vihar in ga zakopal v precej globoko izkopani snežni jami. Z eno roko si je obupno varoval usta in nos, da ga ne bi zadušilo, z drugo roko pa je skušal rahljati pritisk na sprednji del telesa, da ne bi ugonobilo njegovega sinka. Pri tem se mu je pred očmi stemnilo. Prehudi napor in strašna izguba, ki se je odigravala pred njim, sta naredila svoje. Padal je nekam daleč, prav daleč, spiralasto je drvel v nekakem temnem vodnjaku navzdol, čedalje hitreje in hitreje in videl je samega sebe, kako se pri tem manjša in izginja v temačnih daljavah. Nazadnje ni vedel ničesar več. Nastal je mir, najgloblji, popolni mir.
Minilo je precej časa, da se je zunaj vse umirilo. Oblaki so ostali in snežilo je bolj nežno in čisto tiho. Tam doli, pod površjem, v jami, pa je neko majhno bitjece prišlo do tistega kančka sape, ki je še ostala pod očetovim ohlapnim ogrinjalom. Začelo je neutolažljivo jokati in se premikati, kolikor mu je ta prostorček le dopuščal. ‘Mmm! Mmm! Mmm!‘ je stokal mož, ki se je začel počasi zavedati in prebujati. Morda bi še dolgo ždel v odrešujoči nezavesti, toda gibanje in jok mladega življenja je tudi njemu počasi vračalo zavest. Osupel se je zazrl v temo in sprva sploh ni vedel, kje je. Toda snežne gmote, ki so ga obdajale, so mu hitro povrnile spomin. K sreči je ob glavi z roko ustvaril nekaj prostora, da je lahko dihal, a tudi druge roke ni imel tako vklenjene v snežno gmoto, da je ne bi mogel uporabljati. Kaj sedaj? Treba je kopati, kopati navzgor, da se s sinom ne zadušita. In začel je porivati sneg z vso svojo močjo in migati z nogami tako, da se je odrival više, čedalje više. Bil je že na koncu moči, povsem zadihan in prepoten, ko je z rokami še enkrat zamahnil, zelo silovito, s skrajnim obupom. In res! Prodor se je posrečil! Zagledal je sivi snežni dan, ki se je že začel pogrezati v prvi večerni mrak. Potem je zbral še zadnje moči, da je priplezal ven in globoko zajel svežo sapo. Nato pa se je spomnil na otročička in odgrnil svojo obleko. Dete je začudeno gledalo. Ker je občutilo neprijeten hlad, je nakremžilo obrazek ter začelo hudo bridko jokati. Oče ga je hitro prižel k sebi, da bi mu bilo topleje. Tedaj pa se je tudi on začel zavedati hude nesreče in obema so grenke, vroče solze bolečine padale po licih. Mož je kar drhtel in silovito jokal. Zaradi hude srčne bolečine so mu prihajale na misel blodne, popačene slike in videl je, kako žena kriči in izteza svoje roke proti njemu. A on ji ne more in ne more pomagati. Ko se ji že nekoliko približa, jo dvigne hudi veter in jo nese po zraku, kot suhi list, ter jo trešči nekam v sneg, kjer obleži povsem negibna.
Toda naenkrat, hipoma te strašne misli odplavajo proč in slike izginejo iz njegovega srca. Pred sabo vidi le sivo, z mrakom odeto pokrajino. Tedaj se sunkoma obrne, čisto po občutku, skritem nekje v svoji notranjosti. Ta občutek usmeri njegov pogled proti severu in nedaleč od sebe zagleda veličasten pojav, mogočno postavo, odeto v dolgo belo dlako in z veliko glavo z rogovi, s puhajočimi nozdrvmi, tako da se je zbirala bela para široko okoli nje. Videl je par ognjeno žarečih oči, ki so bile usmerjene natanko proti njemu in so ga nepremično gledale. Bil je beli bizon. Beli bizon je strahovito zatulil in zagodrnjal, da je zemlja z debelo belo odejo kar podrhtavala in z njo vred tudi Indijanec. Toda to mu je, vsaj začasno, zbistrilo um in srce. Beli bizon se je počasi in dostojanstveno premaknil ter tako dostojanstveno odšel precej daleč stran, k velikemu kupu snega, vsaj tako je bilo od daleč videti. Potem se je spet obrnil k možu in ga ognjeno predirno pogledal, da mu je v duši in v srcu postalo topleje in pogum mu je zrasel do te mere, da je začutil potrebo, da se vrne domov, v svoje novo bivališče.
Beli bizon je strahotno zapuhal in okoli njega se je nabrala mogočna bela zavesa, beli oblak, ki se je sčasoma razblinil. In tudi beli bizon je izginil. Mož je zahrepenel, da bi lahko odpotoval z njim! Vendar je svojega dečka spet udobno namestil pod površnik in se napotil tja, h kupu, kjer je našel le nekaj scefranih ostankov opreme konja. Kup je skrbno označil s krpo svetlo rjavega usnja, ki si jo je odrezal od spodnjega dela hlač, in ga pobarval s svojo krvjo. Potem se je obrnil v smer, za katero je čutil, da bi ga lahko prinesla domov. In je šel. Ni smel mirovati, saj je začel pritiskati hud mraz.
Dvignil se je ledeni veter, ki pa ni pihal s tako močjo kot prej, še zdaleč ne, toda dovolj močno, da mu je oteževal že tako trudni korak. Gazil je po globokem snegu in močno sopel. Misli so mu otrpnile, okoli srca se mu je naredil oklep, da ni občutil niti prizadetega mu gorja niti srčne bolečine. Pred sabo je videl le nebogljenega otročička, kako k njemu steguje svoje nežne majhne ročice in se mu milo smehlja. Pod svojo ohlapno obleko je dobro čutil majhno toplo telesce, ki pa se ni gibalo. Spalo je. Tudi ono je bilo zelo izčrpano. Z nožem si je v površnik naredil majhno odprtino, da je sinek lahko mirno dihal. In tako sta potovala dalje, brez prestanka. ‘Vidim duhove? So prišli pome? Ooo! Da bi bilo konec, vsega konec! Še malo, še malo,pa ne bom več zmogel!‘ si je mislil na smrt izčrpani mož. Toda lučke, ki jih je motno zaznaval, so se pojavljale še kar naprej. Postajale so celo čedalje večje in večje. ‘Haj! Haj! Haj!‘ je zaklical mož s poslednjimi močmi. ‘Haj! Hiii! Haj!‘ so mu odgovarjali in se prebijali vse bliže in bliže. Prišli so! Prišli so! Njegovi dragi, dragi prijatelji in bratje! Ti so ga obdali in ga nežno prijateljsko trepljali po ramah. In tedaj, tedaj ga je zajela sladka omotica in spet je začel padati v črni brezdan, po dolgi, živozeleni spiralni poti. In potem se ni zavedal ničesar več.
Preteklo je precej časa, preden je počasi, trudoma spet odprl oči. Okoli njega je bil vse svetlo in toplo. ‘Sem mar v večnih loviščih?‘ je pomislil. Toda ne! Pogled se mu je počasi zbistril in opazil je, da leži ob toplem, prasketajočem ognju v svojem šotoru. Ob njem se je gibala prijazna ženska, ki se je trudila, da bi mu čim bolje pomagala in ustregla. A on ni čutil ničesar. Ni imel nobenih želja. Le truden je bil, zelo truden. In spet je zaprl oči. Dolgo, zelo dolgo ga ni bilo.
Zbudilo ga je nežno, mehko pozibavanje. Dobra žena je držala njegovo glavo v svojih mehkih rokah in jo nežno božala ter rahlo pozibavala, da bi ga vendarle obudila v življenje. Ko je videla, da je odprl svoje trudne veke, se mu je nasmehnila, vzela zajemalko, polno sveže poživljajoče in čudovito okusne vode, in mu lahno omočila ustnice. Nehote je mož odprl suha in razpokana usta in žena je lahno nagnila zajemalko, da bi lahko pil. Mukoma je srknil. En požirek. A ni se vdal. Še en požirek je spravil vase, potem še enega, pa še enega. Kako mu je to dobro, zares dobro delo! Potem je spet zaprl svoje težke veke in znova potonil v globok, globok spanec.
Naslednjič, ko se je prebudil, je bil že bolj čil in krepak. Samo misel, da ima sina in nežno čutečo skrb bližnjih, ga je ohranjala pri življenju. Poskusil je vstati, a ga noge niso ubogale. Trepetale so kot listje v sapi. Zavedal se je, da to ni šala in moral se bo potruditi. Zato je nekaj časa sedel in v miru prisluškoval zvokom, ki so prihajali od zunaj. Po dolgem premoru je spet poskušal. Počasi se je le postavil na noge in pri tem globoko zajel sapo. Po zelo dolgem času je spet stal na svojih nogah. Bil je zelo šibak. Počasi se je opotekel do odprtine šotora in pogledal ven. Ves osupel in začuden je ugotovil, da je pokrajina dobila zeleni nadih. Opazil je nabrekle listne popke, ki so se že na marsikaterem drevju razprli ter odkrili pot mladim, nežnim brstičem. Nebo je bilo svetlo modro in sonce je pošiljalo svoje prve tople svetle žarke na mater Zemljo in jo prijetno ščegetalo in vabilo mlado življenje k prebujanju.
Tako je vstajal vsak dan in poskusil napraviti vedno več korakov – v šotoru, okoli njega in po vasi med šotori. Ljudje so ga prijazno pozdravljali in se mu vzpodbudno nasmihali. Nekega dne pa je v sebi začutil, da je že znatno krepkejši, in se odločil, da zapusti šotorski prostor. Vzel je oporno palico in se napotil ven iz vasi, malo naokoli. Še vedno se ni želel spominjati zimske strahote. Srce mu je še obdajal trd, negiben in težak oklep, da je težko dihal. A živeti je moral, vsaj za sina, če že ne zase! In tako se je odpravil na sprehod, počasi, opirajoč se na palico. Tudi ta dan je bil milo topel. Okoli sonca pa se je nabrala pomladanska meglena koprena. A za to se bolni mož ni prav nič zmenil. Šel je. Zlagoma je hodil in se tako postopoma oddaljil od svoje male vasi, ki je med tem zrasla še za nekaj šotorov.
Zapihal je rahel in topel veter. Oblaki, beli, sivi in tudi črni so hiteli preko svetlega neba, se združevali, pa spet razhajali, se ponovno združili, da so popolnoma zastrli smejoče se sonce. Potem so spustili svoje dolge, dolge sive zavese, ki so se dotaknile obličja zemlje, in jo močno poljubili. Začelo je deževati. Bil je topel pomladni dež. To je možu zelo prijalo. Spustil je palico, da je padla na tla, razprostrl roke, dvignil obraz k oblačnemu deževnemu nebu ter od užitka odprl usta in se prepustil prijetni mehki mokroti, da mu je padala vanje in se zbirala na njegovem obrazu, pokritem z gubami in gubicami, kot žejna in zorana zemlja, ter se zbirala v majhne potočke, ki so drseli navzdol do brade in padali na njegovo obleko. Deževne kaplje pa so padale tudi na zaprte, od vsega hudega utrujene oči, jih prijetno hladile in od tam polzele, kakor velike solze, po brazdah levo, oziroma desno od oči, mu zdrsele po licih in padale na zemljo. In glej! Natanko tedaj so se nekje razprli oblaki in nastala je majhna, bleščeča vrzel. Skoz njo so se ulili prečudoviti zlato bleščeči ravni sončni žarki in razveselili bližnji griček, ki je kar zadrhtel in zažarel od ponosa. In ravno na vrhu tega ljubkega sveže zelenega grička se je vzpela visoka, zelo zelo visoka in široka mavrica, vsa barvita v prelepih sijočih se barvah in se visoko, zelo visoko vzpenjala in se potem tudi nekje začela spuščati in pristajati na zemljo. Bolnemu možu so se na široko odprle oči, da se je mavrica, vsa lepa, odsevala v njih. Strmel je vanjo, ves prevzet od njene krasote. Barve, barve, prečudovite barve so se prelivale v njegovo notranjost in zgrabilo ga je hrepenenje, neutolažljivo hrepenenje, da bi jo dosegel in se po njej povzpel visoko v nebo, na njen vrh, da bi potrkal na nebeška vrata, prestopil njihov prag in se ne bi vrnil! Nikoli več se ne bi vrnil!
