Konec tihožitij – V Mariboru so izšle zbrane pesmi dvojezičnega slovenskega koroškega avtorja Janka Ferka
Pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba so pred kratkim v obsežni knjigi izšle pod naslovom Konec tihožitij zbrane pesmi , balade in cikli slovenskega koroškega dvojezičnega avtorja Janka Ferka.
V Podgradu na Klopinjskem jezeru leta 1958 rojeni Ferk je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik in pravni publicist v slovenskem in nemškem jeziku. Končal je Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu in študij prava na Dunaju. Za Mohorjevo založbo v Celovcu je dalj časa urejal posredniški zbirki, v katerih so izhajala slovenska literarna dela v prevodih v nemščino in v nemščini napisana dela v slovenskih prevodih. Ferk je sodnik na deželnem sodišču v Celovcu, poleg tega predava na celovški univerzi. Objavlja tudi strokovne razprave in raziskuje pravna obeležja v literaturi svetovno pomembnega avtorja Franza Kafke, ki je bil v poklicnem življenju prav tako jurist, kar pride na poseben način do izraza v njegovih romanih Proces in Grad in v številnih novelah in črticah. Ferk piše poleg tega eseje in knjižne recenzije za znani dunajski dnevnik Die Presse in za različne druge časopise in revije.
Ta koroški avtor sodi k drugi mlajši generaciji slovenskega koroškega literarnega vala, ki je z živahnim zagonom Florjana Lipuša, Gustava Januša, Karla Smolleja in Erika Prunča v koroški literarni reviji Mladje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prenovil do tedaj pretežno domačijsko in stereotipno obarvano koroško slovensko literaturo.
S Ferkom, Janijem Oswaldom, Majo Haderlap, Fabjanom Hafnerjem ali Kristijanom Močilnikom se nato dve desetletji zatem dogodi drugi prelom v povojni slovenski koroški literaturi. Nova mlajša generacija nastopi z novimi včasih radikalnimi in družbeno kritičnimi, drugič pa tudi bolj svetovljanskimi, eksperimentalnimi in manj narodno vezanimi tematikami.
Zdi se mi, da naslov najnovejše Ferkove pesniške knjige Konec tihožitij nakazuje prav ta drugi slovenski koroški literarni prelom. Ferk se s tem naslovom verjetno sooča s prvima pesniškima zbirkama, ki sta leta 1965 izšli pri reviji Mladje, s Tihožitji Erika Prunča in z Ujetim krikom Karla Smolleja, ki je po Ferkovem mnenju tudi močno pretkan s »tihožitstvom«.
Leta 1978 se komaj dvajsetletni Ferk prvič pojavi v javnosti z dvojezično slovensko – nemško zbirko pesmi in proze hladni ogenj – kühles feuer, ki ji leto zatem sledi še podobna zbirka samoumevnost nesmisla. Leta 1982 mu celovška Mohorjeva založba izda pesniško zbirko Smrt – Črni cikel, v naslednji pesniški zbirki Napisi na zid zemlje v skupni izdaji celovške Mohorjeve založbe in mariborske založbe Obzorja pa že zelo razpoznavno izoblikuje svoj pesniški profil.
V naslednjem času izide poleg slovenske pesniške knjige Sedim ob robu deževne kaplje še več njegovih zbirk tudi v prevodih v italijanščino , furlanščino, angleščino in hrvaščino. Poleg tega je Ferk avtor proznih del, ki jih piše predvsem v nemščini. Meni, da je lirično obarvana slovenščina predvsem jezik pesništva, bolj racionalna nemščina pa jezik proze. Njegov v nemščini napisani mladostni roman Der verurteilte Kläger (Obsojeni tožilec) je ob tem zanimiva naslonitev na literarna dela Franza Kafke. V nemščini sta v zadnjem času izšla antologijska izbora Ferkove lirike in proze.
