(*1. oktober 1906, Zakot 18, fara Brežice – †29. junija 1989, Ptuj). Bila je prva od štirih otrok Ludvika Potočnika in Terezije, rojene Požar, narodnozavednega učiteljskega para, ki je služboval v Dobovi, pri Sv. Antonu nad Brestanico, na Bizeljskem (tu so izgubili najmlajšo, petletno Marico) in v Štorah. A ko je oče napredoval v sreskega šolskega nadzornika, so se ustalili v Laškem. Sonja se je po maturi na Državnem ženskem učiteljišču v Mariboru (1926) usposobila tudi za učiteljico otrok s posebnimi potrebami. Leta 1937 se je poročila s Karlom Praunseisom, študentom medicine. Toda že naslednjega leta je smrt komaj rojene edinke prizadela mladi par.
Med vojno je bila Sonja z možem dr. Karlom Praunseisom, zdravnikom v bolnici, v Celju. Kakor druge slovenske brezposelne in nezaželene prosvetne delavce je Arbeitsamt tudi njo dodelil na navidezno nepomembno mesto na železniški postaji, kjer pa je bilo ves čas okupacije mogoče na različne načine pomagati v boju proti okupatorju. Tudi njen mož je ilegalno pomagal, seveda pri svojem delu kot zdravnik.
Po vojni sta bili novi službeni mesti dr. Praunseisa za krajši čas Brežice in Ormož, kamor se je selila tudi Sonja s svojimi starši. V Ormožu jih je doletela nova tragedija. Mlajši brat Ludo Potočnik (rojen 1912) zaradi bolezni, ki si jih je nakopal med vojno kot izgnanec in partizan na Hrvaškem, in oslabelosti srca leta 1946 ni preživel operacije na želodcu. Sredi leta 1948 so končno pristali na Ptuju, kjer so se dejavno vključili v ptujsko izobražensko družbo, pripomogli k ugledu mesta in kjer se ljudje s spoštovanjem spominjajo odličnega in priljubljenega kirurga, primarija ptujske bolnice in nosilca dveh visokih odlikovanj dr. Karla Praunseisa.
Sonja je po vojni zamenjala še pred vojno začeto delo v razredu za vodenje prijetnega doma svojemu možu in svojim staršem, a pozabila ni niti ovdovele svakinje Albine s sinkom niti brata Vladimirja, profesorja francoščine v Mariboru, in njegove družine.
Svoj prosti čas pa je namenila pisanju, saj je bila polna idej in načrtov. V njeni literarni zapuščini je mogoče ugotavljati, da se je tega dela lotila resno. Seznanila se je celo s pravili, ki veljajo za pisanje filmskih scenarijev različnih žanrov, in sama napisala šest scenarijev. Sicer so pa v zapuščini najštevilnejše pravljice in kratke pripovedi, v katerih nastopajo poleg osirotelih otrok pravljična bitja, živali, rože, drevesa, potoček in druga oživljena narava oziroma predmeti. V številnih razgibanih, resnih ali šaljivih dialogih govore vsi kot ljudje, pri čemer značajske lastnosti ostajajo v okviru ustaljenih predstav: lisica je pač lisica, kakor jo poznamo iz ljudskih pripovedi ali pesmi. K nazornejši podobi kraja dogajanja pripomorejo tankočutni opisi oživljene narave. Besedila sporočajo nauk, neposredno zapisan ali skrit, ki je kot plod izkušenj dobronameren in bralca vabi k razmišljanju. Šest krajših pripovedi pa je povezanih s potekom resničnih dogodkov, ki so ji služili kot osnova za literarno preoblikovano zgodbo. Skupna jim je tematika narodnoosvobodilnega boja in podnaslovila jih je »Iz partizanskih dni«. Mapa pretipkanih in verjetno za tisk pripravljenih del šteje triintrideset besedil.
Po smrti svojega moža (rojen 7. februarja 1910, umrl 23. aprila 1983) ni več ustvarjala.
Sonja Praunseis je umrla 29. junija 1989 na Ptuju, počiva pa, skupaj z možem, v družinskem grobu Vovk - Potočnik - Praunseis na pokopališču v Celju.
