KAKO JE ŠEL SV. MATIJA PREBIJATI LED ALI TUDI SVETNIKI SE MODERNIZIRAJO
Sv. Matija se navsezgodaj zbudi, se skulira in se pripravi na izlet na Zemljo, saj je danes njegov delovni dan (na god sv. Matije), ko mora, po stari ljudski šegi, razbiti led. Pred odhodom iz svoje nebeške hiške, se še enkrat prepriča, če je vzel vse potrebno za na dolgo pot.
»Sandali … mhm … palica … mhm … denar … ja, ja … bisaga … mhm …« si mrmra in nenadoma vzklikne »Rokavice in šal!«
Hitro steče noter in jih poišče.
Sobarica ga jezno ozmerja:
»Falot! Ravno sem pomila po tleh, ti pa kar v sandalih po hiši! Falot!«
»Oprosti, saj bom hitro…« se opravičuje Matija.
»Ja, ja, hitro! Vse boš posvinjal… No, glej… Stopinje se že poznajo. Ah… In nikarte ne razmetuj vse, kdo bo pa pospravil?!«
»Z Bogom!« še odzdravi Matija in zaloputne vrata za seboj.
»Tepec!« si zamrmra sobarica.
Vrata se zopet odprejo. »…in ne pozabi zakleniti za sabo,« še pohiti reči Matija in izgine.
Na mestni postaji Heaven Cityja, čaka na avtobus, ki ga bo odpeljal na letališče Heaventhrow. Mine pet minut in mimo se pripelje avtobus, na katerem piše Sv. Krištof Tours. Matija vstopi in za volanom ga pozdravi njegov znanec in lastnik firme Sv. Krištof.
»Kako kaj, Matija?«
»Bo. Na Zemljo grem…Se pravi…najprej na Heaventhrow.«
»Oho, saj res. Danes je tvoj delovni dan.«
»Tako tako, moram pospraviti, kar je od zime ostalo.«
»Seveda. Eno do Heaventhrowa torej?«
»Da. Hvala.«
In odpelje se proti Heaventhrowu. Tam izstopi in gre kupit karto za avion. Izve, da odpelje čez 10 minut.
»Super! Še na WC skočim, potem pa se vkrcam.« »Pa pazite na prtljago,« reče prodajalka kart, »namreč zadnjič smo opazili nekoga, za katerega se ve, da je k nam prišel med ropom banke. Sicer ne vem, kako je prišel, ampak očitno ga je naš Predsednik, spustil.«
»Daj ga lomit!« je bil začuden Matija, »res?!«
»Da,« je rekla prodajalka »saj veste pa, da ko g. Predsednik nekaj odloči, da tako mora biti, pa še kakor odloči, vedno je tako najbolj pravilno.«
»Mhm,« je zamrmral Matija in pograbil bisago ter odšel na WC ter se nato vkrcal na letalo.
»Dober dan,« ga pozdravi steverdesa.
»Dober dan,« odvrne Matija »hm…nekam znani se mi zdite.«
»Boste kaj spili? Pojedli? Oreščke mogoče?«
»Ne, ne. Se bojim, da bi mi bilo slabo. Alkohola pa ne pijem, razen kakšno vino občasno v posebnih priložnostih. To pa ni ena takih.« se je nasmehnil Matija.
»Aha! Spomnil sem se od kje vas poznam. Lani ste prišli k nam iz ‘čakalnice’. Vi ste ena od stevardes, ki je bila v tistem znamenitem letu na Korziko,« je bil navdušen Matija.
»Da, res je,« je rekla stevardesa »bilo je grozno.«
»Grozno? Pri nas ste prave zvezde. No…čeprav niste vsi prišli k nam,« je bolj potiho zaključil Matija. »Pripnite se,« je rekla stevardesa »vzleteli bomo. Vam res nič ne prinesem? Let bo dolg.«
»Hvala,« se je zahvalil Matija, se pripel in se zleknil v udoben sedež letala firme Angel Airways.
Let je bil zares dolg. Matija je pogledal nekaj filmov, kot so Kristusov pasjon, Mojzesa, Ben Hurja ipd. Po dolgih nebeških urah, so prispeli na Zemljo. Matija je izstopil.
»Na svidenje,« je pomahal stevardesi.
»Z Bogom,« mu je odvrnila stevardesa.