Značilno za vse Ferkove pesniške zbirke je, da avtor v nje vključuje že objavljena in nato delno preoblikovana ali dopolnjena besedila. To tem bolj velja tudi za njegovo najnovejšo publikacijo Konec tihožitij. Naslov nakazuje konec idiličnega in ljubeznivega, čeprav ni mogoče reči, da je bil pri Prunču, Smolleju in drugih mladjevcih svet predstavljen le v leporečniški podobi.
Vsekakor je Ferk svoja besedila posejal s signalnimi besedami, pojmi in tematskimi sklopi smrt, strah, umreti, bolečina, črno in belo. V bistvu so to bivanjske, ontološke pesmi z rezko in provokantno izzivalno vsebino. Ferk v svoja besedila vgrajuje lastno vlogo pisatelja, ki pa je totalno ne odcepi od svoje poklicne vloge sodnika, saj moramo v obeh poklicih uporabljati jezik in mora tudi sodnik ali javni tožilec v svoji razsodbi napisati »zgodbo«, kot je povedal v nekem intervjuju.
Zdaj, v Koncu tihožitij, je Ferk svoje dosedanje pesmi ponovno preoblikoval in jih istočasno razvrstil v nove premene in preobrate. Tematika pridobi tako nove oblike in razsežnosti. Že v prvih pesmih se zvrstijo asociacije na nacistični terorizem v času druge svetovne vojne s preganjanjem drugega in drugačnega, na nezadostni položaj slovenske manjšine in na problematiko umorjenih otrok. Čuti se pesnikova močno prisotna navezanost na krščansko tradicijo in izročila, ki pa v različnih besedilih doživi jasna kritična obeležja in vidne presuke.
Ferk je vsestransko razgiban in odprt pesnik. Njegova literarna pozicija je zelo samosvoja, kritična in neodvisna. S svojim intelektualnim pristopom se bistveno loči od domačijskih in trivialnih oblik pesništva. Zanimajo ga najrazličnejši problemi, ki jih zelo hitro s kritičnim očesom zapazi na družbenem, kulturnem ali pa tudi zasebnem področju. Na zanimiv način, čeprav nekoliko razumsko zatišano, se predaja tudi ljubezenskim občutkom, kar odlično dokumentira v daljši pesmi Pomožni glagoli ljubezni. O prvi ljubezni piše v daljšem besedilu In naj je bil puh nad ustnicami, ki ga je pred leti oblikoval tudi v istoimenski prozi.
Med najlepšimi besedili so verzi, v katerih se spominja svojega starega očeta. V pesmi Spomin zapiše z grenkobo v srcu:
V sanjah sem videl polja njive ljudi travo žito … starega očeta pri košnji in staro mamo z malico in vrčem … // ko sem se zbudil sem šel na polje… med brazdami sem našel zarjavelo žlico in spomin na starega očeta …
V mnogih besedilih se pojavijo kulturološki motivi. V tekstu Pesnik in pisatelj je predstavljen Ivan Cankar v dunajskem predmestju Ottakring, v tekstu France pa kritično ironično Prešeren, ko avtor v Kranjski gori fotografira kip iz lesa zrezljanega velikega pesnika in ga nekdo vpraša, kdo je to. Seveda mu niso tuje tudi klasične antične teme, na primer zgodba o nesmrtni ljubezni Filemon in Baukis.
Vsa Ferkova besedila so kratka, lapidarna in vedno zapisana z malimi začetnicami brez ločil v stavkih, ki pa so bolj parole, kratki napisi na zid in se le redkokdaj razširijo v baladne razsežnosti.
Nova Ferkova knjiga obsega nad 90 pesniških besedil, ki so razvrščena v tri sklope z naslovi Pesmi in balade, Drobne pesmi in Cikli. Uvid v glavne značilnosti Ferkovega pesništva ponuja v preglednem spremnem eseju kot piko na i na koncu publikacije mariborski pisatelj Marjan Pungartnik.
Oceno so objavili na RAI – Radiotelevisione Italiana / Radio Trst A – Trieste A (slovenski programi) v oddaji »Kulturni dogodki«, 8. maja 2020 ob 18. uri, Zahvaljujemo se avtorju za možnost ponovne objave.
