Mi, deca z Gajiča, smo jako žmetno čakali tisti den, ka mo zadnoli oditi f školo. Doma so nan povedali, ka naj poslüšamo maloga lapca, gda de ružo po bobeni i šteo s papira: Na znanje se van davle... Deca morejo priti f školo...
Resan smo bill zadovolni, tudi gizdavi, gda smo šli po našoj vesi. Prvi den nas je lejko pelao eden od starišof, ka je Nedlica jako duga ves. Trbelo si je zapomliti, po šteron kuniki moremo iti, ka ne bi gto zablodo. Sprijala nas je vučitelica, ništernoga malo pobožala, nej je pa znala gučati po našen, ka je prišla s Kranjskoga. Ve smo nanč ne fsega razmili, ka smo se zato malo bojali, telko je bilo novoga. Obečali smo pa fsi, ka mo jo bogali i mo vrli. Tak smo se začnoli oboji mantrati: vuditelca pa mi, njeni udenci. Nikak nan je nej šteo iti v glavo kranjski jezik, kak smo mi pravili.
Starišje so nan doma pomagali pri fčenjej, kelko so znali. Računstvo nan je šlo v glavo, jezik pa zlejka ne. Tu smo bili v velkoj nevoli. Najraj bi gučal i kak doma. Šče zdaj znan, kak so se adna mamca (babica) zmešali, gda je nji va vnukica prinesla opravičilo. Napisali so, ka je Micka nej mogla priti f školo, gda je šo dešč, ka je ne mela deževnika. Ništerni učenci so skimavali z glavami, drügi se smijali pa so pravili, ka bi naj napisali, ka je mela strgano marelo. Te bi fsakši razmo.
Ajdnok smo zvedili nikaj jako veseloga za fse. Meli smo se dosta fčiti, tudi pesmice na pamet. Meni se je najbole vidila Stoji učilna zidana ... Te je pa adna učenka, važna čefka v razledi, prevzela komando za fse dekle. Skrile smo se na dvorišči v eden kot, ka nas nišče ne bi čüo, ka mo si zgučavale. »Znate, ka van poven,« je čefka zadnola, »zdaj je za nas fse jako važno to, kak se doma fčimo. Za špilanje nemamo več nikaj časa. Zvedila san, ka trbej napraviti, ka mo fse znale brez truda, brez fčenja. Gda mo večer šle spat, te si naj fsakša da pod vankiš zvezke i knjige, pa de te znala, ka njoj fse pride samo od sebe v glavo. Probajmo! Samo dedkon i starišon nikaj ne smite povedati!«
Komaj san čakala, ka se zvečeri. Spala san fkuper s teticof Veronof na velkoj posteli. Pazila san, ka me nodo vidili, ka bon delala. Najprle san djala fse školske zvezke i knjigo pod debeli prt, te pa šče gor vankiš. Gda je ži bila kmica, san samo čula, kak so se odprle dveri, ka so prišli tetica spat. Maio so poglednoli, kakša je posteo i bili zadovolni, ka je bila fajn potepkana. Te svi zmolili Sveti angel, varuh moj..., se lepo prekrižali, pa san ži čula, kak tetica frčejo. Jes san ne mogla zaspati, ka me je jako moto visiki vankiš. Po posteli san se premetavala se pa ta, ka san tetico zbidila. Naajdnok san čula: »Ka se ti gnjes telko meleš? Maš vročino? Te noga bolij?« Nikaj san nej pravila, bila san tüo kak miš. Gda san se naraji obrnola, to san začutila, kak se je poškalo zvezek pa zleto pod posteo. Ve san si več ne vupala redno odiavati. Ne ven sama, f kaksen straji san prespala noč. Prle san se zbidila kak tetica i f pamet zela, ka so zvezki pa knjiga bili nakli. Friško san gor skočila i se vladila pod postelof. Te so se tetica obudili pa so se gde bole zusagali kak jes, ka so mislili, ka san spadnola dol s postele. Bredali so: »Ka delaš? Bog pomagaj! Se ti je kaj zgodilo?" Jes san samo naajdnok fse gor pobrala i djala f ceker, ka so šče tetica nanč nej znali, kaksi cirkus san si napravila. Več svi si nikaj nej o ton gučali.
