Kaj si naredil, s cvetom rdečim, raztrgan – odlomljen, čepi na gredici.
Kaj si naredil, z srcem mojim, raztrgano - polomljeno, ne zmore ljubiti.
Kaj si naredil, s kapljo deževno razpršena – zmaličena, pušča za sabo sled.
Vihar, kaj si naredil?
Z vejami časa, še polziš vame, a zakrivaš si obraz, da ne vidim kaj čutiš - le slutim - veseliš se - moje ugrabitve.
Zlepljaš najine žile, da lahko plezaš vame, mi dih jemlješ, kot da slutil si, ne branim ti moje ugrabitve.
Mar čutiš - kar čutim, ko polziš vame, da v rdečini cvetenja, se utapljam, v prezgodnji smrti tvoje ugrabitve.
