Množica ljudi: Frane, Jože, Štefka, Cecilija, Lojzka, Stane
Punčka z rumenim dežnikom
Rdeči dežnik
Modri dežnik
Črni dežnik
Zeleni dežnik
Pisani dežnik
Slikar s senčnikom
I. PRIZOR
Množica ljudi se sprehaja z zaprtimi dežniki. Pogovarjajo se, da je strašna vročina in suša ter je potreben dež.
LOJZKA: Pozdravljena Cecilija! Kam pa hitiš?
CECILIJA: Dober dan! Nekam pozna sem danes, moram v trgovino, pa še rožice nisem zalila, saj vidiš kakšna suša je!
LOJZKA: Ja, ja, moj vrtiček se je že čisto posušil, pa ne vem ali naj zalijem ali bo kaj deževalo. Poglej, Štefka prihaja, počakaj malo, morda nam pove kaj novega.
OBE: Pozdravljena Štefka!
ŠTEFKA: Dober dan, ja kaj pa stojita na tej grozni vročini, saj vaju bo sonce opeklo.
CECILIJA: Saj,saj. Hitro pojdem domov zalivat vrt, da si mi vse ne posuši.
ŠTEFKA: Počakaj še malo, saj je za jutri napovedan dež.
LOJZKA: Poglej, kdo tam teče z odprtim dežnikom in straši!
CECILIJA: Joj, joj, ti otroci, kaj si še ne bodo izmislili.
ŠTEFKA: Pregnali nam bodo dež.
LOJZKA: Punčka, ustavi se malo.
CECILIJA: Zakaj pa imaš odprt dežnik, saj ne dežuje?
PUNČKA: Zato, da mi ni vroče.
ŠTEFKA: Kaj, da ti ni vroče!
PUNČKA: Drage gospe, še ve si odprite dežnike in se zavarujte pred soncem.
LOJZKA: Kaj takega, kaj se norčuješ iz nas?
CECILIJA: Saj nismo v mestu, mi smo doma na deželi, vsi bi se nam smejali!
PUNČKA: Poglejte, kako so vaši dežniki žalostni, ker so zaprti, pa tako lepe barve so, pa uporabni tudi. Sedaj ko ne dežuje jih pozabljamo kjer koli in ležijo osamljeni in pozabljeni.
ŠTEFKA: Pojdimo, drage moje! Otrok nima pameti. Kje pa imaš mamo, da ne pozabi nate.
PUNČKA: Doma. Dala mi je za sladoled in sem odprla svoj rumeni dežniček, da se moj sladoled ne stopi.
LOJZKA: Oh, ti otroci!
CECILIJA: Veš zakaj se reče dežniku dežnik? Zato ker ga uporabljamo, ko dežuje.
PUNČKA: Seveda, jaz imam rumeni dežnik, toda moj dežnik je lahko tudi senčnik.
ŠTEFKA: Pojdimo! S tem otrokom se ne da pogovarjati.
LOJZKA: Da odpremo dežnik, sedaj ko sije sonce?
CECILIJA: Grozno, kaj se tem otrokom podi po glavi.
ŠTEFKA: Pojdimo že!
II. PRIZOR
Ženske odidejo in nejevoljno mahajo z dežniki. Punčka obrne dežnik, tako, da se vidi lutka, ter z njim zapoje in zapleše.
Nato pride slikar z zaprtim senčnikom in paleto. Odpre senčnik in prične slikati.
PUNČKA(priskače do njega): Pozdravljeni! Vam pa ne bo vroče!
SLIKAR: Ne, potrebujem senco, da naslikam to čudovito sonce, barve bi se mi prehitro posušile.
Slikar se skrije za senčnik in slika. Rumeni dežnik pa se prične pogovarjati s senčnikom.
RUMENI DEŽNIK: O, pozdravljen senčnik, kako lep si.
SENČNIK: O, tudi ti rumenček si lep, kot kakšen metulj, poletavaš v tej vročini.
RUMENI DEŽNIK: Ti si tako mogočen, velik, s prelepimi naborki in tako veliko senco daješ, jaz pa senčim le punčko.