Šel je tja, na grič, brez palice, k njenemu vznožju. Gledal je samo mavrico in videl je, v sebi je natanko dobro videl prostrano in zelo široko preprogo, visečo na obe strani in prekrito z raznobarvnim ter dišečim cvetjem, ki se je pozibavalo v lahnem, lahnem vetrcu, ki je presladke vonjave rož raznašal daleč naokoli. Stopil je tja, na prag te čudovito umetelne stvaritve. Tam je našel čisto biserno bleščeče obuvalo, posuto z majhnimi svetlečimi kamenčki, ki so tiho, nežno razlivali mavrične barve. Odložil je stare rjave čevlje in obul ponujene. Brez teh se ne bi mogel vzpeti po tej rahločutno nežno čisti poti. Potem je zelo spoštljivo, a pokončno stopil na to pot. Povsod so bile temno rdeče visoke cvetice, tako da je moral pazljivo hoditi samo po ozki stezi, pokriti s kot prahom finim belim peskom. Stopal je mehko in udobno. Na levem robu te steze se je razprostiral mehka preproga živo rdečih cvetočih glavic, ki se je kmalu strmo nagnila in se spustila naravnost k tlom matere Zemlje, a jih seveda ni dosegla. Toda ta velika preproga ni bila posuta samo z rdečimi rožami. Njih so se dotikale cvetice z oranžnimi in z nežno rumenimi razkošnimi okrasi. Za njimi se je razprostiral pas rastlin z zlato sijočimi lističi. Sledila je vrsta nežno zelenih popkov še ne odprtih mladih cvetličnih glavic in pod njimi so se vzpenjale temneje zelene vitice z drobnimi listi v obliki triperesne deteljice. Še nekoliko niže so dehteli sinji cvetovi, drobni kakor majhne solzice, a zelo na gosto posejani na široki površini te preproge. Pod sinjimi cvetki, so se pozibavale široke čaše temno modrih cvetov in nato pa so končno prišle na vrsto čudovite vijolice, ki so širile svoj omamni vonj. In če bi stopil na desni rob poti in čez? Videl bi enak barvni prizor, a lahko bi tudi zaplaval po zraku in Zemlja bi ga sprejela za večno. Naš mož pa je imel povsem drug cilj. Umerjeno je stopal po ozki belini in duhal nebeške vonjave ter se vzpenjal vedno više in više. Ni se zavedal, da se bolj in bolj oddaljuje od površja matere Zemlje. Že precej visoko, a njemu se je zdelo, da je sredi dehtečega cvetličnega vrta, se je nenadoma pojavil belo zlati sijaj – silen in mogočen, a vendar tako mili. V tem siju so se prikazala vrata, ki so se odprla in skoznje je stopila mlada žena, vsa v belem, vsa sijoča, vsa mladostna in nasmejana je stopila do praga. Mož je ves prevzet in očaran obstal in jo nepremično opazoval. Žena mu je vsa radostna vabeče in ljubeče pomahala. Mož je ves osupel napravil korak, neodločen korak naprej in negotovo obstal. A žena mu je spet pomahala in pokimala s svojo nežno, nadzemeljsko lepo glavo. Potem si mož ni mogel več pomagati. Prevzelo ga je strašno hrepenenje in s hitrimi koraki se ji je bližal. Še malo, pa jo bo dosegel. In potem – spoznal jo je! Ta prečudovita mila mlada deklica je bila – njegova žena! ‘Moja draga! Moja draga! Moja prečudovita!‘ ji je šepetal. Ni mogel govoriti glasno. Spet je upočasnil korak, ves prevzet od popolne očaranosti. Bil je že blizu, oh, tako blizu nje, bil je natanko pod bleščečim se pragom. Ona je stala na pragu, nad njim. Tam je obstal, se obrnil k njej in iztegnil svoje roke daleč k njej, ki jo je tako zelo ljubil. Deklica ga je nepremično in ljubeče gledala. Potem je počasi pokleknila na prag in povesila roke ter jih iztegnila k njemu. Hrepeneče se je povzpel na prste in se iztegnil, kolikor je največ zmogel. Stegoval se je k njej, ki jo je ljubil do zadnjega gorečega diha in utripa svojega srca. In prsti njunih rok so se bližali in bližali in med njima je nastala le majhna, prav majcena vrzel. Skoraj, res skoraj bi se bila dotaknila. Mož se je trudil in trudil in napenjal vse svoje moči, a njuni prsti se niso in niso mogli dotakniti. Hrepenenje in ljubezen sta gorela v njunih očeh. Še in še je poskušal, a tako želenega uspeha ni bilo! In bil je na vrhu, natanko na vrhu veličastne mavrice. In kakor ima vsaka mavrica svoj spust, tako ga je tudi ta imela. In bolj, ko se je mož trudil dotakniti nje, ki ji je daroval svoje srce, bolj ko se je ljubezen v njem razplamtevala, bolj in bolj so postajala tla spolzka, kot da bi jokala, in revež je začel zaradi premikov, hudega naprezanja in napora počasi neubranljivo drseti po drugi strani cvetlične poti navzdol. Vedno bolj se je oddaljeval od nje, od ljubljene, drage, predrage žene. Ta je počasi vstala, se mu otožno nasmehnila in mu nežno pomahala. Ni še prišel njegov čas! Ni se še smel posloviti in vstopiti v kraj miru, v kraj radosti, blaženosti in počitka. Ne! Tega še ni smel! Usoda mu tega ni dovolila! Neizpolnjeni načrti so ga klicali! Njegov čas še ni prišel! Žena je počasi odšla. Vrata in sijaj sta izginila. Možu pa je ostala težka, težka temno siva gmota, ki se je ovijala okoli srca, mu povzročala strašne muke, hude srčne bolečine. Ves bled in izčrpan se je počasi, počasi spuščal po poti, ki je postala zložnejša. Ni več videl lepih cvetic, ni več čutil blagega, toplega vetrca, ki je pihljal okoli njega in mu poskušal hladiti pregreto ranjeno srce. Čutil je samo bolečino, težko bolečino. In glej! Ko mu je bilo resnično najhuje, je zapihal sveži veter zahodnik. Cvetice so se nežno majale sem ter tja, prelivale in izžarevale svoje prekrasne barve in veter je prenašal njihov omamno opojni sladki vonj. In v tem vonju, v tej sladkosti, v tem svežem zračnem valu je plavala ptica, drobna, lepa ptica, vsa odeta v bleščečo snežno belino, z zlato rumenim kljunčkom. Plavala je, ne da bi zamahnila s krili, plavala je dostojanstveno in gledala trpečega moža z dobrotno naklonjenostjo. Plavala je mirno in ponosno, a nikakor ne preponosno! Zaplavala je k možu, in ko mu je bila že čisto čisto blizu, je lahno spremenila lego kril tako, da se je spustila v višino njegovih oči in ga gledala z majhnimi sinje modrimi očmi, ki so izžarevale ljubezen in bi hotele reči: ‘Ne boj se, dobri mož! Samo pomagala ti bom! Odvzela ti bom breme tvojega srca!‘ In kot bi jo trdo preizkušani razumel, se je z obema rokama približal svojemu srcu in ga pokril z dlanmi. Pri tem je močnó zavzdihnil. Zavzdihnil je tako globoko, da je segalo do srca. Srce se je močno predramilo in hudo vzburilo. Z ljubeče vročim, a kot britev ostrim pogledom je prodrlo v gosto sivo gmoto, ki ga je dušila, in ta se je ljubezenske ostrine silno prestrašila. Brž se je začela dvigovati od srca in bežati, da bi pobegnila njegovi vročini. Bežala je in se dvignila ven. In ko je bila zunaj, ni imela več časa, da bi premislila, ali naj se vendarle vrne ali pa se ovije okoli kakega drugega srca. K njej je priplavala ptica in jo nežno, a odločno zgrabila z zlatim kljunčkom in lahno zavila krila tako, da jo je veter takoj dvignil, visoko, zelo visoko in jo z veliko hitrostjo odnesel proč, da je tudi izkušeno oko ni več moglo opaziti. Šele tedaj se je mož spomnil, da bi se ji lahko vsaj zahvalil. Zato je, kljub temu, da je več ni bilo videti, zavpil za njo: ‘Ptičica, draga ptičica, hvala! Hvala ti! Ampak, ampak kako ti je vendar ime?‘ Čeprav je bila že daleč, predaleč, da bi jo mogel videti, se mu je zazdelo, da je zaslišal prav mili glas: ‘Ime mi je Bela ptica! Rada pomagam vsem, ki so dobrega srca! Bodi zdrav in čvrst!‘ Potem ni slišal ničesar več. Začel je prav hitro drseti navzdol po lepo oblikovanem loku in se z vrtoglavo hitrostjo bližati površju matere Zemlje. Od hitrosti se mu je zavrtelo in zaprl je oči, da ne bi videl svoje katastrofe. Malo, še malo in – top! In pod sabo je čutil dobro zemljico zemljo. Ni mu bilo hudega! In skrajni čas je že bil, da je pristal! Kajti oblaki so se trgali na vseh straneh. Veter jih je podil sem ter tja in nehalo je deževati. Mavrica je izginila.
Mož je čvrsto stal na travnatih tleh in počasi, previdno odprl oči in se zazrl v sinje nebo. Sonce se mu je veselo smejalo. ‘Sem sanjal? Sem sanjal, da hodim po prečudovitem vrtu? Ali pa sem hodil po njem, da sem lahko sanjal?‘ Ni vedel odgovora. Toda pri srcu mu je bilo lahko, zelo lahko in toplo in prijetno. Tedaj se je upognil in se ponižno spustil na kolena, sklonil se je k materi Zemlji in bridko, zelo bridko zajokal. Prvič, po dolgih mesecih je jokal. Zopet je zmogel jokati. A to je bil globoko tolažilni jok. Spet je imel svobodno srce!
Prijatelji so ga spet iskali. Skrbelo jih je za ubogega, bolanega moža. Našli so ga daleč, daleč od domače vasi. Zaskrbljeno so ga obstopili in ga želeli tolažiti. Toda on se je ponosno vzravnal, se jim prijazno nasmehnil ter se krepko in jasno zahvalil za njihovo skrb.
Pihljal je lahen, topel vetrič in nagajivo mršil dolge lase Indijankam, ki so hodile po novo postavljeni vasi sem ter tja po svojih opravkih. Vse naokrog je zelenelo in sonček se je smehljal sredi nežno modrega neba ter prijetno ščegetal vse na pomladni zemlji, da je kar kipelo in vrelo od bujnosti in življenja. Lahni beli kodrčki so se razposajeno podili čez pomladno nebo in tu pa tam le na kratko prestregli dolge zlate tople ročice, ki so nežno otipavale še tako drobne reči in jih vzpodbujali k čim bolj živahni dejavnosti. To veselo pomladno razpoloženje se je zrcalilo tudi na obrazih ljudi. Vsi so bili zelo prijazni in veselo razpoloženi.
Naš mož, sedaj popolnoma ozdravljen, se je sprehajal v okolici vasi in opazoval prebujajočo se naravo. Tudi njega so prevzemala prijetna čustva in stare, globoke rane so se pričele celiti. ‘Ššššš, ššššš, ššššš …’ je zapihljal veter, da so mu zaplapolali dolgi, v čop zvezani lasje. Temu živahnemu plesu so se pridružile tudi vejice, dolge, zelo dolge vejice vitkega drevesa in njihovi nežni mladi svetlo zeleni listki so se obračali sem in tja; zdaj so kazali svoj levi bok, zdaj desnega, lahno pobliskavali v zlati barvi sončnih žarkov in veselo šumljali v svoji pomladanski radosti.
Tudi sveža pomladanska trava je kazala vse znake igrivosti in je veselo šumela v vetru ter se mu voljno pripogibala.
Mož je krepko zajel milo pomladno dišečo sapo. Kako dobro mu je to delo! Njegova še nekoliko upadla lica so dobila zdravo rdečkasto rjavo barvo, pogled se mu je izostril v pogled gorskega orla, njegov korak je postal lahkotno prožen in krepak, delo njegovih rok pa zanesljivo in smotrno.
Korakal je globoko v gozd, potem pa je obstal in prisluhnil. Le komu? Slišal je milijone in milijone milozvočnih napevov. Ptički, raznobarvni in vsi zanimivih oblik, so skakali sem in tja, frfotali tu in tam in vsepovsod, se veselili, se ženili, prizadevno iskali razne črvičke, ki jih je bil gozd prepoln. Potem je počasi, zamišljeno šel naprej. Nenadoma pa ge je v očeh zaščemelo. Pobliskavanje sončnih žarkov je bilo zelo močni in zelo igrivo. V gozdu? Na tleh? Ja, seveda! Majhen navihan potoček je skakljal čez skalnato dno, pršil, šumel in tekel naprej po svoji strugi ter se prav tako veselil pomladnega dne. Indijanec mu je sledil, dokler ni prišel do mirnega dela, kjer je potoček tekel bolj spodobno, bolj uglajeno, a vendar tako mladostno. Tam je obstal in globoko prisluhnil njegovemu petju: ‘Šššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tljü – tljü – tljü – tlji – tlji – tlji – ššššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – lililililili – tljü – tljü – tljü – tljü - tlji – tlji – tlji – tlji – tljü – tljü – tljü – tljü – tlj – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – lilililili – tlji – tlji – tlji – tljü- lilililili – ššššš …‘ Zanimivo, kajne? Mož je ugotovil, da ima tudi potoček svoj jezik, svoj spomin, svoje veselje, svojo bolečino in svoje žalosti. A vendar! Kljub vsemu ohranja svoj tek in opravlja svojo dolžnost ter tako prav vdano izvršuje svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Njegov Stvarnik in on Mu tako izkazuje vso čast in slavo.
Mož je počasi, počasi korakal naprej. Svojo pozornost je usmeril na pesmi raznih bitij v naravi, ki so jih pela, vsaka po svoje: poslušal je zvončkljanje potočka, žvrgolenje ptičkov, šumenje listov dreves, prisluhnil je pesmi šumečih trav in zazdelo se mu je, da sliši sveto govorico Vélikega Stvarnika, zaslutil je Njegovo Svetost, začutil je dih, nežni dih vsesplošne, svete Harmonije Njegovih Vélikih del. Začutil je radostni zven Njegove Umetnosti.
Prišel je na rob gozda in se napotil po veliki travnati površini, kjer so se pasle črede konj njegovega rodu. Trava je bila sveže zelena, a ne visoka. Vetrc jo je božal, kodral, jo mrščil, da se je zdaj tu zdaj tam zasvetlikala srebrnkasto zeleno, potem pa se je poravnala in sijala v mlado zeleni barvi. Mož je preudarno in čilo stopal med konji. Ko je šel mimo njih, so dvigovali svoje zveste glave in širili nozdrvi. Tu in tam je kateri od njih tudi glasno zahrzal, kot da bi hotel pozdraviti svojega gospodarja. Takega prijatelja je naš mož nežno in ljubeče pobožal po mehkem in voljnem vratu in nato šel dalje, do majhnega griča in se z nekaj koraki vzpel nanj. Z vedrim in ponosnim pogledom je drsel po prelepi pokrajini, ki se je razprostirala severno in vzhodno od njegovega opazovališča in se vila proti njegovi vasi. Ta del prijetne pokrajine, ki jo je tako zavzeto opazoval, je kazal nenavadno barvitost in razgibanost. Občutek je imel, da opazuje mehke vzorce narave. Tu je lahko videl rjavkasto rdečkasto in zeleno barvo z rahlimi valovitimi vijugami, tam pa samo zeleno podlago s svetlo zelenimi viticami, ki so se vzpenjale navzgor. Vitice so se vile v majhnih, ljubkih zavojih na dolgih lesenih opornikih in njihovi lističi ter belo rožnati in vijolični cvetovi, v obliki zajčkov, so se nežno pozibavali v topli sapici. Na drugem koncu je videl proge tople rjave barve in pravokotno na te pasove spet take proge in v njih majhne zeleneče bilke, ki so lahno sklanjale zibajoče drobcene glavice. Opazil je tudi svetlo rjavo zelene površine z ličnimi kolčki, ki pa niso stali okorno drug ob drugem, kakor vojaki. Ena vrsta teh kolčkov je stala nagnjena v eno smer, druga vrsta pa v drugo smer. Tako so se kolčki obeh vrst srečali in se križali. Ker so služili svojemu namenu, so imeli zato pravšnjo dolžino in možu se je zdelo, da so se med njimi ustvarila okna v podobi kar. To ga je zelo zabavalo, saj je dalo že tako lepi pokrajini še posebno razgibanost.