Zajtra zaran san odbežala v drugo ižo, ka me naj nišče ne čuje, kak bon fse ponavlala. Štela san sama sebe poslušati, kak bon znala novo pesmico. Odprla san knjigo i premetavala zvezke. F pamet san jemala, ka je v mojoj glavi nikaj ne novoga, ka se tak počutin, kak či bi v njoj mela slamo eli sečko. Pred seof me je bilo sran, ka san čefki vörvala. F ton premišlavanji san bila sama, pa san seglij mela srečo, ka san školi nikaj ne bila pitana tisti den, ka san samo jako pod klop gledala, gda so gospa vučitelca spitavali. S pajdašicami san ne gučala nikaj o ton, kak so se one fčile, ka me je bilo sran, či bi zvedile, ka san gde mela tak dečinsko pamet. Ne ven, či so druge bile bole čedne kak jes.
DOBILA SAN BAČKARE
V našoj kovačnici v Nedelici je fsigdar bilo več lidij, šteri so prnesli kaj popravit. Oči sta pomagala šče dva kovača: detič pa inaš (pomočnik in vajenec). Dostakrat so podkávali konje, krave, delali nova kola, klepali želiza za pluge, ka so lidje ležej orali. Što je kaj prneso popravit, je šteo kak najprlé fse popravleno odnesti domou. Tudi deca smo se rada motala kuli kovačof, ka smo se vrtela po kovačnici, gda so kukli s hamri po nákvali. Te smo zraven spevali: pinga-penga, pigapenga ..., ka se je čulo po Gajiči. Fčasi smo tudi poganjali kovački mej, gasili ogenj, se polevali z vodof. Bili smo pa sče jako dečinski, ka nan niti na pamet nej prišlo, ka si mlajšiva kovača tudi nas malo prvoščita, gda majstra (staroga kovača Števana) nega f kovačnici.
Adnoga dneva so se oča odpelali z biciklinon v Beltince, v bonto k Osterci, ka bi küpili železo za nova kola. Gda smo to f pamet zeli, smo fsa deca z Gajiča prbežala f kovačnico. Ne da se povedati, ka nas je vleklo ti. Oba kovača sta bila jako zadovolniva, gda sta nas zaglednola. Najbole se je zosmejao Mali Naci - tak smo zvali starejšoga - gda smo se rivali f kovačnico. »Znate, ka van poven,« je začno, »zdaj nómo poslušali, kak žabe regečejo v Gomilicaj v Balažovoj grabi, liki mo sešpilali nikaj novoga, či van je vola. Tisti, šteri de prvi na vrsti, dobi najjakšo premijo. Se mogoče što javi?« Začnoli smo se oglašati, kričali smo, stopali na prste eden drugomi, dokeč se nej oglaso Mali Naci: »Prvi de Štivi. On se je narodo v Ameriki, pa naj pokaže, či je jako batriven, ka se nikoga ne boji pa fse vüpa napraviti. Štivi, beži domou, olupli dva krumplina, jiva prinesi v kovačnico i siroviva pojej! To moremo fsi viditi! Kak najprle prbeži nazaj!«
Za Štivijon san prišla na vrsto jes. Kak či bi se mi senjalo, san čola: »Barica, ti si najmlajša. Fčasi dobiš nikaj bačkarof (drobiža), či nan zospevleš kakšo pesen. Rüščovi majo bonto odprejto celi den, na policaj f kaštulaj pa puno cukra, ka si ga prebereš pa kupiš.