SENČNIK: Oh, kaj bi to. Poglej rumenko, jaz stojim samo tam, kamor me postavijo, ti pa hodiš po svetu in vidiš marsikatero zanimivost. Ti si sončnik.
RUMENI DEŽNIK: Kaj res? Joj, kako lepo ime si mi dal.
SENČNIK: Jaz sem velik in marsikaj vem, ti si sončnik in nosijo ga le mlade in lepe deklice, da se zavarujejo pred soncem, da zavarujejo pred soncem svoj lep obraz.
RUMENI DEŽNIK: Oh, ti si pa meni všeč, ker si tako dober do mene, ponavadi se z mano nihče noče pogovarjati, ker sem majhen in tako zelo rumen.
SENČNIK: Veš, poleti sem bil na morju in tam ob obali nas je bilo veliko. Takrat sem imel prijatelje in smo se pogovarjali. Tukaj pa sem sam in tako mi je dolgčas.
RUMENI DEŽNIK: Nič ne bodi žalosten vsak dan te obiščem, jaz sem srečnica, ker imam tako dobro lastnico, je živahna in vsak dan pojde z mano na sprehod. Adijo!
III. PRIZOR
Punčka gre naprej, pleše in poje.
Padati začne dež. Množica, ki se sprehaja začne odpirati dežnike. Glasba ponazarja dež.
JOŽE: No, končno dež. Saj se je že vse posušilo.
FRANE: Dobro, da pada, naj pada, naš studenec je že čisto presahnil, skoraj nič več vode ni v njem. Naj kar pada tri dni in tri noči.
STANE: Joj, dež, moja krma bo mokra, pa ta nesrečni dež, ni mogel počakati še vsaj dva dni.
ŠTEFKA: Dežek, dežek,dežek, zalivaj mi solatico.
CECILIJA: Zalivaj mi rožice!
LOJZKA: Zalivaj mi vrt!
FRANC: Končno dežuje! Hu, hu glejte kakšno neurje se pripravlja!
JOŽE: Fej, pa ta dež, čisto imam mokre čevlje, pa danes jih imam prvič.
STANE: Grozna mokrota, vse bo namočil.
ŠTEFKA: Tako, sedaj pa bo dovolj.
CECILIJA: Uničil bo moje rožice.
LOJZKA: In moj vrt bo na vodi in žabe se mi bodo zaredile.
ŽENSKE: Grozno, grozno!
MOŠKI: Dovolj dežja imamo, dovolj, naj že preneha!
FRANcE:Saj ne moremo delati!
STANE:Ja kaj pa bomo počeli?
JOŽE:Saj bomo morali ostati le v hiši!
FRANE:Delo nam bo zaostalo.
JOŽE:Le kdaj bomo vse postorili?
STANE:Uničilo nam bo vse poljske pridelke.
VSI:Nekaj bomo morali storiti!
FRANE:Naj že neha vse deževati!
JOŽE:Naj bo vročina.
STANE:Naj sije sonce.
IV. PRIZOR
Množica se obrne tako, da se dežniki lahko začnejo pogovarjati. Tiha glasba, pada dež.Dežniki se začno pogovarjati med sabo.
RDEČI DEŽNIK: Čudovit dan.
MODRI DEŽNIK: Lep moker dan.
PISANI DEŽNIK: Ste slišali ljudi?
ČRNI DEŽNIK: Da, da, najprej prosijo za dež, potem negodujejo.
RDEČI DEŽNIK: Nič na svetu jim ne odgovarja. (dežniki se začno smejati.)
ZELENI DEŽNIK: Končno so nas razprli.
PISANI DEŽNIK: Uf, prekrasen dan, počutim se tako lepo razpetega.
ČRNI DEŽNIK: Prekrasno moker dan, počutim se tako lepo mokrega.
RDEČI DEŽNIK: Vsi smo prekrasno mokri, po nas polzijo dežne kapljice.
MODRI DEŽNIK: Imenitno. Prav uživam, saj sem že nekaj tednov ležal zaprt.in tako je bilo vroče.