Ti ljubki in živahni vzorci in prijetno tople mlado zelene in rjave barve so bili veliki vrtovi našega indijanskega ljudstva. Skrbno so jih obdelovali in jih negovali. Naš indijanski prijatelj je bil vesel ob pogledu nanje in s polnimi pljuči je zadovoljno zavzdihnil, se obrnil proti domu ter globoko pomirjen odšel v svojo vas.
Mladi rod je kipel in vrvel od življenjskega zadovoljstva in delo mu je šlo dobro od rok. Vse je uspevalo in raslo. Lov je bil dober. Le pomladanski dežek, ta bi še moral priti, kajti sonce je sijalo in grelo vse male in velike predele zemlje. Zapihal je vetrc, lahen in igriv, ter kodral vse pod sabo. Navihano se je igral ves dan in komaj proti večeru, ko je zagorel taborni ogenj, se je pomiril. Toda že zgodaj zjutraj, takoj po sončnem vzhodu, se je dvignil in se igral naprej. In postopoma se je igra spremenila v resnost. Ni mu več zadoščalo le kodranje in šumljanje ter lahen piš! Postajal je vse bolj prevzeten in močan. Šotorska vrata so divje plahutala, veje dreves so močno šumele in se majale, v zrak so se dvigali vrtinci prahu in kodrasti deli nebeške odeje so hitro brzeli od horizonta do horizonta. ‘Ššš, ššš, ššš …!‘ je pihal divjak dan na dan in zaskrbljeni obrazi so se dolgo ozirali proti nebu, toda tolažilnega znamenja ni bilo nikjer. Čez čas je postajalo še huje. Naravi sta sedaj vladala vroče sonce in močan veter, ki je prisilil velika drevesa k ječanju in ki je dvigoval oblake prahu, da je bilo nebo vso sivo. Zemlja je otrdela in ustavila čudovito rast nežnih zelenih bitij, ki so žalostno ohlapno visele na svojih oporah in so žejne, brez volje povešale svoje glavice. Še huje! Zemlja je odpirala svoja suha usta proti nebu in željno čakala na prve odrešilne kapljice, ki pa jih ni bilo od nikoder. Le suh, vroč veter, sonce in prah. Sicer veselo in kipeče ljudstvo je postajalo utrujeno, zaskrbljeno, potrto in razdražljivo. Sosed je mrko gledal soseda in padla je komajda kaka uporabna beseda. Izgledov za spremembo, za rešitev, za upanje in tolažbo ni bilo. V glavah in srcih so jim rojile temne misli. Postopoma, vsak dan, je narava umirala in se spreminjala v suhoto ter pustoto. Veter pa je pihal in pihal. Sonce je grelo in žarelo. ‘Kaj sedaj? Le kaj storiti?‘ Je obupano pomislil mož, čigar zasluga je bila, da se je osnoval novi rod, ki je začel tako lepo uspevati. Naj mar propade? ‘Ne! Ne! In še enkrat ne! Prosimo! Prosimo! Molimo! O, Manitou! Veliki Duh! Usmili se nas! Usmili se svojih otrok! Usmili se! O, Manitou!‘ Tedaj ga je prešinila misel: Zberimo se! Vsi vkup! Naredimo kroge! Prvi, najmanjši krog – otroci in žene, drugi krog – vsi lovci – močni možje ter odrasla mladina in tretji, največji redkejši krog – starejši bojevniki, ki bodo kot modri gibali oba notranja kroga z udarci na bobne v ritmu vélikega srca matere Zemlje. V sredini naj bo vrač. Ta naj prvi zatarna in zapoje prošnje. Potem naj se zavrti prvi krog in za njim drugi, tretji pa bo ustvarjal globoko zveneče tone. Vsi skupaj se zavrtimo, zapojmo in prosimo, prosimo, prosimo … Vso noč, vso dolgo noč, vse do jutra, ko bo sonce vrglo na nas svoje prve žarke. Potem bomo padli na kolena in kdor ne bo omagal, bo prosil in prosil. Res! Tako naj bo! Haugh!‘ Hitro se je napotil od šotora do šotora in klical njihove prebivalce. Prišli so! Z vračem vred! Razložil jim je vizijo. Nastala je globoka tišina, ki so jo motili sunki vetra. Tedaj pa so vsi, kakor eden, zavpili: ‘Zgodi se! Haugh! Haugh! Haugh!‘ Potem so se počasi razšli.
Spustil se je prvi večerni mrak in veter je postopoma pojenjal in povsem obmiroval. Nekje se je skril, se pritajil in zahrbtno čakal, da bo spet planil nad uboge prebivalce. Toda ti so sklenili, da se mu bodo pogumno postavili po robu. Sredi vasi so zakurili majhen ogenj. Okoli ognja je začel poskakovati vrač ter se vrteti okoli svoje osi in bridko tožiti nad krutostjo elementov narave, ki so neusmiljeno bičali izčrpano ljudstvo. Okoli ognja in plešočega vrača so zaplesale ženske s starejšimi otroci. Okoli njih so začeli tožeči ples možje, bojevniki. Največji krog pa so ustvarjali modri, ki so se nekoč vsakodnevno izpostavljali raznim nevarnostim ter nevšečnostim ter se učili iz življenja za življenje in tako postali prekaljeni do zadnjega vlakna svojega bitja. Vsi ti možje so imeli v laseh pripeta peresa časti in poguma. Naš mož si je nadel na glavo krasno dolgo perjanico in ko se je pojavil pri tabornem ognju, se je Indijancem dozdevalo, da se je ogenj razdelil na dva dela in se je en del preselil na moževo glavo ter se razširil vzdolž telesa in čudovito žarel v umirjenem siju. Mož je razprostrl roke visoko k nebu in bridko tožil nad usodo in jokal za svoje ljudstvo. Ljudstvo mu je odgovarjalo z bridkimi vzdihi in vzkliki: ‘O Manitou, o Manitou, o Manitou! Pošlji nam dež! Pošlji nam dež! Odrešitev našo! O Veliki Duh! O Oče! Pošlji nam dež! Odreši nas! O Manitou!‘ Potem so zapeli bobni in zacingljali so zvončki v njihovem pradavnem ritmu. In plesali so, plesali k Manitouju, plesali so ples dežja. Nenehno so plesali, tožili so in prosili ter jokali. Njih tožba je bila tolikšna, do so se celo kamni začeli rositi. In od daleč se jim je pridružil volk, ki je skupaj z njimi hudo zavijal in tožil. Plesali so in plesali, brez prestanka in njih vpitje in jok sta se vila k nebu kakor žgoča spirala, vedno više in više, prav strmo, podirala sta vse pregrade jeklenega neba ter mehko in nežno prodirala do ušes Edinega, ki sliši in usliši. Na daljnem horizontu se je silovito zabliskalo; prvič, drugič in še in še. Potem je do preplašenega in izčrpanega ljudstva prodrl strahovito močan zvok, zvok mogočnega groma, tako mogočnega, da so tla podrhtavala. Ljudstvo pa je plesalo, plesalo in plesalo. Že se je priplazil prvi mrak, znanilec novega, mladega dne, že se je začelo daniti, že so prihajale temne gmote oblakov, ki pa se še niso strnile. In sonce – sonce je priromalo do roba horizonta in ošinilo preutrujene plesalce. Toda kakšno je bilo to sonce! Temno, rdečo žareče, nič mladostno, bilo je utrujeno ter hudo jezno. Tedaj so se plesalci ustavili, dvignili roke k nebu in nemo, spoštljivo pozdravili novi, temni dan. Potem so počasi posedli, vsak na mestu, kjer je obstal, in tiho, brez besed obsedeli. Sklenili so počakati na zamah Usode. Težki in temni oblaki so prehajali nebesni svod. Utrujene veke so se počasi zapirale in ogenj je ugašal, brlela je le še majhna žerjavica. Tišina in otopel mir. Nobenega vetra. Na zahodu pa so preparali nebo trije mogočni bliski. ‘Brrruuummm! Brrruuummm! Brrruuummm!‘ so mogočno zapeli. Naš mož je trudno, s komaj opazno voljo odprl veke in se zazrl v daljavo, od koder je prihajala svetloba bliskov. Tam so se nagrmadili strašni, črni, grozeči oblaki. Mož je na široko odprl oči. In tedaj je od zahoda zapihal veter, čist, hladen, poln novega življenja in upanja. In vel je ter ustvaril zračni tok, nekako zračno blazino. Tedaj so se razprle oči vsemu rodu. Vstali so. Osveženi. Vsi so se obrnili proti zahodu. In kako je tam zasijalo! Zasijalo v lepi, blagi luči! Rod jo je opazoval s čedalje večjo radovednostjo, ki je preraščala v napeto pozornost. In svetloba se je bližala in bližala. Res! Bila je že blizu, prav blizu! In glej! Sredi te svetlobe je bila ptica. ‘Bela, bela ptica! Ti si! Ti si! Pridi, le pridi bliže, ti moja ptica! Moja, moja, moja bela ptica! Bratje, sestre! Glejte! To je moja prijateljica! To je naša prijateljica! Prinaša nam radostno vest veselja in miru! Tudi meni jo je prinesla!‘
In v rodu je zavalovalo! Beseda je šla od ust do ust: ‘Bela ptica! Bela ptica! Bela ptica!‘ Res! Prišla je! V nežnem, osvežujočem zračnem toku. Priplavala je. Z razprtimi belimi krili je priplavala. ‘Ooo! Ooo! Ooo!‘ je vzklikalo ljudstvo in očarano strmelo v plavajočo ptico, ki jim je prinašala vest odrešenja. In bela ptica je zaokrožila nad zbranim ljudstvom v nekaj blagih krogih. Potem je odplavala proč in vsi so se obračali za njo. Ona pa se je počasi izgubljala v daljavah vzhodnega horizonta in prinašala blago vest vsem prosečim in trpečim.
Osvežujoči tok zraka je prenehal pihati in zbudil se je grozeči vihar. Težke gmote črnih oblakov so se naglo privalile nad glave osuplih ljudi in se razgrnile nad vso pokrajino. Potem je nekajkrat strahovito zabliskalo in zagrmelo, da so preplašeni prebivalci v sebi čutili podrhtavanje gromov. Tedaj se je spustila k Zemlji, k žejni materi, ogromna mokra zavesa, ki jo je gnal močan veter, in je zastrla deželo. ‘Šššššš‘ je zašumelo od gostote vodnega toka. Iz oblakov so se zlivali beli slapovi vode in zalivali Zemljo in njena bitja in tešili Njeno neutolažljivo žejo. To je prebivalce do kraja zbudilo. ‘Vooodaaa! Vooodaaa! Deeež! Deeež jeee! Ooo, Maaa-niiitouuu! Hvala! Hvala! Hvala!‘ so veselo vriskali in skakali v vodnih zavesah. Nenadoma so se spomnili na svoje šotore in odbrzeli vsak v svojega.
Naš mož se je postavil na vhod šotora. Ni ga motila mokrota. Bil je ves srečen. In pomlajen! Skrbno je opazoval igro narave, deževno igro, ki je prinašala življenje in moč v deželo.
Vsa dežela se je zavila v gosto črno sivo oblačno odejo, ki so jo hitro nosili različni vetrovi, seveda povsem drugače od tistega lumpa, ki je deželo skoraj pahnil v pogubo. Goste dežne kaplje so padale z vseh strani, da nisi mogel nikjer najti zavetja.
Mož je zavzeto opazoval hiteče temne gmote. Zemlja je hrepeneče zadrhtela in oblikovala svoja usta v poljub. Težke in temne gmote oblakov so brž prihitele in se nagibale navzdol, čedalje bliže in bliže, in tik nad Materinim poljubom so same oblikovale poljub in ji ga poslale, v obliki široke deževne koprene. Tako sta se ljubeče dotaknila Nebo in Zemlja v dolgem, tesnem objemu in mokrem poljubu in oplajala vsa živa bitja, živeča na Zemlji in jih oživljala ter krepila.
Črnina se je potem nekoliko razredčila in pojavila se je sivina, vendar ne jesenska, zdolgočasena, ki vse uspava, ampak tista, ki v sebi nosi mnogo življenja.
Trava, vsaka bilka posebej, drevesa z mladimi listi, velike in male rastline z velikimi in malimi listi – vse je oživelo in globoko, globoko zajelo sapo in oplajalo ozračje z živo zeleno barvo premnogega življenjskega upanja. Res je! Bilka se je po zeleni barvi ločila od bilke. Ena skupina je bila radostno živahno zelena, druga je zelenila v nekoliko temnejši barvi, čudoviti ljubeči barvi srca, tretja skupina je dihala z odtenkom barve srebra ponosa, četrta skupina si je odela barve precej resnobne modrosti, da si se lahko oddahnil in globoko v sebi počival – našel si globok, globok notranji mir. Vse pa so se zlivale v harmonijo brezštevilnih različic zelene barve ljubezni in sivo barvo življenjskega diha. Res, siva harmonija je pripomogla, da se je zelena harmonija lahko izrazila, se razlila, prelivali sta se druga v drugo in prežemali vso pokrajino.
Potem so spet pridrveli močno temni oblaki. Iz teh so se spuščali vejasti bliski na vse strani in za hip osvetljevali hribe in doline. Takoj za njimi pa so se oglašali gromi, kakor v moškem zboru basov in so zlivali svoje gromko brundanje v zbor zvokov strahu in moči in to zelo, zelo mogočno, da je mati Zemlja silno podrhtavala. Pa ne od strahu! Saj so ti veliki nebeški napevi veljali ravno njej! Prišle so tudi bele zavese, zavese voda, zavese mokrote, zavese življenja. Vse se je klanjalo, vse se je upogibalo, vse je častilo ta veliki dar z Neba! Mož pa je kar gledal in strmeč opazoval igro Narave. Zelo dolgo je nemo opazoval, preden je ugotovil, da se je deževni vihar pomiril. Slapovi so se razredčili in postopoma pojenjali. Sledil jim je blagi, čudovito poživljajoči dežek, ki je prijetno škrobotal po šotoru. Tudi precej svetleje je postalo. Bliski in gromi so ponehali. Zavel je rahel osvežujoč vetrič in naš prijatelj se je odločil, da zakorači na prosto. Zagazil je v mokroto in globoko, zelo globoko zajel prijetno dišeči sveži zrak in si z njim napolnil pljuča do najmanjšega kotička. Njegova kri je živahno vzkipela in zaplala skozi žile po vsem telesu. To mu je vlilo nove sveže energije. Njegovo srce je postalo veselo in razigrano. Njegov korak je bil prožen in mehak. Oblile so ga vesele slutnje in zalile mladostne sanje. Stopal je naprej in naprej. Ustavil se je šele pri rastlini z velikim in širokim listom. Spomnil se je, kako so se kot majhni dečki skrivali pod njimi in jih imeli za velike šotore. List je sijal s prijetnim in zaupljivim zelenim sijem in močna mreža v njem je zagotavljala gibkost in čvrstost tega bivališča. Na zgornji površini je bil nekoliko svetlikav, kot bi ga nalahno premazali z voskom oziroma z mastjo. Sedaj se je list nenehno lahno gibal sem in tja, gor in dol in ves čas se je slišalo: ‘Tok, tok, tok, tok …‘ Zvok so povzročale posamezne kaplje dežja. Imel je široko površino, zato so se majhne kapljice spreminjale v drobcene potočke in se zlivale v žlebičke, se med seboj spajale in spreminjale v večje in velike kristalno čiste vodne bisere, ki so odsevali slike bližnjega sveta. Potem se je list preveč nagnil in kaplje so se veselo skotalile na njegov rob, se še poslednjič zasvetile in lagodno padle na mokra zelena travnata tla. Naš mož je globoko zadovoljno zavzdihnil in krenil dalje. Prišel je do svojega grička, se počasi vzpel nanj in si ogledoval sveže zelene vrtove s premnogimi koristnimi in hkrati lepimi rastlinami. Te bodo sedaj lahko dajale svežino in zdravje njegovemu mlademu ljudstvu. Pomislil je: ‘Vredno se je bilo boriti in vztrajati! Haugh!‘ Vidno utrujen, a srečen, zelo srečen, se je vrnil v svoj šotor. Slekel se je, se zavil v tople odeje in sladko zaspal.