« Jako san bila vesela, nej mi trbelo dvakrat praviti, ka san že začnola: Izidor ovčice pasel, lepo zvižgal, lepo pel... Mislila san, ka dobro spejvlen, pa san šče više zdignola: Na planincaj sončece sije... Na planincaj lušno je ... Gda san tüo gratala, so mi fsi v kovačnici začnoli ploskati. Mali Naci je pa te z zamazanimi rokami z bankaša zeo štiri bačkare i mi je dao v rokico. Eden mi je šče nakla spadno, ka san ga komaj najšla. Bila san jako srečna, ka san med fso decof samo jes mela peneze. Malomi Naciji san se nanč nej zafalila, liki san fčasi odbežala s kovačnice, kak či bi me tirao vöter. Na kuniki san se šče zaletela f Štivija, ka je neseo dva krumplina, pa me ži več nej bilo nindri viditi. V Rüščovo bonto san bežala po osredki med njivami, bežala, kelko san mogla. Fsa mokra i prašnata san naajdnok stain pred Rüščovof ižof. Komaj san si odiávala, ka san bila fsa zalecana. Prijela san za kvako na dveraj, odprla i stopila v bonto. Komaj san vörvala: nikoga je nej bilo notri, tüdi male mamce nej. Začnola san kašlati, se prestopati z edne noge na drügo, gledala svoje bačkare, gda so se naajdnok začuli stopaji. Pred mené so se postavili stari Joži, me gledali prek očalij i pitali: »Mala, što te je poslao? Ka ačeš küpiti?« Gledala san nakla, predevala bačkare z edne rokice v drugo, pa te spregučala: »Peneze man, ka san je dobila f kovačnici od Maloga Nacija. Rada bi si kupila cuker.« Maio so me poglednoli, zeli peneze i je preštevali. Te so si devali očalje gor pa dol, se pa tá, kak či ne bi mogli vörvati, ka majo v rokaj. Komaj san čüla: »Mala, tej bačkarje nindri nikaj ne valájo. Nikaj so nej vredni pri nas, pa tüdi po svejti nej. Dečki f kovačnici so te znorili.« Joži so si nikaj muvili, se čemerili, poglednoli so me pa nej. Mené je v guti nikaj stiskavalo i me štelo zadaviti. Te so se pa Joži oglasili: »Mala, ti ne smiš biti žalostna! Ti si nej nikaj kriva! Vašin dečkon f kovačnici pa ne vörvli fsega! Ne dovoli jin, ka bi to meli za norca!« S kaštule so vö zeli par rdečij pa nikelko zelenij cukrof i mi je dali, kak če bi me šteli potroštati. Skoro potüo san spregučala: »Bog plati.« Na glas san kaj več nej mogla, ka mi je šlo na joč. Jako san bila tužna zavolo našiva kovača, ka sta me mela za takšo nimačo. V našoj familiji smo jiva fsi tak radi meli kak fse druge domače; molila i jela sta pri tiston stoli kak fsi drugi i se z fsemi šengarila.
Prti večeri so se oča prpelali domou. Čüba san, ka sta si z mamcof zgučavala, zato san jes nakanila oči fse povedati od Malaga Nacija, najbole šče pa to, ka dela f kovačnici, gda jij nega doma. Gučala san tak friško, ka so oča nanč nej mogli priti do reči. Te so me pa naajdnok komaj stavili: »Nikoga mi ne toži! Kelkokrat san ti pravo, ka ne mešaj kovačof f kovačnici pri njüvon deli. Zakoj ideš k njin? Ščeš biti ti prva kovačica v našoj rodbini? Boš držala hamer v roki?«
Po fsej tej tanačaj san ostala brez reči. Či bi mogla, bi nikan deleč odbežala. Nazaj bi prišla te, gda bi si fsi med seof fse slabo odpustili, pozabili na kreganje i bi začnoli znova v meri živeti.
RADOSTI I NEVOLE V RANIJ DEČINSKIJ LETAJ
Ej deca, kak je nigda sveta fajn bilo! Nemren van povedati. Šče parle kak smo záčali oditi f školo, smo komaj čakali, ka se ži zaran pri kakšoj iži najdemo pa skrmá odidemo bar v Črešnjovice, ka mo tan divjali do večera sčista sami. Nišče nas node vido, kakše vragolije mo tan delali.
