krvava zarja, rdeč škrlatni sij
razjeda mir, naznanja da vihar je v zraku
na skali grad, v kaminu ogenj tli
je meč hladan, a misel tava kot v blodnjaku
čez tri gore čez tri vode tam čez
v stolp ujeta žalostno skušnjava ždi
jo ljubosumno čuva mladi knez
odkar za njo ve, v žilah vre mu plava kri
samo še hip počakajte, madam
da si opašem meč in sulico iskrivo
da konja vranega si osedlam
in uzde mu napnem čez gosto črno grivo
odel oproda bi mu rad oklep
da skrije vase vse, kar mehko je, ranljivo
o, strahopetec bedni, mar si slep
da za železo skrival bi srce željivo
pozabil li zakleniti je pas
morda, gospod, ko drevi je odšel od doma
le urno, urno vranec v divji kas
ne boj nebes se bliska, ne nevihte groma
noč temna je, saj mesec je še mlad
razum ne ve več, kod žival naj dirja
čez divji drn opoja in naslad
železna pest ga komaj brzda in umirja
konj dirja, peni se, iskre se tla
v galop! zdaj gre za mojo moškost, čast in slavo
utrgal cvet bom, potešil vsa sla
čeprav na koncu plačati bi moral z glavo
v objemu napojila svojo strast
oba sta tisto noč, tako so modrovali
mu precej je gospod nastavil past
in rabelj odrobil mu glavo - so še dodali
STARI ŠINJEL
bil je soldat
upadla so mu lica
mu smrt zarezala je gube do kosti
bil je še mlad
a ni se branil klica
za domovino šel je v boj poln iluzij
jekleni stas
ponosnega junaka
se je upognil pod bremenom lastnih zmag
bežeči čas
postaral je vojaka
in kakor da po dušo mu prišel je vrag
preživel edini z njegove je čete
le njega zgrešil je sovražnikov strel
odložil orožje je in epolete
obdržal samo je svoj stari šinjel
njegovi soborci že zdavnaj so mrtvi
kot živi pomnik on njih nemi je sel
dočakal je spravo ob njihovi žrtvi
osamljen in star - on in njegov šinjel
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
kot strah stoji
podoba od mrliča
v podhodu pod peronom mnogo gre ljudi
predse strmi
na tlaku lesk beliča
v sanjah strasten dolg požirek obudi
morda nocoj
v opojnosti blodnjaka
kot stara zvesta četa spet se snidejo
in v zadnji boj
pospremijo vojaka
da z ramo ob rami skupaj v juriš pojdejo
brez mira odet v vojaški plašč blodi
za ene heroj in za druge vampir
po bitki na polju med mrtvimi hodi
jih z grozo prešteva kot blazni kralj Pir
mrtvaški zvonovi gor k nebu kričijo
zakaj ga zgrešil je prekleti šrapnel
grobovi ga vase v noč temno budijo
v gomilo zeleno, poslednji šinjel
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
kamniti trg
na sredi vojna vihra
ujeta v bron, ob vznožju šopek rdečih rož
napis je mrk
vklesana misel pikra
tod padlo je nad dvajset tisoč hrabrih mož
veter in dež
načela sta kovino
čez leta vase jih ovil zeleni volk
kot svilnat grež
zastrl medenino
kot star šinjel odel svoj zmagoviti polk
STRAST
krvava zarja, rdeč škrlatni sij
razjeda mir, naznanja da vihar je v zraku
na skali grad, v kaminu ogenj tli
je meč hladan, a misel tava kot v blodnjaku
čez tri gore čez tri vode tam čez
v stolp ujeta žalostno skušnjava ždi
jo ljubosumno čuva mladi knez
odkar za njo ve, v žilah vre mu plava kri
samo še hip počakajte, madam
da si opašem meč in sulico iskrivo
da konja vranega si osedlam
in uzde mu napnem čez gosto črno grivo
odel oproda bi mu rad oklep
da skrije vase vse, kar mehko je, ranljivo
o, strahopetec bedni, mar si slep
da za železo skrival bi srce željivo
pozabil li zakleniti je pas
morda, gospod, ko drevi je odšel od doma
le urno, urno vranec v divji kas
ne boj nebes se bliska, ne nevihte groma
noč temna je, saj mesec je še mlad
razum ne ve več, kod žival naj dirja
čez divji drn opoja in naslad
železna pest ga komaj brzda in umirja
konj dirja, peni se, iskre se tla
v galop! zdaj gre za mojo moškost, čast in slavo
utrgal cvet bom, potešil vsa sla
čeprav na koncu plačati bi moral z glavo
v objemu napojila svojo strast
oba sta tisto noč, tako so modrovali
mu precej je gospod nastavil past
in rabelj odrobil mu glavo - so še dodali
STARI ŠINJEL
bil je soldat
upadla so mu lica
mu smrt zarezala je gube do kosti
bil je še mlad
a ni se branil klica
za domovino šel je v boj poln iluzij
jekleni stas
ponosnega junaka
se je upognil pod bremenom lastnih zmag
bežeči čas
postaral je vojaka
in kakor da po dušo mu prišel je vrag
preživel edini z njegove je čete
le njega zgrešil je sovražnikov strel
odložil orožje je in epolete
obdržal samo je svoj stari šinjel
njegovi soborci že zdavnaj so mrtvi
kot živi pomnik on njih nemi je sel
dočakal je spravo ob njihovi žrtvi
osamljen in star - on in njegov šinjel
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
kot strah stoji
podoba od mrliča
v podhodu pod peronom mnogo gre ljudi
predse strmi
na tlaku lesk beliča
v sanjah strasten dolg požirek obudi
morda nocoj
v opojnosti blodnjaka
kot stara zvesta četa spet se snidejo
in v zadnji boj
pospremijo vojaka
da z ramo ob rami skupaj v juriš pojdejo
brez mira odet v vojaški plašč blodi
za ene heroj in za druge vampir
po bitki na polju med mrtvimi hodi
jih z grozo prešteva kot blazni kralj Pir
mrtvaški zvonovi gor k nebu kričijo
zakaj ga zgrešil je prekleti šrapnel
grobovi ga vase v noč temno budijo
v gomilo zeleno, poslednji šinjel
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
ta stari šinjel, ta stari šinjel...
kamniti trg
na sredi vojna vihra
ujeta v bron, ob vznožju šopek rdečih rož
napis je mrk
vklesana misel pikra
tod padlo je nad dvajset tisoč hrabrih mož
veter in dež
načela sta kovino
čez leta vase jih ovil zeleni volk
kot svilnat grež
zastrl medenino
kot star šinjel odel svoj zmagoviti polk