Spanec pa vendar ni trajal predolgo. Krmežljavo je odprl oči, si jih pomel in se tiho izmotal iz toplih odej. Odgrnil je vrata šotora. Zunaj se je že tihotapila prva jutranja svetloba in mežikajoče zvezde so hitro izgubljale svoj svetli sijaj. Oglašati se je začel prvi ptiček, za njim pa drugi, tretji … vse dokler ni nastal vsesplošni koncert, ki je bil tako milozvočen, da je ogrel poglavarjevo srce in se je moral sam pri sebi nasmehniti. Potem se je hitro oblekel in stopil ven ter se z umerjenimi koraki napotil na svoj priljubljeni grič. Vzpel se je na vrh in se obrnil proti vzhodu. Dan je postajal vse svetlejši in v kristalno čistem jasnem jutru so zapihale sveže sapice. Vedno bolj in bolj se je svetlikalo in – glej! Mladi, sijoči in prijazni sonček je pokukal izza roba matere Zemlje in stegnil svoje dolge, svetle, nežne in tople ročice k njej in se blago dotaknil Indijanca, ki je nemo in negibno stal na vrhu griča in opazoval rojstvo novega dne. Sijajni kralj je vstal, se popolnoma vzravnal ter zablestel v vsej svoji veličini, da je kar jemalo vid. Toda na zemeljska bitja se ni obrnil ošabno, ampak je veselo pozdravil: ‘Zdravo!‘ In ‘Zdravo! Zdravo! Zdravo! …‘ je razigrano razdajal prešerne pozdrave mnogim, premnogim rečem in bitjem matere Zemlje. In bitja so, vsa drhteč od ljubezni, odzdravljala in se popolnoma predramila ter razživela. Dan se je prebudil. Kapljice rose in dežja so zažarele v prelepih mavričnih odtenkih, kakor bi nežna svetloba prežemala premnoge kristalne kroglice, ki se svetlikajo v mnogih barvah, zdaj v sinje modrih, zdaj v rdečih kakor kaplja krvi, zdaj v zlatih, zdaj v lepih zelenih, zdaj v vinsko rdeči, zdaj v nežno vijoličnih in potem ponovno v čudovito modrih barvah.
Take lepe in sijoče barvne kroglice so obstajale povsod: na vejah in vejicah, na bilkah trave, na robovih listov in se rahlo zibale v jutranji sapici in podrhtavale od ugodja in žarele v vseh barvah radosti.
Prebudili so se stari brenačači: muhe in muhice, čebele in »brundiji«, ki so rahlo migali s svojimi mogočnimi ritkami in se radostno zarili v velike čaše raznobarvnih rož. Včasih se je na njih, z roba cvetice, privalila drobna kapljica in jih malce umila. Toda čmrljem to ni ne vem kako ugajalo in so nejevoljno zabrundali, pomigali in zabrenčali s krilci, do so se jim osušila, in se spet srečni zarili v čaše in uživali v nektarju in cvetnem prahu.
Tudi na vrtovih so zažareli belo vijolični, rumeni, rdeči in belo rdeči cvetovi. Mož se je začudil, da jih je toliko in da so tako lepi. Šel je z griča navzdol in stopil med zelene vrtove, polne cvetja. Obletavali so jih raznobarvni lahkokrili metulji in marljive čebele ter razne muhe, ki so prav tako uživale v svojem poslu. Sonček pa se je veselo smejal z neba in vse vzpodbujal in grel. In kapljice, ki še niso izhlapele, so pobliskavale v njegovem sijaju. Ves vrt, vsa narava, vse je bilo židane volje. Življenje je vrvelo in kipelo. Bila je podoba raja v malem. In zato je bil židane volje tudi indijanski poglavar.
Čas je hitro mineval in preteklo je nekaj let. V deželo so zavele tople sape in jo nežno božale. Vse se je smehljalo soncu, ki je grelo vse bitje in žitje in v njegovi mogočni svetlobi in toploti so dozorevali mnogoteri sadeži in cvetele ter dehtele so raznovrstne rože. Svoje čudovite vonjave so razširjale čez hribe in ravnine. Trave so svobodno rasle in v vetriču lahno valovale.
Naše ljudstvo se je veselilo bližine žetve življenjskih sadov in v vasi je vse kipelo od radosti in moči. Lovci so odhajali in prihajali, ženske in otroci so se posvečali raznoterim domačim opravilom, rastline na vrtovih so zorele in radostno jih je bilo pogledati.
Tišina. Vse naokrog mir in belina debele snežne odeje. Šotori so tiho stali drug ob drugem, le ozki stebrički dima so se sukljali navzgor in počasi izginjali proti nebu. Vendar ni bilo nobene modrine. Debeli, gosti in težki oblaki temno sive barve so viseli nad spokojno pokrajino. Iz njih so začeli padati veliki kosmi snežink, najprej poredko, potem pa vedno gosteje in gosteje, da si lahko videl le za nekaj dolžin nosu predse. Kamor je segel pogled, se je razprostirala gosta bela odeja in beli puh je še kar rahlo in nežno padal in padal na mater Zemljo, ki se je pogreznila v globok spanec.
Šotori, ki jih ni bilo veliko, so stali tesno skupaj in že bežni pogled je razkrival domačnost in vzajemnost. Videti je bilo, da si ljudje zaupajo in se imajo radi. Kako tudi ne, saj so se svobodno odločili za svojo pot, osnovati lastno vejo sicer velikega rodu, ki smo ga že srečali, ko so se vračali z lova na bizone v svojo vas. Starega, modrega moža ni bilo več med njimi, tako je imel njegov sin povsem proste roke, da snuje nova pota in jih prične uresničevati. Po prihodu domov z dežele Stražarjev, kjer so se zahvalili velikemu Duhu za dober ulov in sploh za dobro in rodno leto, je sklical svoje prijatelje na resen posvet. Takole je razmišljal in jim počasi govoril: ‘Prijatelji! Zima je tu in z njo mraz. V zraku diši po snegu. Res je, kot veste, da smo imeli dober ulov, ki nas sedaj greje in hrani. Toda prijatelji! Poznate duha naših bratov bizonov. Marsikateri trop je izostal. Ta koplje, globoko rije v sneg in išče vsako suho travnato bilko. Ti bratje nosijo, po Manitoujevi milosti in daru, dolgo, dolgo rjavkasto sivo dlako, ki je voljna, topla in mehka. Dragi prijatelji in bratje! Predlagam, da vzamemo šotore in vse ostalo, kar imamo, ter naše žene in otroke in gremo tja, k tem čredam. Dovolj imamo živeža ter mehke tople kožuhovine, da lahko preživimo. Glejte, bratje! Rod se širi in širi. Nihče ne bo občutil naše odsotnosti. Mi pa imamo lepo priložnost, da širimo naš rod kje drugje, tam, kjer je še veliko prostora. Bratje, prijatelji, razmislite o teh predlogih in se modro odločite. Govoril sem! Haugh!‘ Na vrsto je prišla dolga pipa, ki je krožila naokoli. Vladala je globoka tišina, slišati je bilo mogoče le dolge vdihe in izdihe, ki jih je spremljal modrikast dim, ter prasketanje ognja. V prostoru je vladala domačnost. Vsak je razmišljal in tehtal ta predlog. Potem so postave, ogrnjene v živo pisane debele zimske odeje počasi vstale in dostojanstveno, brez besed zapustile posvetovalni prostor v šotoru. Predlog je bilo treba dobro pretehtati.
Tako so minevali dnevi, ne da bi se zgodilo kaj posebnega, in vsak je odhajal po svojih opravkih. Potomec starega moža pa je zaskrbljeno gledal v sivo nebo, polno belih padajočih pik. Mraz je pritisnil, da je reka postala en sam belo modro obarvan ledeni kristal, ki je z naraščajočim snegom čedalje bolj bledel. ‘Ja, sedaj, prav sedaj imajo bratje bizoni najgostejšo, najvoljnejšo in najtoplejšo dlako. Če želimo uspeti, bi se morali odločiti sedaj, v tem trenutku!‘ je sam pri sebi razmišljal. Mož je stopil nazaj v svoj šotor in zamišljeno sedel k družinskemu ognju, ki je veselo sijal in okoli sebe širil prijazno toploto. Tedaj pa so počasi, tiho začele v njegov šotor prihajati odete postave in se udobno namestile na debelo preprogo, da je bilo toplo in udobno. Ponovno je krožil kalumet miru, sicer pa ni bilo slišati niti besede. Potem je, nenadoma, spregovoril prvi prišlek: ‘Modro si govoril. S teboj grem! Haugh!‘ ‘Strinjam se!‘ ‘Tako je!‘ Dobro je! Pojdem!‘ Zložil bom šotor!‘ ‘Odjezdil bom!‘ ‘Haugh! Haugh! Haugh ...‘ so drug za drugim pritrjevali. Potem je vsak dodal še svoj nasvet in hitro so se uskladili. Dogovorili so se, da odrinejo že naslednje jutro, ob zori. Nekaj časa so še posedli, potem so začeli odhajati, prav tako tiho, kot so prišli. Kmalu je bil šotor skoraj povsem prazen. Véliko potovanje se bo kmalu začelo!
Prebudilo se je sivo jutro in z njim mrzel veter, ki je neusmiljeno bril čez ravan in po mili volji vrtinčil goste roje snežink zdaj sem, zdaj tja. Nikjer ni bilo mogoče najti ne zatočišča za oddih, zato je bilo treba hočeš nočeš hrabro vztrajati in potovati dalje. Tako je vztrajala tudi majhna skupina ljudi in živali, ki so, kljub hudim zimskim razmeram, marljivo vlekle ogrodja šotorov in obilo prtljage in živeža. Mož, ki je dal predlog za odhod, je jahal prvi in kazal smer ter vodil družbo novemu cilju naproti. Že nekaj dni so se počasi prebijali čez nepregledno ravan, zmeraj naprej, zmeraj proti zahodu. K sreči se jim je veter upiral ravno v hrbet, da je šlo lažje. Dan se je že zdavnaj prebudil in za njimi je ostajala le nejasna, zabrisana sled, ki je ponekod že povsem izginila. Proti poldnevu so prišli do zaledenele in zametene rečice, ravno na mestu, kjer je ta lahno zavila. Onkraj reke je stal precej gosti in sivo beli gozd z velikimi in ravnimi smrekami, ki so ponujale varno zatočišče pred zimskim viharjem. In popotniki so zavili ravno tja in v zavetju starodavnih dreves postavili svoje šotore. Potem so počivali in se krepčali. Zgodaj naslednjega dne pa so spet podrli svoje premične zložljive domove, se uredili v kolono in potovali dalje, zmeraj dalje v izbrani smeri. Veter je tulil in volkovi so mu vneto pomagali, mraz je pritiskal z vseh strani, drevje je ječalo in škripalo, ledene plošče na reki so se grmadile in nemirni mrzel zrak je postal nekam nasičen, nenavaden, poln vonjav. Mož na čelu kolone je za trenutek obstal in napel vse čute, da bi ugotovil, kaj se dogaja. In nenadoma se mu je obraz razlezel v zadovoljni nasmešek. Bizoni, bratje bizoni so tu, tu so, v bližini! Sedaj je treba le poiskati primerno mesto za tabor, si nekoliko odpočiti, potem pa pride na vrsto lov. Upajmo, da obilen, saj je od njega odvisno preživetje, obstoj.
Skupina je v gosjem redu krenila dalje. In ni jim bilo treba daleč, ko so sredi majhnih gričev, ob lepem gostem gozdu, ki jih je dobro varoval, našli čudovito mesto za tabor. Odvezali so bremena s pridnih konjičev, postavili šotore in v njih zakurili ognje. Spet je bilo lepo in po domače. Zjutraj bodo možje, lovci, krenili na lov. ‘O, veliki Duh, daj nam srečo in dober lov!‘ je prosil mož, sin modrega starega moža.
Jutro je bilo vetrovno, snežinke so plesale milijone in milijone svojih plesov. Mraz se je zažiral do kosti, a to lovcev ni motilo. Oblečeni so bili v debele obleke iz tople ustrojene kože. Oboroženi so bili z močnimi prožnimi loki, na hrbtih so nosili dolge tule z ostrimi puščicami. Na nogah pa so imeli mehke tople škornje, ki so jim segali skoraj do kolen.
Tiho, skoraj neslišno so odšli iz tabora, daleč ven na snežno poljano, kjer je bril oster krivec. Hodili so drug za drugim in stopinja predhodnika je bila pripravljena osnova za korak naslednika. Prvi je ubiral smer, za katero so slutili, da jih bo pripeljala do črede, prikovane v led in sneg, in skupina mu je sledila. Potem je vodja zapustil svoje mesto in se pomaknil na zadnje mesto v koloni, da si odpočije. Oster, leden veter jim je pihal naravnost v obraz. To je bilo hudo, a bilo je tudi dobro, saj živali ne bodo mogle nič zavohati.