Konec tihožitij – V Mariboru so izšle zbrane pesmi dvojezičnega slovenskega koroškega avtorja Janka Ferka
Pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba so pred kratkim v obsežni knjigi izšle pod naslovom Konec tihožitij zbrane pesmi , balade in cikli slovenskega koroškega dvojezičnega avtorja Janka Ferka.
V Podgradu na Klopinjskem jezeru leta 1958 rojeni Ferk je pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik in pravni publicist v slovenskem in nemškem jeziku. Končal je Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu in študij prava na Dunaju. Za Mohorjevo založbo v Celovcu je dalj časa urejal posredniški zbirki, v katerih so izhajala slovenska literarna dela v prevodih v nemščino in v nemščini napisana dela v slovenskih prevodih. Ferk je sodnik na deželnem sodišču v Celovcu, poleg tega predava na celovški univerzi. Objavlja tudi strokovne razprave in raziskuje pravna obeležja v literaturi svetovno pomembnega avtorja Franza Kafke, ki je bil v poklicnem življenju prav tako jurist, kar pride na poseben način do izraza v njegovih romanih Proces in Grad in v številnih novelah in črticah. Ferk piše poleg tega eseje in knjižne recenzije za znani dunajski dnevnik Die Presse in za različne druge časopise in revije.
Ta koroški avtor sodi k drugi mlajši generaciji slovenskega koroškega literarnega vala, ki je z živahnim zagonom Florjana Lipuša, Gustava Januša, Karla Smolleja in Erika Prunča v koroški literarni reviji Mladje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prenovil do tedaj pretežno domačijsko in stereotipno obarvano koroško slovensko literaturo.
S Ferkom, Janijem Oswaldom, Majo Haderlap, Fabjanom Hafnerjem ali Kristijanom Močilnikom se nato dve desetletji zatem dogodi drugi prelom v povojni slovenski koroški literaturi. Nova mlajša generacija nastopi z novimi včasih radikalnimi in družbeno kritičnimi, drugič pa tudi bolj svetovljanskimi, eksperimentalnimi in manj narodno vezanimi tematikami.
Zdi se mi, da naslov najnovejše Ferkove pesniške knjige Konec tihožitij nakazuje prav ta drugi slovenski koroški literarni prelom. Ferk se s tem naslovom verjetno sooča s prvima pesniškima zbirkama, ki sta leta 1965 izšli pri reviji Mladje, s Tihožitji Erika Prunča in z Ujetim krikom Karla Smolleja, ki je po Ferkovem mnenju tudi močno pretkan s »tihožitstvom«.
Leta 1978 se komaj dvajsetletni Ferk prvič pojavi v javnosti z dvojezično slovensko – nemško zbirko pesmi in proze hladni ogenj – kühles feuer, ki ji leto zatem sledi še podobna zbirka samoumevnost nesmisla. Leta 1982 mu celovška Mohorjeva založba izda pesniško zbirko Smrt – Črni cikel, v naslednji pesniški zbirki Napisi na zid zemlje v skupni izdaji celovške Mohorjeve založbe in mariborske založbe Obzorja pa že zelo razpoznavno izoblikuje svoj pesniški profil.
V naslednjem času izide poleg slovenske pesniške knjige Sedim ob robu deževne kaplje še več njegovih zbirk tudi v prevodih v italijanščino , furlanščino, angleščino in hrvaščino. Poleg tega je Ferk avtor proznih del, ki jih piše predvsem v nemščini. Meni, da je lirično obarvana slovenščina predvsem jezik pesništva, bolj racionalna nemščina pa jezik proze. Njegov v nemščini napisani mladostni roman Der verurteilte Kläger (Obsojeni tožilec) je ob tem zanimiva naslonitev na literarna dela Franza Kafke. V nemščini sta v zadnjem času izšla antologijska izbora Ferkove lirike in proze.