Najvekše bolondüje smo pa meli v zimi, gda je spadno prvi sneg. Büo je jako globoki, mrzlo pa tak, ka nan je sneg na obrazi zmrzavao. Z nizkij cimpranij ižic so visile duge, debele cincelce (sveče). Deca smo je trgali pa ž njij cecali vodo, gda so se malo raztopile. Ajdnok je pa mene naša sosida Gejtina Ana napelala, ka gda te boli zob, te si moreš djati na vročo peč najbole debelo cincelco pa si zob zajtra namazati s ten, ka ti pusti cincelca. Jes san to probala, samo san ne mela nikšega haska. Tudi z našij mrzlij nosekof so nan fsigdar štele vö priti »cincelce«. Brisati se nan nanč ne trbelo, ka nas je v roke strašno zeblo. Gda je pa sunce posijnolo, smo komaj gledali po snegi, Ka so se na njen nabrale male, zlate zvezdice, štere so se tak jako svetile, ka so nan jemale pogled. Dečki so fsigdar lovili dekle i nas fejst mujvali pa pošikavali f kloče (luknje, jame v snegu), ka smo se komaj vöskopale. Te smo se pa škalili po snegi i kapali. Znate, ka smo ajdnok napravili?
Šli smo s škole domou. Za Tomašovof ižof je pa büo velki led na močvari. Adnomi med nami je prišlo na pamet, ka bi se probali škaliti bosi. Fsi smo torbe i punčule friško zmetali f sneg na küp pa šli na led. Zagnali smo se eden za drugün, pa nan je ne šlo nikaj z mesta, cilo stavlalo se nan je. Nogice so postanjüvale trde kak led; jako smo začnoli drgetati od mraza. Komaj smo prišli domou, ka smo se šče bojali, či starišje zvedijo, kakšo dečinsko pamet šče mamo. Nikaj je ne vö prišlo, nišče se nanč ne prelado. Ži drügi den smo fsi prišli f školo, fala Bogi. Gda smo pa bili preveč mokri, smo si na peči v razledi sišili gvant. Tü pa tan je što pozabo, kak je peč vroča, pa je gor djao roke pa se fejst zežgao. Te njemi je vučitelca rano z nikšin olion poljala i povila z belof cotof eli s šlaron.
Skoro fsa deca blüzi škole, najbole pa mi z Gajiča, smo se radi odili labdat na školsko dvorišče. Tan smo fčasi noreli do kmice. Vučitelovin san jes nosila mleko fsakše zajtro v dvej lončekaj: v rdečon z belimi pikami i zelenon. V zimi san šla jako pomali, ka so me večkrat počakali dečki z debelimi, trdimi labdami od snega i me lüčali z njimi. Tak san fčasi tüdi mleko razlijala. Gda je pa bilo po kunilci merno, san z lončekoma »zvonila«, si bole potüo füčkala pa spevala: Po logi leče, po logi leče adna žuta žunica ... Pesen san telko razmila, ka san znala, ka je nikák rad möo ftičke i se z njimi zgučavao. Gda san pa adnok najbole na glas füčkala, san f pamet zeta, ka nikak tepka za menof z velkimi stopajami. Enjala san pa se je pred mene postavo eden debeli možak. Jes san se ga zusagala. Gda san štela bežati, te me je zgrabo za roko, me potepkao po rami i pravo: »Diklička, nikaj se me ne boj! Tüdi jes man rad deco, liki na nikoj te moren fseglij spomliti. Čüo san, ka si fückala. Šče ne veš, ka to samo lejko delajo dečki? Zna se zgoditi, ka boš tüdi ti f ton megnjeni začnola postanjüvati dečko, či me nouš bogala. Ništerni pa pravijo, ka se Marija joče, či dekle füčkajo. Ti si šče mala, za tebe je nikaj nej kesno! Vrla boj!«
Gda san fse to čüla, san se tak zusagala i takši straj me je prijao, ka niti reči ne bi mogla spregučati. Nikomi na sveti božen san nej povedala, ka mi je razjasno možak. Bilo me je sran i straj, či san samo začnola misliti, bi se mi lejko zgodilo. K vučitelovin san šče izda rada šla, samo fsikdar san gledala po kuniki, či ne stoji pred školof kakši debeli možak.