Sedaj je drugi postal prvi in tako so se možje marljivo menjavali. In potem je prišel na vrsto naš mož. V roke je vzel svoje oči, svoje občutke in misli. Skrbno je opazoval okolico. Kolona pa je tiho, tiho potovala dalje. In tedaj je zagledala v daljavi temne pike, ki so izginjale in se spet prikazovale, saj je močno snežilo in so snežinke delovale kot zavese, ki se razpirajo in zagrinjajo. Še malo previdne hoje in lovci so obstali. Pike so medtem zrasle v sivo rjavkaste pegice, toda ostro oko je že lahko razpoznalo živali, zelo, zelo počasi premikajoče se bizone. Mož se je obrnil k tovarišem in jih pogledal. Vrnili so mu pogled. Razumeli so govorico njegovih oči, da se naj razvrstijo drug ob drugem, v primerni razdalji, ki ne bo moteča za njih in ne preveč očitna za oči bizonov. Streljali bodo eden za drugim. Seveda po načelu: en mož, ena puščica, en bizon. In lovci so se pridušili v sneg in neslišno prodirali, vsak proti svoji živali. Pege so se večale in že so pred njimi stale podobe živali, ki so čakale, da snežni vihar poneha. Na primerni razdalji, da ga bizoni ne opazijo, a puščice varno in zanesljivo prodrejo do svojega cilja, se je naš mož ustavil in pogledal ‘svojo‘ žival z ostrim pogledom. Mislil si je: ‘Spoštovani, mogočni brat! Oprosti, da boš že zdaj zapustil ta naš svet. Toda, veš, naše ljudstvo potrebuje hrano in toplo obleko. Kajti mraz je oster in hud in umrli bi brez tebe, dragi brat. Oprosti mi!‘ Tedaj je vzel lok, dal vanj puščico, skrbno in odločno pomeril ter – nemudoma sprožil. Šviiisss! In puščica je varno in zanesljivo našla svoj cilj. ‘Mmmmm!‘ je nejevoljno zagodla velika žival, trznila ter se upognila v smeri strela. V zraku so zasikale tudi ostale puščice, vsaka iščoč svojo žrtev. Zadeti bizoni so vsi zagodrnjali, se upognili k tlom in skoraj neslišno popadali. Tega ostale živali v skoraj negibni čredi sploh niso opazile, saj je sneg padal, kakor bi se na zemljo zgrinjala velika debela bela zavesa. Zato so lahko lovci postopek ponovili. In novi bizoni so morali pasti. Nato so se možje zbrali in se najprej z veselim vzklikom zahvalili za uspešen lov, potem so iz grl izvabili tožeče tone, kajti objokovali so duše svojih bratov bizonov, ki so morale tako nenadoma zapustiti svoja bivališča. Preostali bizoni velike črede so se ob tem vznemirili, se obrnili proti severu in se zaradi obilice snega dokaj počasi odpravili v varnejše okolje, daleč proč od preteče nevarnosti. Lovci so ponosno gledali to potovanje, kajti globoko so spoštovali zakone narave.
Po njihovem malem obredu so se takoj lotili čiščenja, ločevanja kož od mesa in podobno. Le dva od njih sta se vrnila v tabor, da pripeljeta ženske in dovolj močno mladino, da bodo pomagali. In tako je delo živahno steklo. Nihče ni čutil ne mraza, ne vetra, ne debele snežne preproge, kajti vsi so bili srečni kot že dolgo ne. Zagotovili so si svoj obstoj!
Minilo je nekaj dni, da so vse temeljito uredili. Veter se je polegel, mraz je malo popustil in nehalo je snežiti. Zato so veseli in razigrani prebivalci pripravili veliko slavje. Bobni so zamolklo peli v ritmu, ogenj je veselo prasketal in metal svetlobo in žive pobliske vse naokoli, kot da bi tudi on živahno praznoval. Lovci in bojevniki so se oblekli v slavnostne obleke, okrašene z dolgimi resicami in velikimi peresi. Zaplesali so v ritmu bobnov, na katere so tolkli starejši mladeniči. Ženske in ostala mladina pa so izmenjaje peli tožeče in vesele tone, tako da se je vse skupaj zlilo v eno samo indijansko melodijo. Zelo veselo razpoloženi so praznovali še dolgo, dolgo v noč.
Postalo je nenavadno milo in razvedrilo se je. Sonček je vedro sijal sredi nebeške modrine, ki je bila brez najmanjšega oblačka. Indijanci so počasi prilezli iz svojih šotorov in mežikajoče, začudeno gledali naokoli. Saj to je pomlad! Kako je prijetno nežno in vedro in svetlo! ‘Juhu! Juhuhu!‘ so se zelo veselili. ‘Lahko bomo začeli obdelovati velike kože in jih zamenjevati za dobrine, ki jih nujno potrebujemo! Haugh! Haugh! Haugh!‘ so odmevali klici od vsepovsod.
Potem je majhna vas popolnoma oživela in vsak je hitel po svojih opravkih. Sin starega, modrega moža je bil to jutro resnično veder. Vse se je tako posrečilo! ‘Hm! Kaj pa, če bi se danes odločil za dan počitka! Vzel bi popotnega konja, posadil v njegovo sedlo svojo ženo in sinčka, še ne enoletnega otročička, in bi odšli na potovanje v bližnjo okolico. Saj je tako lepo!‘ Rečeno – storjeno! Družina se je odpravila na raziskovalni potep. Mož in žena sta stopala, bolje, gazila po snegu, vsak na svoji strani konja, nanj pa sta, v košarico, mehko in toplo postlano, udobno namestila dečka, ki se je smehljal od zadovoljstva in veselo mahal z ročicami. Tako so počasi potovali in spoznavali svojo novo domovino. Na nebu pa so se prikazovali oblački, beli in prav ljubki.
Bilo je že krepko čez poldan, ko se je družinica ustavila, da si odpočije in pomalica. Razgrnili so veliko, fino ustrojeno kožo in nanjo položili jedi. Tudi njihov sopotnik, štirinožni pomočnik je dobil svoj delež. Vse je bilo lepo in prav, toda od nekod so se začeli zgrinjati sivi in težki, zelo težki in nizki oblaki. Hitro so drveli čez nebo. Dvignil se je hladen veter, ki je bil iz trenutka v trenutek močnejši. Njegova moč je strahotno hitro naraščala in kmalu je začel pihati v silnih sunkih. Mož in žena sta vsa preplašena planila kvišku, da bi pobrala svoje stvari in si poiskala dobro zavetje. Indijanka je planila h konju, da ga umiri, mož pa je zgrabil otročiča ter ga nekako potisnil pod svoje široko toplo vrhnje oblačilo. In to je bilo zanju rešitev! Kajti v tistem trenutku je vihar strahotno zatulil, strašen, smrtno ledeni in vrtinčil pod seboj vse, kar je dosegel. Bliskovito je zajel na smrt preplašeno družino in z grozno silovito močjo jim je začel spodnašati tla pod nogami. Mož je padel na tla s tako silo, da ga je napol zagreblo v sneg, ki je bil tam nekoliko mehkejši. Nagonsko je roko podstavil tako, da je ublažila padec in zavarovala otročička, skritega v mehkem zavetišču. V smrtnem strahu je pogledal v smer, kjer sta bili še pred nekaj trenutki njegova žena in zbegana žival. Z vso svojo voljo, z naponom vseh svojih skrajnih sil je hotel planiti k njima. Hotel je prijeti Indijanko in se z njo vreči v sneg, da vihar ne bi imel take moči nad njima. Toda zaman! Zaman! Videl je žival, na smrt preplašeno, ki se je kotalila po ravnici in divje brcala z nogami po zraku, in videl je svojo ženo, ki je nemočno opletala z rokami in se je hotela opreti nanjo, da je ne bi tako neusmiljeno kotalilo. Toda joj prejoj! O, nesreča! Kakšna nesreča! V divjih vrtincih orkana se je nesrečno zapletla med noge konja in silina prestrašenih udarcev s kopiti je storila, da žena ni zmogla več odpora. Padla je v nezavest in njeno telo je bilo prepuščeno na milost in nemilost udarcem s smrtjo boreče se živali in vrtincem neusmiljeno pobesnelega viharja. Naš borec je vse to videl, in čeprav je bil le hipec, se mu je v njegovi zavesti razvlekel v vso neskončnost. Nenadoma je pomislil, da mora rešiti sina in sebe! V trenutku je začel riti po snegu in divje kopati v snežna tla čim globljo luknjo, da bi se izognil pogubnemu smrtonosnemu vrtincu. Hitro se je potapljal v sneg in čim globlje je bil, tem večjo toploto je čutil. Kri po žilah mu je divje plala in srce mu je silno razbijalo, da ga je čutil v grlu in zdelo se mu je, da se mu hoče prebiti ven iz telesa. Nad njim se je pojavil močan snežni vihar in ga zakopal v precej globoko izkopani snežni jami. Z eno roko si je obupno varoval usta in nos, da ga ne bi zadušilo, z drugo roko pa je skušal rahljati pritisk na sprednji del telesa, da ne bi ugonobilo njegovega sinka. Pri tem se mu je pred očmi stemnilo. Prehudi napor in strašna izguba, ki se je odigravala pred njim, sta naredila svoje. Padal je nekam daleč, prav daleč, spiralasto je drvel v nekakem temnem vodnjaku navzdol, čedalje hitreje in hitreje in videl je samega sebe, kako se pri tem manjša in izginja v temačnih daljavah. Nazadnje ni vedel ničesar več. Nastal je mir, najgloblji, popolni mir.
Minilo je precej časa, da se je zunaj vse umirilo. Oblaki so ostali in snežilo je bolj nežno in čisto tiho. Tam doli, pod površjem, v jami, pa je neko majhno bitjece prišlo do tistega kančka sape, ki je še ostala pod očetovim ohlapnim ogrinjalom. Začelo je neutolažljivo jokati in se premikati, kolikor mu je ta prostorček le dopuščal. ‘Mmm! Mmm! Mmm!‘ je stokal mož, ki se je začel počasi zavedati in prebujati. Morda bi še dolgo ždel v odrešujoči nezavesti, toda gibanje in jok mladega življenja je tudi njemu počasi vračalo zavest. Osupel se je zazrl v temo in sprva sploh ni vedel, kje je. Toda snežne gmote, ki so ga obdajale, so mu hitro povrnile spomin. K sreči je ob glavi z roko ustvaril nekaj prostora, da je lahko dihal, a tudi druge roke ni imel tako vklenjene v snežno gmoto, da je ne bi mogel uporabljati. Kaj sedaj? Treba je kopati, kopati navzgor, da se s sinom ne zadušita. In začel je porivati sneg z vso svojo močjo in migati z nogami tako, da se je odrival više, čedalje više. Bil je že na koncu moči, povsem zadihan in prepoten, ko je z rokami še enkrat zamahnil, zelo silovito, s skrajnim obupom. In res! Prodor se je posrečil! Zagledal je sivi snežni dan, ki se je že začel pogrezati v prvi večerni mrak. Potem je zbral še zadnje moči, da je priplezal ven in globoko zajel svežo sapo. Nato pa se je spomnil na otročička in odgrnil svojo obleko. Dete je začudeno gledalo. Ker je občutilo neprijeten hlad, je nakremžilo obrazek ter začelo hudo bridko jokati. Oče ga je hitro prižel k sebi, da bi mu bilo topleje. Tedaj pa se je tudi on začel zavedati hude nesreče in obema so grenke, vroče solze bolečine padale po licih. Mož je kar drhtel in silovito jokal. Zaradi hude srčne bolečine so mu prihajale na misel blodne, popačene slike in videl je, kako žena kriči in izteza svoje roke proti njemu. A on ji ne more in ne more pomagati. Ko se ji že nekoliko približa, jo dvigne hudi veter in jo nese po zraku, kot suhi list, ter jo trešči nekam v sneg, kjer obleži povsem negibna.
Toda naenkrat, hipoma te strašne misli odplavajo proč in slike izginejo iz njegovega srca. Pred sabo vidi le sivo, z mrakom odeto pokrajino. Tedaj se sunkoma obrne, čisto po občutku, skritem nekje v svoji notranjosti. Ta občutek usmeri njegov pogled proti severu in nedaleč od sebe zagleda veličasten pojav, mogočno postavo, odeto v dolgo belo dlako in z veliko glavo z rogovi, s puhajočimi nozdrvmi, tako da se je zbirala bela para široko okoli nje. Videl je par ognjeno žarečih oči, ki so bile usmerjene natanko proti njemu in so ga nepremično gledale. Bil je beli bizon. Beli bizon je strahovito zatulil in zagodrnjal, da je zemlja z debelo belo odejo kar podrhtavala in z njo vred tudi Indijanec. Toda to mu je, vsaj začasno, zbistrilo um in srce. Beli bizon se je počasi in dostojanstveno premaknil ter tako dostojanstveno odšel precej daleč stran, k velikemu kupu snega, vsaj tako je bilo od daleč videti. Potem se je spet obrnil k možu in ga ognjeno predirno pogledal, da mu je v duši in v srcu postalo topleje in pogum mu je zrasel do te mere, da je začutil potrebo, da se vrne domov, v svoje novo bivališče.
Beli bizon je strahotno zapuhal in okoli njega se je nabrala mogočna bela zavesa, beli oblak, ki se je sčasoma razblinil. In tudi beli bizon je izginil. Mož je zahrepenel, da bi lahko odpotoval z njim! Vendar je svojega dečka spet udobno namestil pod površnik in se napotil tja, h kupu, kjer je našel le nekaj scefranih ostankov opreme konja. Kup je skrbno označil s krpo svetlo rjavega usnja, ki si jo je odrezal od spodnjega dela hlač, in ga pobarval s svojo krvjo. Potem se je obrnil v smer, za katero je čutil, da bi ga lahko prinesla domov. In je šel. Ni smel mirovati, saj je začel pritiskati hud mraz.
Dvignil se je ledeni veter, ki pa ni pihal s tako močjo kot prej, še zdaleč ne, toda dovolj močno, da mu je oteževal že tako trudni korak. Gazil je po globokem snegu in močno sopel. Misli so mu otrpnile, okoli srca se mu je naredil oklep, da ni občutil niti prizadetega mu gorja niti srčne bolečine. Pred sabo je videl le nebogljenega otročička, kako k njemu steguje svoje nežne majhne ročice in se mu milo smehlja. Pod svojo ohlapno obleko je dobro čutil majhno toplo telesce, ki pa se ni gibalo. Spalo je. Tudi ono je bilo zelo izčrpano. Z nožem si je v površnik naredil majhno odprtino, da je sinek lahko mirno dihal. In tako sta potovala dalje, brez prestanka. ‘Vidim duhove? So prišli pome? Ooo! Da bi bilo konec, vsega konec! Še malo, še malo,pa ne bom več zmogel!‘ si je mislil na smrt izčrpani mož. Toda lučke, ki jih je motno zaznaval, so se pojavljale še kar naprej. Postajale so celo čedalje večje in večje. ‘Haj! Haj! Haj!‘ je zaklical mož s poslednjimi močmi. ‘Haj! Hiii! Haj!‘ so mu odgovarjali in se prebijali vse bliže in bliže. Prišli so! Prišli so! Njegovi dragi, dragi prijatelji in bratje! Ti so ga obdali in ga nežno prijateljsko trepljali po ramah. In tedaj, tedaj ga je zajela sladka omotica in spet je začel padati v črni brezdan, po dolgi, živozeleni spiralni poti. In potem se ni zavedal ničesar več.
