LJUBI ME KOT RAZLITO ČRNILO

Tenka je črta,
tenak je glas,
tenka sem jaz
in moj bledi obraz,
tenka kot strok
nekoga,
ki je ob joj,
tenka kot tok
solza prek rok.

Naj svet nariše
mi uro iz sreče,
naj veter izbriše
mi pajčevino
iz duše,
naj dež mi izpere
tlako s telesa,
naj šopek mi vrže
bela nevesta.

Valovite sanje
in v šal
zavite misli,
zakajeno stanovanje
in noč,
ki sili skozi špranje,
in luč,
ki v razprostrto roko
sega v črno temo.

Bodi voda
za moj mlin,
bodi smeh
na mojih ustnih,
bodi kapljica dežja,
bodi kamen sreče
v moji roki,
bodi plamen
sred polen,
bodi moja
druga koža.

Potolažim se
s srcem iz lecta,
ljubezen ponuja
okovana ptičja peresa,
skozi šivanke uho
si napeljem
nit hrepenenja
in z njo izvezem
dotike vesolja.

Brezbarvni nasmeh
je razpraskal omet
moje biti,
v steklene posode
so legli metulji,
let je bil lep
in daleč obzorje,
vsak korak je odveč,
skovikajo sove.

Ljubi me,
kot bi ljubil
razlito črnilo,
v nizu spoznanj
ni nič popolno
in nič minljivo,
svoje okruške srca
vežem z lepilom
glasba igra,
mi čutnost zaziblje
duha v izobilje.

Po pisani preprogi
zakotalim svoje
zeleno veselje,
v trenutkih ljubezni
sreča vzcveti
kakor makovo polje,
z lasmi si zastrem
pogled na sence,
v noči je svet
bleščeč kakor sonce.