Vir: Drago Beton. Sledijo druge
KAK SMO SE FČILI V NEDLIČKOJ OSNOVNOJ ŠKOLI
Mi, deca z Gajiča, smo jako žmetno čakali tisti den, ka mo zadnoli oditi f školo. Doma so nan povedali, ka naj poslüšamo maloga lapca, gda de ružo po bobeni i šteo s papira: Na znanje se van davle... Deca morejo priti f školo...
Resan smo bill zadovolni, tudi gizdavi, gda smo šli po našoj vesi. Prvi den nas je lejko pelao eden od starišof, ka je Nedlica jako duga ves. Trbelo si je zapomliti, po šteron kuniki moremo iti, ka ne bi gto zablodo. Sprijala nas je vučitelica, ništernoga malo pobožala, nej je pa znala gučati po našen, ka je prišla s Kranjskoga. Ve smo nanč ne fsega razmili, ka smo se zato malo bojali, telko je bilo novoga. Obečali smo pa fsi, ka mo jo bogali i mo vrli. Tak smo se začnoli oboji mantrati: vuditelca pa mi, njeni udenci. Nikak nan je nej šteo iti v glavo kranjski jezik, kak smo mi pravili.
Starišje so nan doma pomagali pri fčenjej, kelko so znali. Računstvo nan je šlo v glavo, jezik pa zlejka ne. Tu smo bili v velkoj nevoli. Najraj bi gučal i kak doma. Šče zdaj znan, kak so se adna mamca (babica) zmešali, gda je nji va vnukica prinesla opravičilo. Napisali so, ka je Micka nej mogla priti f školo, gda je šo dešč, ka je ne mela deževnika. Ništerni učenci so skimavali z glavami, drügi se smijali pa so pravili, ka bi naj napisali, ka je mela strgano marelo. Te bi fsakši razmo.
Ajdnok smo zvedili nikaj jako veseloga za fse. Meli smo se dosta fčiti, tudi pesmice na pamet. Meni se je najbole vidila Stoji učilna zidana ... Te je pa adna učenka, važna čefka v razledi, prevzela komando za fse dekle. Skrile smo se na dvorišči v eden kot, ka nas nišče ne bi čüo, ka mo si zgučavale. »Znate, ka van poven,« je čefka zadnola, »zdaj je za nas fse jako važno to, kak se doma fčimo. Za špilanje nemamo več nikaj časa. Zvedila san, ka trbej napraviti, ka mo fse znale brez truda, brez fčenja. Gda mo večer šle spat, te si naj fsakša da pod vankiš zvezke i knjige, pa de te znala, ka njoj fse pride samo od sebe v glavo. Probajmo! Samo dedkon i starišon nikaj ne smite povedati!«
Komaj san čakala, ka se zvečeri. Spala san fkuper s teticof Veronof na velkoj posteli. Pazila san, ka me nodo vidili, ka bon delala. Najprle san djala fse školske zvezke i knjigo pod debeli prt, te pa šče gor vankiš. Gda je ži bila kmica, san samo čula, kak so se odprle dveri, ka so prišli tetica spat. Maio so poglednoli, kakša je posteo i bili zadovolni, ka je bila fajn potepkana. Te svi zmolili Sveti angel, varuh moj..., se lepo prekrižali, pa san ži čula, kak tetica frčejo. Jes san ne mogla zaspati, ka me je jako moto visiki vankiš. Po posteli san se premetavala se pa ta, ka san tetico zbidila. Naajdnok san čula: »Ka se ti gnjes telko meleš? Maš vročino? Te noga bolij?« Nikaj san nej pravila, bila san tüo kak miš. Gda san se naraji obrnola, to san začutila, kak se je poškalo zvezek pa zleto pod posteo. Ve san si več ne vupala redno odiavati. Ne ven sama, f kaksen straji san prespala noč. Prle san se zbidila kak tetica i f pamet zela, ka so zvezki pa knjiga bili nakli. Friško san gor skočila i se vladila pod postelof. Te so se tetica obudili pa so se gde bole zusagali kak jes, ka so mislili, ka san spadnola dol s postele. Bredali so: »Ka delaš? Bog pomagaj! Se ti je kaj zgodilo?" Jes san samo naajdnok fse gor pobrala i djala f ceker, ka so šče tetica nanč nej znali, kaksi cirkus san si napravila. Več svi si nikaj nej o ton gučali.
