MEJE MOJEGA SRCA
ČEŠNJE
pustiš mi
za zvrhano
skledo
najbolj zrelih
živo rdečih
češenj
spominov
češnje imam rada
od spominov pa
ne želim
živeti
v skledo gledam
nekaj dni
potem pa razsipam češnje
po mizi
ena po eno
jih vse pojém
z vsako jém
vsak najin prizor posebej
sita češenj
in izstradana
spominov
spokojno ležem
in nič več mi ne diši
po
zapeljivem sadežu
potem pride pomlad
dovolj je prvi
češnjev cvet
in vem
da
je
bilo…
DANES ME NI
danes me bolijo kosti
čutim da imam
zastrupljeno kri
danes mi srce skoraj ne utripa
v ustih imam okus pelina
danes me snubi hudič
v peklu so vrata odprta
MEJE MOJEGA SRCA
vsake toliko
preizkušam
meje svojega
srca
najprej se odločim
da se me ne bo
dotaknilo
uživam
sleherni trenutek
kot
da ni del
realnosti
on ravna
z menoj
lepše kot
s princesko
ne obstaja nič
razen
naju
naju
ki se prilegava drug drugemu
kakor
da bi bili
najini telesi še pred
spočetjem
ustvarjeni za to
da se bosta
točno takrat
točno tam
srečali
vsaka misel
ki se porodi
njemu ali meni
se ujema z naslednjo
ki se bo utrnila enemu
še tišina je tako intenzivna
in hkrati tako
zgovorna
da zagotovo vem
da ni zgolj
naključje
to vem tudi zato
ker ob njem
ne želim
biti nihče
razen
najbolj resnična
jaz
potem odideva
vsak v svoje mesto
in svoje življenje
najino pravljico
shraniva
v najini sobi
sredi prekrasne vile
zgrajene kot nalašč
za to da hrani skrivnosti
vonj pustiva
na brezhibno beli rjuhi
vse misli in želje
ostanejo ujete na
mehkem vzglavniku iz perja
ki je bil priča
vsega izrečenega
in še bolj vsega
zamolčanega
potem se zbujam
z neverjetnim
zbadanjem v
srcu
še enkrat
se prepričam
da meje mojega
srca
niso
meje
mojega
razuma
IGRALI SO
igrali so cigani
tisto lejpo
muziko
tisto v šteroj
čüješ ravnico
tisto v šteroj
violijna
güčij od žalosti
tisto na štero
pleše cejla oštarija
na štero
zapravin še
zadnji pejnez
te pa iden
čakat novo roso
poslüjšat friško
travo
pa ležat ta
ge negda
sva se mejla
radiva
PONEKAD
ponekad nestaneš
nema te
tako jednostavno
poželiš
da nisi tu
i odlutaš
čekam
znam te
znaš i ti
da nečeš predugo
u međuvremenu
pratim mjesec
pokušavam naučiti šah
želim otjerati miris dima
nije tuga
ipak ne shvačam
STARI GRAD
gotovo uvijek
dok šetam
gradom osjećam
miris dosade
smiruje me pogled niz
rijeku
uznemiri
osvrt stranca
tek onako
da vodim neki dialog
smišljam priče
o ljudima iza prozora
i zamišljam život ispod svijetla
dođem do
kraja ulice
pa se vratim
još jednom
i ponovo
i onda muzika prestane
prozor se ne zatvara
ali se gasi svjetlo
moram da idem
no
iako s mirisom dosade
za nemirna će srca
i nestašne duše
stari grad uvijek biti
inspiracija
za
još jednu noć
TRAVANJ
ponekad
je bol tako potpun
da čak
i ne osjećam
tjelo
sa neke daljine
promatram
suze i grč koji prožima
bit
na nebu ugledam
jednu jedinu zvijezdu
nije još mrak
i nebo je crveno plavo
tako je ljepa
da joj ne želim
kvariti radost
vratim se u tijelo
uvjerena
da sam barem noćas
netko
tko
nije
ja