»Simpatična gospodična,« si je mislil Matija »če bi še stanovala na Zemlji, bi sigurno z lahkoto dobila katerega koli moškega in si z njim ustvarila družino, tako pa po naših zakonih, ni ženitve in ne možitve. Pa smo vseeno vsi srečni in zadovoljni, saj nas g. Predsednik zalaga z obilo dobrotami in vsega dobrega, po čemer hrepeni človekovo srce, kar vsekakor kaže, da nas mora g. Predsednik imeti nadvse rad, saj kakor mi je bilo povedano še za časa Zemlje, ko sem tam živel sam, je žrtvoval celo svojega lastnega Sina, da nam sedaj lahko nudi vse te ugodnosti.« Nasmehnil se je in odkorakal v svet pred seboj.
Iskal je in iskal, da bi lahko opravil svoje delo, a kjer koli je vprašal, vsi so skomigovali z rameni, češ, da je slaba zima in da ni pravega mraza, ki bi pripomogel k temu, da bi padla obilica padavin in da bi bila zmrzal.
Sv. Matija je obupoval.
»Le kaj si bo mislil g. Predsednik, če ne opravim svojega dela…« je hlipal. Končno je tako obupal, da je sedel sredi mesta na rob pločnika in bridko zajokal.
Mimoidoči so ga čudno gledali, mislili so namreč, da je klošar, ker roko na srce, je izgledal ravno nekaj takega. Nekateri so mu v naročje metali denar, a Matija je za vsakim vstal in mu vrnil ter hlipajoče dejal vsakemu:
»Ne potrebujem denarja, a vseeno hvala in Bog poplačaj vašo darežljivost.«
Ko je tako sedel na hladnem betonu, je k njemu pristopil nek močno vinjen klošar, ki je komaj stal. Matija ga sprva niti ni opazil. Ko je klošar sedel poleg njega, je Matija zaznal vonj po alkoholu in se zdramil iz svojega bednega stanja, ter pogledal klošarja.
Bil je zanemarjen, daljših mastnih in razmršenih temnih las, zgubanega, z brado, ki je morala biti stara že kar nekaj let, poraščenega obraza, brez zob. Imel je predirljive modre oči, ki pa so spričo opitosti vanj bolščale že kar stekleno. Matija ga je gledal. Stari klošar se mu je nasmehnil, dvignil steklenico vina, kot da bi hotel nazdraviti in mu dahnil v obraz:
»P…p…pozdraulen, kulega…hik, kuga pa ti k…k…tlela…hik?«
Matija je zaradi smradu po alkoholu, ki mu je silil direktno v nos, postal kar malo omotičen.
»Pozdravljeni, dobri gospod,« mu je dejal, ko se je privadil na smrad.
»Iščem led.«
Klošar ga je nemo gledal.
»Ali morda veste, kje bi dobil led?« je nadaljeval Matija.
Klošar se je nasmehnil, se obrnil proč in zamrmral pri sebi:
»Bemti hudiča…hik…t…t…tale tlela…hik…je pa pumoje…hik…m…m…mal mem.«
»Kako prosim?« je rekel Matija.
»Nč…nč…Ammmm…ahm…hik…kulega…« ga je potrepljal po rami »…kuga s pa ti p…p…piu…hik?«
»Nič,« je rekel Matija »ko sem na Zemlji, ne rabim pijače in hrane.«
Klošar se je presrašil: »Bemo mast! Marsovc!« je zakričal, in bil bi pobegnil, pa se je pri pobiranju zvrnil po tleh in razbil steklenico z vinom.
»Auuuu … hik …« je zakričal.
»Oh, pijandura štorasta,« je rekel Matija, vstal ter mu pomagal. Opazil je, da se je starec porezal z glaževnami, ki so nastale iz steklenice, ki se je razbila.
Klošar je bil prestrašen, saj je bil prepričan, da je Matija marsovec.
»M…m…marsovc…« je ponavljal.
»Pomirite se ata, nič vam ne bom storil. In naj vam povem, nisem noben marsovec. Matija mi je ime,« je prijazno miril klošarja.
Ko je klošar videl, da mu Matija res nič žalega noče in ko je videl, da res ni kakšne marsovske oblike, se je pomiril.
»Mila zima je, so mi rekli. Ali morda veste, kje bi našel kakšen led?« je vprašal Matija klošarja.
»Tlela…hik…ga ni nker,« je odgovoril klošar.
»Oh…« je tarnajoče zavzdihnil Matija.
»Uhka pa drgač nardiš…hik…« je rekel klošar.
»Poslušam,« je navdušeno skoraj pristrigel Matija z ušesi.
»G…g….hik…Pejt u Big…B….B…Bang hik…«
»Veliki pok?! Tam ni nič!« je skoraj histerično odvrnil Matija, ker je mislil, da ga starec zafrkava.