Zajtra zaran san odbežala v drugo ižo, ka me naj nišče ne čuje, kak bon fse ponavlala. Štela san sama sebe poslušati, kak bon znala novo pesmico. Odprla san knjigo i premetavala zvezke. F pamet san jemala, ka je v mojoj glavi nikaj ne novoga, ka se tak počutin, kak či bi v njoj mela slamo eli sečko. Pred seof me je bilo sran, ka san čefki vörvala. F ton premišlavanji san bila sama, pa san seglij mela srečo, ka san školi nikaj ne bila pitana tisti den, ka san samo jako pod klop gledala, gda so gospa vučitelca spitavali. S pajdašicami san ne gučala nikaj o ton, kak so se one fčile, ka me je bilo sran, či bi zvedile, ka san gde mela tak dečinsko pamet. Ne ven, či so druge bile bole čedne kak jes.
DOBILA SAN BAČKARE
V našoj kovačnici v Nedelici je fsigdar bilo več lidij, šteri so prnesli kaj popravit. Oči sta pomagala šče dva kovača: detič pa inaš (pomočnik in vajenec). Dostakrat so podkávali konje, krave, delali nova kola, klepali želiza za pluge, ka so lidje ležej orali. Što je kaj prneso popravit, je šteo kak najprlé fse popravleno odnesti domou. Tudi deca smo se rada motala kuli kovačof, ka smo se vrtela po kovačnici, gda so kukli s hamri po nákvali. Te smo zraven spevali: pinga-penga, pigapenga ..., ka se je čulo po Gajiči. Fčasi smo tudi poganjali kovački mej, gasili ogenj, se polevali z vodof. Bili smo pa sče jako dečinski, ka nan niti na pamet nej prišlo, ka si mlajšiva kovača tudi nas malo prvoščita, gda majstra (staroga kovača Števana) nega f kovačnici.
Adnoga dneva so se oča odpelali z biciklinon v Beltince, v bonto k Osterci, ka bi küpili železo za nova kola. Gda smo to f pamet zeli, smo fsa deca z Gajiča prbežala f kovačnico. Ne da se povedati, ka nas je vleklo ti. Oba kovača sta bila jako zadovolniva, gda sta nas zaglednola. Najbole se je zosmejao Mali Naci - tak smo zvali starejšoga - gda smo se rivali f kovačnico. »Znate, ka van poven,« je začno, »zdaj nómo poslušali, kak žabe regečejo v Gomilicaj v Balažovoj grabi, liki mo sešpilali nikaj novoga, či van je vola. Tisti, šteri de prvi na vrsti, dobi najjakšo premijo. Se mogoče što javi?« Začnoli smo se oglašati, kričali smo, stopali na prste eden drugomi, dokeč se nej oglaso Mali Naci: »Prvi de Štivi. On se je narodo v Ameriki, pa naj pokaže, či je jako batriven, ka se nikoga ne boji pa fse vüpa napraviti. Štivi, beži domou, olupli dva krumplina, jiva prinesi v kovačnico i siroviva pojej! To moremo fsi viditi! Kak najprle prbeži nazaj!«
Za Štivijon san prišla na vrsto jes. Kak či bi se mi senjalo, san čola: »Barica, ti si najmlajša. Fčasi dobiš nikaj bačkarof (drobiža), či nan zospevleš kakšo pesen. Rüščovi majo bonto odprejto celi den, na policaj f kaštulaj pa puno cukra, ka si ga prebereš pa kupiš.