Preteklo je precej časa, preden je počasi, trudoma spet odprl oči. Okoli njega je bil vse svetlo in toplo. ‘Sem mar v večnih loviščih?‘ je pomislil. Toda ne! Pogled se mu je počasi zbistril in opazil je, da leži ob toplem, prasketajočem ognju v svojem šotoru. Ob njem se je gibala prijazna ženska, ki se je trudila, da bi mu čim bolje pomagala in ustregla. A on ni čutil ničesar. Ni imel nobenih želja. Le truden je bil, zelo truden. In spet je zaprl oči. Dolgo, zelo dolgo ga ni bilo.
Zbudilo ga je nežno, mehko pozibavanje. Dobra žena je držala njegovo glavo v svojih mehkih rokah in jo nežno božala ter rahlo pozibavala, da bi ga vendarle obudila v življenje. Ko je videla, da je odprl svoje trudne veke, se mu je nasmehnila, vzela zajemalko, polno sveže poživljajoče in čudovito okusne vode, in mu lahno omočila ustnice. Nehote je mož odprl suha in razpokana usta in žena je lahno nagnila zajemalko, da bi lahko pil. Mukoma je srknil. En požirek. A ni se vdal. Še en požirek je spravil vase, potem še enega, pa še enega. Kako mu je to dobro, zares dobro delo! Potem je spet zaprl svoje težke veke in znova potonil v globok, globok spanec.
Naslednjič, ko se je prebudil, je bil že bolj čil in krepak. Samo misel, da ima sina in nežno čutečo skrb bližnjih, ga je ohranjala pri življenju. Poskusil je vstati, a ga noge niso ubogale. Trepetale so kot listje v sapi. Zavedal se je, da to ni šala in moral se bo potruditi. Zato je nekaj časa sedel in v miru prisluškoval zvokom, ki so prihajali od zunaj. Po dolgem premoru je spet poskušal. Počasi se je le postavil na noge in pri tem globoko zajel sapo. Po zelo dolgem času je spet stal na svojih nogah. Bil je zelo šibak. Počasi se je opotekel do odprtine šotora in pogledal ven. Ves osupel in začuden je ugotovil, da je pokrajina dobila zeleni nadih. Opazil je nabrekle listne popke, ki so se že na marsikaterem drevju razprli ter odkrili pot mladim, nežnim brstičem. Nebo je bilo svetlo modro in sonce je pošiljalo svoje prve tople svetle žarke na mater Zemljo in jo prijetno ščegetalo in vabilo mlado življenje k prebujanju.
Tako je vstajal vsak dan in poskusil napraviti vedno več korakov – v šotoru, okoli njega in po vasi med šotori. Ljudje so ga prijazno pozdravljali in se mu vzpodbudno nasmihali. Nekega dne pa je v sebi začutil, da je že znatno krepkejši, in se odločil, da zapusti šotorski prostor. Vzel je oporno palico in se napotil ven iz vasi, malo naokoli. Še vedno se ni želel spominjati zimske strahote. Srce mu je še obdajal trd, negiben in težak oklep, da je težko dihal. A živeti je moral, vsaj za sina, če že ne zase! In tako se je odpravil na sprehod, počasi, opirajoč se na palico. Tudi ta dan je bil milo topel. Okoli sonca pa se je nabrala pomladanska meglena koprena. A za to se bolni mož ni prav nič zmenil. Šel je. Zlagoma je hodil in se tako postopoma oddaljil od svoje male vasi, ki je med tem zrasla še za nekaj šotorov.
Zapihal je rahel in topel veter. Oblaki, beli, sivi in tudi črni so hiteli preko svetlega neba, se združevali, pa spet razhajali, se ponovno združili, da so popolnoma zastrli smejoče se sonce. Potem so spustili svoje dolge, dolge sive zavese, ki so se dotaknile obličja zemlje, in jo močno poljubili. Začelo je deževati. Bil je topel pomladni dež. To je možu zelo prijalo. Spustil je palico, da je padla na tla, razprostrl roke, dvignil obraz k oblačnemu deževnemu nebu ter od užitka odprl usta in se prepustil prijetni mehki mokroti, da mu je padala vanje in se zbirala na njegovem obrazu, pokritem z gubami in gubicami, kot žejna in zorana zemlja, ter se zbirala v majhne potočke, ki so drseli navzdol do brade in padali na njegovo obleko. Deževne kaplje pa so padale tudi na zaprte, od vsega hudega utrujene oči, jih prijetno hladile in od tam polzele, kakor velike solze, po brazdah levo, oziroma desno od oči, mu zdrsele po licih in padale na zemljo. In glej! Natanko tedaj so se nekje razprli oblaki in nastala je majhna, bleščeča vrzel. Skoz njo so se ulili prečudoviti zlato bleščeči ravni sončni žarki in razveselili bližnji griček, ki je kar zadrhtel in zažarel od ponosa. In ravno na vrhu tega ljubkega sveže zelenega grička se je vzpela visoka, zelo zelo visoka in široka mavrica, vsa barvita v prelepih sijočih se barvah in se visoko, zelo visoko vzpenjala in se potem tudi nekje začela spuščati in pristajati na zemljo. Bolnemu možu so se na široko odprle oči, da se je mavrica, vsa lepa, odsevala v njih. Strmel je vanjo, ves prevzet od njene krasote. Barve, barve, prečudovite barve so se prelivale v njegovo notranjost in zgrabilo ga je hrepenenje, neutolažljivo hrepenenje, da bi jo dosegel in se po njej povzpel visoko v nebo, na njen vrh, da bi potrkal na nebeška vrata, prestopil njihov prag in se ne bi vrnil! Nikoli več se ne bi vrnil!
Šel je tja, na grič, brez palice, k njenemu vznožju. Gledal je samo mavrico in videl je, v sebi je natanko dobro videl prostrano in zelo široko preprogo, visečo na obe strani in prekrito z raznobarvnim ter dišečim cvetjem, ki se je pozibavalo v lahnem, lahnem vetrcu, ki je presladke vonjave rož raznašal daleč naokoli. Stopil je tja, na prag te čudovito umetelne stvaritve. Tam je našel čisto biserno bleščeče obuvalo, posuto z majhnimi svetlečimi kamenčki, ki so tiho, nežno razlivali mavrične barve. Odložil je stare rjave čevlje in obul ponujene. Brez teh se ne bi mogel vzpeti po tej rahločutno nežno čisti poti. Potem je zelo spoštljivo, a pokončno stopil na to pot. Povsod so bile temno rdeče visoke cvetice, tako da je moral pazljivo hoditi samo po ozki stezi, pokriti s kot prahom finim belim peskom. Stopal je mehko in udobno. Na levem robu te steze se je razprostiral mehka preproga živo rdečih cvetočih glavic, ki se je kmalu strmo nagnila in se spustila naravnost k tlom matere Zemlje, a jih seveda ni dosegla. Toda ta velika preproga ni bila posuta samo z rdečimi rožami. Njih so se dotikale cvetice z oranžnimi in z nežno rumenimi razkošnimi okrasi. Za njimi se je razprostiral pas rastlin z zlato sijočimi lističi. Sledila je vrsta nežno zelenih popkov še ne odprtih mladih cvetličnih glavic in pod njimi so se vzpenjale temneje zelene vitice z drobnimi listi v obliki triperesne deteljice. Še nekoliko niže so dehteli sinji cvetovi, drobni kakor majhne solzice, a zelo na gosto posejani na široki površini te preproge. Pod sinjimi cvetki, so se pozibavale široke čaše temno modrih cvetov in nato pa so končno prišle na vrsto čudovite vijolice, ki so širile svoj omamni vonj. In če bi stopil na desni rob poti in čez? Videl bi enak barvni prizor, a lahko bi tudi zaplaval po zraku in Zemlja bi ga sprejela za večno. Naš mož pa je imel povsem drug cilj. Umerjeno je stopal po ozki belini in duhal nebeške vonjave ter se vzpenjal vedno više in više. Ni se zavedal, da se bolj in bolj oddaljuje od površja matere Zemlje. Že precej visoko, a njemu se je zdelo, da je sredi dehtečega cvetličnega vrta, se je nenadoma pojavil belo zlati sijaj – silen in mogočen, a vendar tako mili. V tem siju so se prikazala vrata, ki so se odprla in skoznje je stopila mlada žena, vsa v belem, vsa sijoča, vsa mladostna in nasmejana je stopila do praga. Mož je ves prevzet in očaran obstal in jo nepremično opazoval. Žena mu je vsa radostna vabeče in ljubeče pomahala. Mož je ves osupel napravil korak, neodločen korak naprej in negotovo obstal. A žena mu je spet pomahala in pokimala s svojo nežno, nadzemeljsko lepo glavo. Potem si mož ni mogel več pomagati. Prevzelo ga je strašno hrepenenje in s hitrimi koraki se ji je bližal. Še malo, pa jo bo dosegel. In potem – spoznal jo je! Ta prečudovita mila mlada deklica je bila – njegova žena! ‘Moja draga! Moja draga! Moja prečudovita!‘ ji je šepetal. Ni mogel govoriti glasno. Spet je upočasnil korak, ves prevzet od popolne očaranosti. Bil je že blizu, oh, tako blizu nje, bil je natanko pod bleščečim se pragom. Ona je stala na pragu, nad njim. Tam je obstal, se obrnil k njej in iztegnil svoje roke daleč k njej, ki jo je tako zelo ljubil. Deklica ga je nepremično in ljubeče gledala. Potem je počasi pokleknila na prag in povesila roke ter jih iztegnila k njemu. Hrepeneče se je povzpel na prste in se iztegnil, kolikor je največ zmogel. Stegoval se je k njej, ki jo je ljubil do zadnjega gorečega diha in utripa svojega srca. In prsti njunih rok so se bližali in bližali in med njima je nastala le majhna, prav majcena vrzel. Skoraj, res skoraj bi se bila dotaknila. Mož se je trudil in trudil in napenjal vse svoje moči, a njuni prsti se niso in niso mogli dotakniti. Hrepenenje in ljubezen sta gorela v njunih očeh. Še in še je poskušal, a tako želenega uspeha ni bilo! In bil je na vrhu, natanko na vrhu veličastne mavrice. In kakor ima vsaka mavrica svoj spust, tako ga je tudi ta imela. In bolj, ko se je mož trudil dotakniti nje, ki ji je daroval svoje srce, bolj ko se je ljubezen v njem razplamtevala, bolj in bolj so postajala tla spolzka, kot da bi jokala, in revež je začel zaradi premikov, hudega naprezanja in napora počasi neubranljivo drseti po drugi strani cvetlične poti navzdol. Vedno bolj se je oddaljeval od nje, od ljubljene, drage, predrage žene. Ta je počasi vstala, se mu otožno nasmehnila in mu nežno pomahala. Ni še prišel njegov čas! Ni se še smel posloviti in vstopiti v kraj miru, v kraj radosti, blaženosti in počitka. Ne! Tega še ni smel! Usoda mu tega ni dovolila! Neizpolnjeni načrti so ga klicali! Njegov čas še ni prišel! Žena je počasi odšla. Vrata in sijaj sta izginila. Možu pa je ostala težka, težka temno siva gmota, ki se je ovijala okoli srca, mu povzročala strašne muke, hude srčne bolečine. Ves bled in izčrpan se je počasi, počasi spuščal po poti, ki je postala zložnejša. Ni več videl lepih cvetic, ni več čutil blagega, toplega vetrca, ki je pihljal okoli njega in mu poskušal hladiti pregreto ranjeno srce. Čutil je samo bolečino, težko bolečino. In glej! Ko mu je bilo resnično najhuje, je zapihal sveži veter zahodnik. Cvetice so se nežno majale sem ter tja, prelivale in izžarevale svoje prekrasne barve in veter je prenašal njihov omamno opojni sladki vonj. In v tem vonju, v tej sladkosti, v tem svežem zračnem valu je plavala ptica, drobna, lepa ptica, vsa odeta v bleščečo snežno belino, z zlato rumenim kljunčkom. Plavala je, ne da bi zamahnila s krili, plavala je dostojanstveno in gledala trpečega moža z dobrotno naklonjenostjo. Plavala je mirno in ponosno, a nikakor ne preponosno! Zaplavala je k možu, in ko mu je bila že čisto čisto blizu, je lahno spremenila lego kril tako, da se je spustila v višino njegovih oči in ga gledala z majhnimi sinje modrimi očmi, ki so izžarevale ljubezen in bi hotele reči: ‘Ne boj se, dobri mož! Samo pomagala ti bom! Odvzela ti bom breme tvojega srca!‘ In kot bi jo trdo preizkušani razumel, se je z obema rokama približal svojemu srcu in ga pokril z dlanmi. Pri tem je močnó zavzdihnil. Zavzdihnil je tako globoko, da je segalo do srca. Srce se je močno predramilo in hudo vzburilo. Z ljubeče vročim, a kot britev ostrim pogledom je prodrlo v gosto sivo gmoto, ki ga je dušila, in ta se je ljubezenske ostrine silno prestrašila. Brž se je začela dvigovati od srca in bežati, da bi pobegnila njegovi vročini. Bežala je in se dvignila ven. In ko je bila zunaj, ni imela več časa, da bi premislila, ali naj se vendarle vrne ali pa se ovije okoli kakega drugega srca. K njej je priplavala ptica in jo nežno, a odločno zgrabila z zlatim kljunčkom in lahno zavila krila tako, da jo je veter takoj dvignil, visoko, zelo visoko in jo z veliko hitrostjo odnesel proč, da je tudi izkušeno oko ni več moglo opaziti. Šele tedaj se je mož spomnil, da bi se ji lahko vsaj zahvalil. Zato je, kljub temu, da je več ni bilo videti, zavpil za njo: ‘Ptičica, draga ptičica, hvala! Hvala ti! Ampak, ampak kako ti je vendar ime?‘ Čeprav je bila že daleč, predaleč, da bi jo mogel videti, se mu je zazdelo, da je zaslišal prav mili glas: ‘Ime mi je Bela ptica! Rada pomagam vsem, ki so dobrega srca! Bodi zdrav in čvrst!‘ Potem ni slišal ničesar več. Začel je prav hitro drseti navzdol po lepo oblikovanem loku in se z vrtoglavo hitrostjo bližati površju matere Zemlje. Od hitrosti se mu je zavrtelo in zaprl je oči, da ne bi videl svoje katastrofe. Malo, še malo in – top! In pod sabo je čutil dobro zemljico zemljo. Ni mu bilo hudega! In skrajni čas je že bil, da je pristal! Kajti oblaki so se trgali na vseh straneh. Veter jih je podil sem ter tja in nehalo je deževati. Mavrica je izginila.