ZELENI DEŽNIK: Po meni se je nabralo že nekaj prahu, joj, kako me je žgečkal, sedaj pa je lepo, lepo opran sem.
MODRI DEŽNIK: Ne smejte se tako močno, vse dežne kapljice boste stresli.
ZELENI DEŽNIK: Vsi biserčki bodo popadali z nas.
PISANI DEŽNIK: Padaj, padaj dež.
ČRNI DEŽNIK: Posuj nas z biseri.
RDEČI DEŽNIK: Joj, kako krasen naliv.
MODRI DEŽNIK: Ljudje pa se samo zmrdujejo.
ZELENI DEŽNIK: Hočejo samo tisto česar nimajo.
PISANI DEŽNIK: Z ničemer niso zadovoljni. Ničesar se ne znajo veseliti.
ČRNI DEŽNIK: Ne znajo se veseliti, čudovitega dežja, tako kot mi.
RDEČI DEŽNIK: Poglejte punčko, kako uživa v lužah in kako lepo pleše.
MODRI DEŽNIK: Joj, kako lepe škornje ima in lep rumeni dežnik.
Punčka čofota po lužah, si prepeva, pleše in pride do dežnikov.
PUNČKA: Pozdravljeni, kako ste kaj?
ZELENI DEŽNIK: Prelep, čudovit dan je danes. Se strinjaš z nami?
PUNČKA: Seveda! Veselimo se, saj se odrasli ne znajo ničesar razveseliti.
PISANI DEŽNIK: Prav imaš, bodimo veseli.
PUNČKA: Odrasli se razveselijo morda le lepega, velikega, novega avtomobila ali kup denarja, za dežne kapljice pa prosijo, nato pa nergajo.
ČRNI DEŽNIK: Prav imaš.
RDEČI DEŽNIK: Zaplešimo!
Vsi skupaj zapojejo in zaplešejo.
Naj pada zdaj dež,
Nam v slovo,
Naj izjoče se nebo,
Ker preveč dežuje danes
in dežniki, dežniki zdaj mokri so.
KONEC
NASTOPAJO
Množica ljudi: Frane, Jože, Štefka, Cecilija, Lojzka, Stane
Punčka z rumenim dežnikom
Rdeči dežnik
Modri dežnik
Črni dežnik
Zeleni dežnik
Pisani dežnik
Slikar s senčnikom
I. PRIZOR
Množica ljudi se sprehaja z zaprtimi dežniki. Pogovarjajo se, da je strašna vročina in suša ter je potreben dež.
LOJZKA: Pozdravljena Cecilija! Kam pa hitiš?
CECILIJA: Dober dan! Nekam pozna sem danes, moram v trgovino, pa še rožice nisem zalila, saj vidiš kakšna suša je!
LOJZKA: Ja, ja, moj vrtiček se je že čisto posušil, pa ne vem ali naj zalijem ali bo kaj deževalo. Poglej, Štefka prihaja, počakaj malo, morda nam pove kaj novega.
OBE: Pozdravljena Štefka!
ŠTEFKA: Dober dan, ja kaj pa stojita na tej grozni vročini, saj vaju bo sonce opeklo.
CECILIJA: Saj,saj. Hitro pojdem domov zalivat vrt, da si mi vse ne posuši.
ŠTEFKA: Počakaj še malo, saj je za jutri napovedan dež.
LOJZKA: Poglej, kdo tam teče z odprtim dežnikom in straši!
CECILIJA: Joj, joj, ti otroci, kaj si še ne bodo izmislili.
ŠTEFKA: Pregnali nam bodo dež.
LOJZKA: Punčka, ustavi se malo.
CECILIJA: Zakaj pa imaš odprt dežnik, saj ne dežuje?
PUNČKA: Zato, da mi ni vroče.
ŠTEFKA: Kaj, da ti ni vroče!
PUNČKA: Drage gospe, še ve si odprite dežnike in se zavarujte pred soncem.
LOJZKA: Kaj takega, kaj se norčuješ iz nas?
CECILIJA: Saj nismo v mestu, mi smo doma na deželi, vsi bi se nam smejali!
