Drevo se je nagnilo nad vodo Tiho čisto tiho je zaplapolalo v vetru V ogledalu ni zagledalo sebe le mrtvo pozabljeno senco umazanega sveta
Zravnalo se je klonilo pod težo resnice Težko je biti priklenjen ujetnik nepozabljenih dni
Vse je tiho v temi tej vse nevidno v prah spremenjeno
Ne čutim zemlje pokrita sem z njo ne vidim luči svečka nad mano gori
Ne čutim bolečine mati jo nosi s seboj čutim le samoto ti ne veš za njo.
