hodiš
po deževnih ulicah.
na tlaku se rišejo
rumene luže.
vonj po scanju
in mačkah
polni
bolna pljuča
starega mesta.
bežiš.
in jazbec za teboj.
hrope
stara ulica
dviga
k Sv. Justu.
med oglatimi vogali
trudnih stavb.
pota samote.
jazbec opreza
pod kamnitimi oboki vrat
in oken.
dežuje.
* * *
pravokotna križišča
novega mesta
in uvele vijolice
na njenem obrazu.
plavajo.
po visoki vodi
v kanalu
in prazni.
plavajo
potuhnjene zgodbe
iz kamnitih temeljev mesta.
čakajo.
potuhne se jazbec za teboj.
svetniki
zrejo
v nebo
na pročelju sv. Antona Novega.
črn in bel
jazbec na timpanonu.
slava bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem,
ki so blage volje.
jutri
bo nov dan.
* * *
nov dan
in nov večer.
mreže življenja
se prepletajo
v temi.
krog tebe.
ujele te bodo.
noč kliče.
ven
pod oblačno nebo
in zastrte zvezde.
jazbec
trka na vrata.
kdo si?
vinotok umira v listopad.
zunaj.
in listje gnije.
* * *
dobro jutro.
rožnato prstna zarja
pleše
nad zgodnjimi oceani.
jazbec spi,
le naj spi.
* * *
naj se predstava nadaljuje.
* * *
trije večeri in eno jutro.
TRST
nekega mrzlega oktobrskega večera ‘97
z openskega tramvaja
večerni
oktober
za steklom
(tema, burja in vonj po pečenih kostanjih)
spodaj
v lučeh in sencah
kot Betlehem
v tančici
nevidne skrivnosti
TRST
nekega soparnega avgustovskega popoldne ‘01 z openskega tramvaja
osipa
v pot
prašnih ulic
listje divjega kostanja
Cameraria ochridella
in zapahnjene vitrine,
ki molče
zrejo
v geometrijo
svetlobe in senc
TRST
nekega ledenega zimskega dne ‘01 ob mraku s ploščadi pred novo univerzo
ponižne bele lučke
med kockami
teme
v mestu
daleč
negibni kresovi na ladjah
prižigajo črno morje
in kažejo
smer
proti Ognjeni zemlji
na zahodu
TRST
nekega deževnega oktobrskega večera ‘02 s Sv. Justa
dež
riše
črte
v oranžni soj
brez topline
in spodaj
na oglih pravokotnih ulic
temne Nigerijke
na trudni preži
TRST
nekega prijetnega majskega večera ‘08 s ploščadi pred novo univerzo
iskrijo se oči
mračnega panterja
iz Jutrove dežele,
ki potuhnjen
na platnu večnosti
steza kremplje
po večeru
vijoličasti odtenki
z zamahi modre
pljuskajo
na oranžno pogorišče dneva
in škrlat
pada
za neskončno obzorje
TRIJE VEČERI IN ENO JUTRO
* * *
hodiš
po deževnih ulicah.
na tlaku se rišejo
rumene luže.
vonj po scanju
in mačkah
polni
bolna pljuča
starega mesta.
bežiš.
in jazbec za teboj.
hrope
stara ulica
dviga
k Sv. Justu.
med oglatimi vogali
trudnih stavb.
pota samote.
jazbec opreza
pod kamnitimi oboki vrat
in oken.
dežuje.
* * *
pravokotna križišča
novega mesta
in uvele vijolice
na njenem obrazu.
plavajo.
po visoki vodi
v kanalu
in prazni.
plavajo
potuhnjene zgodbe
iz kamnitih temeljev mesta.
čakajo.
potuhne se jazbec za teboj.
svetniki
zrejo
v nebo
na pročelju sv. Antona Novega.
črn in bel
jazbec na timpanonu.
slava bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem,
ki so blage volje.
jutri
bo nov dan.
* * *
nov dan
in nov večer.
mreže življenja
se prepletajo
v temi.
krog tebe.
ujele te bodo.
noč kliče.
ven
pod oblačno nebo
in zastrte zvezde.
jazbec
trka na vrata.
kdo si?
vinotok umira v listopad.
zunaj.
in listje gnije.
* * *
dobro jutro.
rožnato prstna zarja
pleše
nad zgodnjimi oceani.
jazbec spi,
le naj spi.
* * *
naj se predstava nadaljuje.
* * *
trije večeri in eno jutro.
TRST
nekega mrzlega oktobrskega večera ‘97
z openskega tramvaja
večerni
oktober
za steklom
(tema, burja in vonj po pečenih kostanjih)
spodaj
v lučeh in sencah
kot Betlehem
v tančici
nevidne skrivnosti
TRST
nekega soparnega avgustovskega popoldne ‘01 z openskega tramvaja
osipa
v pot
prašnih ulic
listje divjega kostanja
Cameraria ochridella
in zapahnjene vitrine,
ki molče
zrejo
v geometrijo
svetlobe in senc
TRST
nekega ledenega zimskega dne ‘01 ob mraku s ploščadi pred novo univerzo
ponižne bele lučke
med kockami
teme
v mestu
daleč
negibni kresovi na ladjah
prižigajo črno morje
in kažejo
smer
proti Ognjeni zemlji
na zahodu
TRST
nekega deževnega oktobrskega večera ‘02 s Sv. Justa
dež
riše
črte
v oranžni soj
brez topline
in spodaj
na oglih pravokotnih ulic
temne Nigerijke
na trudni preži
TRST
nekega prijetnega majskega večera ‘08 s ploščadi pred novo univerzo
iskrijo se oči
mračnega panterja
iz Jutrove dežele,
ki potuhnjen
na platnu večnosti
steza kremplje
po večeru
vijoličasti odtenki
z zamahi modre
pljuskajo
na oranžno pogorišče dneva
in škrlat
pada
za neskončno obzorje