PUNČKA: Poglejte, kako so vaši dežniki žalostni, ker so zaprti, pa tako lepe barve so, pa uporabni tudi. Sedaj ko ne dežuje jih pozabljamo kjer koli in ležijo osamljeni in pozabljeni.
ŠTEFKA: Pojdimo, drage moje! Otrok nima pameti. Kje pa imaš mamo, da ne pozabi nate.
PUNČKA: Doma. Dala mi je za sladoled in sem odprla svoj rumeni dežniček, da se moj sladoled ne stopi.
LOJZKA: Oh, ti otroci!
CECILIJA: Veš zakaj se reče dežniku dežnik? Zato ker ga uporabljamo, ko dežuje.
PUNČKA: Seveda, jaz imam rumeni dežnik, toda moj dežnik je lahko tudi senčnik.
ŠTEFKA: Pojdimo! S tem otrokom se ne da pogovarjati.
LOJZKA: Da odpremo dežnik, sedaj ko sije sonce?
CECILIJA: Grozno, kaj se tem otrokom podi po glavi.
ŠTEFKA: Pojdimo že!
II. PRIZOR
Ženske odidejo in nejevoljno mahajo z dežniki. Punčka obrne dežnik, tako, da se vidi lutka, ter z njim zapoje in zapleše.
Nato pride slikar z zaprtim senčnikom in paleto. Odpre senčnik in prične slikati.
PUNČKA(priskače do njega): Pozdravljeni! Vam pa ne bo vroče!
SLIKAR: Ne, potrebujem senco, da naslikam to čudovito sonce, barve bi se mi prehitro posušile.
Slikar se skrije za senčnik in slika. Rumeni dežnik pa se prične pogovarjati s senčnikom.
RUMENI DEŽNIK: O, pozdravljen senčnik, kako lep si.
SENČNIK: O, tudi ti rumenček si lep, kot kakšen metulj, poletavaš v tej vročini.
RUMENI DEŽNIK: Ti si tako mogočen, velik, s prelepimi naborki in tako veliko senco daješ, jaz pa senčim le punčko.
SENČNIK: Oh, kaj bi to. Poglej rumenko, jaz stojim samo tam, kamor me postavijo, ti pa hodiš po svetu in vidiš marsikatero zanimivost. Ti si sončnik.
RUMENI DEŽNIK: Kaj res? Joj, kako lepo ime si mi dal.
SENČNIK: Jaz sem velik in marsikaj vem, ti si sončnik in nosijo ga le mlade in lepe deklice, da se zavarujejo pred soncem, da zavarujejo pred soncem svoj lep obraz.
RUMENI DEŽNIK: Oh, ti si pa meni všeč, ker si tako dober do mene, ponavadi se z mano nihče noče pogovarjati, ker sem majhen in tako zelo rumen.
SENČNIK: Veš, poleti sem bil na morju in tam ob obali nas je bilo veliko. Takrat sem imel prijatelje in smo se pogovarjali. Tukaj pa sem sam in tako mi je dolgčas.
RUMENI DEŽNIK: Nič ne bodi žalosten vsak dan te obiščem, jaz sem srečnica, ker imam tako dobro lastnico, je živahna in vsak dan pojde z mano na sprehod. Adijo!
III. PRIZOR
Punčka gre naprej, pleše in poje.
Padati začne dež. Množica, ki se sprehaja začne odpirati dežnike. Glasba ponazarja dež.
JOŽE: No, končno dež. Saj se je že vse posušilo.
FRANE: Dobro, da pada, naj pada, naš studenec je že čisto presahnil, skoraj nič več vode ni v njem. Naj kar pada tri dni in tri noči.
STANE: Joj, dež, moja krma bo mokra, pa ta nesrečni dež, ni mogel počakati še vsaj dva dni.
ŠTEFKA: Dežek, dežek,dežek, zalivaj mi solatico.
CECILIJA: Zalivaj mi rožice!
LOJZKA: Zalivaj mi vrt!
FRANC: Končno dežuje! Hu, hu glejte kakšno neurje se pripravlja!