»Kašn…hik…pok, bumbar…š…š…štacuna Big Ban…hik…g,« je odvrnil klošar.
»Kje pa je? Kaj pa naj tam?« je jel spraševati Matija.
»Dve ulce naprej…hik…l…l…l…ledomate majo…hik.«
Matiju so se zaiskrile oči in nasmeh mu je prišel na lica.
»Hvala ti, dobri mož! Hvala! Bog ti bo poplačal dobroto!« je zaklical in stekel dve ulici naprej kjer je že zagledal trgovino Big Bang.
Starec, ki niti dojel še ni, da Matija ni več, je še dejal:
»Ja, ja…Bog…hik…Aaadijooo,« in omedlel.
Matija je stopil v trgovino in od prvega prodajalca ter ga vprašal po ledomatu.
»Da, imamo cel kup tega. Priporočam HYUNDAI, Ledomat, IM900T.«
»Vzamem celo zalogo,« je hitro rekel Matija.
»O… ok,« je bil začuden prodajalec.
Tako sta opravila posel in Matija je naročil, naj mu kar pripeljejo vse ledomate na bližnji hrib. Zgodilo se je tako in Matija je zagnal vse ledomate hkrati, da je po celem mestu pojenala električna energija. Ledomati so delovali s polno paro in zaledeneli cel hrib in poleg tega še dve mesti, ki sta ležali pod hribom. Ko je bilo vse ledeno, je Matija vzel svojo palico, jo visoko dvignil, pomolil k Bogu in zapičil spodnji konec palice v led pod seboj. Nastala je razpokica, ki se je naglo razširila vzdolž celotne ledene površine, dokler se ta ni dokončno zlomila. Izpod ledu so skozi razpoko pokukale prve pomladanske rožice in posijalo je sonce, ki ga kljub mili zimi ni bilo v izobilju.
Narava se je začela prebujati in Sv Matija si je rekel:
»Res so dobri ti Hyundai ledomati. Tako, svoje sem opravil in sedaj lahko grem. Pripravil sem za Pankracija, Bonifacija in Servacija, ki pridejo čez slabe tri mesece za menoj.« In vzel je bisago in odšel proti letališču.
KAKO JE ŠEL SV. MATIJA PREBIJATI LED ALI TUDI SVETNIKI SE MODERNIZIRAJO
Sv. Matija se navsezgodaj zbudi, se skulira in se pripravi na izlet na Zemljo, saj je danes njegov delovni dan (na god sv. Matije), ko mora, po stari ljudski šegi, razbiti led. Pred odhodom iz svoje nebeške hiške, se še enkrat prepriča, če je vzel vse potrebno za na dolgo pot.
»Sandali … mhm … palica … mhm … denar … ja, ja … bisaga … mhm …« si mrmra in nenadoma vzklikne »Rokavice in šal!«
Hitro steče noter in jih poišče.
Sobarica ga jezno ozmerja:
»Falot! Ravno sem pomila po tleh, ti pa kar v sandalih po hiši! Falot!«
»Oprosti, saj bom hitro…« se opravičuje Matija.
»Ja, ja, hitro! Vse boš posvinjal… No, glej… Stopinje se že poznajo. Ah… In nikarte ne razmetuj vse, kdo bo pa pospravil?!«
»Z Bogom!« še odzdravi Matija in zaloputne vrata za seboj.
»Tepec!« si zamrmra sobarica.
Vrata se zopet odprejo. »…in ne pozabi zakleniti za sabo,« še pohiti reči Matija in izgine.
Na mestni postaji Heaven Cityja, čaka na avtobus, ki ga bo odpeljal na letališče Heaventhrow. Mine pet minut in mimo se pripelje avtobus, na katerem piše Sv. Krištof Tours. Matija vstopi in za volanom ga pozdravi njegov znanec in lastnik firme Sv. Krištof.
»Kako kaj, Matija?«
»Bo. Na Zemljo grem…Se pravi…najprej na Heaventhrow.«
»Oho, saj res. Danes je tvoj delovni dan.«
»Tako tako, moram pospraviti, kar je od zime ostalo.«
»Seveda. Eno do Heaventhrowa torej?«
»Da. Hvala.«
In odpelje se proti Heaventhrowu. Tam izstopi in gre kupit karto za avion. Izve, da odpelje čez 10 minut.