Mož je čvrsto stal na travnatih tleh in počasi, previdno odprl oči in se zazrl v sinje nebo. Sonce se mu je veselo smejalo. ‘Sem sanjal? Sem sanjal, da hodim po prečudovitem vrtu? Ali pa sem hodil po njem, da sem lahko sanjal?‘ Ni vedel odgovora. Toda pri srcu mu je bilo lahko, zelo lahko in toplo in prijetno. Tedaj se je upognil in se ponižno spustil na kolena, sklonil se je k materi Zemlji in bridko, zelo bridko zajokal. Prvič, po dolgih mesecih je jokal. Zopet je zmogel jokati. A to je bil globoko tolažilni jok. Spet je imel svobodno srce!
Prijatelji so ga spet iskali. Skrbelo jih je za ubogega, bolanega moža. Našli so ga daleč, daleč od domače vasi. Zaskrbljeno so ga obstopili in ga želeli tolažiti. Toda on se je ponosno vzravnal, se jim prijazno nasmehnil ter se krepko in jasno zahvalil za njihovo skrb.
Pihljal je lahen, topel vetrič in nagajivo mršil dolge lase Indijankam, ki so hodile po novo postavljeni vasi sem ter tja po svojih opravkih. Vse naokrog je zelenelo in sonček se je smehljal sredi nežno modrega neba ter prijetno ščegetal vse na pomladni zemlji, da je kar kipelo in vrelo od bujnosti in življenja. Lahni beli kodrčki so se razposajeno podili čez pomladno nebo in tu pa tam le na kratko prestregli dolge zlate tople ročice, ki so nežno otipavale še tako drobne reči in jih vzpodbujali k čim bolj živahni dejavnosti. To veselo pomladno razpoloženje se je zrcalilo tudi na obrazih ljudi. Vsi so bili zelo prijazni in veselo razpoloženi.
Naš mož, sedaj popolnoma ozdravljen, se je sprehajal v okolici vasi in opazoval prebujajočo se naravo. Tudi njega so prevzemala prijetna čustva in stare, globoke rane so se pričele celiti. ‘Ššššš, ššššš, ššššš …’ je zapihljal veter, da so mu zaplapolali dolgi, v čop zvezani lasje. Temu živahnemu plesu so se pridružile tudi vejice, dolge, zelo dolge vejice vitkega drevesa in njihovi nežni mladi svetlo zeleni listki so se obračali sem in tja; zdaj so kazali svoj levi bok, zdaj desnega, lahno pobliskavali v zlati barvi sončnih žarkov in veselo šumljali v svoji pomladanski radosti.
Tudi sveža pomladanska trava je kazala vse znake igrivosti in je veselo šumela v vetru ter se mu voljno pripogibala.
Mož je krepko zajel milo pomladno dišečo sapo. Kako dobro mu je to delo! Njegova še nekoliko upadla lica so dobila zdravo rdečkasto rjavo barvo, pogled se mu je izostril v pogled gorskega orla, njegov korak je postal lahkotno prožen in krepak, delo njegovih rok pa zanesljivo in smotrno.
Korakal je globoko v gozd, potem pa je obstal in prisluhnil. Le komu? Slišal je milijone in milijone milozvočnih napevov. Ptički, raznobarvni in vsi zanimivih oblik, so skakali sem in tja, frfotali tu in tam in vsepovsod, se veselili, se ženili, prizadevno iskali razne črvičke, ki jih je bil gozd prepoln. Potem je počasi, zamišljeno šel naprej. Nenadoma pa ge je v očeh zaščemelo. Pobliskavanje sončnih žarkov je bilo zelo močni in zelo igrivo. V gozdu? Na tleh? Ja, seveda! Majhen navihan potoček je skakljal čez skalnato dno, pršil, šumel in tekel naprej po svoji strugi ter se prav tako veselil pomladnega dne. Indijanec mu je sledil, dokler ni prišel do mirnega dela, kjer je potoček tekel bolj spodobno, bolj uglajeno, a vendar tako mladostno. Tam je obstal in globoko prisluhnil njegovemu petju: ‘Šššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tlj – tljü – tljü – tljü – tlji – tlji – tlji – ššššš – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – tlj – tlj – lililililili – tljü – tljü – tljü – tljü - tlji – tlji – tlji – tlji – tljü – tljü – tljü – tljü – tlj – tlj – tlj – tlj – lilililili – tlj – lilililili – tlji – tlji – tlji – tljü- lilililili – ššššš …‘ Zanimivo, kajne? Mož je ugotovil, da ima tudi potoček svoj jezik, svoj spomin, svoje veselje, svojo bolečino in svoje žalosti. A vendar! Kljub vsemu ohranja svoj tek in opravlja svojo dolžnost ter tako prav vdano izvršuje svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Njegov Stvarnik in on Mu tako izkazuje vso čast in slavo.
Mož je počasi, počasi korakal naprej. Svojo pozornost je usmeril na pesmi raznih bitij v naravi, ki so jih pela, vsaka po svoje: poslušal je zvončkljanje potočka, žvrgolenje ptičkov, šumenje listov dreves, prisluhnil je pesmi šumečih trav in zazdelo se mu je, da sliši sveto govorico Vélikega Stvarnika, zaslutil je Njegovo Svetost, začutil je dih, nežni dih vsesplošne, svete Harmonije Njegovih Vélikih del. Začutil je radostni zven Njegove Umetnosti.
Prišel je na rob gozda in se napotil po veliki travnati površini, kjer so se pasle črede konj njegovega rodu. Trava je bila sveže zelena, a ne visoka. Vetrc jo je božal, kodral, jo mrščil, da se je zdaj tu zdaj tam zasvetlikala srebrnkasto zeleno, potem pa se je poravnala in sijala v mlado zeleni barvi. Mož je preudarno in čilo stopal med konji. Ko je šel mimo njih, so dvigovali svoje zveste glave in širili nozdrvi. Tu in tam je kateri od njih tudi glasno zahrzal, kot da bi hotel pozdraviti svojega gospodarja. Takega prijatelja je naš mož nežno in ljubeče pobožal po mehkem in voljnem vratu in nato šel dalje, do majhnega griča in se z nekaj koraki vzpel nanj. Z vedrim in ponosnim pogledom je drsel po prelepi pokrajini, ki se je razprostirala severno in vzhodno od njegovega opazovališča in se vila proti njegovi vasi. Ta del prijetne pokrajine, ki jo je tako zavzeto opazoval, je kazal nenavadno barvitost in razgibanost. Občutek je imel, da opazuje mehke vzorce narave. Tu je lahko videl rjavkasto rdečkasto in zeleno barvo z rahlimi valovitimi vijugami, tam pa samo zeleno podlago s svetlo zelenimi viticami, ki so se vzpenjale navzgor. Vitice so se vile v majhnih, ljubkih zavojih na dolgih lesenih opornikih in njihovi lističi ter belo rožnati in vijolični cvetovi, v obliki zajčkov, so se nežno pozibavali v topli sapici. Na drugem koncu je videl proge tople rjave barve in pravokotno na te pasove spet take proge in v njih majhne zeleneče bilke, ki so lahno sklanjale zibajoče drobcene glavice. Opazil je tudi svetlo rjavo zelene površine z ličnimi kolčki, ki pa niso stali okorno drug ob drugem, kakor vojaki. Ena vrsta teh kolčkov je stala nagnjena v eno smer, druga vrsta pa v drugo smer. Tako so se kolčki obeh vrst srečali in se križali. Ker so služili svojemu namenu, so imeli zato pravšnjo dolžino in možu se je zdelo, da so se med njimi ustvarila okna v podobi kar. To ga je zelo zabavalo, saj je dalo že tako lepi pokrajini še posebno razgibanost.
Ti ljubki in živahni vzorci in prijetno tople mlado zelene in rjave barve so bili veliki vrtovi našega indijanskega ljudstva. Skrbno so jih obdelovali in jih negovali. Naš indijanski prijatelj je bil vesel ob pogledu nanje in s polnimi pljuči je zadovoljno zavzdihnil, se obrnil proti domu ter globoko pomirjen odšel v svojo vas.
Mladi rod je kipel in vrvel od življenjskega zadovoljstva in delo mu je šlo dobro od rok. Vse je uspevalo in raslo. Lov je bil dober. Le pomladanski dežek, ta bi še moral priti, kajti sonce je sijalo in grelo vse male in velike predele zemlje. Zapihal je vetrc, lahen in igriv, ter kodral vse pod sabo. Navihano se je igral ves dan in komaj proti večeru, ko je zagorel taborni ogenj, se je pomiril. Toda že zgodaj zjutraj, takoj po sončnem vzhodu, se je dvignil in se igral naprej. In postopoma se je igra spremenila v resnost. Ni mu več zadoščalo le kodranje in šumljanje ter lahen piš! Postajal je vse bolj prevzeten in močan. Šotorska vrata so divje plahutala, veje dreves so močno šumele in se majale, v zrak so se dvigali vrtinci prahu in kodrasti deli nebeške odeje so hitro brzeli od horizonta do horizonta. ‘Ššš, ššš, ššš …!‘ je pihal divjak dan na dan in zaskrbljeni obrazi so se dolgo ozirali proti nebu, toda tolažilnega znamenja ni bilo nikjer. Čez čas je postajalo še huje. Naravi sta sedaj vladala vroče sonce in močan veter, ki je prisilil velika drevesa k ječanju in ki je dvigoval oblake prahu, da je bilo nebo vso sivo. Zemlja je otrdela in ustavila čudovito rast nežnih zelenih bitij, ki so žalostno ohlapno visele na svojih oporah in so žejne, brez volje povešale svoje glavice. Še huje! Zemlja je odpirala svoja suha usta proti nebu in željno čakala na prve odrešilne kapljice, ki pa jih ni bilo od nikoder. Le suh, vroč veter, sonce in prah. Sicer veselo in kipeče ljudstvo je postajalo utrujeno, zaskrbljeno, potrto in razdražljivo. Sosed je mrko gledal soseda in padla je komajda kaka uporabna beseda. Izgledov za spremembo, za rešitev, za upanje in tolažbo ni bilo. V glavah in srcih so jim rojile temne misli. Postopoma, vsak dan, je narava umirala in se spreminjala v suhoto ter pustoto. Veter pa je pihal in pihal. Sonce je grelo in žarelo. ‘Kaj sedaj? Le kaj storiti?‘ Je obupano pomislil mož, čigar zasluga je bila, da se je osnoval novi rod, ki je začel tako lepo uspevati. Naj mar propade? ‘Ne! Ne! In še enkrat ne! Prosimo! Prosimo! Molimo! O, Manitou! Veliki Duh! Usmili se nas! Usmili se svojih otrok! Usmili se! O, Manitou!‘ Tedaj ga je prešinila misel: Zberimo se! Vsi vkup! Naredimo kroge! Prvi, najmanjši krog – otroci in žene, drugi krog – vsi lovci – močni možje ter odrasla mladina in tretji, največji redkejši krog – starejši bojevniki, ki bodo kot modri gibali oba notranja kroga z udarci na bobne v ritmu vélikega srca matere Zemlje. V sredini naj bo vrač. Ta naj prvi zatarna in zapoje prošnje. Potem naj se zavrti prvi krog in za njim drugi, tretji pa bo ustvarjal globoko zveneče tone. Vsi skupaj se zavrtimo, zapojmo in prosimo, prosimo, prosimo … Vso noč, vso dolgo noč, vse do jutra, ko bo sonce vrglo na nas svoje prve žarke. Potem bomo padli na kolena in kdor ne bo omagal, bo prosil in prosil. Res! Tako naj bo! Haugh!‘ Hitro se je napotil od šotora do šotora in klical njihove prebivalce. Prišli so! Z vračem vred! Razložil jim je vizijo. Nastala je globoka tišina, ki so jo motili sunki vetra. Tedaj pa so vsi, kakor eden, zavpili: ‘Zgodi se! Haugh! Haugh! Haugh!‘ Potem so se počasi razšli.