JOŽE: Fej, pa ta dež, čisto imam mokre čevlje, pa danes jih imam prvič.
STANE: Grozna mokrota, vse bo namočil.
ŠTEFKA: Tako, sedaj pa bo dovolj.
CECILIJA: Uničil bo moje rožice.
LOJZKA: In moj vrt bo na vodi in žabe se mi bodo zaredile.
ŽENSKE: Grozno, grozno!
MOŠKI: Dovolj dežja imamo, dovolj, naj že preneha!
FRANcE:Saj ne moremo delati!
STANE:Ja kaj pa bomo počeli?
JOŽE:Saj bomo morali ostati le v hiši!
FRANE:Delo nam bo zaostalo.
JOŽE:Le kdaj bomo vse postorili?
STANE:Uničilo nam bo vse poljske pridelke.
VSI:Nekaj bomo morali storiti!
FRANE:Naj že neha vse deževati!
JOŽE:Naj bo vročina.
STANE:Naj sije sonce.
IV. PRIZOR
Množica se obrne tako, da se dežniki lahko začnejo pogovarjati. Tiha glasba, pada dež.Dežniki se začno pogovarjati med sabo.
RDEČI DEŽNIK: Čudovit dan.
MODRI DEŽNIK: Lep moker dan.
PISANI DEŽNIK: Ste slišali ljudi?
ČRNI DEŽNIK: Da, da, najprej prosijo za dež, potem negodujejo.
RDEČI DEŽNIK: Nič na svetu jim ne odgovarja. (dežniki se začno smejati.)
ZELENI DEŽNIK: Končno so nas razprli.
PISANI DEŽNIK: Uf, prekrasen dan, počutim se tako lepo razpetega.
ČRNI DEŽNIK: Prekrasno moker dan, počutim se tako lepo mokrega.
RDEČI DEŽNIK: Vsi smo prekrasno mokri, po nas polzijo dežne kapljice.
MODRI DEŽNIK: Imenitno. Prav uživam, saj sem že nekaj tednov ležal zaprt.in tako je bilo vroče.
ZELENI DEŽNIK: Po meni se je nabralo že nekaj prahu, joj, kako me je žgečkal, sedaj pa je lepo, lepo opran sem.
MODRI DEŽNIK: Ne smejte se tako močno, vse dežne kapljice boste stresli.
ZELENI DEŽNIK: Vsi biserčki bodo popadali z nas.
PISANI DEŽNIK: Padaj, padaj dež.
ČRNI DEŽNIK: Posuj nas z biseri.
RDEČI DEŽNIK: Joj, kako krasen naliv.
MODRI DEŽNIK: Ljudje pa se samo zmrdujejo.
ZELENI DEŽNIK: Hočejo samo tisto česar nimajo.
PISANI DEŽNIK: Z ničemer niso zadovoljni. Ničesar se ne znajo veseliti.
ČRNI DEŽNIK: Ne znajo se veseliti, čudovitega dežja, tako kot mi.
RDEČI DEŽNIK: Poglejte punčko, kako uživa v lužah in kako lepo pleše.
MODRI DEŽNIK: Joj, kako lepe škornje ima in lep rumeni dežnik.
Punčka čofota po lužah, si prepeva, pleše in pride do dežnikov.
PUNČKA: Pozdravljeni, kako ste kaj?
ZELENI DEŽNIK: Prelep, čudovit dan je danes. Se strinjaš z nami?
PUNČKA: Seveda! Veselimo se, saj se odrasli ne znajo ničesar razveseliti.
PISANI DEŽNIK: Prav imaš, bodimo veseli.
PUNČKA: Odrasli se razveselijo morda le lepega, velikega, novega avtomobila ali kup denarja, za dežne kapljice pa prosijo, nato pa nergajo.
ČRNI DEŽNIK: Prav imaš.
RDEČI DEŽNIK: Zaplešimo!
Vsi skupaj zapojejo in zaplešejo.
Naj pada zdaj dež,
Nam v slovo,
Naj izjoče se nebo,
Ker preveč dežuje danes
in dežniki, dežniki zdaj mokri so.