»Super! Še na WC skočim, potem pa se vkrcam.« »Pa pazite na prtljago,« reče prodajalka kart, »namreč zadnjič smo opazili nekoga, za katerega se ve, da je k nam prišel med ropom banke. Sicer ne vem, kako je prišel, ampak očitno ga je naš Predsednik, spustil.«
»Daj ga lomit!« je bil začuden Matija, »res?!«
»Da,« je rekla prodajalka »saj veste pa, da ko g. Predsednik nekaj odloči, da tako mora biti, pa še kakor odloči, vedno je tako najbolj pravilno.«
»Mhm,« je zamrmral Matija in pograbil bisago ter odšel na WC ter se nato vkrcal na letalo.
»Dober dan,« ga pozdravi steverdesa.
»Dober dan,« odvrne Matija »hm…nekam znani se mi zdite.«
»Boste kaj spili? Pojedli? Oreščke mogoče?«
»Ne, ne. Se bojim, da bi mi bilo slabo. Alkohola pa ne pijem, razen kakšno vino občasno v posebnih priložnostih. To pa ni ena takih.« se je nasmehnil Matija.
»Aha! Spomnil sem se od kje vas poznam. Lani ste prišli k nam iz ‘čakalnice’. Vi ste ena od stevardes, ki je bila v tistem znamenitem letu na Korziko,« je bil navdušen Matija.
»Da, res je,« je rekla stevardesa »bilo je grozno.«
»Grozno? Pri nas ste prave zvezde. No…čeprav niste vsi prišli k nam,« je bolj potiho zaključil Matija. »Pripnite se,« je rekla stevardesa »vzleteli bomo. Vam res nič ne prinesem? Let bo dolg.«
»Hvala,« se je zahvalil Matija, se pripel in se zleknil v udoben sedež letala firme Angel Airways.
Let je bil zares dolg. Matija je pogledal nekaj filmov, kot so Kristusov pasjon, Mojzesa, Ben Hurja ipd. Po dolgih nebeških urah, so prispeli na Zemljo. Matija je izstopil.
»Na svidenje,« je pomahal stevardesi.
»Z Bogom,« mu je odvrnila stevardesa.
»Simpatična gospodična,« si je mislil Matija »če bi še stanovala na Zemlji, bi sigurno z lahkoto dobila katerega koli moškega in si z njim ustvarila družino, tako pa po naših zakonih, ni ženitve in ne možitve. Pa smo vseeno vsi srečni in zadovoljni, saj nas g. Predsednik zalaga z obilo dobrotami in vsega dobrega, po čemer hrepeni človekovo srce, kar vsekakor kaže, da nas mora g. Predsednik imeti nadvse rad, saj kakor mi je bilo povedano še za časa Zemlje, ko sem tam živel sam, je žrtvoval celo svojega lastnega Sina, da nam sedaj lahko nudi vse te ugodnosti.« Nasmehnil se je in odkorakal v svet pred seboj.
Iskal je in iskal, da bi lahko opravil svoje delo, a kjer koli je vprašal, vsi so skomigovali z rameni, češ, da je slaba zima in da ni pravega mraza, ki bi pripomogel k temu, da bi padla obilica padavin in da bi bila zmrzal.
Sv. Matija je obupoval.
»Le kaj si bo mislil g. Predsednik, če ne opravim svojega dela…« je hlipal. Končno je tako obupal, da je sedel sredi mesta na rob pločnika in bridko zajokal.
Mimoidoči so ga čudno gledali, mislili so namreč, da je klošar, ker roko na srce, je izgledal ravno nekaj takega. Nekateri so mu v naročje metali denar, a Matija je za vsakim vstal in mu vrnil ter hlipajoče dejal vsakemu:
»Ne potrebujem denarja, a vseeno hvala in Bog poplačaj vašo darežljivost.«
Ko je tako sedel na hladnem betonu, je k njemu pristopil nek močno vinjen klošar, ki je komaj stal. Matija ga sprva niti ni opazil. Ko je klošar sedel poleg njega, je Matija zaznal vonj po alkoholu in se zdramil iz svojega bednega stanja, ter pogledal klošarja.
Bil je zanemarjen, daljših mastnih in razmršenih temnih las, zgubanega, z brado, ki je morala biti stara že kar nekaj let, poraščenega obraza, brez zob. Imel je predirljive modre oči, ki pa so spričo opitosti vanj bolščale že kar stekleno. Matija ga je gledal. Stari klošar se mu je nasmehnil, dvignil steklenico vina, kot da bi hotel nazdraviti in mu dahnil v obraz:
»P…p…pozdraulen, kulega…hik, kuga pa ti k…k…tlela…hik?«
Matija je zaradi smradu po alkoholu, ki mu je silil direktno v nos, postal kar malo omotičen.
