Ne skušaj me vleči nazaj.
Ljubimca se ne bosta nikoli vrnila.
Podrtiji sva, priznaj!
II.
dajem si baldrijan
na rane
ko pride moški mimo
in pove da je aprilski dan
sredi deževnih dni
postanem anahoret
III.
Vse, kar je bilo njegovega, sem sprejela.
V spanju sem si večkrat predstavljala, da še leži ob meni.
Zunaj ni več snega. Skopnel je s tankimi dežnimi kapljami.
V enem dnevu se je končala bitka z lastnim tepežem.
Lahko bi obdržala vsaj del njega.
( Utihni ti, ki v meni kolješ ljubezen)
IV.
Konec je vračanja abisalnih bolečin. Zatrem si lica in naročim vino.
Rdečega prosim, refošk.
V množičnih mislih z leve in desne, obsedim.
Razmršila sem si lase. In rekel je,da sva le prijatelja.
V teh nekaj letih sem prišla do dna. Načeta mučeniška podoba je zbledela,
kozarci so se spraznili. Za danes je dovolj vina.
V.
Hočem biti pozabljena kakor svež gnoj iz hleva,
ki je bil lani enkrat posipan po njivi.
Zatrdil mi je, da sem mu dokazala kako je ljubezen negativna.
Pogledam se v ogledalo. Pravzaprav sem že pozabljena.
Ni me. Ah, kako dolgo že ne.
RJAVEČI ODMEVI
začela sem apneti
bila sem edini
apologet lastne poezije
v čaši vina je bil skrit moj
talent ali božja kazen
in v prižgani čedri
fundament omame
na kozolcih sredi drameljskih njiv
sem sušila svoje solze
(mar kdo vidi posušeno slamo iz mojih oči)
predalčasti ljudje
postajajo škrbine
lastne utopljene usode
v njihovi zamejenosti
čutim odpor in krčenje
svobode
ko s skovikanjem sov
in kikirikanjem petelinov
presekam omejenost
ne potrebujem več premoga
na obrazu
KAMEN
cvetela sem kot cibora
deviantna kot sem le lahko
v sebi nosim takšen igo
ki se krogelno množi
ko se v maju združim
z luno v temi
obsenčene roke me lovijo
omislim si palisado
a me parke peljejo
v labirint
s skovirji na ramenih
skrušijo me v skulpturo
končno postanem kamen
OKNO
Mami je prišla z vrta S polno košaro solate,
In mi rekla, Da bo minilo.
Ko sem ležala na Travi pod orehom,
Sem vedela, da ni res.
Iz omare se je vsula potlačena
Poezija. Začetek kajenja in Odvisnost od
Refoška.
Prazna postelja z razbitimi kosi stekla.
Si moral uničiti edino okno v moji sobi?
KRAJŠE PESMI
I.
Ne skušaj me vleči nazaj.
Ljubimca se ne bosta nikoli vrnila.
Podrtiji sva, priznaj!
II.
dajem si baldrijan
na rane
ko pride moški mimo
in pove da je aprilski dan
sredi deževnih dni
postanem anahoret
III.
Vse, kar je bilo njegovega, sem sprejela.
V spanju sem si večkrat predstavljala, da še leži ob meni.
Zunaj ni več snega. Skopnel je s tankimi dežnimi kapljami.
V enem dnevu se je končala bitka z lastnim tepežem.
Lahko bi obdržala vsaj del njega.
( Utihni ti, ki v meni kolješ ljubezen)
IV.
Konec je vračanja abisalnih bolečin. Zatrem si lica in naročim vino.
Rdečega prosim, refošk.
V množičnih mislih z leve in desne, obsedim.
Razmršila sem si lase. In rekel je,da sva le prijatelja.
V teh nekaj letih sem prišla do dna. Načeta mučeniška podoba je zbledela,
kozarci so se spraznili. Za danes je dovolj vina.
V.
Hočem biti pozabljena kakor svež gnoj iz hleva,
ki je bil lani enkrat posipan po njivi.
Zatrdil mi je, da sem mu dokazala kako je ljubezen negativna.
Pogledam se v ogledalo. Pravzaprav sem že pozabljena.
Ni me. Ah, kako dolgo že ne.
RJAVEČI ODMEVI
začela sem apneti
bila sem edini
apologet lastne poezije
v čaši vina je bil skrit moj
talent ali božja kazen
in v prižgani čedri
fundament omame
na kozolcih sredi drameljskih njiv
sem sušila svoje solze
(mar kdo vidi posušeno slamo iz mojih oči)
predalčasti ljudje
postajajo škrbine
lastne utopljene usode
v njihovi zamejenosti
čutim odpor in krčenje
svobode
ko s skovikanjem sov
in kikirikanjem petelinov
presekam omejenost
ne potrebujem več premoga
na obrazu
KAMEN
cvetela sem kot cibora
deviantna kot sem le lahko
v sebi nosim takšen igo
ki se krogelno množi
ko se v maju združim
z luno v temi
obsenčene roke me lovijo
omislim si palisado
a me parke peljejo
v labirint
s skovirji na ramenih
skrušijo me v skulpturo
končno postanem kamen
OKNO
Mami je prišla z vrta S polno košaro solate,
In mi rekla, Da bo minilo.
Ko sem ležala na Travi pod orehom,
Sem vedela, da ni res.
Iz omare se je vsula potlačena
Poezija. Začetek kajenja in Odvisnost od
Refoška.
Prazna postelja z razbitimi kosi stekla.
Si moral uničiti edino okno v moji sobi?