Spustil se je prvi večerni mrak in veter je postopoma pojenjal in povsem obmiroval. Nekje se je skril, se pritajil in zahrbtno čakal, da bo spet planil nad uboge prebivalce. Toda ti so sklenili, da se mu bodo pogumno postavili po robu. Sredi vasi so zakurili majhen ogenj. Okoli ognja je začel poskakovati vrač ter se vrteti okoli svoje osi in bridko tožiti nad krutostjo elementov narave, ki so neusmiljeno bičali izčrpano ljudstvo. Okoli ognja in plešočega vrača so zaplesale ženske s starejšimi otroci. Okoli njih so začeli tožeči ples možje, bojevniki. Največji krog pa so ustvarjali modri, ki so se nekoč vsakodnevno izpostavljali raznim nevarnostim ter nevšečnostim ter se učili iz življenja za življenje in tako postali prekaljeni do zadnjega vlakna svojega bitja. Vsi ti možje so imeli v laseh pripeta peresa časti in poguma. Naš mož si je nadel na glavo krasno dolgo perjanico in ko se je pojavil pri tabornem ognju, se je Indijancem dozdevalo, da se je ogenj razdelil na dva dela in se je en del preselil na moževo glavo ter se razširil vzdolž telesa in čudovito žarel v umirjenem siju. Mož je razprostrl roke visoko k nebu in bridko tožil nad usodo in jokal za svoje ljudstvo. Ljudstvo mu je odgovarjalo z bridkimi vzdihi in vzkliki: ‘O Manitou, o Manitou, o Manitou! Pošlji nam dež! Pošlji nam dež! Odrešitev našo! O Veliki Duh! O Oče! Pošlji nam dež! Odreši nas! O Manitou!‘ Potem so zapeli bobni in zacingljali so zvončki v njihovem pradavnem ritmu. In plesali so, plesali k Manitouju, plesali so ples dežja. Nenehno so plesali, tožili so in prosili ter jokali. Njih tožba je bila tolikšna, do so se celo kamni začeli rositi. In od daleč se jim je pridružil volk, ki je skupaj z njimi hudo zavijal in tožil. Plesali so in plesali, brez prestanka in njih vpitje in jok sta se vila k nebu kakor žgoča spirala, vedno više in više, prav strmo, podirala sta vse pregrade jeklenega neba ter mehko in nežno prodirala do ušes Edinega, ki sliši in usliši. Na daljnem horizontu se je silovito zabliskalo; prvič, drugič in še in še. Potem je do preplašenega in izčrpanega ljudstva prodrl strahovito močan zvok, zvok mogočnega groma, tako mogočnega, da so tla podrhtavala. Ljudstvo pa je plesalo, plesalo in plesalo. Že se je priplazil prvi mrak, znanilec novega, mladega dne, že se je začelo daniti, že so prihajale temne gmote oblakov, ki pa se še niso strnile. In sonce – sonce je priromalo do roba horizonta in ošinilo preutrujene plesalce. Toda kakšno je bilo to sonce! Temno, rdečo žareče, nič mladostno, bilo je utrujeno ter hudo jezno. Tedaj so se plesalci ustavili, dvignili roke k nebu in nemo, spoštljivo pozdravili novi, temni dan. Potem so počasi posedli, vsak na mestu, kjer je obstal, in tiho, brez besed obsedeli. Sklenili so počakati na zamah Usode. Težki in temni oblaki so prehajali nebesni svod. Utrujene veke so se počasi zapirale in ogenj je ugašal, brlela je le še majhna žerjavica. Tišina in otopel mir. Nobenega vetra. Na zahodu pa so preparali nebo trije mogočni bliski. ‘Brrruuummm! Brrruuummm! Brrruuummm!‘ so mogočno zapeli. Naš mož je trudno, s komaj opazno voljo odprl veke in se zazrl v daljavo, od koder je prihajala svetloba bliskov. Tam so se nagrmadili strašni, črni, grozeči oblaki. Mož je na široko odprl oči. In tedaj je od zahoda zapihal veter, čist, hladen, poln novega življenja in upanja. In vel je ter ustvaril zračni tok, nekako zračno blazino. Tedaj so se razprle oči vsemu rodu. Vstali so. Osveženi. Vsi so se obrnili proti zahodu. In kako je tam zasijalo! Zasijalo v lepi, blagi luči! Rod jo je opazoval s čedalje večjo radovednostjo, ki je preraščala v napeto pozornost. In svetloba se je bližala in bližala. Res! Bila je že blizu, prav blizu! In glej! Sredi te svetlobe je bila ptica. ‘Bela, bela ptica! Ti si! Ti si! Pridi, le pridi bliže, ti moja ptica! Moja, moja, moja bela ptica! Bratje, sestre! Glejte! To je moja prijateljica! To je naša prijateljica! Prinaša nam radostno vest veselja in miru! Tudi meni jo je prinesla!‘
In v rodu je zavalovalo! Beseda je šla od ust do ust: ‘Bela ptica! Bela ptica! Bela ptica!‘ Res! Prišla je! V nežnem, osvežujočem zračnem toku. Priplavala je. Z razprtimi belimi krili je priplavala. ‘Ooo! Ooo! Ooo!‘ je vzklikalo ljudstvo in očarano strmelo v plavajočo ptico, ki jim je prinašala vest odrešenja. In bela ptica je zaokrožila nad zbranim ljudstvom v nekaj blagih krogih. Potem je odplavala proč in vsi so se obračali za njo. Ona pa se je počasi izgubljala v daljavah vzhodnega horizonta in prinašala blago vest vsem prosečim in trpečim.
Osvežujoči tok zraka je prenehal pihati in zbudil se je grozeči vihar. Težke gmote črnih oblakov so se naglo privalile nad glave osuplih ljudi in se razgrnile nad vso pokrajino. Potem je nekajkrat strahovito zabliskalo in zagrmelo, da so preplašeni prebivalci v sebi čutili podrhtavanje gromov. Tedaj se je spustila k Zemlji, k žejni materi, ogromna mokra zavesa, ki jo je gnal močan veter, in je zastrla deželo. ‘Šššššš‘ je zašumelo od gostote vodnega toka. Iz oblakov so se zlivali beli slapovi vode in zalivali Zemljo in njena bitja in tešili Njeno neutolažljivo žejo. To je prebivalce do kraja zbudilo. ‘Vooodaaa! Vooodaaa! Deeež! Deeež jeee! Ooo, Maaa-niiitouuu! Hvala! Hvala! Hvala!‘ so veselo vriskali in skakali v vodnih zavesah. Nenadoma so se spomnili na svoje šotore in odbrzeli vsak v svojega.
Naš mož se je postavil na vhod šotora. Ni ga motila mokrota. Bil je ves srečen. In pomlajen! Skrbno je opazoval igro narave, deževno igro, ki je prinašala življenje in moč v deželo.
Vsa dežela se je zavila v gosto črno sivo oblačno odejo, ki so jo hitro nosili različni vetrovi, seveda povsem drugače od tistega lumpa, ki je deželo skoraj pahnil v pogubo. Goste dežne kaplje so padale z vseh strani, da nisi mogel nikjer najti zavetja.
Mož je zavzeto opazoval hiteče temne gmote. Zemlja je hrepeneče zadrhtela in oblikovala svoja usta v poljub. Težke in temne gmote oblakov so brž prihitele in se nagibale navzdol, čedalje bliže in bliže, in tik nad Materinim poljubom so same oblikovale poljub in ji ga poslale, v obliki široke deževne koprene. Tako sta se ljubeče dotaknila Nebo in Zemlja v dolgem, tesnem objemu in mokrem poljubu in oplajala vsa živa bitja, živeča na Zemlji in jih oživljala ter krepila.
Črnina se je potem nekoliko razredčila in pojavila se je sivina, vendar ne jesenska, zdolgočasena, ki vse uspava, ampak tista, ki v sebi nosi mnogo življenja.
Trava, vsaka bilka posebej, drevesa z mladimi listi, velike in male rastline z velikimi in malimi listi – vse je oživelo in globoko, globoko zajelo sapo in oplajalo ozračje z živo zeleno barvo premnogega življenjskega upanja. Res je! Bilka se je po zeleni barvi ločila od bilke. Ena skupina je bila radostno živahno zelena, druga je zelenila v nekoliko temnejši barvi, čudoviti ljubeči barvi srca, tretja skupina je dihala z odtenkom barve srebra ponosa, četrta skupina si je odela barve precej resnobne modrosti, da si se lahko oddahnil in globoko v sebi počival – našel si globok, globok notranji mir. Vse pa so se zlivale v harmonijo brezštevilnih različic zelene barve ljubezni in sivo barvo življenjskega diha. Res, siva harmonija je pripomogla, da se je zelena harmonija lahko izrazila, se razlila, prelivali sta se druga v drugo in prežemali vso pokrajino.
Potem so spet pridrveli močno temni oblaki. Iz teh so se spuščali vejasti bliski na vse strani in za hip osvetljevali hribe in doline. Takoj za njimi pa so se oglašali gromi, kakor v moškem zboru basov in so zlivali svoje gromko brundanje v zbor zvokov strahu in moči in to zelo, zelo mogočno, da je mati Zemlja silno podrhtavala. Pa ne od strahu! Saj so ti veliki nebeški napevi veljali ravno njej! Prišle so tudi bele zavese, zavese voda, zavese mokrote, zavese življenja. Vse se je klanjalo, vse se je upogibalo, vse je častilo ta veliki dar z Neba! Mož pa je kar gledal in strmeč opazoval igro Narave. Zelo dolgo je nemo opazoval, preden je ugotovil, da se je deževni vihar pomiril. Slapovi so se razredčili in postopoma pojenjali. Sledil jim je blagi, čudovito poživljajoči dežek, ki je prijetno škrobotal po šotoru. Tudi precej svetleje je postalo. Bliski in gromi so ponehali. Zavel je rahel osvežujoč vetrič in naš prijatelj se je odločil, da zakorači na prosto. Zagazil je v mokroto in globoko, zelo globoko zajel prijetno dišeči sveži zrak in si z njim napolnil pljuča do najmanjšega kotička. Njegova kri je živahno vzkipela in zaplala skozi žile po vsem telesu. To mu je vlilo nove sveže energije. Njegovo srce je postalo veselo in razigrano. Njegov korak je bil prožen in mehak. Oblile so ga vesele slutnje in zalile mladostne sanje. Stopal je naprej in naprej. Ustavil se je šele pri rastlini z velikim in širokim listom. Spomnil se je, kako so se kot majhni dečki skrivali pod njimi in jih imeli za velike šotore. List je sijal s prijetnim in zaupljivim zelenim sijem in močna mreža v njem je zagotavljala gibkost in čvrstost tega bivališča. Na zgornji površini je bil nekoliko svetlikav, kot bi ga nalahno premazali z voskom oziroma z mastjo. Sedaj se je list nenehno lahno gibal sem in tja, gor in dol in ves čas se je slišalo: ‘Tok, tok, tok, tok …‘ Zvok so povzročale posamezne kaplje dežja. Imel je široko površino, zato so se majhne kapljice spreminjale v drobcene potočke in se zlivale v žlebičke, se med seboj spajale in spreminjale v večje in velike kristalno čiste vodne bisere, ki so odsevali slike bližnjega sveta. Potem se je list preveč nagnil in kaplje so se veselo skotalile na njegov rob, se še poslednjič zasvetile in lagodno padle na mokra zelena travnata tla. Naš mož je globoko zadovoljno zavzdihnil in krenil dalje. Prišel je do svojega grička, se počasi vzpel nanj in si ogledoval sveže zelene vrtove s premnogimi koristnimi in hkrati lepimi rastlinami. Te bodo sedaj lahko dajale svežino in zdravje njegovemu mlademu ljudstvu. Pomislil je: ‘Vredno se je bilo boriti in vztrajati! Haugh!‘ Vidno utrujen, a srečen, zelo srečen, se je vrnil v svoj šotor. Slekel se je, se zavil v tople odeje in sladko zaspal.
Spanec pa vendar ni trajal predolgo. Krmežljavo je odprl oči, si jih pomel in se tiho izmotal iz toplih odej. Odgrnil je vrata šotora. Zunaj se je že tihotapila prva jutranja svetloba in mežikajoče zvezde so hitro izgubljale svoj svetli sijaj. Oglašati se je začel prvi ptiček, za njim pa drugi, tretji … vse dokler ni nastal vsesplošni koncert, ki je bil tako milozvočen, da je ogrel poglavarjevo srce in se je moral sam pri sebi nasmehniti. Potem se je hitro oblekel in stopil ven ter se z umerjenimi koraki napotil na svoj priljubljeni grič. Vzpel se je na vrh in se obrnil proti vzhodu. Dan je postajal vse svetlejši in v kristalno čistem jasnem jutru so zapihale sveže sapice. Vedno bolj in bolj se je svetlikalo in – glej! Mladi, sijoči in prijazni sonček je pokukal izza roba matere Zemlje in stegnil svoje dolge, svetle, nežne in tople ročice k njej in se blago dotaknil Indijanca, ki je nemo in negibno stal na vrhu griča in opazoval rojstvo novega dne. Sijajni kralj je vstal, se popolnoma vzravnal ter zablestel v vsej svoji veličini, da je kar jemalo vid. Toda na zemeljska bitja se ni obrnil ošabno, ampak je veselo pozdravil: ‘Zdravo!‘ In ‘Zdravo! Zdravo! Zdravo! …‘ je razigrano razdajal prešerne pozdrave mnogim, premnogim rečem in bitjem matere Zemlje. In bitja so, vsa drhteč od ljubezni, odzdravljala in se popolnoma predramila ter razživela. Dan se je prebudil. Kapljice rose in dežja so zažarele v prelepih mavričnih odtenkih, kakor bi nežna svetloba prežemala premnoge kristalne kroglice, ki se svetlikajo v mnogih barvah, zdaj v sinje modrih, zdaj v rdečih kakor kaplja krvi, zdaj v zlatih, zdaj v lepih zelenih, zdaj v vinsko rdeči, zdaj v nežno vijoličnih in potem ponovno v čudovito modrih barvah.
Take lepe in sijoče barvne kroglice so obstajale povsod: na vejah in vejicah, na bilkah trave, na robovih listov in se rahlo zibale v jutranji sapici in podrhtavale od ugodja in žarele v vseh barvah radosti.
Prebudili so se stari brenačači: muhe in muhice, čebele in »brundiji«, ki so rahlo migali s svojimi mogočnimi ritkami in se radostno zarili v velike čaše raznobarvnih rož. Včasih se je na njih, z roba cvetice, privalila drobna kapljica in jih malce umila. Toda čmrljem to ni ne vem kako ugajalo in so nejevoljno zabrundali, pomigali in zabrenčali s krilci, do so se jim osušila, in se spet srečni zarili v čaše in uživali v nektarju in cvetnem prahu.
Tudi na vrtovih so zažareli belo vijolični, rumeni, rdeči in belo rdeči cvetovi. Mož se je začudil, da jih je toliko in da so tako lepi. Šel je z griča navzdol in stopil med zelene vrtove, polne cvetja. Obletavali so jih raznobarvni lahkokrili metulji in marljive čebele ter razne muhe, ki so prav tako uživale v svojem poslu. Sonček pa se je veselo smejal z neba in vse vzpodbujal in grel. In kapljice, ki še niso izhlapele, so pobliskavale v njegovem sijaju. Ves vrt, vsa narava, vse je bilo židane volje. Življenje je vrvelo in kipelo. Bila je podoba raja v malem. In zato je bil židane volje tudi indijanski poglavar.
Čas je hitro mineval in preteklo je nekaj let. V deželo so zavele tople sape in jo nežno božale. Vse se je smehljalo soncu, ki je grelo vse bitje in žitje in v njegovi mogočni svetlobi in toploti so dozorevali mnogoteri sadeži in cvetele ter dehtele so raznovrstne rože. Svoje čudovite vonjave so razširjale čez hribe in ravnine. Trave so svobodno rasle in v vetriču lahno valovale.
Naše ljudstvo se je veselilo bližine žetve življenjskih sadov in v vasi je vse kipelo od radosti in moči. Lovci so odhajali in prihajali, ženske in otroci so se posvečali raznoterim domačim opravilom, rastline na vrtovih so zorele in radostno jih je bilo pogledati.
