Tenka je črta,
tenak je glas,
tenka sem jaz
in moj bledi obraz,
tenka kot strok
nekoga,
ki je ob joj,
tenka kot tok
solza prek rok.
* * *
Naj svet nariše
mi uro iz sreče,
naj veter izbriše
mi pajčevino
iz duše,
naj dež mi izpere
tlako s telesa,
naj šopek mi vrže
bela nevesta.
* * *
Valovite sanje
in v šal
zavite misli,
zakajeno stanovanje
in noč,
ki sili skozi špranje,
in luč,
ki v razprostrto roko
sega v črno temo.
* * *
Bodi voda
za moj mlin,
bodi smeh
na mojih ustnih,
bodi kapljica dežja,
bodi kamen sreče
v moji roki,
bodi plamen
sred polen,
bodi moja
druga koža.
* * *
Potolažim se
s srcem iz lecta,
ljubezen ponuja
okovana ptičja peresa,
skozi šivanke uho
si napeljem
nit hrepenenja
in z njo izvezem
dotike vesolja.
* * *
Brezbarvni nasmeh
je razpraskal omet
moje biti,
v steklene posode
so legli metulji,
let je bil lep
in daleč obzorje,
vsak korak je odveč,
skovikajo sove.
* * *
Ljubi me,
kot bi ljubil
razlito črnilo,
v nizu spoznanj
ni nič popolno
in nič minljivo,
svoje okruške srca
vežem z lepilom
glasba igra,
mi čutnost zaziblje
duha v izobilje.
* * *
Po pisani preprogi
zakotalim svoje
zeleno veselje,
v trenutkih ljubezni
sreča vzcveti
kakor makovo polje,
z lasmi si zastrem
pogled na sence,
v noči je svet
bleščeč kakor sonce.
* * *
Tenka je črta,
tenak je glas,
tenka sem jaz
in moj bledi obraz,
tenka kot strok
nekoga,
ki je ob joj,
tenka kot tok
solza prek rok.
* * *
Naj svet nariše
mi uro iz sreče,
naj veter izbriše
mi pajčevino
iz duše,
naj dež mi izpere
tlako s telesa,
naj šopek mi vrže
bela nevesta.
* * *
Valovite sanje
in v šal
zavite misli,
zakajeno stanovanje
in noč,
ki sili skozi špranje,
in luč,
ki v razprostrto roko
sega v črno temo.
* * *
Bodi voda
za moj mlin,
bodi smeh
na mojih ustnih,
bodi kapljica dežja,
bodi kamen sreče
v moji roki,
bodi plamen
sred polen,
bodi moja
druga koža.
* * *
Potolažim se
s srcem iz lecta,
ljubezen ponuja
okovana ptičja peresa,
skozi šivanke uho
si napeljem
nit hrepenenja
in z njo izvezem
dotike vesolja.
* * *
Brezbarvni nasmeh
je razpraskal omet
moje biti,
v steklene posode
so legli metulji,
let je bil lep
in daleč obzorje,
vsak korak je odveč,
skovikajo sove.
* * *
Ljubi me,
kot bi ljubil
razlito črnilo,
v nizu spoznanj
ni nič popolno
in nič minljivo,
svoje okruške srca
vežem z lepilom
glasba igra,
mi čutnost zaziblje
duha v izobilje.
* * *
Po pisani preprogi
zakotalim svoje
zeleno veselje,
v trenutkih ljubezni
sreča vzcveti
kakor makovo polje,
z lasmi si zastrem
pogled na sence,
v noči je svet
bleščeč kakor sonce.