« Jako san bila vesela, nej mi trbelo dvakrat praviti, ka san že začnola: Izidor ovčice pasel, lepo zvižgal, lepo pel... Mislila san, ka dobro spejvlen, pa san šče više zdignola: Na planincaj sončece sije... Na planincaj lušno je ... Gda san tüo gratala, so mi fsi v kovačnici začnoli ploskati. Mali Naci je pa te z zamazanimi rokami z bankaša zeo štiri bačkare i mi je dao v rokico. Eden mi je šče nakla spadno, ka san ga komaj najšla. Bila san jako srečna, ka san med fso decof samo jes mela peneze. Malomi Naciji san se nanč nej zafalila, liki san fčasi odbežala s kovačnice, kak či bi me tirao vöter. Na kuniki san se šče zaletela f Štivija, ka je neseo dva krumplina, pa me ži več nej bilo nindri viditi. V Rüščovo bonto san bežala po osredki med njivami, bežala, kelko san mogla. Fsa mokra i prašnata san naajdnok stain pred Rüščovof ižof. Komaj san si odiávala, ka san bila fsa zalecana. Prijela san za kvako na dveraj, odprla i stopila v bonto. Komaj san vörvala: nikoga je nej bilo notri, tüdi male mamce nej. Začnola san kašlati, se prestopati z edne noge na drügo, gledala svoje bačkare, gda so se naajdnok začuli stopaji. Pred mené so se postavili stari Joži, me gledali prek očalij i pitali: »Mala, što te je poslao? Ka ačeš küpiti?« Gledala san nakla, predevala bačkare z edne rokice v drugo, pa te spregučala: »Peneze man, ka san je dobila f kovačnici od Maloga Nacija. Rada bi si kupila cuker.« Maio so me poglednoli, zeli peneze i je preštevali. Te so si devali očalje gor pa dol, se pa tá, kak či ne bi mogli vörvati, ka majo v rokaj. Komaj san čüla: »Mala, tej bačkarje nindri nikaj ne valájo. Nikaj so nej vredni pri nas, pa tüdi po svejti nej. Dečki f kovačnici so te znorili.« Joži so si nikaj muvili, se čemerili, poglednoli so me pa nej. Mené je v guti nikaj stiskavalo i me štelo zadaviti. Te so se pa Joži oglasili: »Mala, ti ne smiš biti žalostna! Ti si nej nikaj kriva! Vašin dečkon f kovačnici pa ne vörvli fsega! Ne dovoli jin, ka bi to meli za norca!« S kaštule so vö zeli par rdečij pa nikelko zelenij cukrof i mi je dali, kak če bi me šteli potroštati. Skoro potüo san spregučala: »Bog plati.« Na glas san kaj več nej mogla, ka mi je šlo na joč. Jako san bila tužna zavolo našiva kovača, ka sta me mela za takšo nimačo. V našoj familiji smo jiva fsi tak radi meli kak fse druge domače; molila i jela sta pri tiston stoli kak fsi drugi i se z fsemi šengarila.
Prti večeri so se oča prpelali domou. Čüba san, ka sta si z mamcof zgučavala, zato san jes nakanila oči fse povedati od Malaga Nacija, najbole šče pa to, ka dela f kovačnici, gda jij nega doma. Gučala san tak friško, ka so oča nanč nej mogli priti do reči. Te so me pa naajdnok komaj stavili: »Nikoga mi ne toži! Kelkokrat san ti pravo, ka ne mešaj kovačof f kovačnici pri njüvon deli. Zakoj ideš k njin? Ščeš biti ti prva kovačica v našoj rodbini? Boš držala hamer v roki?«
Po fsej tej tanačaj san ostala brez reči. Či bi mogla, bi nikan deleč odbežala. Nazaj bi prišla te, gda bi si fsi med seof fse slabo odpustili, pozabili na kreganje i bi začnoli znova v meri živeti.
RADOSTI I NEVOLE V RANIJ DEČINSKIJ LETAJ
Ej deca, kak je nigda sveta fajn bilo! Nemren van povedati. Šče parle kak smo záčali oditi f školo, smo komaj čakali, ka se ži zaran pri kakšoj iži najdemo pa skrmá odidemo bar v Črešnjovice, ka mo tan divjali do večera sčista sami. Nišče nas node vido, kakše vragolije mo tan delali.
