ki lomi in ukrivlja neskončno dolgo pot domov.
se v jasen dan izleže kip. Neznane višine, širine, teže … Na otip je brezobličen in neznosno sam.
se nagiba v vodo, pod gladino hologram. Računalniški program išče izgubljeno kodo.
lebdi. Čeprav je že dolgo mogoča le ena sama poteza, to ni končnica, ampak otvoritev. Figure so ure. Čas je kri. Zareza je britev.
dekleta na zadnji strani časopisa, ki plesni v temi kesona, nenadoma spregovori.
zroče v beli list pogleda, berejo spomine bralca, kjer konča se abeceda.
ne izpustiti ali pozabiti, zbrano prebrati vse, kar se prebrati da. Potem se zbuditi in se po prstih odtihotapiti v neznano.
posledic ni mogoč, najmanjša slutnja je resnica, vsak premik premika svet. Neskončna moč dotika.
zabodena v nož. Na dlani žgoč sneženi mož. Znova zima brez snega.
je polno samega sebe. Žarki razpršijo les. Lubje zraka kljuva žolno v gostem gozdu brez dreves.
lepijo, režejo, šivajo zrak, nitke svetlobe so krhke in tanke, skozi okno sije mrak.
leže na stopalo. Kilometer teže, kilogram poti. Črta z asfalta drvi v nebo. Kar pada v oko, odpira padalo.