»Pozdravljeni, dobri gospod,« mu je dejal, ko se je privadil na smrad.
»Iščem led.«
Klošar ga je nemo gledal.
»Ali morda veste, kje bi dobil led?« je nadaljeval Matija.
Klošar se je nasmehnil, se obrnil proč in zamrmral pri sebi:
»Bemti hudiča…hik…t…t…tale tlela…hik…je pa pumoje…hik…m…m…mal mem.«
»Kako prosim?« je rekel Matija.
»Nč…nč…Ammmm…ahm…hik…kulega…« ga je potrepljal po rami »…kuga s pa ti p…p…piu…hik?«
»Nič,« je rekel Matija »ko sem na Zemlji, ne rabim pijače in hrane.«
Klošar se je presrašil: »Bemo mast! Marsovc!« je zakričal, in bil bi pobegnil, pa se je pri pobiranju zvrnil po tleh in razbil steklenico z vinom.
»Auuuu … hik …« je zakričal.
»Oh, pijandura štorasta,« je rekel Matija, vstal ter mu pomagal. Opazil je, da se je starec porezal z glaževnami, ki so nastale iz steklenice, ki se je razbila.
Klošar je bil prestrašen, saj je bil prepričan, da je Matija marsovec.
»M…m…marsovc…« je ponavljal.
»Pomirite se ata, nič vam ne bom storil. In naj vam povem, nisem noben marsovec. Matija mi je ime,« je prijazno miril klošarja.
Ko je klošar videl, da mu Matija res nič žalega noče in ko je videl, da res ni kakšne marsovske oblike, se je pomiril.
»Mila zima je, so mi rekli. Ali morda veste, kje bi našel kakšen led?« je vprašal Matija klošarja.
»Tlela…hik…ga ni nker,« je odgovoril klošar.
»Oh…« je tarnajoče zavzdihnil Matija.
»Uhka pa drgač nardiš…hik…« je rekel klošar.
»Poslušam,« je navdušeno skoraj pristrigel Matija z ušesi.
»G…g….hik…Pejt u Big…B….B…Bang hik…«
»Veliki pok?! Tam ni nič!« je skoraj histerično odvrnil Matija, ker je mislil, da ga starec zafrkava.
»Kašn…hik…pok, bumbar…š…š…štacuna Big Ban…hik…g,« je odvrnil klošar.
»Kje pa je? Kaj pa naj tam?« je jel spraševati Matija.
»Dve ulce naprej…hik…l…l…l…ledomate majo…hik.«
Matiju so se zaiskrile oči in nasmeh mu je prišel na lica.
»Hvala ti, dobri mož! Hvala! Bog ti bo poplačal dobroto!« je zaklical in stekel dve ulici naprej kjer je že zagledal trgovino Big Bang.
Starec, ki niti dojel še ni, da Matija ni več, je še dejal:
»Ja, ja…Bog…hik…Aaadijooo,« in omedlel.
Matija je stopil v trgovino in od prvega prodajalca ter ga vprašal po ledomatu.
»Da, imamo cel kup tega. Priporočam HYUNDAI, Ledomat, IM900T.«
»Vzamem celo zalogo,« je hitro rekel Matija.
»O… ok,« je bil začuden prodajalec.
Tako sta opravila posel in Matija je naročil, naj mu kar pripeljejo vse ledomate na bližnji hrib. Zgodilo se je tako in Matija je zagnal vse ledomate hkrati, da je po celem mestu pojenala električna energija. Ledomati so delovali s polno paro in zaledeneli cel hrib in poleg tega še dve mesti, ki sta ležali pod hribom. Ko je bilo vse ledeno, je Matija vzel svojo palico, jo visoko dvignil, pomolil k Bogu in zapičil spodnji konec palice v led pod seboj. Nastala je razpokica, ki se je naglo razširila vzdolž celotne ledene površine, dokler se ta ni dokončno zlomila. Izpod ledu so skozi razpoko pokukale prve pomladanske rožice in posijalo je sonce, ki ga kljub mili zimi ni bilo v izobilju.
Narava se je začela prebujati in Sv Matija si je rekel:
»Res so dobri ti Hyundai ledomati. Tako, svoje sem opravil in sedaj lahko grem. Pripravil sem za Pankracija, Bonifacija in Servacija, ki pridejo čez slabe tri mesece za menoj.« In vzel je bisago in odšel proti letališču.