Najvekše bolondüje smo pa meli v zimi, gda je spadno prvi sneg. Büo je jako globoki, mrzlo pa tak, ka nan je sneg na obrazi zmrzavao. Z nizkij cimpranij ižic so visile duge, debele cincelce (sveče). Deca smo je trgali pa ž njij cecali vodo, gda so se malo raztopile. Ajdnok je pa mene naša sosida Gejtina Ana napelala, ka gda te boli zob, te si moreš djati na vročo peč najbole debelo cincelco pa si zob zajtra namazati s ten, ka ti pusti cincelca. Jes san to probala, samo san ne mela nikšega haska. Tudi z našij mrzlij nosekof so nan fsigdar štele vö priti »cincelce«. Brisati se nan nanč ne trbelo, ka nas je v roke strašno zeblo. Gda je pa sunce posijnolo, smo komaj gledali po snegi, Ka so se na njen nabrale male, zlate zvezdice, štere so se tak jako svetile, ka so nan jemale pogled. Dečki so fsigdar lovili dekle i nas fejst mujvali pa pošikavali f kloče (luknje, jame v snegu), ka smo se komaj vöskopale. Te smo se pa škalili po snegi i kapali. Znate, ka smo ajdnok napravili?
Šli smo s škole domou. Za Tomašovof ižof je pa büo velki led na močvari. Adnomi med nami je prišlo na pamet, ka bi se probali škaliti bosi. Fsi smo torbe i punčule friško zmetali f sneg na küp pa šli na led. Zagnali smo se eden za drugün, pa nan je ne šlo nikaj z mesta, cilo stavlalo se nan je. Nogice so postanjüvale trde kak led; jako smo začnoli drgetati od mraza. Komaj smo prišli domou, ka smo se šče bojali, či starišje zvedijo, kakšo dečinsko pamet šče mamo. Nikaj je ne vö prišlo, nišče se nanč ne prelado. Ži drügi den smo fsi prišli f školo, fala Bogi. Gda smo pa bili preveč mokri, smo si na peči v razledi sišili gvant. Tü pa tan je što pozabo, kak je peč vroča, pa je gor djao roke pa se fejst zežgao. Te njemi je vučitelca rano z nikšin olion poljala i povila z belof cotof eli s šlaron.
Skoro fsa deca blüzi škole, najbole pa mi z Gajiča, smo se radi odili labdat na školsko dvorišče. Tan smo fčasi noreli do kmice. Vučitelovin san jes nosila mleko fsakše zajtro v dvej lončekaj: v rdečon z belimi pikami i zelenon. V zimi san šla jako pomali, ka so me večkrat počakali dečki z debelimi, trdimi labdami od snega i me lüčali z njimi. Tak san fčasi tüdi mleko razlijala. Gda je pa bilo po kunilci merno, san z lončekoma »zvonila«, si bole potüo füčkala pa spevala: Po logi leče, po logi leče adna žuta žunica ... Pesen san telko razmila, ka san znala, ka je nikák rad möo ftičke i se z njimi zgučavao. Gda san pa adnok najbole na glas füčkala, san f pamet zeta, ka nikak tepka za menof z velkimi stopajami. Enjala san pa se je pred mene postavo eden debeli možak. Jes san se ga zusagala. Gda san štela bežati, te me je zgrabo za roko, me potepkao po rami i pravo: »Diklička, nikaj se me ne boj! Tüdi jes man rad deco, liki na nikoj te moren fseglij spomliti. Čüo san, ka si fückala. Šče ne veš, ka to samo lejko delajo dečki? Zna se zgoditi, ka boš tüdi ti f ton megnjeni začnola postanjüvati dečko, či me nouš bogala. Ništerni pa pravijo, ka se Marija joče, či dekle füčkajo. Ti si šče mala, za tebe je nikaj nej kesno! Vrla boj!«
Gda san fse to čüla, san se tak zusagala i takši straj me je prijao, ka niti reči ne bi mogla spregučati. Nikomi na sveti božen san nej povedala, ka mi je razjasno možak. Bilo me je sran i straj, či san samo začnola misliti, bi se mi lejko zgodilo. K vučitelovin san šče izda rada šla, samo fsikdar san gledala po kuniki, či ne stoji pred školof kakši debeli možak.
