Pod belim prahom atomske bombe
v nevidnem gobastem oblaku,
ko se zrak nadaljuje v naša ukrivljena telesa
in se naše misli nadaljujejo v upočasnjen korak,
spuščam lok hrbteničnega kanala
da bi pristala v odmevu.
Ljubezen, ti, ki me nosiš s skrčenim
telesom in me nato tako nenadno zaustavljaš
pred izginjajočimi besedami,
me včasih spominjaš na človeka, ki visi na nitki
in čigar telo
v medlosti odnaša.
PLEMENSKA LJUBEZEN
Še najbolj utelešen ples
je v resnici ščit samemu sebi
kadar na svojevrsten način izgovarja indijanske besede
in ves trepetajoč na pomolu
vleče drugo telo iz vode, že napol mrtvo.
Pred takšnim morjem se lahko vsak zgrudi
in konča med neštetimi plemenskimi jeziki – dehidriran
kot vroča sol, ki jo razkrivajo obredno,
v znak hrepenenja po ljubezni.
BITKA NA TLEH
Prenehal si biti pesnik. Poln groze si se poskušal
izkopati iz shizofrene noči
in z bolečino telesa pridobiti na svojo stran
njeno divjo žival,
tisto, ki sprva ni hotela s tabo deliti
svojih pesniških ostankov.
Potisnil si se pod njena vrteča kolesja
in jo držal za nadlahti. Tako je ostala zvezana
zakoreninjena ranjenost človeštva,
ko si vlekel za njene konce
in vanjo položil še nekaj svojih kapelj.
Vodene noči si obdržal na tleh, pod zrcalom ran
si oblizoval svoje krvaveče prste
in obležal pod stropom,
zrušen v začetek lastnega obupa.
Iz pesniškega prvenca »UMÓMO«
POD NEBOM GIBANJA
Pod belim prahom atomske bombe
v nevidnem gobastem oblaku,
ko se zrak nadaljuje v naša ukrivljena telesa
in se naše misli nadaljujejo v upočasnjen korak,
spuščam lok hrbteničnega kanala
da bi pristala v odmevu.
Ljubezen, ti, ki me nosiš s skrčenim
telesom in me nato tako nenadno zaustavljaš
pred izginjajočimi besedami,
me včasih spominjaš na človeka, ki visi na nitki
in čigar telo
v medlosti odnaša.
PLEMENSKA LJUBEZEN
Še najbolj utelešen ples
je v resnici ščit samemu sebi
kadar na svojevrsten način izgovarja indijanske besede
in ves trepetajoč na pomolu
vleče drugo telo iz vode, že napol mrtvo.
Pred takšnim morjem se lahko vsak zgrudi
in konča med neštetimi plemenskimi jeziki – dehidriran
kot vroča sol, ki jo razkrivajo obredno,
v znak hrepenenja po ljubezni.
BITKA NA TLEH
Prenehal si biti pesnik. Poln groze si se poskušal
izkopati iz shizofrene noči
in z bolečino telesa pridobiti na svojo stran
njeno divjo žival,
tisto, ki sprva ni hotela s tabo deliti
svojih pesniških ostankov.
Potisnil si se pod njena vrteča kolesja
in jo držal za nadlahti. Tako je ostala zvezana
zakoreninjena ranjenost človeštva,
ko si vlekel za njene konce
in vanjo položil še nekaj svojih kapelj.
Vodene noči si obdržal na tleh, pod zrcalom ran
si oblizoval svoje krvaveče prste
in obležal pod stropom,
zrušen v začetek lastnega obupa.