Značilno za vse Ferkove pesniške zbirke je, da avtor v nje vključuje že objavljena in nato delno preoblikovana ali dopolnjena besedila. To tem bolj velja tudi za njegovo najnovejšo publikacijo Konec tihožitij. Naslov nakazuje konec idiličnega in ljubeznivega, čeprav ni mogoče reči, da je bil pri Prunču, Smolleju in drugih mladjevcih svet predstavljen le v leporečniški podobi.
Vsekakor je Ferk svoja besedila posejal s signalnimi besedami, pojmi in tematskimi sklopi smrt, strah, umreti, bolečina, črno in belo. V bistvu so to bivanjske, ontološke pesmi z rezko in provokantno izzivalno vsebino. Ferk v svoja besedila vgrajuje lastno vlogo pisatelja, ki pa je totalno ne odcepi od svoje poklicne vloge sodnika, saj moramo v obeh poklicih uporabljati jezik in mora tudi sodnik ali javni tožilec v svoji razsodbi napisati »zgodbo«, kot je povedal v nekem intervjuju.
Zdaj, v Koncu tihožitij, je Ferk svoje dosedanje pesmi ponovno preoblikoval in jih istočasno razvrstil v nove premene in preobrate. Tematika pridobi tako nove oblike in razsežnosti. Že v prvih pesmih se zvrstijo asociacije na nacistični terorizem v času druge svetovne vojne s preganjanjem drugega in drugačnega, na nezadostni položaj slovenske manjšine in na problematiko umorjenih otrok. Čuti se pesnikova močno prisotna navezanost na krščansko tradicijo in izročila, ki pa v različnih besedilih doživi jasna kritična obeležja in vidne presuke.
Ferk je vsestransko razgiban in odprt pesnik. Njegova literarna pozicija je zelo samosvoja, kritična in neodvisna. S svojim intelektualnim pristopom se bistveno loči od domačijskih in trivialnih oblik pesništva. Zanimajo ga najrazličnejši problemi, ki jih zelo hitro s kritičnim očesom zapazi na družbenem, kulturnem ali pa tudi zasebnem področju. Na zanimiv način, čeprav nekoliko razumsko zatišano, se predaja tudi ljubezenskim občutkom, kar odlično dokumentira v daljši pesmi Pomožni glagoli ljubezni. O prvi ljubezni piše v daljšem besedilu In naj je bil puh nad ustnicami, ki ga je pred leti oblikoval tudi v istoimenski prozi.
Med najlepšimi besedili so verzi, v katerih se spominja svojega starega očeta. V pesmi Spomin zapiše z grenkobo v srcu:
V sanjah sem videl polja njive ljudi travo žito … starega očeta pri košnji in staro mamo z malico in vrčem … // ko sem se zbudil sem šel na polje… med brazdami sem našel zarjavelo žlico in spomin na starega očeta …
V mnogih besedilih se pojavijo kulturološki motivi. V tekstu Pesnik in pisatelj je predstavljen Ivan Cankar v dunajskem predmestju Ottakring, v tekstu France pa kritično ironično Prešeren, ko avtor v Kranjski gori fotografira kip iz lesa zrezljanega velikega pesnika in ga nekdo vpraša, kdo je to. Seveda mu niso tuje tudi klasične antične teme, na primer zgodba o nesmrtni ljubezni Filemon in Baukis.
Vsa Ferkova besedila so kratka, lapidarna in vedno zapisana z malimi začetnicami brez ločil v stavkih, ki pa so bolj parole, kratki napisi na zid in se le redkokdaj razširijo v baladne razsežnosti.
Nova Ferkova knjiga obsega nad 90 pesniških besedil, ki so razvrščena v tri sklope z naslovi Pesmi in balade, Drobne pesmi in Cikli. Uvid v glavne značilnosti Ferkovega pesništva ponuja v preglednem spremnem eseju kot piko na i na koncu publikacije mariborski pisatelj Marjan Pungartnik.
Oceno so objavili na RAI – Radiotelevisione Italiana / Radio Trst A – Trieste A (slovenski programi) v oddaji »Kulturni dogodki«, 8. maja 2020 ob 18. uri, Zahvaljujemo se avtorju za možnost ponovne objave.
