TRIJE VEČERI IN ENO JUTRO, TRST

Vinko Bandelj (r. 1978)

TRIJE VEČERI IN ENO JUTRO

hodiš
po deževnih ulicah.
na tlaku se rišejo
rumene luže.
vonj po scanju
in mačkah
polni
bolna pljuča
starega mesta.
bežiš.
in jazbec za teboj.
hrope
stara ulica
dviga
k Sv. Justu.
med oglatimi vogali
trudnih stavb.
pota samote.
jazbec opreza
pod kamnitimi oboki vrat
in oken.
dežuje.

pravokotna križišča
novega mesta
in uvele vijolice
na njenem obrazu.
plavajo.
po visoki vodi
v kanalu
in prazni.
plavajo
potuhnjene zgodbe
iz kamnitih temeljev mesta.
čakajo.
potuhne se jazbec za teboj.
svetniki
zrejo
v nebo
na pročelju sv. Antona Novega.
črn in bel
jazbec na timpanonu.
slava bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem,
ki so blage volje.
jutri
bo nov dan.

nov dan
in nov večer.
mreže življenja
se prepletajo
v temi.
krog tebe.
ujele te bodo.
noč kliče.
ven
pod oblačno nebo
in zastrte zvezde.
jazbec
trka na vrata.
kdo si?
vinotok umira v listopad.
zunaj.
in listje gnije.

dobro jutro.
rožnato prstna zarja
pleše
nad zgodnjimi oceani.
jazbec spi,
le naj spi.

naj se predstava nadaljuje.

trije večeri in eno jutro.

TRST

nekega mrzlega oktobrskega večera ‘97
z openskega tramvaja

večerni
oktober
za steklom
(tema, burja in vonj po pečenih kostanjih)
spodaj
v lučeh in sencah
kot Betlehem
v tančici
nevidne skrivnosti

TRST

nekega soparnega avgustovskega popoldne ‘01
z openskega tramvaja

osipa
v pot
prašnih ulic
listje divjega kostanja
Cameraria ochridella

in zapahnjene vitrine,
ki molče
zrejo
v geometrijo
svetlobe in senc

TRST

nekega ledenega zimskega dne ‘01
ob mraku s ploščadi pred novo univerzo

ponižne bele lučke
med kockami
teme
v mestu

daleč
negibni kresovi na ladjah
prižigajo črno morje
in kažejo
smer
proti Ognjeni zemlji
na zahodu

TRST

nekega deževnega oktobrskega večera ‘02
s Sv. Justa

dež
riše
črte
v oranžni soj
brez topline

in spodaj
na oglih pravokotnih ulic
temne Nigerijke
na trudni preži

TRST

nekega prijetnega majskega večera ‘08
s ploščadi pred novo univerzo

iskrijo se oči
mračnega panterja
iz Jutrove dežele,
ki potuhnjen
na platnu večnosti
steza kremplje
po večeru

vijoličasti odtenki
z zamahi modre
pljuskajo
na oranžno pogorišče dneva
in škrlat
pada
za neskončno obzorje